VSM Sodba I Cp 52/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica), da znaša njen delež na nepremičninah parcele 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, vse katastrska občina A., parcele 19, 20, 21, 22, katastrska občina B. in parcela 23, katastrska občina C., do ene polovice (½) in se dovoli vpis lastninske pravice na navedenih nepremičninah do ene polovice (½). Toženi stranki (v nadaljevanju toženec) je naložilo povračilo stroškov postopka v znesku 6.304,65 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje. S sklepom je dovolilo spremembo tožbe z dne 22. 11. 2013, 22. 5. 2014 in z dne 18. 3. 2020.

2Toženec v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje bi moralo zavreči modificiran tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala, da se ugotovi, da na predmetnih nepremičninah znaša njen delež ½. Gre za ugotovitveni zahtevek glede katerega tožnica svojega pravnega interesa ni utemeljila, zaradi česar niso podane vse procesne predpostavke. Sodba v tem delu nima obrazložitve in je obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V predhodnem postopku je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da predmetne nepremičnine sodijo v skupno premoženje tožnice in pokojnega (prvotnega toženca), kar sedaj nima več v zahtevku. Zahtevek ni pravilno oblikovan, saj je toženec na nepremičninah vpisan kot lastnik do celote, pridobil jih je na podlagi dedovanja po očetu (prvotnem tožencu). Zgolj ugotovitveni zahtevek, brez navedbe, na kakšni podlagi naj bi bila tožnica lastnica do ½ na nepremičninah, ni pravilen. Skupno premoženje tožnice in sedaj toženca namreč ne obstaja in ni moglo nastati. Sodišče tudi ni presojalo, ali se predmetne nepremičnine sploh lahko delijo, saj gre za zaščiteno kmetijo. Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ni upoštevalo, da je pokojni imel bistveno višje prihodke od tožnice in je tako v večji meri prispeval k njegovemu nastanku. Pokojni je prav tako skrbel za gospodinjstvo, kuhal in pral. Pri določanju deležev bi sodišče moralo upoštevati, da je pokojni dobil odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je vložil v nakup kmetijske mehanizacije. Da odškodnina ni bila vložena v skupno premoženje, tožnica ni oporekala, temveč se tožnica in pokojni nista strinjala, v kaj je bila vložena. Tožnica tudi ni dokazala, da je predmetna odškodnina zajemala odškodnino, ki naj bi pripadala njej. Navaja, da je dne 28. 3. 2006 za svojega pokojnega očeta tožnici izplačal znesek 46.662,81 EUR kot izplačilo njenega deleža na skupnem premoženju. Tudi to bi sodišče moralo upoštevati pri določitvi njenega deleža na skupnem premoženju. Zakonca sta si namreč v letu 2006 razdelila predmetne nepremičnine ter je tožnica dobila izplačan svoj delež v višini 46.663,81 EUR. Tožnica je dobila nepremičnine na Hrvaškem, vključno z vlaganji ter izplačilo v znesku 46.663,81 EUR, za kar je toženec najel kredit, D. D. (pokojni) pa je dobil nepremičnine v Republiki Sloveniji. Ne strinja se s stališčem sodišča, da bi bilo mogoče sporazum upoštevati samo, če bi bil sklenjen v predpisani obliki. Toženec je v dokaz predlagal tudi poizvedbo (zapisnik z dne 20. 6. 2014), da je tožnica pred Okrajnim sodiščem na Ptuju v zapuščinskem postopku po pokojnem D. D. izjavila, da ima svoje premoženje v Republiki Hrvaški in da v RS nima ničesar. Sodišče predmetnega dokaznega predloga ni izvedlo, niti ga ni zavrnilo, zaradi česar je podana kršitev načela kontradiktornosti. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in se zadnja sprememba tožbe ne dopusti, zahtevek tožnice pa v celoti zavrne, podrejeno, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zahteva povrnitev vseh stroškov postopka, vključno s pritožbenimi, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožnica je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam toženca in predlagala njeno zavrnitev ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Pred presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka mora sodišče ugotoviti, ali je tožba dopustna. Izpolnjene morajo biti procesne predpostavke, torej okoliščine, ki jih določa procesni predpis (ZPP) in ki morajo biti podane, da sodišče tožbo sploh sme vsebinsko obravnavati. Če sodišče ugotovi, da procesne predpostavke niso izpolnjene, tožbo zavrže, ne da bi se spuščalo v vprašanje njene utemeljenosti. ZPP v drugem odstavku 181. člena določa, da se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) v 3. točki prvega odstavka 40. člena določa, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravic, katere vknjižba se predlaga. To pomeni, da lahko stranka neposredno na podlagi take ugotovitvene sodbe doseže vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, kar pomeni, da ima takšna sodba že učinek izvršljivosti.¹ Že to dejstvo po oceni sodišča druge stopnje zadošča za odločitev o obstoju pravnega interesa za vložitev takšne tožbe. V obravnavani zadevi je tožnica svoj tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice utemeljevala na podlagi pridobitve skupnega premoženja v zakonski zvezi s prvotnim tožencem, torej originarnega načina pridobitve lastninske pravice. Tožba na ugotovitev lastninske pravice ob izkazanem pravnem interesu, je ustrezno pravno varstvo pravic zakonitega lastnika, če je v zemljiški knjigi vknjižen drug (nepravi) lastnik. Pasivno so legitimirani tudi pravni nasledniki vpisanega tabularnega lastnika (ki je umrl oziroma prenehal obstajati), to pa je v konkretnem primeru prav toženec na podlagi sklepa o dedovanju. Tako so povsem neutemeljene navedbe toženca, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe in da bi sodišče prve stopnje moralo posebej utemeljevati, da je podan pravni interes za vložitev takšne tožbe.

7Glede tožbenega zahtevka sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je ta tudi pravilno oblikovan, z njim tožnica zahteva ugotovitev, da je na spornih nepremičninah lastnica do ½. Pri tem je glede na pritožbene očitke dodati, da je tožnica tekom postopka zatrjevala kot podlago za pridobitev lastninske pravice pridobljeno skupno premoženje s pokojnim tožencem (bivšem zakoncem). Sedanji toženec je kot dedič po pokojnem (prvotnem tožencu) kot univerzalni pravni naslednik lahko pridobil pravice oziroma lastninsko pravico le v obsegu, kot jo je imel na spornih nepremičninah zapustnik.² Prvotno je sicer tožnica zahtevala ugotovitev skupnega premoženja med njo in sedaj pokojnim zakoncem, vendar je nazadnje tožbeni zahtevek spremenila in zahtevala, da se v zemljiško knjigo pri spornih nepremičninah vpiše že kot solastnica le teh do ½, oziroma da se namesto skupne lastnine vpiše njen solastniški delež. S tem je sicer tožnica že zahtevala delitev skupnega premoženja v pravdi na način, da se določijo solastniški deleži. Sodna praksa že ves čas omogoča, da bivši zakonec s svojim zahtevkom doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku³. Praviloma sodišča to dopuščajo, če obstajajo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke, če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu, če je eden od zakoncev skupno premoženje že odsvojil...). Zavzeto je bilo stališče⁴, da če toženec parcialni delitvi v pravdnem postopku ne ugovarja, soglaša s tem, da sodišče ugotovi, da v skupno premoženje spada le del dejanskega skupnega premoženja in tudi, da soglaša s tem, da se v pravdi opravi delitev le nekaterih stvari in pravic iz tega premoženja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženec spremembi tožbe z dne 18. 3. 2020, ko je tožnica zahtevala ugotovitev solastninske pravice do 1/2 na spornih nepremičninah, pred sodiščem prve stopnje ni nasprotoval, zato je bilo pravilno šteti, da s takšnim načinom delitve (določitev solastnine) soglaša. V pritožbi pa sedaj temu več ne more nasprotovati.

8Zavrniti je tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da predmetne nepremičnine tvorijo zaščiteno kmetijo in da se do tega ni opredelilo. Kot je že pojasnjeno, v danem primeru toženec modificiranemu tožbenemu zahtevku glede določitve solastniških deležev na spornih nepremičninah ni nasprotoval. Glede na pritožbene navedbe pa sodišče druge stopnje dodaja, da toženka na spornih nepremičninah lastninske pravice ni pridobila na pravnoposlovni podlagi, pa tudi ne na podlagi dedovanja temveč v okviru pridobivanja skupnega premoženja zakoncev. Sicer pa Zakon o kmetijskih zemljiščih (18. člen ZKZ) omogoča, da je zaščitena kmetija v solasti prednika in potomca.

9Neutemeljena je pritožbena graja glede kršitev načela kontradiktornosti, ker se sodišče prve stopnje ni izreklo glede predlaganega dokaza po vpogledu v spis Okrajnega sodišča na Ptuju. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje po vpogledu v zapisnik glavne obravnave z dne 20. 6. 2014, ki ga izpostavlja toženec, je ta namreč na naroku predlagal vpogled v spis Okrajnega sodišča na Ptuju D 775/1997 in da bo toženec v tej zvezi v spis vložil kopijo sklepa o dedovanju z dne 6. 1. 2011 (slednje kasneje ni predložil). Sodišče druge stopnje glede na takšen dokazni predlog ugotavlja, da je le ta nekonkretiziran. Pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis mora namreč stranka določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda. Toženec tako nedvomno ni zadostil standardu obrazloženosti dokaznega predloga glede vpogleda v drug spis, saj so njegove navedbe presplošne in nekonkretizirane. Toženec je sicer navedel dejstva, ki jih je po njegovem prepričanju potrebno ugotoviti po vpogledu v spis (da naj bi tožnica izjavila, da ona s premoženjem pokojnega v Sloveniji nima ničesar), vendar pa pri tem ni navedel, v konkretno katero listino naj se vpogleda, ni pa torej sodišče tisto, ki bi moralo iz samega spisa iskati listine, ki potrjujejo njegove trditve. Če dokazni predlog glede slednjega ni ustrezno substanciran, strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo pravdnega postopka.⁵ Kljub sicer nekonkretiziranemu dokaznemu predlogu, bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo, vendar pa v tem primeru gre le za relativno kršitev določb postopka, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP)⁶.

10Po drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ( v nadaljevanju ZZZDR)⁷ je vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Skupno premoženje je skupnost vseh vrednostno ocenljivih pravic, ki pripadajo obema zakoncema skupaj po nedoločenih deležih. Vse z delom v času trajanja zakonske zveze oziroma ekonomske skupnosti pridobljeno premoženje sodi v skupno premoženje, ne glede na to, kdo od zakoncev je sklenil kupoprodajno pogodbo, kdo je vpisan v zemljiški knjigi. V času trajanja zakonske zveze in po razvezi lahko zakonca sporazumno razdelita skupno premoženje z obličnim pravnim poslom (drugi odstavek 58. člena ZZZDR), če pa tega ne storita, je treba upoštevati zakonsko določen premoženjski režim, saj so določbe ZZZDR kogentne narave. Po trditvah toženca bi naj šlo za ustni dogovor, da naj bi imel vse nepremičnine v Sloveniji v izključni lasti pokojni (prvotni toženec), vse nepremičnine na Hrvaškem pa tožnica, za kar naj bi ji sedanji toženec izplačal znesek 45.663,81 EUR. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da med zakoncema takšen sporazum v zahtevani obliki notarskega zapisa ni bil sklenjen (tudi ne v pisni obliki). Namen stroge zahteve po obliki notarskega zapisa pri sklepanju pogodb o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema je zagotoviti resnost in premišljenost strank take pogodbe, ki sta kot zakonca tudi v posebnem položaju medsebojne odvisnosti.⁸ Glede na nesporno dejstvo, da zatrjevani sporazum ni bil sklenjen v predpisani obliki⁹, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je med zakoncema dejansko obstajal kakšen ustni dogovor glede razdelitve skupnega premoženja že v času zakonske zveze. Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zneska 45.663,81 EUR pri določitvi večjega deleža toženca na skupnem premoženju, saj toženec tekom postopka ni zahteval, da bi se navedeni znesek upošteval kot vložek posebnega premoženja pokojnega zakonca v skupno premoženje. Slednjega pa ne more uveljavljati šele sedaj v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11Materialnopravno izhodišče določitve deležev na skupnem premoženju zakoncev je v določbi prvega odstavka 59. člena ZZZDR, ki določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Dokazno breme višjega deleža je na zakoncu, ki domnevo izpodbija. Po določbi drugega odstavka 59. člena ZZZDR upošteva sodišče pri določitvi deležev ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot so medsebojna pomoč, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja, in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

12Sodišče prve stopnje je prispevek k skupnemu premoženju z delom pravdnih strank po enakih delih ugotovilo s prepričljivimi in življenjskimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Toženec pa tudi s posplošenimi pritožbenimi navedbami, da je pokojni prejemal bistveno višje prihodke in da je hkrati opravljal tudi gospodinjska opravila teh ugotovitev ni omajal. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje toženec trditvam tožnice, da je delala in skrbela za skupnega sina, živali na kmetiji ter opravljala gospodinjska opravila, ni obrazloženo prerekal. Njegova izpoved pa ne more nadomestiti trditev strank.¹⁰ Sicer pa sta bila oba zakonca zaposlena in sta pridobivala dohodke iz dela, pri čemer se je tožnica prej upokojila. Sicer pa spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska operacija, temveč celovita ocena vseh prispevkov zakoncev v zakonski zvezi. Tožnikovi nekoliko višji dohodki iz dela zato še ne utemeljujejo prisoje večjega deleža na skupnem premoženju. Upoštevati je treba, da je tožnica več prispevala za družino in skupno premoženje v nematerialnem smislu, saj je v večji meri skrbela za skupnega sina in gospodinjstvo. Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da toženec večjega deleža tudi ni izkazal, ker naj bi pokojni v skupno premoženje vložil odškodnino za nepremoženjsko škodo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, toženec ni konkretizirano navajal, za katero kmetijsko mehanizacijo naj bi bila odškodnina porabljena, slednjega ne navaja niti v pritožbi. Zgolj dejstvo, da je tožnica navajala, da je tožnik odškodnino porabil za nakup novega avtomobila, pa še ne omogoča zaključka, da gre za vložek posebnega premoženja v skupno premoženje.

13Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Toženec s pritožbo ni uspel, prav tako tožnica z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

¹ II Ips 321/2010 z dne 20. 9. 2012
² Nihče ne more na drugega prenesti več pravic kot jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere potest quam ipse habet).
³ Praviloma se v pravdi določi le obseg in deleži na skupnem premoženju, nato pa se premoženje razdeli v nepravdnem postopku.
⁴ II Ips 217/2011 in II Ips 17/2009 z dne 14. 7. 2011.
⁵ II Ips 770/2008 z dne 17. 5. 2012.
⁶ II Ips 66/2014 z dne 25. 11. 2015.
⁷ Postopek se je pričel pred uveljavitvijo Družinskega zakonika, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.
⁸ II Ips 249/2018 z dne 19. 12. 2019.
⁹ Zakon o notariatu, ki je veljal za predmetno razmerje, je 48. členu izrecno določil sankcijo ničnosti sporazumov med zakonci, ki niso bili sklenjeni v obliki notarskega zapisa.
¹⁰ Zaslišanje stranke (njena izpovedba) je le eno od dokaznih sredstev za predhodno podane navedbe. Če teh ni (kar velja tako za trdilne kot nikalne navedbe), z izpovedbo ni moč česarkoli dokazovati.