VDSS Sodba Pdp 57/2022

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti tožniku stroške postopka v višini 280,00 EUR, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2016, ki jo je toženi stranki podal tožnik in s katero mu je dne 25. 12. 2016 prenehala pogodba o zaposlitvi, brez pravnih učinkov, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 25. 12. 2016, temveč je trajalo še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do vključno 15. 12. 2020 na delovnem mestu specialist glavni nadzornik EI/EB (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožnika prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba od vključno 25. 12. 2016 do vključno 15. 12. 2020 in mu za navedeno obdobje obračunati in plačati pripadajoče mesečne zneske bruto plače po pogodbi o zaposlitvi, in sicer osnovno bruto plačo v znesku 1.737,79 EUR, povečano za dodatek na delovno dobo v znesku 177,78 EUR bruto in dodatek za stalnost v znesku 91,76 EUR bruto, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek, pri čemer mora od neto zneska plač, zapadlih po 29. 5. 2017, plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 6. dne v mesecu za pretekli mesec; odpravnino ob upokojitvi v znesku 6.021,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2020 dalje do plačila; regrese za letni dopust za leto 2017 v znesku 790,00 EUR bruto, za leto 2018 v znesku 842,79 EUR bruto, za leto 2019 v znesku 886,63 EUR bruto in za leto 2020 v znesku 1.024,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v letu za znesek iz tekočega leta dalje do plačila in obveznosti do zavarovalnice A. d. d. v skupni višini 7.767,57 EUR (točka III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnik od tožene stranke zahteva priznanje delovne dobe za 24. 12. 2016 in 16. 12. 2020, plačilo plače za 24. 12. 2016 in 16. 12. 2020, plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska plač za 5. v mesecu za pretekli mesec in od plač, zapadlih do 29. 5. 2017, plačilo zakonskih zamudnih obresti od pripadajočih zneskov regresa za letni dopust za 1. 7. 2017, 1. 7. 2018, 1. 7. 2019 in 1. 7. 2020 ter plačilo obveznosti zavarovalnici A. d. d. v višjem znesku od priznanega, tj. za 1.463,54 EUR (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.541,41 EUR v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka V izreka) in v istem roku za tožnika povrniti stroške tega postopka v znesku 889,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ... (točka VI izreka).

2Zoper sodbo v točkah I, II, III, V in VI se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je trajno blodnjavo motnjo (tožnikova psihična bolezen) opredelilo kot dejansko nerazsodnost pri podaji odpovedi, napačna. Vztraja, da OZ v 94. členu določa, da je pogodba, ki jo sklene stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake volje, če je v tem zakoniku ali drugem zakonu določeno, izpodbojna in le redko nična. Tožniku v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovna sposobnost ni bila niti omejena niti odvzeta. Sodišče prve stopnje je trajno blodnjavo motnjo opredelilo kot razlog za dejansko nerazsodnost pri podaji odpovedi. Ob tem toženka izpostavlja, da trajna blodnjava motnja ni razlog niti za odvzem ali omejitev poslovne sposobnosti, niti ni sama po sebi razlog za dejansko nerazsodnost, zato je opredelitev sodišča materialno pravno zmotna. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja toženka navaja, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi s tožnikovo sposobnostjo razsojanja ni upoštevalo določbe 8. člena ZPP, ker ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov, ampak se je oprlo na psihiatrično mnenje, ki je le eden izmed dokazov, in spregledalo dokazno vrednost predlaganih prič. Te bi lahko izpovedale o dejanski razsodnosti tožnika na dan podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi 24. 11. 2016 in na dan razgovora 7. 12. 2016 ter ves čas od poteka odpovednega roka. Pri tem opozarja na mnenje izvedenke, ko svoje ugotovitve utemeljuje na izpovedih toženčevih sodelavcev, ki naj bi opazili nenavadno in nevsakdanje obnašanje, hkrati pa trdi, da je laiku – povprečnemu človeku zelo težko opaziti znake bolezni, ki je diagosticirana pri tožniku. Toženka trdi, da se je tožnik ob podaji odpovedi zavedal svojih ravnanj. Ugotovitvam izvedenke, da je tožnik disimuliral v različnih situacijah, ni moč slediti, ker je disimulacija možna samo na podlagi zavestne odločitve osebe, ki bazira na njenem lastnem spoznanju, da se bo v nasprotnem primeru znašla v neki neprijetni situaciji. Tožnik se je na sestanku natančno zavedal, kakšen vtis mora pustiti na sogovornikih. To je po mnenju toženke možno izključno na podlagi njegove zavestne odločitve. Sodišče se opira na domneve izvedenke, da je blodnjava motnja pri tožniku nastopila v drugi polovici leta 2015, ko naj bi sodelavci in prijatelj ugotovili, da je tožnik drugačen. Te domneve so napačne in temeljijo na nepreverjenih dejstvih, ki bi jih bilo moč preveriti z zaslišanjem predlaganih prič, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Sodna izvedenka je svoje mnenje in izvid gradila le na ugotovljenih dejstvih v zvezi s strokovnimi dejstvi, ki jih sodišče ne more preveriti in ugotoviti z drugimi dokazi. Tudi dejstvo, da tožnik leta 2016 ni šel na zdravniški pregled pred odhodom na misijo in se misije ni udeležil, ni bilo pravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je domnevam izvedenke sledilo, saj je v točki 10 obrazložitve navedlo, da je izvedenka ocenila, da se je tožnik odhodu na misijo in pregledu najverjetneje izmikal. Če drži razlog sodbe, da je bil tožnik visoko intelektualno opremljen in je lahko disimuliral, ni dvoma, da je bil sposoben razsojanja o pomenu in posledicah dane odpovedi dne 24. 11. 2016 in o ponujenih možnostih na sestanku dne 7. 12. 2016. Hkrati pa je sodišče svojo odločitev utemeljilo na ugotovitvi, da je tožnik podal odpoved pod vplivom psihotičnega doživljanja zaradi zaščite sodelavcev, kar pa po logiki tožene stranke ne gre skupaj. Izvedenka je podala izrecno izjavo, da se je tožnik na razgovoru dne 7. 12. 2016 lahko spravil toliko k sebi, da se je imel pod kontrolo in je lahko normalno funkcioniral, kar kaže na to, da ni bil pod vplivom blodenj. Iz zapisnika sestanka tega dne izhaja, da je B. B. poskušal tožnika pregovoriti oziroma najti rešitev, da tožnik ostane v vojski, enako pa je poskušal tudi C. C. Ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, je dejansko stanje v obdobju po podaji odpovedi in razgovorom ostalo neraziskano. Nerelevantni so razlogi sodbe, ki se nanašajo na čas po odpovedi, ker je izvedenka potrdila, da je prišlo pri tožniku do popolne predanosti alkoholu. Nihče pri toženi stranki ni bil sposoben prepoznati pri tožniku nobene blodnjave motnje niti kakšne druge psihoze. Tožena stranka ga je celo želela prepričati, da nadaljuje z delom. Tožena stranka tako z boleznijo tožnika ni bila seznanjena, zato ne more trpeti škodnih posledic za dejanje, ki ga ni storila. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati nikakršnih dejanj ali opustitev, saj tožnikove bolezni, ugotovljene po več letih, v spornem obdobju ni mogla ne prepoznati in tudi ne preprečiti. Toženi stranki ni mogoče očitati nedobrovernosti, zato ne more nositi posledic, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe. Ker sodišče zavrnitve zaslišanja s strani tožene stranke predlaganih prič ni v zadostni meri obrazložilo, kar je toženka ugovarjala na naroku dne 27. 9. 2021, je bila kršena njena pravica do izjave.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Med strankama je bilo nesporno, da mora sodišče ugotoviti poslovno voljo tožeče stranke v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar se skladno z določbami ZPP ugotavlja z izvedencem ustrezne stroke. Tožena stranka se je s postavitvijo izvedenca strinjala, na izvedensko mnenje ni imela pripomb, predlagala je zgolj zaslišanje izvedenke, pri tem pa ni obrazložila, glede katerih dejstev naj bi bila zaslišana. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče zaslišati predlagane priče, saj tožeča stranka ne zatrjuje, da bi te imele kakršnokoli znanje medicinske stroke, ki bi lahko spremenilo izvedensko mnenje, o delu, ki ga je opravljal tožnik, pa niso vedele ničesar. Tudi tožena stranka ni podala nobenih podatkov o vsebini dela tožnika, ni pa prerekala dejstev glede stopnje tajnosti podatkov, do katerih je dostopal tožnik. Ta je bil pri toženi stranki vse čas svojega dela v stanju "bojne" pripravljenosti, zato bi ta morala z večjo stopnjo skrbnosti spremljati njegovo zdravstveno stanje, predvsem zaradi posledic, ki nastanejo zaradi opravljanja dela. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6Iz pritožbenih navedb izhaja očitek tožene stranke sodišču prve stopnje, da je s tem, ko ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič, kršilo njeno pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V obrazložitvi sodbe v točki 3 je sodišče prve stopnje pravilno navedlo utemeljene razloge, zaradi katerih ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala toženka, in sicer B. B., D. D., C. C., E. E., F. F. in G. G., saj je bilo njihovo zaslišanje predlagano v zvezi s tem, da sodelavci niso imeli razlogov, da bi dvomili v tožnikovo sposobnost razumevanja, oz. da niso vedeli, da ima tožnik zdravstvene težave. Odločitev v obravnavani zadevi je bila odvisna od vprašanja, ali se je tožnik zavedal pomena svojega ravnanja, ali je bil sposoben za razsojanje, ko je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je strokovno vprašanje, na katerega lahko odgovori le izvedenec, ki je to tudi storil. Zaradi tega so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

7Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da:

- je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot podčastnik specialist na podlagi sklepa z dne 3. 8. 2009 in je dne 24. 11. 2016 podal izjavo, da odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka ga je po opravljenem razgovoru dne 7. 12. 2016 obvestila, da mu bo delovno razmerje prenehalo z iztekom 30-dnevnega odpovednega roka, prenehalo mu je 25. 12. 2016;

- je tožnik 29. 5. 2020 vložil tožbo, s katero izpodbija podano odpoved, saj njegova izjava ni mogla imeti nobenih učinkov, ker zaradi svoje bolezni ni vedel in ni razumel pomena svojega ravnanja. Tožbo je vložil po tem, ko je dne 5. 5. 2020 prejel mnenje psihiatrinje, iz katerega izhaja, da je pri tožniku že pred sedmimi leti nastopila kronična psihična bolezen, zaradi katere je bilo močno okrnjeno in spremenjeno njegovo funkcioniranje v običajnem življenju;

- je bistveno za odločitev v tem sporu, ali je bil tožnik dne 24. 11. 2016 sposoben podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali se je od podaje odpovedi do dneva vložitve tožbe zavedal pomena svojega ravnanja in ali je tožba vložena dne 29. 5. 2020 pravočasna;

- je postavljena stalna sodna izvedenka medicine – psihiatrije dr. H. H., dr. med., ugotovila, da je pri tožniku prisotna duševna motnja iz spektra psihoz in sicer trajna blodnjava motnja ter da je bila vsebina tožnikovega psihotičnega doživljanja zelo povezana z vsebino njegovega dela (tajni podatki). Tožnik je bil visoko intelektualno opremljen in je imel močno tendenco disimulacije (zanikanje in prikrivanje bolezenskih simptomov in znakov). Blodnjave motnje so se pri tožniku pričele pojavljati v drugi polovici leta 2015. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je podal pod vplivom psihotičnega doživljanja zaradi zaščite sodelavcev in strahu pred svojim doživljanjem. Tožnik se ni zavedal pomena svojega ravnanja niti ob podaji odpovedi dne 24. 11. 2016 in tudi ne na razgovoru dne 7. 12. 2016, zdravstveno stanje pa se mu je po podani odpovedi bistveno poslabšalo;

- je pri tožniku podana trajna blodnjava motnja že več let (od leta 2013), je ugotovila tudi psihiatrinja I. I. v postopku postavitve tožnika pod skrbništvo;

- je tožba vložena pravočasno in sicer skladno z določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, saj je tožnik tožbo vložil v roku 30 dni od dneva 5. 5. 2020, ko je prejel mnenje psihiatrinje, iz katerega izhaja, da v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil sposoben razumeti pomena izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi;

- tožnik zaradi kronične psihične bolezni ni razumel pomena svoje izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi brez pravnih učinkov in nezakonita in jo je razveljavilo;

- tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 25. 12. 2016, ampak mu je trajalo do vključno 15. 12. 2020, zato ga je tožena stranka dolžna za to obdobje prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ in mu obračunati in izplačati mesečne bruto zneske po pogodbi o zaposlitvi, povečano za dodatek za delovno dobo in stalnost in plačati tudi zakonske zamudne obresti od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, odpravnino ob upokojitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2020 do plačila, regrese za letni dopust za leta 2017, 2018, 2019 in 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 2. 7. v letu za znesek tekočega leta dalje do plačil ter obveznosti do zavarovalnice A. d. d. v skupni višini 7.767,57 EUR, prav tako pa je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka ter na račun sodišča plačati stroške izvedenskega mnenja in stroške zaslišanja izvedenke.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in sicer določbe 77. člena, prvega odstavka 83. člena ter prvega odstavka 13. člena glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede vprašanja veljavnosti odpovedi delovnega razmerja tudi pravilno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), na katere napotuje ZDR-1. Za sklenitev veljavnega pravnega posla je potrebna izjava volje (8. člen OZ), ki mora biti svobodna in resna, podana mora biti poslovna sposobnost stranke (41. člen OZ), torej sposobnost izražanja poslovne volje. Poleg tega se mora oseba zavedati tudi pomena svoje izjave volje in imeti svoje ravnanje v oblasti. Sposobnost razumevanja tako pomeni dejansko sposobnost razumeti pomen in pravne posledice pravnega posla, v zvezi s katerim je oseba izjavila svojo voljo. Pravni posel, kadar ni podane sposobnosti razsojanja, je skladno s prvim odstavkom 86. člena OZ ničen, saj ni podane poslovne sposobnosti. Ker tožnik v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil sposoben razsojati, saj se ni zavedal pomena svojega ravnanja, ki ga ni imel v oblasti, tudi ni mogel oblikovati prave in svobodne volje za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9Glede na izvedensko mnenje v obravnavani zadevi, povzetek izvedenskega mnenja iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje in izvedenskega mnenja iz spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 145/2020, so neutemeljene pritožbene navedbe, da trajna blodnjava motnja ni sama po sebi razlog za odvzem ali omejitev poslovne sposobnosti in da je zato sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Prav tako ni mogoče upoštevati stališča toženke v pritožbi, da tožniku v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila odvzeta oziroma omejena poslovna sposobnost. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, so bile tožnikove blodnje povezane z naravo njegovega dela, pri katerem je imel dostop do tajnih podatkov, delal je v enoti za elektronsko bojevanje. Ker je tožnik inteligenten, je stanje dobro prikrival, značilnost teh bolnikov pa je tudi, da so videti urejeni in pogosto nimajo težav v vsakodnevnem funkcioniranju. Na rednem zdravstvenem pregledu je bil tožnik v letu 2015 spoznan za sposobnega opravljanja svojega dela, čeprav se je bolezen pri njem začela že v letu 2013. Ker se tožnik ni zavedal, da bi bilo z njim kaj narobe, bolezni pa niso ugotovili tudi na zdravstvenem pregledu, ni bilo nobene možnosti, da bi mu bila že v času, ko je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, omejena ali odvzeta poslovna sposobnost, kot navaja toženka.

10Sodišče prve stopnje je dokazno oceno napravilo skladno z določbo 8. člena ZPP. Vestno in skrbno je presodilo vse potrebne dokaze. Toženka je zaslišanje prič predlagala, ker bi te priče lahko izpovedale o dejanski razsodnosti tožnika na dan podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Te priče ne razpolagajo z znanjem, na podlagi katerega bi lahko izpovedale o dejanski razsodnosti tožnika na ta dan. Ker je to strokovno vprašanje, je bila upravičeno predlagana sodna izvedenka in se je sodišče pravilno oprlo na njeno izvedensko mnenje.

11Tožena stranka se je s postavitvijo izvedenke strinjala, na mnenje ni podala pripomb, predlagala je le njeno zaslišanje, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo, čeprav tožena stranka ni navedla razloga zanj. Zato so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe o napačnih ugotovitvah izvedenke, ki naj bi temeljile na nepreverjenih dejstvih, o tem da se je tožnik natančno zavedal situacije in se je zavestno odločil za disimulacijo, da se ne bi znašel v "neki neprijetni situaciji" in druge. Za odločitev sodišča prve stopnje tudi ni pomembno, ali je bila tožena stranka seznanjena s tožnikovo boleznijo ali ne, sodišče pa ji tudi ne očita nedobrovernosti.

12Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženi stranki podal tožnik in s katero mu je pogodba o zaposlitvi prenehala dne 25. 12. 2016 brez pravnih učinkov, nezakonita in jo je razveljavilo, je tožniku za vtoževano obdobje pravilno priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami. Glede na listinske dokaze in tožbene trditve mu je tudi pravilno dosodilo mesečne zneske plač, odpravnino ob upokojitvi, regrese za letni dopust v vtoževanem obdobju in plačilo obveznosti do zavarovalnice A. d. d. Tožena stranka sicer ni izrecno izpodbijala tožniku prisojenih denarnih zneskov, zato je ta izpodbijani del sodbe pritožbeno sodišče preverilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odločitev pravilna.

13Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je tožniku dolžna skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), in sicer skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji) 375 točk za odgovor na pritožbo, 22 % DDV in 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znaša 280,00 EUR.