VSL Sodba V Cpg 189/2022

I. Pritožba tožene stranke proti izpodbijani I. točki izreka se zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni:

(1) v izpodbijani II. točka izreka delno tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki še:

- 94.581,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2015 dalje do plačila ter

- zakonske zamudne obresti od zneska 155.601,00 EUR od 21. 12. 2015 do 20. 12. 2018;

(2) v izpodbijani III. točki izreka pa v celoti tako, da tožeča stranka nosi 38 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov tožene stranke, tožena stranka pa nosi 62 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov tožeče stranke.

III. Pritožba tožeče stranke proti preostalemu delu izpodbijane II. točke izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu te točke potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 2.390,89 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

1. Uvodna pojasnila

2Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. Ker kabelski operater - tožena stranka v letu 2014 ni plačevala nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, je tožeča stranka decembra 2018 vložila tožbo, v kateri je od tožene stranke vtoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za obdobje januar - december 2014.

Izpodbijana sodba

3Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo nadomestila v višini 155.601,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2018 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 247.464,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka nosi 60 odstotkov stroškov tožene stranke, tožena pa 40 odstotkov stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke

4Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (II. in III. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

5Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo v izpodbijani II. točki izreka potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke

6Tožena stranka pa se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (I. in III. točka izreka). Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

7Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in sodbo v izpodbijani I. točki izreka potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

K odločitvi o pritožbah

8Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O dopustnosti tožbe - ne bis in idem

9Drži pritožbena trditev tožene stranke, da je bilo v okviru Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju: Pravilnik 1998)² in njegove tarife (v nadaljevanju: Tarifa 98) za obe vrsti izkoriščanje avtorskih pravic v okviru kabelske retransmisije glasbe določeno enotno nadomestilo. Vendar pa to samo po sebi še ne pomeni, da nadomestila ni mogoče razdeliti na del, ki odpade na kabelsko retransmisjo glasbe v televizijskih programih in del, ki odpade na kabelsko retransmijo glasbe v radijskih programih. Prav tako nedeljivosti terjatve na del, ki odpade na kabelsko retransmisijo v televizijskih programih in del, ki odpade na kabelsko retransmisijo v radijskih programih, ni mogoče izpeljati iz definicije kabelske retransmisije, ki je bila na podlagi Direktive Sveta 93/83EGS z dne 27. septembra 1993 prenesena tudi v ZASP³ in niti iz določil Zakona o medijih, skladno s katerimi mora kabelski operater kabelsko retransmisirati tako radijske kot televizijske programe. Da je temu tako izhaja tudi iz prakse. Obstajata namreč oba načina izkoriščanja avtorskih del, ki imata (sta imela) različno pravno podlago.⁴ To pa pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožeča stranka lahko uveljavlja v več postopkih. To potrjuje tudi večinska sodna praksa,⁵ ki ne potrjuje stališča zavzetega v VSL sklepu II Cp 445/2017 z dne 27. 7. 2019 na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Poleg navedenega je bilo stališče v navedeni zadevi zavzeto ob upoštevanju drugačne pravne podlage (Pravilnik iz leta 1998), kot je upoštevana v tem primeru.

10V postopku P 418/2016-II je tožeča stranka vtoževala le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisjo glasbe v radijskih programih. To jasno in nedvoumno izhaja tako iz sodbe P 418/2016-II kot tudi iz pritožbene odločitve v navedeni zadevi (glej odločbo II Cp 868/2018 z dne 7. 11. 2018, točke 8, 12 in 14 obrazložitve). Le za ta del kabelske retransmisije glasbe ji je sodišče tudi prisodilo nadomestilo. Iz okoliščine, da je sodišče v obrazložitvi navedenih odločb za potrebe odmere nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih najprej ugotovilo, koliko bi znašalo nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih in televizijskih programih skupaj ter nato tožeči stranki prisodilo le nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih, ob upoštevanju zgoraj pojasnjenega (da gre za dve ločeni terjatvi), ni mogoče zaključiti, da je bilo z navedenima odločbama že pravnomočno odločeno tudi o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je bilo o predmetnem zahtevku že pravnomočno odločeno.

Upravičenje tožeče stranke do zbiranja nadomestil za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih

a) Splošno o legitimaciji pravdnih strank

11Skladno z določilom 6. točke drugega odstavka 22. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP)⁶ je pravica avtorja do radiodifuzne retransmisije⁷ materialna avtorska pravica do uporabe dela v netelesni obliki. Avtor navedene avtorske pravice uveljavlja kolektivno (1. in 4. točka 147. člena ZASP v zvezi s 146. členom ZASP).⁸

12Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL) je tožeči stranki (kolektivni organizaciji) 12. 3. 1998 izdal stalno dovoljenje, ki je med drugim zajemalo upravljanje avtorskih pravic v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice) vključno s kabelsko retransmisijo. Glede na navedeno je tožeča stranka skladno z določili 6. in 8. točke prvega odstavka 146. člena ZASP upravičena, da od kabelskih operaterjev v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih del (male pravice) ter v primeru kabelske retransmisije glasbenih del izterjuje plačilo nadomestil ter proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči.

13Tožeča stranka je tako v tem postopku od tožene stranke, kabelskega operaterja, ki je v svojih programih retransmisiral glasbo, skladno z ustaljeno sodno prakso⁹ upravičena zahtevati plačilo nadomestil za pravice kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih med katere spada tudi predobstoječa glasba, ki je vključena v avdiovizualna dela.

14Pritožbeno sodišče v nadaljevanju te sodbe uporablja izraz „filmska glasba“ za glasbo, katere avtor se skladno z določilom 105. člena ZASP šteje kot soavtor avdiovizualnega dela, izraz „predobstoječa glasba“ pa za glasbo, katere avtor se skladno z določilom 106. člena ZASP šteje kot avtor prispevka k avdiovizualnemu delu.

Zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih

Pravna podlaga zahtevka

15Tožena stranka je v letu 2014 kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih. S tožečo stranko, ki je bila skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP pristojna za dovoljevanje uporabe del iz njenega repertoarja varovanih del, razmerja ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmisirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

16Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da tožeča stranka svojega zahtevka za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmijijo glasbe v televizijskih programih ne more temeljiti na določilih o neupravičeni obogatitvi, ker je zakonodajalec v 168. členu ZASP za kršitve določil predvidel le zahtevek iz naslova odškodnine. Določili prvega in drugega odstavka 168. člena ZASP namreč ne glede na to, da je ZASP v razmerju do Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)¹⁰ specialen predpis, v ničemer ne odrekata pravice avtorjem oziroma kolektivnim organizacijam, da proti „kršiteljem“ uveljavljajo tudi druge zahtevke. Če pa je zaradi kršitve avtorskih ali sorodnih pravic nastala škoda, lahko poleg uveljavljanja drugih zahtevkov, zahtevajo tudi povrnitev škode. To izhaja tudi iz sodne prakse,¹¹ v kateri je bilo že večkrat sprejeto stališče, da lahko kolektivna organizacija pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ) ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi. Tožeča stranka je v tem primeru svoj zahtevek temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi.

17Trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni imel urejenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih in da za uporabo navedenih pravic ni plačevala ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Vtoževano avtorsko nadomestilo predstavlja nadomestilo koristi, ki jo je imela tožena stranka od nezakonite uporabe avtorskih del (uporabe tuje stvari, 198. člen OZ). Obenem predstavlja tudi prikrajšanje tožeče stranke, ker za uporabo pravic, ki jih varuje, ni prejela plačila, do katerega je upravičena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da je tožeča stranka zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe uveljavljala na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. členu OZ, uporaba tuje stvari v svojo korist).

Zastaranje zahtevka

18Sodišče prve stopnje je odločitev o zastaranju zahtevka pravilno oprlo na določbo 346. člena OZ. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve (198. člen OZ) zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za odškodninske terjatve (352. člen OZ), terjatve iz gospodarskih pogodb (349. člen OZ) in občasne terjatve (347. člen OZ).

19Kot je že pojasnjeno tožeča stranka svojega zahtevka ni temeljila na odškodninski podlagi. Zato določilo 352. člena OZ, ki določa triletni zastaralni rok za odškodninske terjatve, v tem primeru ni uporabljivo. Le okoliščina, da gre v konkretnem primeru skladno z določili ZPP za gospodarski spor, na trajanje zastaralnega roka ne vpliva. Pri presoji trajanja zastaralnega roka je namreč odločilna pravna podlaga zahtevka.

20Vtoževana terjatev nima pogodbene podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za uporabo in ne izpolnitve pogodbe. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da pravdni stranki za sporno obdobje nista imeli sklenjene nobene pogodbe, ki bi določala obveznost tožene stranke za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih. Zato je tožeča stranka zahtevala plačilo nadomestila neposredno na določilih ZASP in OZ. Takšen zahtevek pa ne predstavlja terjatve iz gospodarske pogodbe (349. člen OZ), kot to v pritožbi zmotno trdi tožena stranka. Skladno z določilom drugega odstavka 13. člena OZ so namreč gospodarske pogodbe tiste pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti. Za obstoj gospodarske pogodbe pa je poleg tega, da jo skleneta dva gospodarska subjekta, nujno potrebno tudi soglasje volje pogodbenih strank o bistvenih sestavinah pogodbe (predmet, cena; 15. člen OZ), česar pa v tem primeru nedvomno ni bilo.

21Dolžnost mesečnega plačila nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisjie glasbe v televizijskih programih za leto 2014 in višina mesečne obveznosti za navedeno leto, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne izhaja niti iz kakšnega drugega pravnega akta ali sporazuma. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (prvi odstavek 347. člena OZ).

22Pritožbeno sodišče še dodaja, da za določitev trajanja zastaralnega roka ni pravno odločilno, kdo je odgovoren za nastanek pravne praznine glede višine nadomestila pa prenehanju veljavnosti Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju: Memorandum) in njegovih dodatkov in razveljavitvi dela tarife iz Pravilnika 1998 z Ustavno odločbo iz leta 2005.

23Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek opredeljen s prehodom koristi. Torej v tem primeru z neupravičeno uporabo avtorskih del. Ker je tožena stranka vsak dan kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, je vsak dan uporabljala pravice brez pravne podlage. Z uporabo pravic je bila tako vsak dan obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Vsak dan posebej je tako prišlo do prehoda koristi. Dejstvo, da je višina nadomestila določena na mesečna časovna obdobja, samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožeča stranka uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje.¹² To lastnost bi pridobilo šele, če bi kakšen akt ali sporazum, ki bi zavezoval pravdni stranki, to določal.

24Upoštevajoč pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2014 ni zastaral.

Materialni pravni temelj za določitev višine primernega nadomestila

25Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče samo. Pravni temelj za takšno stališče je v prvem odstavku 81. člena ZASP. Primerno nadomestilo je glede na prvi, drugi in tretji odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine, civilne kazni, pa tudi pri določanju višine neupravičene obogatitve.

26Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo nadomestila v višini 0,6071 EUR na naročnika na mesec. Trdila je, da navedeni znesek predstavlja običajno plačilo, saj ga je tožena stranka plačevala za pravice kabelske retransmisje glasbe v televizijskih programih na podlagi sklenjenih licenčnih pogodb, ki so temeljile na Memorandumu in njegovih dodatkih. Tožena stranka pa se je zavzemala za plačilo nadomestila po ustrezno prilagojeni Tarifi za javno priobčitev del (v nadaljevanju: Tarifa 1998).¹³

(Ne)obstoj tarife oziroma skupnega sporazuma

27V sodni praksi je bilo že sprejeto stališče,¹⁴ da po prenehanju veljavnosti Memoranduma¹⁵ z dodatki in na njegovi podlagi sklenjenih licenčnih pogodb v letu 2011, ni več veljal noben skupni sporazuma ali enostransko določena tarifa. Do izdaje te sodbe zavezujoče tarife ni določil niti Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju: SAP), na katerega je ZKOS že maja 2012 naslovil zahtevek za določitev tarife.

28Zahtevek tožeče stranke je tako tudi glede višine oprt na določila ZASP (22. člen v zvezi z 81. členom ZASP) in določila o neupravičeni obogatitvi.

(Ne)Pristojnost sodišča, da določi (začasno) tarifo

29Pravilno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.¹⁶ Ker gre pri določitvi tarife za zahtevna dejanska vprašanja, je njena določitev v primeru, da se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov v okviru skupnega sporazuma o tarifi ne uspeta sporazumeti, skladno z določili ZKUASP (pred tem pa določili ZASP) v pristojnosti SAP.

30Ne glede na navedeno pa je sodišče, zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno.¹⁷

31Sodišče ima pri določitvi primernega nadomestila zaradi narave stvari široko polje proste presoje. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP¹⁸ in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,¹⁹ lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd.

Način določitev primernega nadomestila s strani sodišča

32Določanje primernega nadomestila kolektivne organizacije, ki edina na slovenskem trgu daje licence za določene načine izkoriščanja avtorskih del, pomeni ugotavljanje vsebine in vrednosti avtorske pravice, kar je nadvse težavno.²⁰ Ker ni mogoče določiti stroškov intelektualnega ustvarjanja, tudi ni mogoče ugotoviti, ali so ti stroški in nadomestilo v sorazmerju. Prav tako je težko ugotoviti ekonomsko vrednost intelektualnega ustvarjanja glasbenih del, saj je njihova uporaba samo del celotne storitve kabelskih operaterjev.

33Sodišče bi, kot je že večkrat pojasnilo VSRS,²¹ lahko za določitev primernega nadomestila izbralo različne poti (nadomestilo v odstotkih od različnih finančnih kazalnikov, nadomestilo glede na primerljive cene v drugih državah članicah EU,...). Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, pa je pomembno, da v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih kot je ta, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov in gre za težko določljivo vrednost nadomestila, ki ne glede na izbran način določitve primernega nadomestila v pretežni meri temelji na ocenah. Te pa že po svoji naravi dopuščajo določene odmike, zato lahko končna višina „primernega nadomestila“ tudi pri enakem načinu določitve nadomestila varira za več deset odstotkov.²² Pri različnih načinih določitve nadomestila pa so lahko te variacije še večje. To pa vsekakor ne bi bilo v skladu z zagotavljanjem enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti.

34Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je običajni honorar za zakonito uporabo avtorskih del pravni standard, v zvezi s katerim že obstoji ustaljena sodna praksa. V odločbah VSRS II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 je bila izbrana metodologija izračuna običajnega honorarja, v odločbah II Ips 136/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 52/2018 pa zavzeto stališče, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja pravnih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskalo primerno tarifo.

35Glede pravnih standardov, pri katerih gre za interpretacijo, uporabo pravnega pravila, že v izhodišču velja, da sodišče njihovo vsebino pozna po uradni dolžnosti oziroma se lahko sodišče z njihovo vsebino seznani tudi zunaj procesa in uporabi svoje predhodno znanje.²³ To je storilo sodišče tudi v predmetni zadevi, ko je pravni standard napolnilo z vsebino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse, pa čeprav ta izvorno temelji tudi na gradivu, ki ga v predmetnem spisu ni. Zaradi preprečitve neenakega obravnavanja je VSRS določilo način izračuna primernega nadomestila in pri tem do določene mere zanemarilo variabilnost okoliščin, ki so bile kot izbrani parametri izpostavljene v zadevah II Ips 219/2018 in II Ips 43/2018.

Glede primernosti uporabe Skupnega sporazuma

36VSRS je že večkrat zavzelo stališče,²⁴ da je v primeru kabelske retransmisije glasbenih del kot primerljivo pravno podlago za določitev primernega nadomestila treba uporabiti določila o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del dogovorjena v III. točki Skupnega sporazuma med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum).²⁵ Takšna rešitev je logična in življenjska, ker je bilo nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe in avdiovizualnih del v televizijskih programih pred razpadom sistema „vse pravice na enem mestu“ dogovorjeno enotno pod okriljem Memoranduma in njegovih dodatkov.

37Upoštevati je treba tudi, da so imetniki pravic po Memorandumu s pogodbo dogovorili razmerja med nadomestili, ki so odpadla na kabelsko retransmisijo glasbenih del, in nadomestili, ki so odpadla na kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del. Tako je AGICOA. prejel 61,4 odstotkov po Memorandumu pobranih nadomestil, tožeča stranka pa 38,6 odstotkov. Ker je VSRS pri določitvi primernega nadomestila uporabilo pogodbeno dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil pobranih po Memorandumu, je s tem preseglo tudi različnost med glasbenimi in avdiovizualnimi deli. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pogodbeno dogovorjena razmerje med imetniki pravic po Memorandumu odražala dejanska razmerja.²⁶ Ni namreč mogoče zaključiti, da imetniki pravic po Memorandumu pri sporazumni določitvi razmerji ne bi upoštevali vseh bistvenih okoliščin (npr. razlike med različnimi vrstami avtorskih del, obseg predvajanja posameznih avtorskih del,...), ki lahko vplivajo na pravično določitev razmerij.

K pritožbenim očitkom tožeče stranke o nepravilnem upoštevanju meril za določitev primernega nadomestila

a) Upoštevana tarifa iz Skupnega sporazuma

38V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba, kot je bilo že pojasnjeno, v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila (primerjaj točko 33 obrazložitve).

39Zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih se v tem postopku nanaša na leto 2014. V III. točki Skupnega sporazuma sta Zavod AIPA in ZKOS za leto 2014 dogovorila mesečno tarifo v višini 0,57 EUR na naročnika, pri čemer je skladno z določilom IV. točke Skupnega sporazuma treba upoštevati tudi v Uradnem listu objavljene revalorizacije tega zneska. V Uradnem listu številka 10/2014 je bila za leto 2014 objavljena revalorizacija denarnih vrednosti (tarif) tako da je za leto 2014 mesečna tarifa za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del znašala 0,59 EUR na naročnika.

40VSRS je (do sedaj) odločalo o zahtevkih za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012.²⁷ Za leto 2012 sta Zavod AIPA in ZKOS v Skupnem sporazumu dogovorila mesečno tarifo v višini 0,45 EUR na naročnika. To tarifo je VSRS tudi uporabilo pri določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012. Pri tem je pojasnilo,²⁸ da zaradi spoštovanja načel enakega urejanja primerljivih položajev, pravne varnosti in predvidljivosti ter varstva konkurence ni primerno, da bi sodišča „v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo, saj bi to zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena VSRS nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Upoštevajoč navedeno je zaključilo, da „je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. To pa ne velja, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.“ Uporabnost „tarife“ določene v odločbah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 za vse nadaljnje primerljive primere je VSRS utemeljilo z ustavno varovanimi pravicami kabelskih operaterjev, in sicer s pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) ter pravico do pravne varnosti (2. člen Ustave RS).²⁹

41Tožeča stranka je v pritožbi utemeljeno opozarjala, da nasproti ustavnim pravicam kabelskih operaterjev stoji ustavna pravica avtorjev do varstva avtorskih pravic, ki izvirajo iz umetniške dejavnosti (60. člen Ustave RS). Pravica avtorja do primernega oziroma običajnega plačila za uporabo avtorskih pravic izraža priznanje pravnega varstva avtorjevemu delu (materialne pravice).³⁰ Ta pravica spada v okvir temeljne človekove in ustavne pravice do zasebne lastnine (premoženja).³¹ Primernost nadomestila se doseže, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.³² Plačilo za uporabo pravic mora biti pravično, primerno in sorazmerno glede na plačilo za ostale primerljive oziroma podobne uporabe pravic.

42Skladno z načelom pravne države morajo biti predpisi jasni in določni, predpisane rešitve pa splošne in abstraktne.³³ Iz načela enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS) med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako.³⁴ To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila, kot v ostalih primerljivih primerih (glej točki 33 in 34 te obrazložitve) ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).³⁵

43Logično je, da je VSRS kot osnovo za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012 uporabilo tarifo, ki je bila za to leto dogovorjena v Skupnem sporazumu. Le-ta je predstavljala običajno plačilo za kabelsko retransmijo avdiovizualnih del v letu 2012.

44Življenjsko in pričakovano je, da se običajne cene za določeno storitev, blago ali pravice na trgu skozi čas spreminjajo. Pri tem avtorski honorarji in nadomestila za uporabo avtorskih in sorodnih pravic ne predstavljajo izjeme. To je razvidno iz različnih višin honorarjev in nadomestil za uporabo posameznih pravic v različnih obdobjih določenih v skupnih sporazumih sklenjenih med kolektivnimi organizacijami in združenji uporabnikov in tudi iz enostransko določenih tarif.³⁶ Zato je treba pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta namreč odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

45Z upoštevanjem revalorizacije tarife iz III. točke Skupnega sporazuma je bilo mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za leto 2014 določeno v višini 0,59 EUR na naročnika. To pa izključuje, da bi zaradi uporabe tarife, ki je za kabelsko retransmisjo avdiovizualnih del veljala v letu 2014, namesto tiste, ki je velja za leto 2012, bilo poseženo v pravico kabelskih operaterjev do pravne varnosti. Ker je bil na podlagi tarife za leto 2014 znan točen znesek nadomestila in čas veljavnosti, je bila osnova za leto 2014 dovolj določena in jasna, da bi si vsak kabelski operater za posamezno obdobje lahko sam izračunal primerno nadomestilo. V obravnavanem primeru so tako znani parametri za določitev nadomestila, kot tudi postopek izračuna primernega nadomestila,³⁷ zato okoliščine tega postopka niso primerljive z okoliščinami iz odločbe USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.³⁸ Ker se revalorizacija tarife iz Skupnega sporazuma upoštevajoč indeks letne rasti cen življenjskih potrebščin praviloma opravi in v Uradnem listu objavi enkrat letno, tudi iz tega vidika ni mogoče zaključiti, da bi bil „vsakoletni nov“ izračun primernega nadomestila zaradi (letnih) sprememb tarife iz Skupnega sporazuma nepredvidljiv in niti da bi povzročal nesorazmerne težave.

46Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine. Slednje ne izhaja niti iz odločbe Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia. V navedeni odločbi je bilo dejansko stanje bistveno drugačno, kot je v tem primeru, saj je kolektivna organizacija v istem časovnem obdobju za določitev nadomestila za uporabo pravic uporabnikom uporabljala tri različne tarife.³⁹

47Na drugi strani pa bi po presoji pritožbenega sodišča prišlo do posega v ustavno varovano pravico avtorjev predobstoječe glasbe do primernega plačila za svoje delo (60. člen Ustave RS), če se v konkretnem primeru glede na način določitve primernega nadomestila, ki ga je uporabilo VSRS,⁴⁰ ne bi upoštevalo, da je višina običajnega plačila za istovrstno uporabo drugih avtorskih del bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov).

48Upoštevati je treba, da je VSRS pri izračunu primernega nadomestila poleg tarife iz Skupnega sporazuma uporabilo tudi pogodbeno dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil med imetniki pravic po Memorandumu. Kot je že bilo pojasnjeno, pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pogodbeno dogovorjena razmerja za delitev nadomestil v tem primeru odražala dejanska razmerja med imetniki pravic in so upoštevala vse bistvene okoliščine pomembne za določitev vrednosti uporabe pravic iz posamezne vrste avtorskega dela. Zato je treba pri določitvi višine primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih na način, kot ga je določilo VSRS, ta razmerja ohranjati.

49Vrednost glasbenih del bi bila sicer glede na vrednost avdiovizualnih del neutemeljeno razvrednotena, saj bi bilo porušeno razmerje za delitev nadomestil, ki so ga dogovorili imetniki pravic. Poleg navedenega pa bi z neupoštevanjem tako izrazite spremembe višine nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del prišlo do neutemeljenega razlikovanja med višino plačil, ki bi jih za istovrstno avtorsko delo prejel skladatelj filmske glasbe glede na skladatelja predobstoječe glasbe. Skladatelj filmske glasbe bi namreč glede na honorar, ki ga je prejel leta 2012, prejel 31 odstotkov več, pri čemer skladatelj predobstoječe glasbe tega povišanja ne bi bil deležen. To pomeni, da bi bilo avtorsko delo avtorjev predobstoječe glasbe glede na avtorsko delo avtorjev filmske glasbe razvrednoteno. Ker ustvarjanje glasbe pomeni enako miselno dejavnost, drugačno vrednotenje končnega rezultata – glasbe, ki se uporabi v avdiovizualnemu delu samo zato, ker je bilo eno glasbeno delo ustvarjeno posebej za avdiovizualno delo, drugo pa je obstajalo že prej in se je v avdiovizualnem delu le uporabilo, po presoji pritožbenega sodišča ni takšna okoliščina, ki bi opravičevala različno vrednotenje glasbenih del. Poleg navedenega povišanja osnove za več kot 30 odstotkov ni zanemarljivo.

50Iz vsega navedenega sledi, da je primerna osnova za izračun mesečnega nadomestila za kabelsko retransmisjo glasbe v televizijskih programih v letu 2014 znašala 0,59 EUR na naročnika.

b) Določitev primernega mesečnega nadomestila na naročnika

51Pravdni stranki v pritožbah ne nasprotujeta uporabi pogodbeno dogovorjenega razmerja za delitev nadomestil, ki so odpadla na AGICOA, proti nadomestilom, ki so odpadla na SAZAS. Torej v razmerju 61,4 proti 38,6 odstotkov.

52Ker je tožeča stranka v času sklenitve Memoranduma ščitila tudi pravice skladateljev filmske glasbe (primerjaj besedilo 2. člena Pravilnika 1998), je treba nadomestilo v višini 0,59 EUR zmanjšati za del, ki v okviru soavtorstva avdiovizualnih del odpade na avtorje filmske glasbe. Nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del po Skupnem sporazumu namreč sedaj vsebuje tudi del nadomestila, ki v okviru soavtorstva avdiovizualnih del odpade na avtorje filmske glasbe. Le tako dobimo višino nadomestila, ki ustreza 61,4 odstotkov nadomestil za pravice, ki jih je v okviru Memoranduma varoval AGICOA.

53Iz 15. člena Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil in avtorskih honorarjev z dne 1. 7. 2016,⁴¹ ki se je uporabljal tudi za delitev nadomestil pobranih v letu 2014 (glej 31. člen Pravilnika), izhaja, da od nadomestila v višini 0,59 EUR na avtorja filmske glasbe kot enega od soavtorjev avdiovizualnega dela, odpade 6 od 46 točk. Torej je 13 odstotkov pobranih nadomestil (v kolikor med soavtorji avdiovizualnega dela ni drugačnega dogovora) namenjenega za avtorje filmske glasbe. To je 0,077 EUR (13 odstotkov od 0,59 EUR). Glede na pojasnjeno višina nadomestila, ki ustreza 61,4 odstotkom nadomestila, ki je v okviru Memoranduma pripadal AGICOA, znaša 0,513 EUR (0,59 EUR minus 0,077 EUR). Posledično nadomestilo, ki bi ob upoštevanju razmerja med nadomestili po Memorandumu pripadel SAZAS-u, znaša 0,323 EUR (38,6 odstotkov). Ker pa je SAZAS v okviru Memoranduma ščitil tudi pravice avtorjev filmske glasbe, je treba od tega zneska odbiti še znesek 0,077 EUR. Tako znaša primerno nadomestilo za pravice, ki jih v okviru pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih v letu 2014 ščitil SAZAS, 0,246 EUR (0,323 EUR minus 0,077 EUR).

54Pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev iz naslova pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisje avdiovizualnih del z dne 18. 12. 2019 (priloga A8, v nadaljevanju: Pravila), ki jih je v spis vložila tožeča stranka so bila sprejeta leta 2019 in so se začela uporabljati za delitev nadomestil zbranih v letu 2020 (glej 16. člen Pravil). Že iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri odločitvi upoštevalo Pravilnik, ki je veljal za delitev nadomestil pobranih v letu 2014, in ne Pravil, ki jih je v spis vložila tožeča stranka. Kakšnih konkretnih trditev, zakaj je razmerje v Pravilih bolj pravilno, kot tisto v Pravilniku, pa tožeča stranka ni podala. Zato očitane kršitve zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravic do sodnega varstva niso utemeljene.

55S takšnim načinom določitve primernega nadomestila je po presoji pritožbenega sodišča zadoščeno kriterijem za določitev nadomestila iz 81. člena ZASP. Pri določitvi primernega nadomestila je namreč upoštevano v spornem obdobju pogodbeno dogovorjeno običajno nadomestilo za isto vrsto uporabe drugih avtorskih del na območju Republike Slovenije, pri čemer je razlika med vrednostjo različnih avtorskih del presežena z upoštevanjem pogodbeno dogovorjenega razmerja, ki je predhodno, prav tako na območju Republike Slovenije, veljalo, za delitev nadomestil pobranih po Memorandumu med „avdiovizualna in glasbena dela.“

c) Odbitek za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih

56Pritožbeni očitek, da v konkretnem primeru ni podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih v višini 0,045 EUR, je utemeljen. Iz Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih preko kabla v Sloveniji z dne 1. 10. 2007, ki sta ga sklenila Združenje SAZAS kot imenik pravic in ZKOS (Priloga A7, v nadaljevanju: Sporazum) izhaja, da je do nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih upravičena le SAZAS. Prav tako tudi iz vsebine Memoranduma in njegovih dodatkov, ki so ga poleg SAZAS-a sklenili še tuji imetnik pravic (EBU, VPRT in AGICOA), ne izhaja, da se nanaša tudi na kabelsko retransmisijo glasbe radijskih programih. Glede na navedeno tako ni mogoče zaključiti, da je bilo v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po Memorandumu upoštevano tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe radijskih programih.

57Glede na navedeno tako v konkretnem primeru ni podlage za odbitek v višini 0,045 EUR.

O odmeri primernega nadomestila

58Glede na zgornje razloge znaša primerno mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih 0,246 EUR na naročnika. Ker je tožena stranka v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2014 imela 84.750 naročnikov mesečno, tako znaša primerno nadomestilo za navedeno obdobje 250.182,00 EUR (20.848,50 EUR na mesec).

O zakonskih zamudnih obrestih

59Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

60Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.⁴²

61Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka v spornem obdobju kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, čeprav z njo ni uredila pogodbenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Ti dejstvi med pravdnima strankama nista bili sporni. Zato je po njenem mnenju uporabljala pravice brez dovoljenja. Trdila je tudi, da je tožena stranka večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke in da se je proti njej že večkrat vodil pravdni postopek, zato bi morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezno in pošteno nadomestilo. S temi trditvami je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke.

62Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub prej navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja „z dovoljenjem“ tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

63Trditve tožene stranke o odgovornosti tožeče stranke za nastanek pravne praznine, namreč same po sebi, kot je že pojasnilo VSRS v sodbi II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020, niso takšne, da bi omogočale zaključek, da je bila dobroverna. Iz njih namreč ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka, ki se je nedvomno zavedala dolžnosti plačila nadomestila za uporabo pravic, utemeljeno menila, da pravice upravičeno uporablja.

64Glede na vse navedeno bi bila tako tožena stranka na podlagi določila 193. člena OZ dolžna tožeči stranki skladno s tožbenim zahtevkov plačati tudi zakonske zamudne obresti od neupravičene obogatitve dalje. Ker pa je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala zastaranje zakonskih zamudnih obresti, je zahtevek, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti do 20. 12. 2015 zastaran. Tako je tožeča stranka upravičena le do zakonskih zamudnih obresti od 21. 12. 2015 dalje do plačila.

Sklepno

65Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi tožene stranke proti I. točki izreka izpodbijane sodbe niso utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in za znesek 155.601,00 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2018 dalje do plačila izpodbijano I. točko izreka prvostopenjske sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

66Delno pa so utemeljeni pritožbeni razlogi tožeče stranka proti izpodbijani II. točki izreka sodbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi druge in pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe. Tožena stranka mora torej poleg nadomestila, ki ga je določilo že sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe, v roku 15 dni plačati tožeči stranki še 94.581,00 EUR⁴³ z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2015 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 155.601,00 EUR od 21. 12. 2015 do 20. 12. 2018.

67Pritožba tožeče stranke proti preostalemu delu II. točke izreka izpodbijane sodbe pa ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in II. točko izreka izpodbijane sodbe za znesek 152.883,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega zneska 12.740,32 EUR v obdobju januar - december 2014 od vsakega 16. dne v ustreznem mesecu v obdobju februar 2014 - januar 2015 vselej do plačila ter za znesek zakonskih zamudnih obresti od vsakomesečnega zneska 20.848,50 EUR v obdobju januar -december 2014 od vsakega 16. dne v ustreznem mesecu v obdobju februar 2014 - januar 2015 vselej do 20. 12. 2015, potrdilo (353. člen ZPP).

68Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pravdni stranki morebiti na kakšno pritožbeno navedbo nista dobili izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,⁴⁴ kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznata, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.⁴⁵

Odločitev o stroških prvostopenjskega sodišča in pritožbenega postopka

69Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške odmeriti po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine je utemeljeno le v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ni šlo.

70Ne glede na navedeno, pa je zaradi spremembe prvostopenjske sodbe bilo potrebno odločiti tudi o odstotku stroškov, do katerega je upravičena posamezna stranka. Sodišče prve stopnje je namreč skladno z določilom četrtega odstavka 163. člena ZPP odločilo le o odstotku povračila pravdnih stroškov, do katerega je upravičena posamezna pravdna stranka, pri čemer bo sklep o višini stroškov izdalo po pravnomočnosti odločitve (četrti odstavek 163. člena ZPP).

71Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v višini 250.182 EUR od zahtevanih 403.065,84 EUR, torej v 62 odstotkih. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 62 odstotkov njenih, za to pravdo potrebnih, stroškov. Na drugi strani pa je tožena stranka uspela s svojimi ugovori v 38 odstotkih. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 38 odstotkov njenih, za to pravdo potrebnih, stroškov. Po pobotanju gredo upravičenki do stroškov še zakonske zamudne obresti od morebitne zamudne do plačila.

72Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške pravdnih strank odmerilo v skladu z določili Zakona o sodnih taksah⁴⁶ in Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT),⁴⁷ ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 247.464,84 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR.

73Tožeči stranki je priznalo 2.250 točk za pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 32,5 točk, vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.784,65 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.670,79 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 3.885,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 5.555,79 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 38,2 odstotkih, ji mora tožena stranka povrniti 2.122,31 EUR stroškov pritožbenega postopka.

74Stroški odgovora tožene stranke na pritožbo tožeče stranke so bili potrebni. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 2.250 točk za odgovor na pritožbo (namesto zahtevanih 3.000 točk, saj je vrednost spornega predmeta po pritožbi tožeče stranke le 247.464,84 EUR) ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 32,5 točk, vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.784,65 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.670,79 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki priglašenih stroškov za sestanek s stranko in pregled spisa, listin, sodne prakse ter druge dokumentacije ni priznalo, saj so navedena opravila že zajeta v nadomestilu za pritožbo (tarifna številka 39 OT). Ker je tožena stranka z odgovorom na pritožbo uspela v 61,8 odstotkih, ji mora tožeča stranka povrniti 1.032,55 EUR stroškov pritožbenega postopka.

75Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela. Zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

76Stroški odgovora tožeče stranke na pritožbo tožene stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 155.601,00 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 1.750 točk za odgovor na pritožbo (namesto zahtevanih 3.000 točk, saj je vrednost spornega predmeta po pritožbi tožeče stranke le 155.601,00 EUR) ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (27,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.168,55 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.301,13 EUR.

77Glede na vse navedeno je tožeča stranka upravičena do povrnitve 2.122,31 EUR in 1.301,13 EUR svojih pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 1.032,55 EUR svojih pritožbenih stroškov. Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 2.390,89 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Ur. l. RS, št.: 26/1999 in naslednji.
² Ur. l. RS, št. 29/1998.
³ Besedilo 3. člena Direktive se glasi: Za namene te direktive izraz „kabelska retransmisija“ označuje sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo po kablu ali mikrovalovnem sistemu začetnega oddajanja iz druge države članice, po žici ali po zraku vključno s satelitskim oddajanjem, televizijskih in radijskih programov z namenom, da jih sprejme javnost.
⁴ V času veljavnosti Memoranduma je slednji urejal le višino nadomestila za kabelsko retransmisjo glasbe v televizijskih programih. Za kabelsko retransmisjo glasbe v radijskih programih pa je SAZAS na podlagi Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS z sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji sklenjenega z ZKOS, s kabelskimi operaterji sklepal posebne pogodbe.
⁵ Primerjaj npr.: VSL sodba in sklep II Cp 1629/2018 z dne 13. 3. 2019, VSL sodba II Cp 880/2020 z dne 12. 8. 2020, VSL sodba II Cp 2673/2017 z dne 27. 06. 2018, VSL sodba II Cp 727/2018 z dne 10. 10. 2018, VSL sodba II Cp 1417/2019 z dne 4. 9. 2019, VSL sodba V Cpg 485/2021 z dne 7. 10. 2021.
⁶ Ur. l. RS, št. 21/1995 in naslednji.
⁷ Iz določila 31. člena ZASP izhaja, da je pravica radiodifuzne retransmisije izključna pravica, da se sočasno, nespremenjeno in neskrajšano priobči javnosti neko radiodifuzno oddajano delo: 1. če jo vrši druga RTV organizacija od prvotne; ali 2. če gre za prenos po kablu ali mikrovalovnem sistemu ali je delo prvotno oddajano iz druge države (kabelska retransmisjia).
⁸ Od 22. 10. 2016 to področje ureja Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (Ur. l. RS, št. 63/2016; v nadaljevanju: ZKUASP). Ker pa se tožbeni zahtevek nanaša na honorarje za leto 2014, je v tem postopku treba upoštevati določila ZASP o kolektivnem upravljanju.
⁹ Primerjaj:VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018, VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018, II Ips 136/2018 z dne 4. 10. 2018, II Ips 327/2017 z dne 6. 9. 2018, II Ips 107/2018 z dne 19. 7. 2018, II Ips 86/2018 z dne 5. 7. 2018, II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018.
¹⁰ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
¹¹ Primerjaj npr: VSRS sodba II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013, VSRS sodba II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000, VSRS sodba II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 ter II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012.
¹² Primerjaj: VSRS sklep II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012 (točke 8, 9 in 10 obrazložitve) ter VSL sodba in sklep II Cp 196/2019 z dne 6. 3. 2019 (točka 11 obrazložitve).
¹³ Ur. l. RS, št. 29/1998.
¹⁴ Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (35. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (31. točka obrazložitve) in VSRS sklep II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 (11. in 12. točka obrazložitve), odločbo Upravnega sodišča RS I U 362/2014-13 z dne 7. 10. 2014
¹⁵ Na strani imetnikov pravic so pri njegovi sklenitvi nastopali tožeča stranka, ki je zastopala tudi interese organizacij CISAC, in tuji zastopniki imetnikov pravic: AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij ter VPRT (kasneje VG Media) kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij. Na strani uporabnikov je sodelovalo Združenje kabelskih operaterjev Slovenije.
¹⁶ Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP.
¹⁷ M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134.
¹⁸ Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, slednje določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.
¹⁹ Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 624. člena OZ, ki določa, da če plačilo za opravljeno delo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.
²⁰ Primerjaj: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (51. točka obrazložitve).
²¹ Primerjaj npr.: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (45. in 51. točka obrazložitve) in II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2017 (23. in 25. točka obrazložitve).
²² Primerjaj: VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (23. točka obrazložitve).
²³ A. Galič, Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, v: Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, III. Dnevi civilnega prava, 2005, str. 112.
²⁴ Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (41. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (46. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (33. in 35. točka obrazložitve).
²⁵ Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011.
²⁶ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (44. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (49. točka obrazložitve).
²⁷ Pritožbeno sodišče je seznanjeno z odločbami VSRS z naslednjimi opravilnimi številkami: II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 100/2018, II Ips 52/2018, II Ips 136/2018, II Ips 327/2017, II Ips 107/2018, II Ips 86/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 260/2018.
²⁸ Glej npr. VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (26. in 27. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018(36. in 37. točka obrazložitve).
²⁹ Višje sodišče je v odločbah, v katerih je odločalo o določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2013 v celoti sledilo odločbam VSRS in pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo povišanja tarife za kabelsko retransmisijo glasbe, ki je bilo dogovorjeno med Zavodom AIPA in ZKOS za leto 2013. Revalorizirana Tarifa za leto 2013 je znašala 0,52377 EUR na naročnika na mesec in je bila glede na tarifo za leto 2012 višja za cca. 16,4 odstotkov. Glej odločbe: II Cp 601/2020 z dne 19. 8. 2020, II Cp 2406/2019 z dne 21. 5. 2020, II Cp 1981/2020 z dne 11. 3. 2020, II Cp 2358/2019 z dne 29. 4. 2020 in II Cp 183/2020 z dne 23. 4. 2020.
³⁰ Primerjaj: USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. in 24. točka obrazložitve) in M. Trampuž v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 60. členu, str. 601 ter 605 do 606.
³¹ Špelca Mežnar, Reševanje kolizije med pravicami intelektualne lastnine in drugimi temeljnimi pravicami, TFL Glasnik 4/2017, stran 109.
³² USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. točka obrazložitve).
³³ L. Šturm v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 2. členu, str. 57.
³⁴ Prav tam, komentar k členu 22, str. 238 do 240.
³⁵ Primerjaj: odločba USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.
³⁶ Glej npr.: III. točko Skupnega sporazuma, 7. člen Memoranduma, 1. člen Aneksa k Memorandumu, drugo točko točke I Dodatka k Memorandumu, 5. člen Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za tonsko in/ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (Ur. l. RS, št. 4/2020), Tarifo k Skupnemu sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja ZAMP kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006) in Aneks k navedenemu skupnemu sporazumu (Ur. l. RS, št. 48/2009).
³⁷ VSRS je v sodbah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 natančno obrazložilo postopek izračuna primernega nadomestila (glej 48. in 49. točko obrazložitve sodbe II Ips 43/2018 in 43. in 44. točko obrazložitve sodbe II Ips 219/2017).
³⁸ Razlika je v tem, da so bila merila določena v razveljavljeni tarifi presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, ki ga je (bo) dolžan plačati kolektivni organizaciji (glej 10. točko obrazložitve).
³⁹ Sodišče EU je v navedeni odločbi odločilo, da: „Pojem „podrejen konkurenčni položaj“ v smislu člena 102, drugi odstavek, točka (c), PDEU je treba razlagati tako, da se v primeru, v katerem podjetje s prevladujočim položajem za trgovinske partnerje na trgu nižje v verigi uporablja diskriminatorne cene, nanaša na položaj, v katerem to ravnanje lahko povzroči izkrivljanje konkurence med temi trgovinskimi partnerji....“
⁴⁰ Glej: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (48. in 49. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (43. in 44. točka obrazložitve).
⁴¹ Pravilnik je javno dostopen na: http://www.aipa.si/media/uploads/files/OHDBjeA_svc.pdf
⁴² Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697.
⁴³ 250.182,00 EUR minus v I. točki izreka izpodbijane sodbe prisojenih 155.601,00 EUR iz naslova nadomestila za uporabo pravic.
⁴⁴ Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).
⁴⁵ Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).
⁴⁶ Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji.
⁴⁷ Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.