VSL Sodba I Cp 584/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se črtajo druga alineja („prenosni računalnik ..., serijska št. ..."), tretja alineja („mobilni telefon ..., serijska št. ...“) in besedilo „v skladu z veljavno zakonodajo predstavljajo poslovno skrivnost tožeče stranke, ali“ ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno izročiti vse nosilce podatkov, na katere so bili preslikani podatki z dveh prenosnih računalnikov in mobilnega telefona, pri čemer podatki predstavljajo razne datoteke, kar vse je podrobneje opredeljeno v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Odločilo je tudi, da se tožencema prepoveduje z vnosom gesla ali na kakršenkoli drugačen način dostopati do datotek, preslikanih ali kako drugače pridobljenih z navedenih naprav, ki vsebujejo podatke tožeče stranke, ter z njimi razpolagati, kot je to podrobneje opredeljeno v IV. točki izreka izpodbijane sodbe. V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek (V. točka izreka) in odločilo, da toženca nerazdelno nosita stroške postopka (VI. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta toženca, ki izpodbijata III., IV. in VI. točko sodbe in predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu, tožnici pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožencev. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V bistvenem navajata, da je sklicevanje prvega sodišča na 92. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zgrešeno. Tožbeni zahtevek je nedoločen in nekonkretiziran ter s tem neizvršljiv. Toženca naj bi bila dolžna nerazdelno izročiti vse nosilce podatkov, ki pa niso identificirani. Neutemeljen je tudi prepovedni zahtevek. Prvo sodišče se sklicuje na Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), vendar pa prepovedni zahtevek na takšni podlagi ne more temeljiti. Tožnica ni uveljavljala zahtevka v skladu z določili ZASP. Ugotovilo je zgolj, da je tožeča stranka lastnik podatkov, ni pa ugotavljalo narave teh podatkov. Če je šlo za varovanje avtorske pravice, bi se moralo prvo sodišče izreči za stvarno nepristojno. Prvo sodišče je ugodilo zahtevku tudi glede drugega računalnika in mobilnega telefona, čeprav je ugotovilo, da so bili podatki kvečjemu vpogledani in preneseni zgolj iz prvega računalnika. Sodišče bi lahko postopalo zgolj na podlagi Zakona o poslovni skrivnosti (ZPosS), o čemer se prvo sodišče ni opredelilo. Dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zaključek o solidarni obveznosti tožencev je zmoten. Izvedeni dokazi ne potrjujejo ugotovitve prvega sodišča, da sta toženca kopirala podatke iz elektronskih naprav. Prvo sodišče se sklicuje na dokaze, ki so dejansko brez vsakršne dokazne vrednosti, najmanj pa je, da nimajo takšne vrednosti, kot jim jo pripisuje. To velja za zapisnik o preiskavi podatkov elektronskih naprav z dne 23. 3. 2018 (priloga A23). Ta zapisnik izkazuje zgolj nekaj dostopov v prvi računalnik, ni pa izkazano, da bi bilo dostopano tudi v drugi računalnik in mobilni telefon. Iz zapisnika izhaja, da je bilo 27. 1. in 28. 1. 2018 dostopano do nekaterih datotek in do baze elektronske pošte ter da je bil priključen zunanji trdi disk, neizkazano pa je, da bi bili s prvega računalnika preneseni katerikoli podatki. V nasprotju s podatki tega zapisnika je prvo sodišče zaključilo, da sta toženca dostopala in celo kopirala podatke, ki naj bi bili last tožnice. Tožnica tudi ni dokazala, do katerih datotek na prvem računalniku naj bi neznani uporabnik sploh dostopal. Ni izkazano, da bi bilo dostopano do datotek, na katerih naj bi bili podatki tožnice. Tega ni mogoče zaključiti s potrebno stopnjo gotovosti. Zgrešen je tudi zaključek, da sta toženca dostopala do podatkov na trdem disku prvega računalnika. Enako velja za zaključek, da naj bi se toženca upirala izročitvi naprav tožnici. Toženca sta pojasnila, zakaj in kako sta najprej vrnila tožnici dva druga računalnika konec leta 2017. Če bi toženca imela slabe namene, bi naprave tožnice lahko skrila in jih obdržala, ne pa da sta jih po njihovi identifikaciji dostavila policiji. Zgrešen je tudi zaključek prvega sodišča, da sta toženca uporabljala računalnik po smrti toženkinega očeta. Ni podlage za zaključek, da so bili podatki tožnice kopirani na nosilce podatkov, zato je neutemeljen zahtevek za izročitev nosilcev podatkov. Enako velja za prepovedni zahtevek. Napačen je tudi zaključek, da je bil namen tožencev podatke ponuditi v odkup konkurenci tožnice.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Smiselno uveljavljani očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tožnica je v tožbi trdila, da so stvaritve oziroma delo A. A. (gre za avtorsko delo - 12. točka drugega odstavka 5. člena ZASP) kot intelektualna lastnina njena last, ker je bilo to delo ustvarjeno na njenih sredstvih (računalnikih) in v okviru izpolnjevanja delovnih obveznosti A. A. To v materialnopravnem pogledu pomeni, da je po njenih trditvah šlo za avtorsko delo iz delovnega razmerja (101. člen ZASP). Nastanek avtorske pravice je povezan s samo stvaritvijo avtorskega dela (14. člen ZASP). Toženca sta zato imela možnost ugovarjati stvarno pristojnost prvega sodišča v odgovoru na tožbo (drugi odstavek 19. člena ZPP), vendar tega nista storila.

6Tožbeni zahtevek je bil v zadostni meri določen (neupoštevajoč tisti del, ki v tožbeni zahtevek ni sodil - več o tem v nadaljevanju). Tožnica je v tožbi jasno opredelila, kaj je predmet spora. Tožbeni zahtevek je mogoče identificirati oz. razlikovati od morebitnih drugih zahtevkov. Katere nosilce podatkov sta toženca dolžna izročiti tožnici in katera ravnanja sta toženca dolžna opustiti oziroma se jima prepovedujejo, je tožnica v tožbenem zahtevku konkretizirala v zadostni meri ter je iz izreka sodbe jasno razvidno, o čem je prvo sodišče razsodilo. Tožnica ni mogla vedeti, na katere nosilce so bili preneseni njeni podatki (in kateri), zato nosilcev podatkov (in katerih podatkov) ni mogla opredeliti drugače. V trditveni podlagi je navedla, da je njen delavec A. A. pri svojem delu uporabljal računalnika in mobilni telefon (ti so opredeljeni v tožbenem zahtevku), ki so bili njena last, da sta te naprave ves čas od smrti A. A. 17. 12. 2017 do njihove izročitve Policijski postaji X 29. 1. 2018 (računalnika) in 31. 1. 2018 (mobilni telefon) posedovala toženca ter da sta toženca dostopala do podatkov na teh napravah in jih kopirala oziroma prenašala na druge nosilce podatkov. Ker sta ves ta čas edino toženca posedovala naprave, je jasno, da se izrek sodbe nanaša le nanju, ne pa (tudi) na koga tretjega. Tožnica je v tožbenem zahtevku tudi določno opredelila, katere datoteke (kaj vsebujejo) predstavljajo podatki na njenih napravah, ki so bili preneseni na nosilce podatkov, ki sta jih toženca dolžna izročiti tožnici.

7Določno oblikovan je bil tudi prepovedni del tožbenega zahtevka. Iz njega izhaja, do katerih datotek se tožencema prepoveduje dostopati (do datotek, pridobljenih s prej navedenih naprav tožnice), katere podatke tožnice vsebujejo te datoteke in katera ravnanja se tožencema prepovedujejo. V tem delu (v III. in IV. točki izreka sodbe) je bil tožbeni zahtevek nepravilno oblikovan le glede podatkov, ki „v skladu z veljavno zakonodajo predstavljajo poslovno skrivnost tožeče stranke“, saj ta del tožbenega zahtevka predstavlja pravno kvalifikacijo oziroma dejansko podlago zahtevka, kar pa v tožbeni zahtevek ne sodi in zato ne more biti del izreka sodbe. V tem delu je pritožbeno sodišče zato ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ta del besedila v III. in IV. točki izreka črtalo ter v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (358. člen ZPP).

8Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je bil A. A. do svoje smrti 17. 12. 2017 zaposlen pri tožnici kot razvojni inženir, da je delal na raznih projektih tožnice, da mu je tožnica v uporabo zaradi dela zanjo izročila svoje naprave (dva prenosna računalnika in mobilni telefon), da je imel podatke o svojem delu pri tožnici shranjene na teh računalnikih, da so ti podatki tožničina last oziroma njena intelektualna lastnina in poslovna skrivnost, da je imel A. A. te tožničine naprave v svoji posesti vse do svoje smrti, da sta po njegovi smrti te naprave ves čas posedovala toženca, dokler jih nista izročila policistom PP X 29. 1. 2018 (računalnika) in 31. 1. 2018 (mobilni telefon), da je tožnica po smrti A. A. večkrat pozivala toženca, da ji vrneta te naprave, ter da se toženca na tožničine pozive nista odzivala in ji teh naprav nista želela vrniti. Tožnica je v tožbi trdila, da so v navedenih napravah shranjeni podatki o delu A. A. in sodelavcev njena last, pri čemer gre za intelektualno lastnino, ustvarjeno na njenih sredstvih in v okviru delovnih obveznosti A. A. in sodelavcev, poleg tega pa so ti podatki njena poslovna skrivnost, katerih razkritje nepooblaščenim osebam bi tožnici povzročilo občutno škodo. Toženca teh trditev nista obrazloženo prerekala. Glede na te trditve so ti podatki predstavljali avtorsko delo (12. točka drugega odstavka 5. člena ZASP), ki je bilo ustvarjeno pri izpolnjevanju delovnih obveznosti A. A. (avtorska pravica pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela - 14. člen ZASP), vsled tega pa se šteje, da so bile materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na tožnico za deset let od dokončanja dela (prvi odstavek 101. člena ZASP). Tožnica je bila zato upravičenec oziroma nosilec materialnih avtorskih pravic v zvezi s temi podatki oziroma avtorskim delom. V skladu z drugim odstavkom 39. člena tedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) so se ti podatki šteli tudi za poslovno skrivnost tožnice (sklicevanje tožencev na ZPosS ni utemeljeno, saj je ta zakon začel veljati šele 20. 4. 2019). Z vidika določb ZASP in ZGD-1 je tožnica podala zadostno trditveno podlago, materialnopravna diagnoza obravnavanega spora pa je stvar sodišča.

9Tožbeni zahtevek za izločitev nosilcev podatkov (nosilcev avtorskih del) ni utemeljen na podlagi 92. člena SPZ, ker avtorsko delo kot intelektualna stvaritev (prvi odstavek 5. člena ZASP) ni stvar v pomenu 15. člena SPZ. Tožbeni zahtevek je utemeljen na podlagi 7. točke prvega odstavka 167. člena ZASP, zato je prvo sodišče pravilno ugodilo zahtevku za izročitev nosilcev podatkov (kolikor gre za prvi računalnik, kar je obrazloženo v nadaljevanju). Toženca pri tem nista uveljavljala zahtevkov za plačilo vrednosti njunih nosilcev podatkov (z ugovorom ali nasprotno tožbo), zato se prvemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s tem vprašanjem. Prvo sodišče je utemeljeno ugodilo tudi prepovednemu delu tožbenega zahtevka (razen tistega dela, ki ne sodi v tožbeni zahtevek in v izrek sodbe, kar je pritožbeno sodišče že obrazložilo ter v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo - 7. točka obrazložitve), kolikor se ta nanaša na prenosni računalnik iz prve alineje IV. točke izreka izpodbijane sodbe. Na podlagi 40. člena tedaj veljavnega ZGD-1 ter 1. točke prvega odstavka 167. člena ZASP je tožnica utemeljeno uveljavljala varstvo svoje poslovne skrivnosti oziroma svojih izključnih pravic. Toženca nista imela pravice pridobiti teh podatkov tožnice ter jih prenesti na nosilce podatkov in z njimi razpolagati.

10Prvo sodišče je ugotovilo, da je A. A. do svoje smrti posedoval dva prenosna računalnika in mobilni telefon, last tožnice. Te naprave je uporabljal (dokler je lahko delal) za službene potrebe. Prvo sodišče je tudi ugotovilo, da sta toženca po smrti A. A. posedovala te naprave in da jih kljub njenim pozivom tožnici nista želela izročiti. Toženca sta zunajzakonska partnerja, A. A. je bil toženkin oče. Toženec je večkrat peljal A. A. na tožničin sedež zaradi njegovih službenih obveznosti, pri čemer je A. A. vedno imel s seboj prenosni računalnik. Toženca in A. A. so bili medsebojno povezani in ni nobenega dvoma, da sta toženca vedela, kakšno delo je opravljal A. A. ter da je pri svojem delu uporabljal službeni računalnik. Tožnica je po njegovi smrti večkrat klicala toženca in ju pozivala, da ji vrneta njene naprave (prilogi A7 in A8), toženca pa se na te pozive nista odzvala. Toženca sta delovala usklajeno oziroma povezano, kar kaže tudi toženkina pasivnost, ko na tožničine zahteve (kmalu po očetovi smrti) za izročitev naprav, ki jih je potrebovala za svoje delo, tudi ona ni reagirala. Prvo sodišče je med drugim ugotovilo, da se je A. A. za primer svoje smrti s tožencema dogovoril, da bosta tožnici vrnila njene naprave, te ugotovitve pa pritožba obrazloženo ne izpodbija. Če bi toženca želela naprave vrniti tožnici, bi to storila že po njuni vrnitvi v Slovenijo konec decembra 2017, ko sta namesto teh naprav tožnici izročila stara oziroma odpisana računalnika, ne pa da sta te naprave izročila (še to pa PP X in ne tožnici) šele 29. 1. 2018 (ko je toženec izročil računalnika) oziroma 31. 1. 2018 (ko je toženka izročila mobilni telefon). Pritožbeno sodišče sprejema povzete dejanske ugotovitve prvega sodišča kot prepričljive in pravilne ter jih pritožbene navedbe ne morejo omajati.

11Prvo sodišče je tudi ugotovilo, da je bilo po smrti A. A. in pred izročitvijo naprav PP X dostopano v prenosni računalnik (naveden v prvi alineji III. in IV. točke izreka izpodbijane sodbe). Iz zapisnika o preiskavi podatkov elektronskih naprav z dne 23. 3. 2018 (priloga A23) izhaja, da je bilo dostopano v ta računalnik 27. 1. in 28. 1. 2018, in sicer v uporabniški račun pokojnega A. A. in bazo elektronske pošte, ter da je bil 28. 1. 2018 priključen zunanji trdi disk, ob tem pa je uporabnik tudi dostopal do nekaterih datotek na trdem disku tega računalnika ter baze elektronske pošte (41. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno tudi ugotovitev prvega sodišča, da sta v ta računalnik tedaj dostopala toženca in da sta s tega računalnika tudi prenesla nekatere podatke na druge nosilce podatkov ter se v izogib ponavljanju sklicuje na prepričljive razloge prvega sodišča. Te tožničine naprave sta ves čas po smrti A. A. do njihove izročitve PP X posedovala zgolj toženca, za priključitev zunanjega trdega diska 28. 1. 2018 pa uporabnik ni mogel imeti drugega namena kot prenos posameznih podatkov z računalnika. Razen tega je po ugotovitvah prvega sodišča toženec ob izročitvi računalnikov PP X izjavil policistom, da je napravil kopije (podatkov) zaradi svoje varnosti, te ugotovitve pa pritožba obrazloženo ne izpodbija. Glede na ugotovljeno izogibanje tožencev vrnitvi naprav tožnici oziroma njuno ravnanje nasploh po smrti A. A. ni dvoma, da sta toženca prenašala z navedenega računalnika podatke o delu A. A. in sodelavcev pri tožnici. Za relevantne ugotovitve prvega sodišča je veljal dokazni standard prepričanja (ki je bil dosežen), ne pa gotovosti, kot zmotno trdi pritožba. Za odločitev o tožbenem zahtevku ni bilo potrebno ugotavljati, do katerih tožničinih datotek konkretno sta toženca dostopala in jih prenesla na nosilce podatkov ter s kakšnim namenom sta to počela.

12Glede na zgoraj obrazloženo je pravilna ugotovitev prvega sodišča o nerazdelni obveznosti tožencev (III. točka izreka izpodbijane sodbe), saj povzete dejanske ugotovitve o delovanju tožencev vodijo do zaključka, da je izpolnjen dejanski stan iz drugega odstavka 165. člena ZASP.

13Pritožba utemeljeno graja zaključek prvega sodišča, da sta toženca dostopala do vseh treh naprav in kopirala oziroma prenašala podatke z vseh treh naprav tožnice. Takšne ugotovitve so podprte z rezultati preiskave podatkov v Sektorju kriminalistične policije (priloga A23) le za prvi prenosni računalnik (prvi alineji III. in IV. točke izreka izpodbijane sodbe), saj je bil zgolj ta računalnik predmet te preiskave. Drugi računalnik in mobilni telefon nista bila zajeta s to preiskavo, pri čemer iz zapisnika Sektorja kriminalistične policije z dne 27. 2. 2018 (o zavarovanju podatkov elektronske naprave) izhaja, da so v Sektorju kriminalistične policije pridobili informacijo (iz zapisa je razumeti, da so to informacijo prejeli s strani tožnice ob prejemu obnovitvenih ključev za dešifriranje medijev), da je za preiskavo kaznivega dejanja (napad na informacijski sistem) pomemben le prvi od obeh računalnikov, zato so se odločili (le) za zavarovanje in preiskavo tega računalnika (4. stran zapisnika). Dostopanje v drugi računalnik in mobilni telefon ter prenos podatkov z njiju oziroma priključitev nosilcev podatkov nanju s preiskavo v Sektorju kriminalistične policije tako nista bila izkazana, tožnica pa tudi ni predlagala drugega ustreznega dokaza v tem pogledu (npr. s postavitvijo sodnega izvedenca za računalništvo in informatiko). Ker tožnica ni izkazala zatrjevanih kršitev njenih pravic v zvezi z drugim računalnikom in mobilnim telefonom, je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (358. člen ZPP).

14Glede na obrazloženo je odločitev prvega sodišča o ugoditvi tožbenemu zahtevku glede prvega računalnika pravilna. V tem delu uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo v tem delu (353. člen ZPP).

15Tožnica je v sporu uspela v bistvenem delu, ki se je nanašal na prvi računalnik, razen tega pa z obravnavanjem preostalega dela toženega zahtevka (nanašajoč se na drugi računalnik in mobilni telefon) niso nastali posebni stroški (dokazni postopek se je v pretežni meri izvajal predvsem glede prvega računalnika). Glede na to sta toženca nerazdelno dolžna povrniti tožnici vse pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena in tretji odstavek 161. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno tudi zoper odločitev o stroških (VI. točka izreka izpodbijane sodbe) ter potrdilo sodbo prvega sodišča tudi v tem delu.

16Toženca sta uspela v pritožbenem postopku le v manjšem delu, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).