VSL Sodba II Cp 928/2022

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v prvem odstavku točke II/1 izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

»Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 1.742,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 4. 2021 dalje do plačila;«

- v točki II/2 in II/3 izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 1.010,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 444,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se ustavi postopek glede umaknjenega dela tožbe (plačilo 150 EUR; točka I izreka), ter razsodilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 1.742,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 4. 2021 dalje do plačila (prvi odstavek točke II/1 izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke II/1 izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici povrne izvršilne stroške v višini 66,09 EUR (točka II/2 izreka) in pravdne stroške v višini 166 EUR (točka II/3 izreka).

2Toženec se zoper ugodilni in stroškovni del sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni (zavrne tožbeni zahtevek), podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno, da spremeni le stroškovno odločitev.

Toženec sodišču očita, da je z neizvedbo dokaza z zaslišanjem A. A. sprejelo prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno o nerelevantnosti dejstev, ki bi se dokazovala z ogledom in zaslišanjem priče. V posledici neizvedenega dokaza je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izvedba predlaganega dokaza bi potrdila, da toženčevo ravnanje ni moglo biti usmerjeno v prikrivanje temeljnega kaznivega dejanja in da ni moglo biti v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo. Sodišče se ni opredelilo do toženčevega stališča, da je kaznivo dejanje prikrivanja povezano s predmetom kaznivega dejanja (ukradeno stvarjo), ne s prikrivanjem storilca kaznivega dejanja tatvine. Pri tistem, ki za škodo odgovarja solidarno s povzročiteljem škode, mora biti podano neko aktivno ravnanje ali opustitev v smeri preprečitve identifikacije osebe, ki je povzročila škodo. Takšno ravnanje toženca ni bilo niti zatrjevano. Toženec, ki je predmete kupil na črnem trgu, ni imel informacije o tem, kdo so storilci kaznivega dejanja, zato mu ni mogoče očitati, da je pomagal, da se storilci ne bi odkrili. Toženec bi lahko odgovarjal skupaj s povzročitelji škode le za povračilo tiste škode, ki ustreza vrednosti blaga, ki ga je prikril (računalnik Acer). Zgrešeno je stališče, da je toženec že s tem, ko je prikrival določene predmete, pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile. V postopku ni bilo dokazano, da je toženec s pridobitvijo odtujenih predmetov prikrival osebe, ki so storile kaznivo dejanje, oziroma aktivno preprečil njihovo identifikacijo. Odločitev o višini tožbenega zahtevka ni obrazložena. Pri odmeri pravdnih stroškov bi moralo biti upoštevano, da je bil uspeh tožnice v pravdi 68 %.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnica je oškodovancu na podlagi sklenjenega zavarovanja izplačala zavarovalnino v višini 1.892,69 EUR kot povračilo škode, ki mu je nastala zaradi vlomne tatvine. Zavarovalnina je obsegala povrnitev škode v zvezi z zamenjavo ob vlomu poškodovanega okna in za odtujene predmete – dva televizorja, računalnik (150 EUR), gotovino in alkoholne pijače. Z izplačilom zavarovalnine je tožnica na podlagi zakonite subrogacije vstopila v zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (prvi odstavek 963. člena OZ²). Tožnica je med postopkom umaknila tožbo v delu, ki se nanaša na izplačano zavarovalnino za odtujeni računalnik (150 EUR). Toženec je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1,³ ker je pridobil in prikril premične stvari (dele osebnega vozila znamke Peugeot ter prenosni računalnik Acer), za katere je vedel, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem.

6Solidarna odgovornost več oseb je podana takrat, ko je zaradi ravnanja več oseb nastala ista škoda. Za škodo ni odgovoren le tisti, ki jo neposredno povzroči, temveč tudi tisti, ki je s povzročiteljem pomembno povezan, tj. napeljevalec in pomagač, ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile (drugi odstavek 186. člena OZ). Glede temelja odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je bilo vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, saj odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca⁴ (14. člen ZPP). V okoliščinah konkretnega primera pa je materialnopravno napačna presoja sodišča prve stopnje, da toženec sodi v krog solidarno odgovornih oseb, ker je s svojim ravnanjem (prikrivanjem določenih predmetov) pomagal, da storilcev velike tatvine niso odkrili.

7Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da tožbene trditve niso omogočale subsumpcije pod določbo drugega odstavka 186. člena OZ. Tožnica je toženčevo odškodninsko odgovornost opirala na trditev, da je toženec »s pridobitvijo ukradenega računalnika in delov ukradenega vozila sodeloval v celotni verigi storitve kaznivega dejanja velike tatvine in prikritja dokazov o tem ter s tem pomagal storilcu kaznivega dejanja velike tatvine, da se ta ne bi odkril.« Trditev je dokazovala s kazensko obsodilno sodbo, iz katere izhaja, da je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje prikrivanja ukradenih avtodelov in ukradenega prenosnega računalnika, torej v zvezi s škodo, ki je njen regresni zahtevek ne zajema. Zavarovalnina, povrnitev katere se v tem postopku vtožuje, oškodovancu ni bila izplačana v zvezi z ukradenim avtomobilom, glede škode, izplačane za ukradeni računalnik, pa je tožnica tožbo umaknila. Toženec bi lahko z ostalimi povzročitelji škode odgovarjal le za povzročitev škode, ki ustreza vrednosti predmetov, ki jih je prikril.⁵ Glede na tožbene navedbe bi bilo namreč le za to škodo mogoče ugotoviti, da je posledica toženčevega ravnanja.

8Napačno je stališče izpodbijane sodbe, da za toženčevo odškodninsko odgovornost zadošča že njegova obsojenost za kaznivo dejanje prikrivanja. Ker toženec ni bil obsojen kot pomagač pri storitvi kaznivega dejanja velike tatvine,⁶ in ker je kaznivo dejanje prikrivanja povezano s predmetom kaznivega dejanja (z ukradeno stvarjo), ne s prikrivanjem storilca kaznivega dejanja tatvine,⁷ ugotovitev, da je toženec prikril dele ukradenega vozila in ukraden računalnik (njegov delež glede na celotno povzročeno škodo je torej znan), ne zadošča za sklep o njegovi odškodninski odgovornosti za vso škodo, ki izvira iz kaznivega dejanja velike tatvine. Drugih konkretiziranih trditev, s katerimi bi utemeljila odškodninsko odgovornost za škodo, ki izvira iz »tujega« kaznivega dejanja (trditev, iz katerih bi izhajalo, da je toženec aktivno ravnal v smeri preprečitve identifikacije osebe, ki je povzročila škodo⁸), tožnica ni podala.⁹ Aktivno ravnanje (opustitev) v smeri preprečitve identifikacije storilca kaznivega dejanja velike tatvine (oviranje odkritja odgovorne osebe za nastalo škodo) je tožencu mogoče očitati zgolj v zvezi s prikrivanjem delov ukradenega vozila in ukradenega računalnika. Glede na podano trditveno podlago bi lahko toženec le v tem obsegu skupaj s povzročiteljem škode odškodninsko odgovarjal za škodo, ki izvira iz »tujega« kaznivega dejanja.¹⁰ Kot je bilo že izpostavljeno, pa tožnica te škode ni zajela v svoj regresni zahtevek.

9Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (drugega odstavka 186. člena OZ) in posledično napačne presoje o obstoju pasivne legitimacije, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (v prvem odstavku točke II/1 izreka) spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo 1.742,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 4. 2021 dalje (5. alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP).

10Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala spremembo stroškovne odločitve. Toženec je v sporu uspel, zato je upravičen do povrnitve priglašenih (izvršilnih in pravdnih) stroškov, ki so mu nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Na podlagi določb OT¹¹ je upravičen do povrnitve naslednjih pravdnih stroškov: 300 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi, 300 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za zastopanje na naroku 15. 2. 2022 in 40 točk za čas potovanja na narok, skupaj 1240 točk, upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR skupaj 744 EUR, povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške v višini 13,44 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), stroške kilometrine v višini 21,46 EUR,¹² 22 % DDV, sodno takso za ugovorni postopek (55 EUR) in izkazane stroške preslikave listin (5,40 EUR), skupaj 1.010,66 EUR. Za priznanje ostalih priglašenih stroškov (posvet s stranko, pregled listin, vpogled v kazenski spis, končno poročilo) ni podlage, saj ne gre za samostojne storitve, temveč za storitve, zajete v nagradi za sestavo pisnih vlog in zastopanje na naroku. Izpodbijana sodba se v točkah II/2 in II/3 izreka spremeni tako, da je tožnica dolžna tožencu v roku 15 dni od vročitve te odločbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP) povrniti stroške postopka v višini 1.010,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

11Ker je toženec s pritožbo uspel, mu je tožnica dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP) v višini 444,99 EUR (375 točk oziroma 225 EUR za pritožbo, povečano za 2 % materialne stroške, 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 165 EUR), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (378. člen OZ).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji.
³ Kazenski zakonik, Uradni list RS, št. 55/2008 in nadaljnji. Kaznivo dejanje prikrivanja stori, kdor premično ali nepremično stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča.
⁴ Gre za vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Toženec zato v pravdi ne more uveljavljati ugovorov, nasprotujočih ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske obsodilne sodbe.
⁵ Takšno stališče je zavzeto tudi v sodbi VSL I Cp 2829/2014.
⁶ Po drugem odstavku 38. člena KZ-1 se kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja šteje zlasti: če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za storitev, če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete, nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem.
⁷ Glej sodbo VSRS II Ips 472/2003.
⁸ Glej sodbo VSRS II Ips 472/2003.
⁹ Pavšalno navržena je trditev z naroka 15. 2. 2022, da »iz kazenskega spisa izhaja, da toženec policiji ni posredoval prav nobenih podatkov, na podlagi katerih bi lahko policija odkrila storilca vloma in odtujitve vozila, čeprav bi to brez dvoma lahko storil, ker pa tega ni storil, storilec vloma ni bil odkrit, s tem pa je toženec nase prevzel tudi odgovornost za škodo, ki je nastala z vlomom.«
¹⁰ Med obravnavanim primerom in primeri, na katere se je tožnica sklicevala v pripravljalni vlogi (odločbe VSL II Cp 387/2014, II Cp 4093/2009 in I Cp 1475/2009), obstaja bistvena razlikovalna okoliščina: v navedenih zadevah je toženčeva odškodninska odgovornost temeljila na dejstvih, da je zavarovalnica od njega terjala povrnitev izplačane zavarovalnine za škodo, povezano z ukradenim vozilom, in da je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje prikrivanja (delov) ukradenega vozila.
¹¹ Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015 in nadaljnji.
¹² 58 km (2 x 19 km + 2 x 10 km) x 0,37 EUR/km (četrti odstavek 10. člena OT).