VDSS Sklep Pdp 81/2022

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba (točki I in V izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (točki III in IV izreka).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 72.568,26 EUR z obrestmi od 3. 4. 2015 do plačila in mesečne rente v znesku 96,49 EUR od 1. 4. 2015 dalje z zapadlostjo vsakega 1. v mesecu za pretekli mesec, z obrestmi od zapadlosti mesečnega obroka do plačila (I. točka izreka sodbe). Ugodilo je zahtevi za izločitev sodnega izvedenca prim. prof. dr. A. A., dr. med. (II. točka izreka sklepa). Zavrnilo je zahtevi za izločitev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete B. Univerze v C. (III. točka izreka sklepa) in sodnega izvedenca prof. dr. D. D. (IV. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki 10.080,56 EUR stroškov postopka (V. točka izreka sodbe).

2Tožnik se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov zoper sodbo in sklep o zavrnitvi zahtev za izločitev izvedencev. Navaja, da je sodišče v ponovljenem dokaznem postopku presojalo zgolj krivdno odgovornost tožene stranke. Nasprotuje zaključku o izključitvi vzročne zveze med koncentracijo stirena in tožnikovim zdravstvenim stanjem. Sodišče je zmotno štelo, da pri dokazovanju vzročne zveze ni razlike med ugotavljanjem obstoja objektivne ali krivdne odgovornosti. Ob pravilni uporabi pravil o objektivni odgovornosti sodišče ne bi smelo ugotavljati obstoja vzročne zveze med vtoževano škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke. Le v primeru neobstoja predpostavk objektivne odgovornosti bi lahko škodni dogodek presojalo tudi po pravilih krivdne odgovornosti. Tožnik je dolžan dokazati zgolj obstoj pravno priznane škode in ukvarjanje tožene stranke z nevarno dejavnostjo. Zadostuje, da so kemikalije, ki jim je bil izpostavljen, zdravju škodljive in mu lahko povzročijo poslabšanje zdravja. Nevarno dejavnost je sodišče omejilo na delo s stirenom, čeprav je zatrjeval izpostavljenost drugim nevarnim kemikalijam in hrupu. Takšno razmejevanje vzrokov je zmotno. Vzrokov ni mogoče jasno ločiti in se tako kot škodljive posledice prepletajo. Sodišče ne bi smelo s postavitvijo izvedencev ugotavljati vzročne zveze med stirenom, ki mu je bil tožnik izpostavljen pri toženi stranki, in poslabšanjem zdravja. Tožniku je naložilo previsok dokazni standard (gotovosti) za dokazovanje vzročne zveze. Uporabiti bi moralo merilo nadpolovične verjetnosti. Upoštevati bi moralo možnost, da je začetno polinevropatijo izzvala visoka izpostavljenost organskim topilom, in da pred zaposlitvijo ni trpel za zdravstvenimi težavami. Kljub nasprotovanju pisnemu mnenju izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete B. Univerze v C. in izpostavljenim nejasnostim, ki jih je navedel v pisnih pripombah, sodišče izvedencev ni zaslišalo, niti ni naložilo dopolnitve izvedenskega mnenja, čeprav je to ključno za celovito presojo strokovnosti in pravilnosti mnenja. V pisnih pripombah je izpostavil tudi pomanjkljivosti mnenja izvedenke medicine dela, vendar ji sodišče ni naložilo dopolnitve mnenja. Na nepopolni in nepravilni pisni mnenji izvedencev je sodišče nato oprlo odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka. S takšnim ravnanjem je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ni ugodilo zahtevam za izločitev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in prof. dr. D. D., je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi s 247. členom ZPP in 6. točko 70. člena ZPP. Izvedenec D. D. je v socialnem sporu II Ps 1694/2016 izdelal izvedensko mnenje z dne 6. 1. 2018, v katerem je izrazil negativno stališče do tožnikovega zdravstvenega stanja. Mnenje v tem delovnem sporu je podal na podlagi ugotovitev iz socialnega spora. Poleg tega je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ravnala nepristransko, ker ni pridobila zdravstvenega kartona tožnika in upoštevala nalog, ki ji jih je naložilo sodišče s sklepom z dne 10. 7. 2019. Do bistvenih navedb tožnika, ki so pomembne za presojo pristranskosti izvedencev, se sodišče ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V novem sojenju je predsednica senata storila enako kršitev kot v prvi sodbi in ponovno zavrnila zahtevek, zato obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. Predlaga, da se zadeva vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe in izpodbijanega dela sklepa.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi zoper izpodbijani del sklepa o zavrnitvi zahtev za izločitev sodnega izvedenca D. D. in Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete B. Univerze v C.

6V skladu s prvim odstavkom 247. člena ZPP je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov kot sodnik. Za izločitev izvedenca zakon poleg izključitvenih razlogov določa tudi odklonilne razloge, ki jih opredeljuje z generalno klavzulo: izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). Pri tem je od presoje konkretnega primera odvisno, ali so okoliščine takšne, da vzbujajo dvom o nepristranskosti izvedenca.

7Po stališču pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru navedene okoliščine niso podane. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da dejstvo, da je izvedenec prof. dr. D. D. sodeloval pri izdelavi izvida in mnenja v drugem (socialnem) sporu, samo po sebi ni razlog, ki bi narekoval njegovo izločitev v tem delovnem sporu (prim. II Ips 132/2017). Zgolj za tožnika neugodno izvedensko mnenje v socialnem sporu še ne pomeni, da je izvedenec pristranski; lahko pomeni pač to, da je dejansko stanje v zadevi drugačno, kot ga zatrjuje tožnik. Nestrinjanje tožnika z ugotovljenim zdravstvenim stanjem oziroma z mnenjem istega izvedenca v socialnem sporu tako ni razlog za izločitev izvedenca.

8Tudi okoliščina, da Komisija za fakultetna izvedenska mnenja fakultete B. Univerze v C. (v kateri sta sodelovala prof. dr. D. D. in prof. dr. E. E.) ni pridobila zdravstvenega kartona tožnika pri osebnem zdravniku, ni razlog za izločitev izvedencev. Sodišče prve stopnje jima ni naložilo izdelave izvedenskega mnenja na podlagi dokumentacije v zdravstvenem kartonu. Relevantne podatke iz tožnikovega zdravstvenega kartona sta povzela iz mnenja o oceni delazmožnosti z dne 21. 8. 2015. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da izvedenca nista upoštevala nalog, ki jih je sodišče določilo v sklepu o imenovanju komisije z dne 10. 7. 2019.

9Do bistvenih navedb tožnika o okoliščinah, na katere je opiral izločitev izvedencev, se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo v točkah 12 in 13 obrazložitve, zato pritožba neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper izpodbijano sodbo

11Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. S sklepom Pdp 697/2017 z dne 21. 2. 2018 je pritožbi tožnika ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje Pd 138/2015 z dne 23. 5. 2017 razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ugotovilo je, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je tožena stranka zaradi koncentracije snovi, ki jim je bil tožnik izpostavljen pri delu, opravljala nevarno dejavnost in da odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Sodišče prve stopnje tako ni ustrezno obrazložilo, zakaj tožena stranka ne odgovarja niti po načelih krivdne niti objektivne odgovornosti.

12V novem sojenju je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podano protipravno ravnanje tožene stranke in škoda (poslabšanje zdravstvenega stanja), v tožnikovem delu s stirenom pa je prepoznalo tudi nevarno dejavnost. Pravilno je presodilo, da je del zahtevka, ki se nanaša na škodo zaradi poškodbe očesa, zastaral. V ostalem je odškodninski zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo obstoja vzročne zveze kot ene od splošnih predpostavk odškodninske obveznosti.

13Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi pravil o objektivni odgovornosti ne sme ugotavljati obstoja vzročne zveze med škodo in protipravnim ravnanjem. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi izpostavljenosti kemikalijam in hrupu v delovnem okolju tožene stranke. Zahtevek je utemeljeval z objektivno in krivdno odgovornostjo tožene stranke. V tožbi je navajal, da kljub nevarnosti kemikalij ni imel na razpolago ustreznih zaščitnih sredstev, da delovni prostori niso bili opremljeni z ustreznim prezračevalnim sistemom in da tožena stranka ni izvajala meritev koncentracij kemičnih snovi. Pred sodiščem prve stopnje je zatrjeval opustitve (protipravno ravnanje) tožene stranke. Zato je sodišče pravilno najprej presojalo krivdno odgovornost tožene stranke.

14Sodišče ni ugotovilo vseh predpostavk krivdne odgovornosti, v zvezi z objektivno odgovornostjo pritožba utemeljeno navaja, da je presojalo vzročno zvezo le v posledici izpostavljenosti stirenu in jo neutemeljeno razmejilo od drugih kemikalij in hrupa. Skladno z napotkom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu bi se moralo opredeliti tudi do preostalih vzrokov (tj. drugih kemikalij in hrupa), zaradi katerih naj bi se poslabšalo tožnikovo zdravstveno stanje. Čeprav so izvedenci ocenili vpliv posameznih snovi, ki jim je bil tožnik izpostavljen v delovnem okolju tožene stranke, in hrupa na njegovo zdravje (točke 44 do 48 obrazložitve sodbe), se sodišče ni opredelilo do tega, ali je mogoče zdravstvene težave tožnika, ki jih je ugotovilo v točki 32 obrazložitve, utemeljeno pripisati kombinaciji več vzrokov (hrupu in vsem kemikalijam, za katere je v točki 20 obrazložitve ugotovilo, da jim je bil tožnik izpostavljen pri delu).

15Zmotno je stališče pritožbe, da sodišče ne bi smelo v dokaznem postopku s postavitvijo izvedencev ugotoviti vzročne zveze, ker se njen obstoj domneva že, če tožnik dokaže pravno priznano škodo in nevarno dejavnost. Četudi se tožena stranka ukvarja z nevarno dejavnostjo, to še ne pomeni, da je zaradi tega v vseh situacijah nujna (avtomatična) posledica njena (objektivna) odškodninska odgovornost. Po 150. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. V skladu s 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. To pomeni, da 149. člen OZ določa (izpodbojno) zakonito domnevo, da je bila nevarna dejavnost vzrok za nastalo škodo. Vendar pa je tudi v takem primeru tožnik dolžan zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo). Dolžan je zatrjevati in dokazati dejstva, ki so podlaga za obstoj vzročne zveze med nevarno dejavnostjo in nastalo škodo (prim. II Ips 630/2008 in II Ips 352/2017). Tožena stranka pa mora izpodbiti domnevo vzročne zveze tako, da (trdi in) dokaže, da nevarna dejavnost ni vzrok za nastalo škodo. Ovreči mora domnevo, da škoda izvira iz te dejavnosti (prim. II Ips 902/2009).

16Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izključena vzročna zveza med tožnikovo izpostavljenostjo stirenu v delovnem okolju tožene stranke in njegovim zdravstvenim stanjem. Pri tej presoji je upoštevalo pisno mnenje izvedenke za področje medicine dela prof. dr. F. F., ki je poudarila, da ni mogoče povsem zavrniti možnosti, da je začetno polinevropatijo izzvala visoka izpostavljenost organskim topilom, vendar pa vzročne povezave med tožnikovo izpostavljenostjo in polinevropatijo ne bo mogoče nikoli zanesljivo dokazati (točka 36 obrazložitve). Sodišče je zaključilo, da vzročne povezanosti med polinevropatijo in izpostavljenostjo stirenu v delovnem procesu tožene stranke ni mogoče zanesljivo ugotoviti (točka 42 obrazložitve). V zvezi s temi dokaznimi zaključki pritožba pravilno opozarja, da bi moralo sodišče upoštevati znižanje dokaznega standarda. V tovrstnih primerih ne velja dokazni standard prepričanja (prva stopnja se sklicuje celo na zanesljivost, kar ni dokazni standard), ampak velja mejni prag zadostne verjetnosti (prim. VIII Ips 19/2012). Verjetnost, da je škoda posledica zatrjevanih vzrokov, mora preseči 50 %. Dokazno breme je na tožniku, ki mora z mejnim pragom (zadostne) verjetnosti, ki presega 50 %, dokazati vzročno zvezo.

17Zaključek o izključitvi vzročne zveze je sodišče oprlo na pisni mnenji izvedencev Komisije za fakulteta izvedenska mnenja fakultete B., Univerze v C., in izvedenke medicine dela. Na obe mnenji je tožnik podal pravno relevantne pripombe, ki jih sodišče prve stopnje z izvedenci ni razčistilo. V obravnavanem primeru, ko izvedensko mnenje odločilno vpliva na presojo sodišča in ko delo izvedencev predstavlja bistveni del dokaznega postopka, sodišče stranke ne sme prikrajšati za možnost, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusi. Zaradi zagotovitve pravice do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnega dokaza z izvedenci bi moralo sodišče z njihovo pomočjo raziskati utemeljenost pripomb. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 354. in 355. členom ZPP pritožbi ugodilo, sodbo vključno s stroškovno odločitvijo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da sanira ugotovljeno postopkovno kršitev, ki je take narave, da je pritožbeno sodišče ne more odpraviti. Poleg tega je v skladu z gornjimi napotili treba dopolniti dejanske ugotovitve, potrebne za pravilno presojo vzročne zveze, kar predstavlja večji sklop dejstev, ki na prvi stopnji še niso bila raziskana, prvič pa ne morejo biti šele na pritožbeni stopnji.

19Ni razlogov za odreditev sojenja po drugem senatu sodišča prve stopnje, kot to neutemeljeno predlaga pritožba. Pooblastilo, ki ga ima pritožbeno sodišče na podlagi 356. člena ZPP, lahko uporabi predvsem takrat, ko bi ponovno sojenje pred istim senatom ogrozilo učinkovit potek sojenja. Takšnih okoliščin tožnik ni uspel utemeljiti s sklicevanjem, da je predsednica senata že dvakrat zavrnila tožbeni zahtevek, kakor tudi ne z očitki, da je prvostopenjsko sodišče storilo iste kršitve. Prva sodba je bila razveljavljena zaradi opustitve obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov ter pomanjkljive dokazne ocene glede protipravnosti ravnanja in okoliščin v zvezi opravljanjem nevarnega dela. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju upoštevalo napotke pritožbenega sodišča. Razlogi za tokratno razveljavitev so povezani z drugo predpostavko odškodninske odgovornosti, to je z obstojem vzročne zveze, in načinom dokazovanja te predpostavke z izvedenci. Prav tako razlogi, ki jih v pritožbi navaja tožnik, niso takšne narave, da bi lahko vzbujali upravičen dvom v to, da bo senat v ponovljenem odločanju odločil nepristransko in z upoštevanjem strokovnih kriterijev. Zato pritožbeno sodišče ne vidi ovir, da ne bi moglo sodišče prve stopnje (v okviru podanih napotkov, razvidnih iz tega sklepa) v isti sestavi zagotoviti učinkovitega poteka sojenja.

20Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).