VSL Sodba in sklep I Cp 1177/2021

I. Pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrne in se izpodbijana sodba v I. točki izreka potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe s podrednim tožbenim zahtevkom, kot je bil postavljen z vlogo, vloženo na zadnjem naroku dne 24. 2. 2021 (I. točka izreka), in razsodilo, da po utrjeni poti širine do 2,51 m¹ obstoji stvarna služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. *93 in 1310, obe k. o. ... kot gospodujočih nepremičnin in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 2694/142, *96 in 1309, vse k. o. ... kot služečih nepremičnin (I. točka izreka)², zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več in drugače (II. točka izreka), ter toženki v plačilo naložilo tožnikove pravdne stroške (III. točka izreka).

2Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku in spremeni odločitev o stroških. Podredno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in v tem obsegu vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Opredeljuje tudi pritožbene stroške.

Tožnik je v postopku zatrjeval in dokazoval, da so on in njegovi pravni predniki, vozili in uporabljali pot v celotni njeni širini in ne samo tistega dela poti, po katerem je tožnik s traktorjem zapeljal v prisotnosti sodišča prve stopnje. Nihče namreč ne vozi z avtom ali traktorjem ali drugim prevoznim sredstvom vedno po istih kolesnicah. Predlagal je dopolnitev mnenja izvedenca, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo. S pričami in njegovim zaslišanjem je bilo dokazano, da je uporabljal celotno širino trase služnostne poti. Za odločitev o priposestvovanju služnosti ni pomembno, kakšno širino poti služnostni upravičenec dejansko potrebuje, da izvede neko vožnjo, temveč je pomembno, v kakšnem obsegu je vožnje dejansko izvajal.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je za del odvetniških storitev uporabilo vrednost točke 0,459 EUR, namesto pravilno 0,6 EUR, narobe odmerilo stroške zastopanja.

3Toženka nasprotuje dopustitvi spremembe tožbe in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da zavrne tožbeni zahtevek. Podredno predlaga vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred drugega sodnika. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in opredeljuje tudi pritožbene stroške.

Z dopustitvijo spremembe tožbe je sodišče dejansko dalo tožniku možnost, da razširi tožbeno podlago in zahteva nekaj, kar prej ni znal opisati. Tožbeni zahtevek mora biti postavljen konkretno in jasno, izvedeniško mnenje pa ga ovrže ali potrdi. Sprememba tožbe s postavitvijo podrednega zahtevka, ki je identična ugotovitvam izvedenca, je nedopustna in pomeni, da je sodišče odločalo o zahtevku, ki nima trditvene podlage, saj gre za ugotovitve izvedenca in ne trditve tožeče stranke.

Sodišče se ni opredeljevalo do dejanskega problema v tej pravdi, in sicer, ali so bile vožnje izvrševane na skrivaj in brez dovoljenja. Ni res, da je med tožnikovimi predniki in A. A. vladalo prijateljstvo, saj je slednjega tožnikov oče tožil. Toženka se ni mogla braniti pred nezakonitimi vožnjami tožnikov in pred njihovo uzurpacijo. Tožnik je že od nekdaj imel drugo pot. Sodišče sploh ne odloči na podlagi standarda gotovosti, ampak se opira na verjetnost. Ni res, da je bila toženka nezadovoljna z izidom mejnih sporov. Ne držijo trditve sodišča, o tem kako in kje se je vozilo skozi vrata tožnikovih objektov. Da je sodišče odločalo pristransko, izhaja tudi iz sklepanja sodišča, da zgolj dejstvo, da ima tožnik traktorske priključke, pomeni, da kmetija ni ugasnila. Sodba ima pomanjkljivosti, saj sodišče sploh ni ugotavljalo, kdaj je pričela teči priposestvovalna doba in tudi, ali je tekla ves čas. Sodišče je popolnoma zanemarilo, da je bil A. A. ves čas odsoten in je dejansko šlo v tem času za zlorabo zaupanja. Tožnik sam je potrdil tisto, kar sodišče ni upoštevalo pri izdaji sodbe, pa bi moralo, in sicer, da je opravljal prevoze za njegovo obrtno dejavnost in za njegove lastne potrebe po kmetovanju in da dejansko on sploh ni bil lastnik gospodujočih nepremičnin. Lastnik gospodujočega zemljišča dejansko ni izvrševal služnosti in očitno ni imel nobenega interesa po tem, saj je delal v tujini in se tudi odselil s kmetije. Ni šlo za dejansko izvrševanje služnosti, ampak zgolj za občasno uporabo in zgolj s traktorjem in še to zgolj v času, ko pot ni bila zasežena. Glede na trditve tožnika o tem, da nima več nobene živine, bi tudi v primeru dejanskega izvrševanja služnosti ta postala popolnoma nekoristna za uporabo gospodujoče stvari.

Skozi celotno pritožbo toženka nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča v zvezi s pričami in jo ocenjuje za pomanjkljivo. Zaradi obširnosti teh pritožbenih navedb jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo, temveč se bo do njih opredelilo v nadaljevanju.

4Pravdni stranki sta v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagali njuno zavrnitev.

5Tožnikova pritožba je utemeljena. Toženkina pritožba ni utemeljena.

6Tožnik zahteva ugotovitev, da po obstoječi utrjeni poti širine od 3,7 m do 2,5 m in dolžine približno 35 m (v nadaljevanju: sporna pot) obstaja stvarna služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. *93 in 1310, obe k. o. ... kot gospodujočih nepremičnin in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 2694/142, *96 in 1309, vse k. o. ... kot služečih nepremičnin. Trdil je: - da sporno pot uporabljajo tožnik in člani njegove družine, pred njim pa njegovi pravni predniki in njihovi družinski člani že več kot 100 let; - da so sporno pot uporabljali in jo še uporabljajo za dostop do svojih gospodarskih poslopij in hiše; - da so navedeno pot tožnik in njegovi pravni predniki uporabljali za hojo in vožnje z vsemi vozili (prvotno z vozovi in vprežno živino, kasneje s traktorji z vsemi priključki, vsemi kmečkimi vozili in napravami, osebnimi vozili, kombiniranimi vozili in drugimi gospodarskimi vozili, ne glede na velikost in težo); - da so pot uporabljali na dva načina, in sicer v obliki krožne poti (z javne poti so zapeljali na sporno pot in peljali do prehoda med obema tožnikovima gospodarskima poslopjema, nato pa pot nadaljevali po drugi strani tožnikovega prvega gospodarskega objekta in stanovanjske hiše do javne poti) in v obliki vzvratne vožnje (z javne poti so zapeljali na sporno pot, mimo tožnikove hiše in mimo obeh tožnikovih gospodarskih poslopij, od tu pa nazaj v obratni smeri na javno pot); - da so menili, da poteka meja nekje na mestu, kjer poteka sporna pot, in zato ni nihče nikogar spraševal za dovoljenja za vožnjo; - da niti toženka niti kdorkoli drug ni nikoli nasprotoval kakršnimkoli vožnjam; - da so bili tožnikovi pravni predniki, tožnik in A. A. v zelo dobrih odnosih; - da sta stranki v spor zaradi sporne poti prišli leta 2011, ko je toženka sprožila upravni postopek ureditve meje.

7Toženka je tožbenemu zahtevku nasprotovala in se je branila z navedbami: - da ima tožnik dostop do svojih nepremičnin urejen na drugi strani svojih nepremičnin; - da tožnik in njegovi pravni predniki sporne poti niso nikoli uporabljali za dostop do svojih gospodarskih poslopij in hiše; - da so tožnik in njegovi pravni predniki posamezne vožnje izvrševali zgolj in edino na podlagi dovoljenja toženke in njenih pravnih prednikov in še to samo s traktorjem in redkimi priključki; - da je šlo zgolj za posamezne vožnje; - da je bil A. A. zaradi narave svojega dela veliko odsoten, tako da so tožnik in njegovi pravni predniki posamezne vožnje opravljali predvsem takrat, ko je bil on odsoten in so dejansko zlorabljali njegovo dovoljenje; - da so živino, v kolikor so jo gnali, vedno gnali po lastnih nepremičninah, pri čemer krav nimajo že več kot 26 let, in da so imeli vmes nekaj bikov, ki jih nimajo že vsaj 10 let; - da ker živine ni več, da ni potrebe po vožnjah s traktorjem in kmetijsko mehanizacijo; - da je pravni prednik toženke A. A., in tudi toženka, vožnjam izrecno nasprotoval in na to tožnika in njegove pravne prednike tudi opozarjal; - da ni res, da so bili tožnikovi pravni predniki in A. A. v zelo dobrih odnosih (pogovarjal se sicer je s pravnimi predniki tožnika, vendar pa ni šlo za tako prijateljstvo, kakor ga poskuša prikazati tožnik).

8Ker niso bili vsi objekti, stoječi na gospodujočih zemljiščih, vzdolž katerih poteka sporna pot, zgrajeni istočasno, je sodišče prve stopnje za začetek teka priposestvovalne dobe sporne poti do vsakega posameznega objekta vzelo čas njegove izgradnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil prvi tožnikov gospodarski objekt z rdečo fasado zgrajen leta 1967, drugi tožnikov gospodarski objekt z rdečo fasado med leti 1970 in 1980 ter zadnji gospodarski objekt leta 1990.

9Glede na čas začetka priposestvovanja stvarne služnosti se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo tako na določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), kot tudi na določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Za priposestvovanje stvarne služnosti je bila v obdobju, relevantnem za priposestvovanje služnosti po poti do prvega in drugega objekta, zahtevana izpolnitev dveh pogojev: 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let³ in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval.⁴ Po drugem odstavku 54. člena ZTLR stvarne služnosti ni bilo mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali posestnika služne stvari, če je služnost izvrševal s silo ali z zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica (drugi odstavek 54. člena ZTLR). Dne 1. 1. 2003 je v veljavo stopil SPZ, ki v drugem in tretjem odstavku 217. člena vsebuje vsebinsko enaki določbi iz prvega in drugega odstavka 54. člena ZTLR.

10Ker tožnik v svoji pritožbi nasprotuje zgolj ugotovitvi sodišča o tem, v kakšnem obsegu je prišlo do priposestvovanja, medtem ko toženka v svoji pritožbi vztraja pri svojem v pravdi zavzetem stališču, da sploh ni prišlo do priposestvovanja, se bo pritožbeno sodišče najprej izreklo o toženkini pritožbi.

O toženkini pritožbi zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe

11Pritožbi zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe je treba ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja pritožba.

12Tožnik je v pripravljalni vlogi, ki jo je vložil na naroku dne 24. 2. 2021, postavil podredni zahtevek. Postavitev slednjega zahtevka je posledica dejstva, da je sodišče v tej pravdi angažiralo izvedenca geodetske stroke, ki je izdelal grafični prikaz sporne poti. Tako se tožnik za razliko od primarnega zahtevka, v katerem se pri opisu sporne poti opira na skico Geodetskega načrta G. d. o. o., v podrednem zahtevku pri opisu sporne poti opira na grafični prikaz izvedenca. Kljub temu gre za isto pot. Dodatna razlika med primarnim in podrednim zahtevkom je v tem, da tožnik v primarnem zahtevku določi širino poti od 3,7 m do 2,5 m, v podrednem zahtevku pa od 3,7 m do 2,24 m. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom postavitev podrednega zahtevka zmotno obravnavalo kot spremembo tožbe, saj ne gre za nobeno od situacij iz drugega odstavka 184. člena ZPP, torej ne gre niti za povečanje obstoječega zahtevka niti za spremembo istovetnosti zahtevka niti za uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. V obravnavani zadevi gre pri postavitvi podrednega zahtevka dejansko za zahtevek, ki je obsežen s primarnim zahtevkom. V posledici obrazloženega je pritožbeno sodišče sklep o dopustitvi spremembe tožbe razveljavilo.

13Glede na pritožbene navedbe velja še pojasniti, da je tožnik že v tožbi tožbeni zahtevek postavil določno. Sporno pot je v zahtevku natančno opisal in se pri tem skliceval tudi na skico poti, ki jo je pred pravdo izdelalo geodetsko podjetje. Med pravdnima strankama ni nastal spor o tem, kje sporna pot poteka. Z vidika ZPP je bilo zahtevi po določni postavitvi zahtevka zadoščeno. Razlog, da je sodišče prve stopnje kljub temu postavilo izvedenca geodeta, gre zatorej iskati zgolj v dejstvu, da je sodišče služnost ugotovilo na manjšem delu nepremičnine, kot jo je vtoževal tožnik, in v določbi 19. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), po kateri je treba, kadar je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opisati. Poleg tega je postavitev izvedenca geodetske stroke predlagal tožnik, in sicer z namenom, da je ta prisoten na ogledu sporne poti in da izdela skico poteka te poti. Sodišče prve stopnje je njegovemu predlogu sledilo. Tožnik je v postavljenem roku podal tudi pripombe na izvedensko mnenje, ki ga je v tem postopku izdelal postavljeni izvedenec, in predlagal dopolnitev skice, ki jo je izdelal slednji. Tožniku zatorej nikakor ni mogoče očitati, da pri postavitvi tožbenega zahtevka ne bi bil dovolj jasen in konkreten. Ravnal pa je tudi z vso potrebno skrbnostjo.

14Pritožbeno sodišče še dodaja, da kljub temu, da je sodišče prve stopnje zmotno dopustilo spremembo tožbe, je v nadaljevanju s procesnega vidika ravnalo pravilno, ko z izpodbijano sodbo ni zavrnilo primarnega zahtevka in ugodilo podrednemu zahtevku, temveč je zahtevek zavrnilo zgolj v presežku. Tako je dejansko izhajalo iz tega, da je podredni zahtevek zaobsežen v primarnem zahtevku.

O toženkini pritožbi zoper sodbo

15Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prišlo do sledečih ugotovitev: - da so tožnikovi pravni predniki najmanj od leta 1956 dalje, ko se je tožnikova mama poročila k B.-jevim, kasneje pa tudi tožnik in njegovi za hojo in vožnje, najprej z vprego, nato pa s traktorjem z vsemi kmetijskimi priključki, uporabljali sporno pot za potrebe svojih nepremičnin, ne da bi jim pri izvrševanju stvarne služnosti kdo nasprotoval; - da so bili A.-jevi in B.-jevi najmanj do leta 2011 glede uporabe sporne poti s strani B.-jevih v dobrih odnosih, pri čemer so sporno pot uporabljali oboji; - da so A.-jevi molče soglašali s tem, da so B.-jevi predvsem za dostopanje do svojih gospodarskih objektov uporabljali sporno pot; - da pri uporabi sporne poti B.-jevi niso zlorabljali večletne odsotnosti A. A.; - da je nemogoče, da bi B.-jevi vožnje oz. uporabo sporne poti izvrševali na skrivaj; - da tožniku in njegovim prednikom stvarna služnost ni bila dovoljena le do preklica; - da se v času odsotnosti tožnikovega očeta, ki je bil lastnik gospodujočih nepremičnin, tek priposestvovalne dobe ni prekinil, saj so B.-jevi tudi v tem času kmetovali in posledično uporabljali sporno pot; - da je priposestvovalna doba stvarne služnosti do prvega tožnikovega gospodarskega objekta z rdečo fasado iztekla leta 1987, do drugega tožnikovega gospodarskega poslopja z rdečo fasado leta 2000 in do zadnjega objekta najkasneje leta 2010. Ob takšnih ugotovitvah, ki jih toženka s svojo pritožbo ne uspe izpodbiti, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je bila služnostna pravica hoje in voženj priposestvovana. Odločilna dejstva za to je tožnik uspel izkazati v zadostni meri.

16Sodišče kljub številnim pomislekom, ki jih navaja pritožba, pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Slednje se je kritično opredelilo do vseh relevantnih dokazov. V zadostni meri se je opredelilo do posamičnih dokazov, pri tem pa jih ni presojalo izolirano, temveč predvsem v kontekstu celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je razumna in prepričljiva. Prav tako ne držijo toženkini pritožbeni očitki, katerih skupni imenovalec je, da naj bi bilo sodišče prve stopnje pri ocenjevanju dokazov pristransko. Sodišče prve stopnje se je pri podajanju dokazne ocene in ugotavljanju dejanskega stanja pravilno oprlo na življenjsko logične razlage.

17Ne drži pritožbena graja, da sodišče prve stopnje toženkinim pričam ni poklonilo vere zgolj zato, ker imajo interes za izid pravde. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pričam, ki so s toženko v tesnejšem sorodstvenem razmerju, v določenem obsegu sledilo, in sicer glede čiščenja in vzdrževanja sporne poti. Že to samo po sebi dokazuje, da je sodišče k izvedenim dokazom kritično pristopilo. Sodišče prve stopnje navedenim pričam upravičeno ni sledilo glede odnosov, ki so jih imeli A.-jevi z B.-jevimi do leta 2011, in glede uporabe sporne poti za potrebe B.-jevih. Pri tem je v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo dodatne razloge, zakaj ga priče C. C., D. D. in B. A. s svojo izpovedbo niso prepričale. Tako ne drži pritožbena graja, da jim sodišče prve stopnje ni poklonilo vere zgolj zato, ker imajo interes za izid pravde. Pritrditi je sicer pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo izpoved priče C. C. v delu, ko je izpovedala, da tam, kjer tožnik zatrjuje služnostno pot, ni bilo nikoli nobene poti. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da gre slednjo izpoved razumeti na način, da je priča s tem želela povedati, da ni obstajala pot, kot si jo predstavlja tožnik, ampak da gre za zemljišče, ki so ga uporabljali A.-jevi. Vendar pa se kljub temu pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je bila toženkina hči C. C. v svoji izpovedbi neprepričljiva. Ko ji je bila predočena fotografija na prilogi A10 z dvojimi lesenimi vrati, je ta izpovedala, da ne ve, čemu so ta vrata služila. Enak odgovor je dala toženkina hči E. E. Toženkina sestra B. A. je, ko ji je bila predočena fotografija na prilogi A11 z lesenimi vrati, izpovedala, da ne ve, čemu so lesena vrata služila in da so bila morda "opazovalnica". Takšne odgovore oseb, ki naj bi zelo dobro poznale okoliščine v zvezi s sporno potjo, je težko razumeti drugače kot sprenevedanje, ki meče veliko senco na njihovo kredibilnost, in potrjujejo oceno sodišča prve stopnje, da gre za priče, ki so preveč obremenjene z izidom te pravde. Zato jim upravičeno ni sledilo glede odnosov in uporabe sporne poti.

18Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je pričanje B. A. še kako verodostojno. Ko pritožba navaja, da je navedena priča dobro poznala razmere vse do leta 1960, pri tem očitno spregleda, da je sodišče začetek teka priposestvovalne dobe postavilo v leto 1967, in še to samo za prvi objekt, za ostala dva pa še v kasnejši čas. Tako gre edinole pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ji zaradi njene odsotnosti niso bile dobro poznane razmere na zatrjevani trasi iz lastne zaznave. Tudi iz tega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko njeni izpovedbi ni sledilo.

19Sodišče prve stopnje je v 10. točki izpodbijane sodbe ugotovilo, v čem vse so tožnikove priče, ki niso z njim v sorodu, enotno izpovedale. Zatorej ne drži pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje tožnikovim pričam verjelo zgolj zato, ker niso z njim v sorodstvenem razmerju, temveč evidentno tudi zato, ker so o bistvenih okoliščinah izpovedale skladno. Zato je očitek o absolutni kršitvi postopka, ki ga poda pritožba v zvezi z dokazno oceno tožnikovih prič, že iz tega razloga neutemeljen. Poleg tega pa pritožba niti ne opredeli, katera kršitev postopka naj bi bila storjena. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, da so priče tožnika z njim v sorodu. Sodišče je namreč vsako pričo takoj na začetku zaslišanja, ko je od nje pridobilo osebne podatke, vprašalo, v kakšnem razmerju je s pravdnima strankama. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je nato svojo odločitev oprlo zgolj na izpovedbe prič, ki s tožnikom niso v sorodstvenem razmerju.

20Pritožba ne uspe vzbuditi dvoma o verodostojnosti tožnikovih prič, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da izpovedbi teh prič, ki so o bistvenih okoliščinah izpovedovale enako in povrhu s pravdnima strankama niso v sorodstvenem razmerju, ne bi sledilo. Pritožba zmotno navaja, da sta samo dve priči potrdili, da je imel tožnik še drugo vzporedno pot, ki jo je uporabljal. Priče F. F., G. G., H. H., J. J., K. K., L. L. ter M. M. so vsak s svojimi besedami potrdili obstoj druge poti. Ni pomembno pritožbeno izpostavljanje, da so tožnikove priče izpovedovale različno, o tem, kdo je urejal pot, saj je sodišče prve stopnje glede čiščenja in vzdrževanja zatrjevane trase vero poklonilo pričam toženke. Pritožbena trditev o ekstremno nasprotujočih izpovedbah prič o pogostosti voženj je povsem pretirana in izkrivljena, saj izpovedbe prič jemlje iz konteksta (več o tem v 23. točki te obrazložitve). Ker se sodišče na izpovedbo priče N. N. ni oprlo, pritožba brez potrebe polemizira o tej priči.

21Pritožbeno sodišče poudarja, da je imelo sodišče na eni strani toženkine priče, ki so vse v tesnem sorodstvenem razmerju s toženko in ki so izpovedovale v smeri, da je bilo voženj zelo malo. Na drugi strani pa je imelo sodišče veliko število tožnikovih prič, ki niso v sorodstvenem razmerju s strankama in ki živijo v neposredni bližini sporne poti in ki so vse prepričljivo izpovedale, da so sporno pot uporabljali oboji, B.-jevi in A.-jevi. Pritožba pa zgolj pavšalno zatrjuje, da je lahko razmerje s sosedom ali neodvisno pričo bolj problematično kot odnos med sorodniki, pri tem pa, razen za pričo N. N., ne poda nobenega konkretnega razloga, zakaj naj bi bile tožnikove priče, ki niso z njim v sorodu, problematične. Še več. V pritožbi celo izpostavi, da nobena izmed teh prič ni potrdila, da bi prijateljevala s pravdnima strankama, in zapiše, da nobena izmed teh prič ni bila zainteresirana, da bi vedela, kaj se dogaja med pravdnima strankama. Zato si je nemogoče zamisliti, zakaj bi vse te priče izpovedale kako drugače kot po resnici. Tudi zato je nemogoče pokloniti vero priči D. C., ki je izpovedal v popolnem nasprotju s tem, kar so izpovedali sosedje, pri čemer pa je D. C. mož toženkine hčere C. C. in zatorej nedvomno zainteresiran za izid te pravde.

22Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je tožnik predlagal tudi zaslišanje C. A., ki je sorodnik obeh strank; je namreč tožnikov stric in brat pokojnega A. A., torej toženkin svak. Sodišče prve stopnje se sicer na izpovedbo te priče ni oprlo, pa vendar pritožbeno sodišče izpovedbo te priče izpostavlja kot dodaten argument za to, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi pravilno razsodilo. Tudi ta priča je namreč izpovedala, da se spomni, da so traso služnostne poti uporabljali tako B.-jevi kot A.-jevi enako ter da nikoli ni bilo nobenih pripomb in nikoli nikomur ni bilo treba prositi za dovoljenje.

23V zvezi s pritožbeno grajo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, kako so sosedje, ki nekateri bivajo več kilometrov stran od sporne poti in so se mimo nje vozili zgolj po cesti, videli izvrševanje in vožnje, nekateri celo po dvajsetkrat na dan, pritožbeno sodišče odgovarja, kot sledi. O tem, da je bilo voženj včasih tudi dvajset na dan, je izpovedala zgolj ena priča, in sicer J. J., ki pa je hkrati pojasnil, da so bile vožnje zelo pogoste posebej takrat, ko se je delala silaža. Gre za pričo, ki živi v neposredni bližini pravdnih strank (po lastni izpovedbi živi približno 35 metrov stran od sporne poti) in je zato razumljivo, da je bila na tekočem z vožnjami. Torej, da je takrat, ko je bilo zaradi potreb kmetije (npr. zaradi silaže) izvedenih več voženj, večje število tudi zaznala. Katere priče naj bi bivale več kilometrov stran od sporne poti, pritožba ne pove. Sodišče prve stopnje je v 10. točki izpodbijane sodbe zapisalo, da so priče F. F., G. G., H. H., J. J., K. K., P. P., L. L. ter M. M. izpovedali, da že vrsto let živijo v neposredni bližini sporne poti, zato so jim razmere dobro poznane. Pritožbeno sodišče se s tem zapisom strinja, saj ugotavlja, da je priča F. F. izpovedal, da živi približno 30 metrov od sporne poti, G. G. je izpovedal, da živi blizu hiše B.-jevih (od 20 do 30 metrov), H. H. je izpovedal, da živi približno 50 metrov stran od sporne poti, K. K. je izpovedal, da živi približno 100 metrov od sporne poti, P. P. je dal podatek, da živi na naslovu ... 34, L. L. je izpovedal, da živi približno 200 do 300 metrov od sporne poti, M. M. pa je izpovedal, da od leta 1979 živi 1 kilometer stran. Kot že rečeno, pa je J. J. izpovedal, da živi približno 35 metrov od sporne poti. Iz dejstva, da je sodišče prve stopnje vse te priče vprašalo o njihovi oddaljenosti od sporne poti, izhaja, da je imelo ves čas v uvidu tudi vprašanje, koliko so imele te priče možnost zaznavanja dogajanja na sporni poti. Glede na obrazloženo se v tem odstavku povzeta pritožbena graja izkaže za povsem neutemeljeno.

24Pritožba trdi, da je tožnik neverodostojen, in sodišču prve stopnje očita, da njegove izpovedbe sploh ni preverilo v tem smislu. Glede na to, da se sodišče prve stopnje na tožnikovo izpovedbo praktično sploh ni oprlo, je predmetna pritožbena graja nepomembna. Sodišče prve stopnje se je na tožnikovo izpovedbo oprlo zgolj v delu, da so v času odsotnosti njegovega očeta normalno kmetovali, tega pa pritožba izrecno niti ne izpodbija.

25Pritožba ne uspe vzbuditi dvoma o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje niti s sklicevanjem na fotografijo pod prilogo B5, oštevilčeno s številko 1, s katero toženka dokazuje, da leta 1974 sporne poti še ni bilo, niti s sklicevanjem na fotografijo pod prilogo B12, oštevilčeno s številko 9, s katero toženka dokazuje, da pot, kakor jo zatrjuje tožnik, ni obstajala. Ker na slednji fotografiji ni viden noben objekt, ni jasno, katera lokacija je na tej fotografiji sploh posneta, zaradi česar ne gre za ustrezen dokaz. Tudi na podlagi prvo navedene fotografije ni mogoče reči, da poti ni bilo. Zatorej tudi ta fotografija ni relevanten dokaz. V posledici navedenega se sodišču prve stopnje do teh dveh fotografij ni bilo treba opredeliti. Pri zatrjevanju, da leta 1974 sporne poti še ni bilo, pa pritožba spregleda izpovedbo lastne priče, toženkine hčere D. D., na katero je opozorilo že sodišče prve stopnje. Slednja je namreč izpovedala, da ko se je tožnikov oče B. B. poročil z njeno teto, sestro njenega očeta C. B., se je začelo dogajati, da je občasno po sporni poti vozil tudi on. Tožnikov oče se je s C. B. poročil leta 1956. Glede na to nikakor ni mogoče slediti toženkini trditvi, da sporna pot leta 1974 še ni obstajala.

26Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje v 11. točki izpodbijane sodbe napačno povzelo trditev toženke iz njenega odgovora na tožbo, a navedeno ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da so tožnikovi predniki že od leta 1956 dalje vozili po zatrjevani trasi oz. jo uporabljali za potrebe svojih nepremičnin. Kot je bilo izpostavljeno že v prejšnjem odstavku, je namreč D. D. izpovedala, da je tožnikov oče po poroki z njeno teto C. B. (poročila sta se leta 1956) občasno vozil po zatrjevani trasi služnostne poti. Navedeno pa sicer niti ni bistveno glede na to, da je sodišče prve stopnje začetek teka priposestvovalne dobe štelo od leta 1967.

27Pritožba netočno povzema opredelitev sodišča prve stopnje do preteklih sporov. Sodišče je pravilno izpostavilo bistveno razliko med sporom v letu 1997 od ostalih sporov. Motenjski spor iz leta 1997 namreč nima nobene zveze s sporno potjo oz. z njeno uporabo. Zatorej slednji spor ne more negirati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da sta se stranki šele leta 2011, ko sta toženka in A. A. v upravnem postopku predlagala ureditev meje med njihovimi parcelami, soočili z dejstvom, da zatrjevana trasa služnostne poti od javne ceste pa vse do mejnika št. 854 v pretežnem delu poteka po parcelah toženke. Motenjska spora v letih 2016 in 2017 pa sta nastala ravno v zvezi z uporabo sporne poti. Glede na to in ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nepravdno sodišče zavrnilo toženkin predlog poteka meje in je sledilo tožnikovemu predlogu, prepriča zaključek sodišča prve stopnje, da je nezadovoljstvo toženke v sporu sodne določitve meje povzročilo motenjska spora v letih 2016 in 2017. Nemogoče je slediti pritožbi, da toženka ni bila nezadovoljna z izidom mejnega spora, ko pa je zoper odločbo o sodni določitvi meje vložila pritožbo.

28Spori, ki so se vrstili po letu 2011, ne morejo biti dokaz za slabe odnose pred tem letom. Ravno nasprotno. Okoliščina, da se je toženka spustila v motenjski spor, dokazuje, da se toženka zna postaviti zase, ko ji nekaj ni prav. Zato se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da toženka ne bi mirno opazovala voženj B.-jevih, če bi tem vožnjam nasprotovala. Kar pripelje do zaključka, da so bili odnosi med B.-jevimi in A.-jevimi dobri vsaj do te mere, da slednji vožnjam do leta 2011 niso nasprotovali.

29Življenjsko logično je, da je spor iz leta 1997, ki ga izpostavlja pritožba, do določene mere skrhal odnose med B.-jevimi in A.-jevimi. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da toženka ne bi mirno opazovala voženj B.-jevih, če bi tem vožnjam nasprotovala, pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko sporu iz leta 1997 ni pripisalo posebne teže. Sploh ob dejstvu, da sta tožnikov oče in toženkin mož spor rešila, in sicer tako, da je A. A. saniral žlebove na svojem gospodarskem objektu in s tem preprečil nekontrolirano odtekanje meteornih voda na nižje ležečo sosednjo parcelo tožnikovega očeta.

30Toženka trdi, da nobena izmed prič, katerim je sodišče poklonilo vero, ni izpovedala o odnosih med družinama in nasprotovanju vožnjam, ker jih niso poznale, saj niso bile udeležene v njih. Gre za zmotno pritožbeno grajo. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, izpostavilo, kaj so o odnosih izpovedale tožnikove priče. Dodati velja, da o odnosih največ povedo dogodki, dejanja, ki jih lahko zaznajo tudi tretji. Kot je izpostavilo že sodišče prve stopnje, je J. J. izpovedal, da je bil A. A. kuhan in pečen pri B.-jevih in da je, ko se je pri B.-jevih delala silaža, A. A. s traktorjem "gazil" silažo. K. K. je poleg tega, da je izpovedal, da so bili A.-jevi v dobrih odnosih z B.-jevimi in da je toženkin mož redno hodil k B.-jevimi, izpovedal tudi, da je toženkin mož delal štalo B.-jevih. Pravilno je sodišče prve stopnje izpostavilo tudi izpovedbo P. P., ki je dejal, da je A. A. B.-jevim pomagal graditi hišo in gospodarska poslopja. Tudi M. M. je izpovedal, da so se B.-jevi in A.-jevi zelo dobro razumeli in da so si tudi pomagali. Ob takšnem obsegu pomoči, ki celo presega običajno medsosedsko pomoč, in glede na to, kar je bilo ugotovljeno v zvezi s preteklimi spori, pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da so vse do leta 2011 med B.-jevimi in A.-jevimi vladali dobri odnosi. Pravilnost takšnega zaključka potrjuje tudi dejstvo, ki ga je izpostavilo sodišče prve stopnje, in sicer, da so B.-jevi vsa svoja gospodarska poslopja v preteklosti zgradili tako, da vodijo vhodi v te objekte iz zatrjevane trase služnostni poti. Sodišče druge stopnje lahko zgolj pritrdi življenjsko logičnemu zaključku sodišča prve stopnje, da glede na to, kako so zgrajeni vhodi v objekte B.-jevih, med pravdnima strankama v času gradnje vseh tožnikovih gospodarskih objektov (pri čemer je bil zadnji zgrajen leta 1990) ni bilo nobenih sporov glede sporne poti. Sodišče druge stopnje pa izpostavlja še izpovedbo priče J. J., ki je izpovedal, da je tudi sam izvajal vožnje po sporni poti, in sicer z namenom, da jim je kaj pripeljal, pa ga pri tem ni nihče oviral.

31Ne drži pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je pričela teči priposestvovalna doba. Kot že povedano v 8. točki obrazložitve te sodbe, je sodišče prve stopnje za začetek teka priposestvovalne dobe po sporni poti do vsakega posameznega objekta vzelo čas njegove izgradnje. Pritožba datumov gradnje, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izpodbija.

32Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih zatrjevanj o opravljanju voženj na skrivaj in z zlorabo zaupanja ter o opravljanju voženj z vsakokratnim dovoljenjem. Do navedenega se je namreč sodišče prve stopnje konkretno opredelilo zlasti v 11., 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in se sodišče na navedeno v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

33Pritožba pri zatrjevanju, da se toženka kot starejša ženska ni mogla braniti pred nezakonitimi vožnjami tožnikov in pred njihovo uzurpacijo, spregleda, da je priposestvovalna doba do prvega objekta iztekla že leta 1987, do drugega leta 2000 in do zadnjega najkasneje leta 2010. Zato je nepomembno pritožbeno sklicevanje na smrt toženkinega moža, ki je umrl leta 2013, torej po izteku priposestvovalne dobe. Upoštevaje dejstvo, da je toženka leta 2011 skupaj z možem v upravnem postopku predlagala ureditev meje, ne more biti dvoma, da je toženka do izteka priposestvovalne dobe bila zmožna skrbeti za svoje pravice in premoženje.

34Ni pomembno pritožbeno grajanje sodbe v delu, da se je pravni prednik toženke najmanj dvakrat letno vračal domov in da bi mu toženka povedala o vožnjah. Nebistveno je namreč vprašanje, ali je bil toženkin prednik v svoji desetletni odsotnosti dejansko ves čas odsoten ali pa je vmes prišel domov. Življenjsko logično je, da je imel s toženko kot njen zakonec v času svojega desetletnega dela v Nemčiji določene kontakte, če drugega ne, vsaj preko pisem. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je komunikacija med toženko in A. A. bila vzpostavljena do tolikšne mere, da ga je toženka lahko seznanila z vožnjami tožnika in njegovih prednikov. Nenazadnje pa toženka trdi, da je bil njen prednik odsoten deset let. Ker priposestvovalna doba traja dvajset let, je bil torej toženkin pravni prednik vsaj deset let nedvomno seznanjen z vožnjami. Sicer so v spisu tudi trditve o delu toženkinega moža na Hrvaškem, vendar je v zvezi s tem delom zatrjevano, da je bil odsoten zgolj po več dni oz. tednov.

35V zvezi s trditvijo, da so se vožnje izvajale na podlagi vsakokratnega dovoljenja, pritožba navaja, da tožnikove priče niso mogle vedeti, na kakšni podlagi je tožnik vožnje opravljal. Res je, da tretji, ki vožnjo zgolj vidi, ne more vedeti, ali se le-ta opravlja na podlagi vsakokratnega izrecnega dovoljenja ali kako drugače. Vendar pritožbeno sodišče pritrjuje razmisleku sodišča prve stopnje. Vse tožnikove priče, ki s tožnikom niso v sorodstvenem razmerju, živijo pa v bližini pravdnih strank, so odločno in prepričljivo izpovedale, da so B.-jevi sporno pot uporabljali. Če so vsi, ki živijo oz. so živeli v bližini pravdnih strank, vedeli izpovedati o uporabi sporne poti s strani B.-jevih, ne more biti dvoma, da so B.-jevi pot redno uporabljali. Zatorej se pritožbeno sodišče strinja z življenjsko logičnim stališčem sodišča prve stopnje, da bi bilo neživljenjsko od B.-jevih pričakovati, da bi za vsako vožnjo prehodno zaprosili A. A. Poleg tega pa je življenjsko povsem nelogično, da bi se kdorkoli odločil za gradnjo objektov na način, da bi moral za vstop v objekte bodisi vsakokrat prositi za dovoljenje soseda bodisi pred vstopom oprezati, da ga sosed ne vidi. Navedeno je še toliko bolj nesmiselno ob upoštevanju dejstva, da gre za objekte, ki se jih redno uporablja.

36Ne drži pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je priposestvovalna doba tekla ves čas ali pa je bila prekinjena. Kot je toženki pojasnilo že sodišče prve stopnje, za priposestvovanje ni pomembna okoliščina, da je bil tožnikov oče, ki je bil lastnik gospodujočih nepremičnin, daljše obdobje odsoten zaradi dela v Nemčiji. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem v celoti sklicuje na argumente sodišča prve stopnje, ki jih je podalo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz enakega razloga je nepomembno, kdaj je tožnik postal lastnik gospodujočih nepremičnin. Pomembno je zgolj to, da je tožnik dokazal, da se je sporna pot ves čas uporabljala za potrebe gospodujočih nepremičnin.

37Pri nasprotovanju ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnikova kmetija ni ugasnila, pritožba spregleda pojasnilo sodišča v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer da so potrebe za dostopanje po trasi lahko tudi drugačne narave. Kar povedano drugače pomeni, da je nepomembno, za katero dejavnost se objekti uporabljajo. Pot, za katero tožnik trdi, da je na njej priposestvoval služnost hoje in vožnje, služi za dostop do tožnikovih nepremičnin oz. za dostop do objektov, ki se nahajajo na tožnikovih nepremičninah. Zatorej ni pomembno, v kakšen namen se objekti uporabljajo. Pot je potrebna, da se do objektov pride. Ugovor, da je kmetija ugasnila in da se objekti sedaj uporabljajo za drugačne namene, bi bil relevanten zgolj ob hkratnem zatrjevanju, da se posledično sedaj služeča nepremičnina bolj obremenjuje, kot se je v času pred spremembo dejavnosti, saj bi v tem primeru šlo za razširitev služnosti. Takšnih trditev pa v spisu ni. Poleg tega si je glede na to, da je tožnik zatrjeval in izkazal, da se je po sporni poti za potrebe kmetijske dejavnosti vozil s traktorjem, in da so po tej poti vozili tudi s tovornjaki, ko so prišli po bike, težko zamisliti, da bi tožnik za potrebe obrtne dejavnosti potreboval vozila, ki bi služečo nepremičnino bolj obremenjevala kot vozila, ki so potrebna za kmetijsko dejavnost.

38Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so sneg s sporne poti odstranjevali predvsem A.-jevi. Ta ugotovitev ne dokazuje, da B.-jevi sporne poti pozimi sploh niso uporabljali, temveč da je niso uporabljali v primeru, ko je bila zaradi snega neprevozna. Torej je zgolj občasno niso uporabljali, kar pa na priposestvovanje ne vpliva in zatorej toženka s pritožbenimi navedbami, ki jih je podala glede neuporabe sporne poti pozimi, ne more uspeti. Prav tako ne more uspeti s sklicevanjem na fotografiji pod prilogo B8, saj sta bili fotografiji posneti leta 2013, torej po izteku priposestvovalne dobe.

39Pritožba zmotno meni, da ni dokazano, da se je po sporni poti vozil tudi gradbeni material. Da se je sporna pot uporabljala tudi za potrebe gradnje, je namreč izpovedala priča F. F.

40Nepomembno je pritožbeno izpostavljanje, da ima tožnik še drugo pot za dostopanje do svojih nepremičnin, po kateri lahko normalno vozi. Glede obstoja in vpliva druge poti na priposestvovanje se je sodišče prve stopnje opredelilo v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče pa dodatno pojasnjuje, da bi bil predmetni ugovor relevanten le, v kolikor bi bila predmet spora določitev nujne poti. Slednja se namreč dovoli za nepremičnino, k nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmerni stroški (88. člen SPZ). V obravnavani zadevi pa se ne odloča o nujni poti, temveč se na podlagi priposestvovanja ugotavlja obstoj stvarne služnosti. Pri priposestvovanju je relevantno zgolj to, ali so tožnik in njegovi pravni predniki v obdobju 20 let izvrševali služnost v zatrjevanem obsegu, ter ali so takšnemu izvrševanju lastniki služečih nepremičnin nasprotovali ali ne. Potrebnost in koristnost nista pogoja za priposestvovanje. Vprašanje koristnosti bi bilo pomembno zgolj pri presoji utemeljenosti tožbe za prenehanje služnosti.

41V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je pomembno ugotoviti, katera vozila so se uporabljala in kateri priključki, pritožbeno sodišče odgovarja, da pritožba sama navaja, da so tožnikove priče izpovedale, da je tožnik vozil s traktorji z vsemi priključki, kombiji in avti. Poleg tega pa ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni raziskalo, kateri traktorski priključki so se uporabljali. Ugotovilo je namreč, da so tožnikove priče videle B.-jeve voziti s traktorjem z vsemi priključki, s trosilcem za gnoj, z nakladalko, z mešalcem za gnojevko, s strojem za sajenje krompirja, itd. Pritožbeno sodišče še dodaja, da obramba v pravdi ni izpostavila, da bi določeni traktorski priključki predstavljali izdatno obremenitev za služeče nepremičnine in da se z njimi po sporni poti ni vozilo. Glede na to sodišču ni bilo treba posebej ugotavljati, s katerimi traktorskimi priključki se je po sporni poti vozilo. Poleg tega je priča F. F. potrdila tožnikovo trditev, da so po sporni poti prihajali tudi kamioni, s katerimi so odvažali bike. Težko si je predstavljati, da bi kamion naložen z biki služeče nepremičnine obremenjeval manj kot traktorski priključki. Zatorej bi morala toženka tekom pravde nujno podati trditve v tej smeri, če bi želela s pritožbo v tej smeri uspeti.

42Glede na to, kar bo v nadaljevanju pojasnjeno v zvezi s tožnikovo pritožbo, je nebistveno pritožbeno izpostavljanje dejstva, da tožnik na naroku, ki je bil opravljen na kraju samem, ni želel opraviti vožnje z nakladalko.

43Na ostale pritožbene navedbe sodišče ne bo odgovarjalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker so zgolj pavšalno navržene.

44Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka potrdilo.

O tožnikovi pritožbi

45Pritožnik nasprotuje temu, da je bila služnost ugotovljena v manjšem obsegu, kot se je dejansko izvrševala.

46Kot že pojasnjeno, je pri priposestvovanju relevantno samo to, v kakšnem obsegu so lastniki gospodujočega zemljišča v obdobju 20 let izvrševali služnost, ter ali so takšnemu izvrševanju lastniki služeče nepremičnine nasprotovali ali ne. Povedano drugače: služnost se priposestvuje v obsegu, kot se je dejansko izvrševala brez nasprotovanj. Res je sicer, kar je izpostavilo sodišče prve stopnje, da se mora stvarna služnost izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (50. člen ZTLR in 219. člen SPZ). Navedeno pomeni, da jo je treba izvrševati obzirno, ne predstavlja pa podlage za to, da bi se obstoj služnosti lahko ugotovil v manjšem obsegu, kot se je dejansko 20 let izvrševala.

47Toženka je v tej pravdi nasprotovala temu, da je sploh prišlo do priposestvovanja. Ni pa bilo med strankama spora o tem, kje sporna pot poteka. Toženka namreč, ko je posamezne vožnje priznala, ni zatrjevala, da bi bile te izvrševane zgolj po delu sporne poti. Glede na to, da je tožnik uspel dokazati priposestvovanje služnosti, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bila služnost priposestovana zgolj na delu sporne poti.

48Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo služnost v manjšem obsegu, kot se je dejansko izvrševala, je v nasprotju s samo naravo nastanka stvarne služnosti. Pri priposestvovanju gre namreč za izviren način nastanka stvarne služnosti. Ravno iz tega razloga je v 56. členu ZTLR in v 218. členu SPZ določena zgolj tožba na ugotovitev služnosti. Poleg tega pa predmetne stvarne pravice ne gre enačiti s pravico do nujne poti, ki jo sodišče določi tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina (drugi odstavek 89. člena SPZ).

49Glede na to, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev služnosti v manjšem obsegu, kot se je dejansko izvrševala, je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da postavljeni izvedenec na grafičnem prikazu, ki ga je izdelal v tej pravdni zadevi, ni označil celotne sporne poti. Na navedeno je smiselno opozoril že tožnik v pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2020, s katero je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo. Posledično sodišče druge stopnje brez dopolnitve izvedenskega mnenja odločitve sodišča prve stopnje ne more spremeniti. Sodišče druge stopnje ni sámo dopolnilo dokaznega postopka, ker bi bilo to neekonomično. Sodišče prve stopnje je že izvedlo obsežen dokazni postopek (zaslišalo je stranke, številne priče in postavilo izvedenca), vse te dokaze pa bi moralo sodišče druge stopnje zaradi varovanja načela neposrednosti ponoviti, medtem ko bo sodišče prve stopnje po vsej verjetnosti le še dopolnilo dokazni postopek z izvedencem. Poleg tega je z vidika spoštovanja ustavno zagotovljene pravice strank do pritožbenega preizkusa primerno, da dokazni postopek v nakazani smeri (dopolnitev izvedenskega mnenja) prvič izvede sodišče prve stopnje.

50Glede na obrazloženo je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti v II. točki izreka in posledično tudi v III. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ob tem sodišče še pojasnjuje, da ni sledilo toženkinemu predlogu o vrnitvi zadeve v novo sojenje pred drugega sodnika, saj za to ni podala utemeljenih razlogov.

51Kljub temu, da pritožbeno sodišče zaradi delne razveljavitve sodbe ni odločalo o pravdnih stroških, nastalih do vložitve tu obravnavanih pritožb, velja pojasniti, da ima pritožba prav, ko se zavzema, da je treba glede vseh stroškov, nastalih v tem sporu, kot vrednost točke vzeti znesek 0,60 EUR. Z vidika odmere stroškov postopka je namreč bistven čas odločanja sodišča, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki.⁵

52Glede na to, da je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje deloma razveljavilo, je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

¹ Potek poti je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe natančno opisalo in se pri tem sklicevalo na grafični prikaz izvedenskega mnenja z dne 23. 10. 2020, ki je priloga in sestavni del izpodbijane sodbe.
² Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe prišlo do očitne pisne pomote, saj je sodišče prve stopnje nepremičnino parc. št. 1309, k. o. ... označilo kot gospodujočo nepremičnino, namesto pravilno kot služečo nepremičnino. Da gre zgolj za lapsus, dokazuje drugi odstavek I. točke izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče navedeno nepremičnino pravilno označilo kot služečo nepremičnino. Navedeno napako lahko sodišče prve stopnje skladno s 328. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kadarkoli popravi s popravnim sklepom.
³ Načelno mnenje Zveznega Vrhovnega sodišča, št. 3/60 z dne 4. 4. 1960, ZSO št. V/1, 1960.
⁴ Paragrafi 1460-1464 in 1479 ODZ; prvi odstavek 54. člena ZTLR.
⁵ VSL Sklep II Cp 701/2021 z dne 10. 5. 2021.