UPRS Sklep in sodba I U 1447/2021-11

I. Predlog tožnika za delegacijo pristojnosti se zavrže.

II. Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah, N 44/2020, zaradi predloga za spremembo skrbniških obveznosti in predloga za prenehanje skrbništva ter v obliki oprostitve plačila stroškov postopka.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da je vpogledala v odločbo, št. Bpp 876/2021 dne 15. 4. 2021, in ugotovila, da je bila tožniku že zavrnjena BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah, N 44/2020, zaradi predloga za spremembo skrbniških obveznosti in predloga za prenehanje skrbništva ter v obliki oprostitve plačila stroškov postopka. Iz navedenega izhaja, da je bilo o zahtevi, za katero tožnik ponovno vlaga prošnjo, že odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga, na kateri se opira prošnja, pa sta ostali isti. Ker je tožnikova prošnja za dodelitev BPP nedovoljena, jo je toženka skladno s 1. točko drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

3Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in po skrbnici vlaga tožbo. Navaja, da je zaradi dolgoletnega psihičnega in ekonomskega nasilja, ki je med drugim tudi posledica krivičnih in protizakonitih sodnih postopkov, izgubil vse premoženje, zdravje, vir prihodkov (delavnico) ter zaradi posledičnega mejno psihotičnega stanja postal invalid ter nesposoben v upravnih in sodnih postopkih zastopati svoje pravice, koristi in interese. Navedenih splošno znanih dejstev naslovno sodišče in organi za BPP, od kar obstaja ZBPP, ne upoštevajo. Od spremembe ZBPP mu pravico do izjemne BPP kratijo z zlorabo delno odvzete poslovne sposobnosti s tem, da mu pavšalno in zlonamerno očitajo vlaganje očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Zaradi kratenja pravic iz 22. člena Ustave RS se je moral tožnik že od leta 1996 dalje kot toženec v sodnih postopkih braniti procesno in pravdno nesposoben, zaradi protizakonitih upravnih in sodnih postopkov se je že leta 2000 znašel v položaju materialne in zdravstvene ogroženosti, po izdanih nezakonitih sodbah pa je bil do končanja osebnega stečaja še žrtev protizakonitih sodnih izvršb. Kot dokaz v zvezi s svojimi navedbami predlaga vse znane sodbe naslovnega sodišča, izdane tožniku od leta 2002 dalje, ter vse odločbe o BPP tega sodišča, Okrožnega sodišča v Ljubljani in Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani od leta 2002 dalje.

4Tožnik sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo, na kateri naj poleg njega in njegove skrbnice zasliši psihiatrinjo A. A. in višji sodnici B. B. in C. C. Z zaslišanjem navedenih bo sodišče ugotovilo resničnost navedb in resničnost vsesplošnega nasilja, ki je jasno razvidno tudi iz tožnikove izjave, podane dne 12. 3. 2020 na CSD Domžale, ter iz priloženega odgovora Okrajnega sodišča v Domžalah. Sodišče naj po tako izvedenem postopku ugotovi, da tožnik že od uveljavitve ZBPP izpolnjuje pogoje za izjemno BPP na podlagi sedme alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, od odvzema poslovne sposobnosti dalje pa nedvomno izpolnjuje tudi pogoj iz šeste alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Sodišču predlaga, da odloči enako, kot je odločilo v zadevi, I U 1013/2021, ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za Bpp.

5Tožnik vlaga tudi zahtevo za delegacijo pristojnosti. Vrhovno sodišče prosi, da pridobi in skrbno preuči dokaze in upošteva tudi splošno znano dolgoletno vsesplošno ekonomsko in psihično nasilje pravosodja Republike Slovenije, zato naj se tožba odstopi v reševanje nepristranskemu in poštenemu sodišču.

6Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

7Tožnik je tožbo naslovil na Vrhovno sodišče, ki za odločanje o tožbi ni pristojno. Vrhovno sodišče je tožbo s poštno pošiljko z dne 28. 9. 2021 odstopilo v pristojno reševanje naslovnemu sodišču (ki jo je prejelo dne 30. 9. 2019). Iz devetega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izhaja, da se v primeru, če je bila tožba, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno. Tožniku je bil izpodbijani sklep (kot to izhaja iz vročilnice, ki je del upravnega spisa) vročen dne 25. 8. 2021, tožbo v zadevi pa je na (nepristojno) Vrhovno sodišče po pošti poslal dne 23. 9. 2021, kar se v skladu z drugim odstavkom 29. člena ZUS-1 šteje tudi za dan vložitve tožbe. Tožnik je tožbo pri nepristojnem sodišču tako vložil pred iztekom zakonskega roka za vložitev tožbe, kot ga določa prvi odstavek 28. člena ZUS-1 (30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek). Kljub temu, da je k pristojnemu (naslovnemu) sodišču tožba prispela po izteku zakonskega roka, jo je sodišče v skladu s predstavljeno pravno podlago štelo za pravočasno.

K I. točki izreka:

8Tožnik je predlagal prenos pristojnosti za odločanje v tem upravnem sporu na drugo sodišče.

9V skladu z določbo 106. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je Vrhovno sodišče pristojno za sojenje oziroma za odločanje na prvi stopnji v upravnih in računsko upravnih sporih, razen v zadevah, za katere zakon določa pristojnost drugega sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka). Takšen predpis je ZUS-1, ki v 11. členu določa, da v upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. Po določbi 12. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države. Upravno sodišče je kot specializirano sodišče ustanovljeno za celotno državo, pri čemer sodno funkcijo opravlja na sedežu v Ljubljani in na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika, kolikor ni določena izključna pristojnost sedeža sodišča (9. člen ZUS-1). Glede na navedeno je torej za odločanje v upravnem sporu zoper upravni akt organa za BPP edino stvarno pristojno Upravno sodišče RS.

10Po določbi 6. točke 106. člena ZS Vrhovno sodišče odloča tudi o prenosu pristojnosti v primerih, ki jih določa zakon. Tak predpis je ZPP, ki v 67. členu določa, da lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po navedeni določbi je torej možna delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper upravni akt organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Ker torej v določbah ZUS-1, ZPP in ZS ni pravne podlage za prenos pristojnosti na drugo sodišče, je sodišče predlog tožnika zavrglo. Enako stališče je Vrhovno sodišče (že) zavzelo v sklepu, I Upr 1/2012 z dne 29. 8. 2012, in ob takem stališču je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep, s katerim je Upravno sodišče zavrglo predlog za prenos pristojnosti (sklep, I Up 256/2017 z dne 17. 1. 2018).

K II. točki izreka:

11V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti sklepa, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP. Kot podlago za zavrženje tožnikove prošnje je toženka navedla 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

12Drugi odstavek 34. člena ZBPP določa, da razen v primeru, če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP izhaja, da organ ob predhodnem preizkusu zahteve (prošnje) to zavrže, v kolikor se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

13V predmetni zadevi je tožnik vložil prošnjo za izjemno BPP v postopku, ki se pred Okrajnim sodiščem v Domžalah vodi pod opr. št. N 44/2020, in sicer v obliki zastopanja pred sodiščem ter oprostitve plačila stroškov postopka. Toženka je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrgla, ker je ugotovila, da je bilo o enakem tožnikovem zahtevku že odločeno s toženkino odločbo, št. Bpp 876/2021 z dne 15. 4. 2021, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila.

14Z izpodbijanim sklepom toženka o tožnikovi zahtevi ni odločila vsebinsko (ni torej preverjala, ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev zahtevane izjemne BPP, kot jih določa 22. člen ZBPP), pač pa je tožnikovo prošnjo na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrgla kot nedovoljeno zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk za njeno obravnavo. Da bi tožnik uspel s predlogom za odpravo izpodbijanega sklepa, bi moral tako izkazati, da je bila toženkina presoja izpolnjevanja procesnih predpostavk za obravnavo njegove prošnje (oz. izpodbijani sklep) nepravilen ali nezakonit, česar pa tožnik ne izkaže.

15Tožnik v tožbi namreč ne podaja nikakršnih tožbenih navedb, ki bi bile usmerjene v izkazovanje nepravilnosti oz. nezakonitosti predhodnega preizkusa njegove prošnje (ne prereka relevantnih dejstev, da gre za enako prošnjo, o kateri je bila že izdana zavrnilna odločba, ter da se dejansko stanje ali pravna podlaga nista spremenila), pač pa podaja izključno navedbe oz. zatrjuje dejstva, ki se nanašajo bodisi na njegovo izpolnjevanje (vsebinskih) pogojev za dodelitev izjemne BPP po sedmi alineji drugega odstavka 22. člena ZBPP (na katero se tudi izrecno sklicuje) bodisi na tožnikovo splošno nestrinjanje z dosedanjo prakso upravnih organov in sodišč v drugih zadevah. Ker toženka, kot že navedeno, tožnikove prošnje ni vsebinsko obravnavala, pač pa jo je zavrgla zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk za njeno obravnavo, tožnikove navedbe, usmerjene v zatrjevanje izpolnjevanja vsebinskih pogojev za izjemno BPP, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa niso relevantne, prav tako pa za slednjo ne morejo biti relevantne posplošene tožbene navedbe o zatrjevano nezakonitem ravnanju upravnih organov in sodišč v drugih postopkih.

16Tožnik v tožbi sodišču predlaga, da v predmetni zadevi odloči enako, kot je odločilo v zadevi, I U 1013/2021. Ker tožnik takšnega predloga z ničemer ne utemelji, mu sodišče že iz tega razloga ne more slediti. Ob tem gre sicer ponoviti, da tožnik v tožbi glede predhodno navedenih relevantnih dejstev niti ne zatrjuje niti ne dokazuje drugače.

17V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da tožnik nezakonitosti izpodbijanega sklepa ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18Tožnik v tožbi ne zatrjuje dejstev ali predlaga dokazov, usmerjenih v izkazovanje izpolnjenosti procesnih predpostavk za obravnavo njegove prošnje za BPP, niti ne prereka pravno relevantnih dejstev, na katera je toženka oprla izpodbijani sklep (da gre za enako prošnjo, o kateri je bila že izdana zavrnilna odločba, ter da se dejansko stanje ali pravna podlaga nista spremenila). Tožnik v tožbi tako zatrjuje zgolj dejstva, ki za odločitev v zadevi niso pravno relevantna. Nerelevatni so posledično tudi dokazi, predlagani v njihovo potrditev (dokaz vpogleda v vse znane sodbe naslovnega sodišča, izdane tožniku od leta 2002 dalje, ter v vse odločbe organov za Bpp naslovnega sodišča, Okrožnega sodišča v Ljubljani ter Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani od leta 2002 dalje, dokaz zaslišanja tožnika in njegove skrbnice, psihiatrinje A. A. ter višjih sodnic B. B. in C. C., dokaz vpogleda v tožnikovo izjavo, podano na CSD Domžale, in v dopis Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 23.11.2020). Ker pravno relevantno dejansko stanje med strankama tako ni sporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji senata.