VSM Sklep II Kp 18676/2013

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se napadeni sklep spremeni tako, da se ugovori zagovornikov obdolženih A. A., B. B. in C. C. kot neutemeljeni zavrnejo.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 18676/2013 z dne 27. 9. 2021 pod točko I izreka odločilo, da se obtožba, vložena zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 37. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), iz razloga po 3. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolženca ustavi. Pod točko II izreka pa je odločilo, da se obtožba, vložena zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, ter zoper obdolženega C. C. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP ne dopusti in se kazenski postopek zoper oba obdolženca ustavi. Po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, proračun.

2Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot to navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da se ugovori obdolžencev zavrnejo, podrejeno pa, da se napadeni sklep razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje pred spremenjen senat.

3Na pritožbo okrožne države tožilke so odgovorili zagovorniki obdolženega A. A., odvetniki iz Odvetniške pisarne E. d.o.o., ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke prvega odstavka 277. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega B. B. z utemeljitvijo, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. V razlogih napadenega sklepa je pojasnilo, da je spremenjena obtožnica z dne 13. 1. 2021 obdolženemu B. B. očitala storitev kaznivega dejanja le še po prvem odstavku 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, kar pomeni, da je kazenski pregon zoper obdolženca zastaral 18. 11. 2018 oziroma najkasneje 8. 12. 2018.

6Takšni odločitvi sodišča prve stopnje in razlogom napadenega sklepa pritožba utemeljeno oporeka. Pritrditi ji je namreč, ko navaja, da je državno tožilstvo v obtožnici z dne 13. 1. 2021 pri pravni kvalifikaciji za obdolženega B. B. napravilo zgolj (očitno) strojepisno napako, katera pa ne utemeljuje zaključka, da se obdolženemu B. B. očita kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1. V opisu kaznivega dejanja se namreč obdolženima A. A. in B. B. izrecno očita, da sta obdolženega C. C. naklepoma napeljala, da je storil kaznivo dejanje zato, da bi gospodarskima družbama G. d.o.o. in H. d.d. pridobil veliko premoženjsko korist, gospodarski družbi I. d.o.o. pa hkrati povzročil veliko premoženjsko škodo. Nakar je iz opisa kaznivega dejanja pod točko I nedvoumno razviden obširen očitek, kako je obdolženi B. B. obdolženega C. C. napeljal k sklenitvi (prve) škodljive podizvajalske pogodbe z dne 18. 11. 2008, s katero je bila družbi I. d.o.o. povzročena protipravna premoženjska škoda v višini 361.654,26 EUR (medtem ko družba G. d.o.o. izdanega računa v tej višini ni poravnala); pod točko II pa očitek, kako je obdolženi A. A. obdolženega C. C. napeljal k sklenitvi (druge) škodljive podizvajalske pogodbe z dne 18. 11. 2008, s katero je bila družbi I. d.o.o. povzročena protipravna premoženjska škoda v višini 1.037.316,29 EUR (medtem ko družba H. d.d. izdanih računov v tej višini ni poravnala). Nenazadnje pa iz opisa kaznivega dejanja izrecno izhaja še, da je bila pod točko 1 in 2 povzročena velika protipravna premoženjska korist gospodarskima družbama G. d.o.o. in H. d.d. v skupni višini 786.732,12 EUR, saj sta od Zavoda J prejeli plačilo za obveznosti, ki je nista opravili, ter sta jo prenesli na gospodarsko družbo I. d.o.o., kateri za prevzeto obveznost nista plačali ničesar, velika premoženjska škoda pa je na drugi strani nastala gospodarski družbi I. d.o.o. v skupni višini obeh podizvajalskih pogodb, in sicer 1.333.444,27 EUR.

7Glede na navedeno je državno tožilstvo v obtožnici z dne 13. 1. 2021 ustrezno konkretiziralo kvalifikatorne zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da se obdolženemu B. B. dejansko očita storitev kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1. Pritožba namreč pravilno opozarja, da pri izdaji sklepa, s katerim se v ugovornem postopku obtožba ne dopusti in se kazenski postopek ustavi, sodišče prve stopnje po določbi 279. člena ZKP ni vezano na tožilčevo pravno presojo kaznivega dejanja v obtožnici. V posledici napačne pravne opredelitve navedenega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon po 3. točki 372. člena ZKP, ko je presodilo, da je zaradi poteka desetletnega zastaralnega roka kazenski pregon zoper obdolženega B. B. zastaral. Glede na jasno opredeljen čas storitve kaznivih dejanj in določbo 3. točke prvega odstavka 90. člena v zvezi z drugim odstavkom 240. člena KZ-1, po kateri je za vsa obravnavana kazniva dejanja potrebno uporabiti dvajsetletni zastaralni rok, je namreč zaključiti, da kazenski pregon zoper nobenega od obdolžencev še ni zastaral. Zato so neutemeljeni tudi vsi preostali ugovorni pomisleki zagovornikov obdolžencev, ki se nanašajo na vprašanje uporabe kazenskega zakona in zastaranja pregona obravnavanih kaznivih dejanj.

8Nadalje pritožba utemeljeno graja zaključke sodišča prve stopnje glede konkretizacije opisa kaznivih dejanj pod obtožbo, pri čemer pravilno poudarja, da je obtožnica v obravnavani zadevi sestavljena v skladu z določbo prvega odstavka 269. člena ZKP, kakor tudi, da so v opisu dejanj za vse tri obdolžence konkretizirani vsi zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj. Neutemeljeno tako sodišče prve stopnje pogreša opis izvršitvenih ravnanj obdolžencev, ki naj bi bila vzrok nastanku v obtožbi zatrjevane škode. Iz opisa kaznivih dejanj, katerega je potrebno brati kot celoto, so namreč jasno razvidne poslovodne funkcije vseh treh obdolžencev v udeleženih gospodarskih družbah, ki spadajo v Skupino K. (to so družbe H. d.d., L. d.d., G. d.o.o. in I. d.o.o.), lastniška razmerja med temi posameznimi povezanimi družbami, v tej zvezi pa tudi sosledje izvršitvenih ravnanj obdolžencev, zaradi katerih je družbi I. d.o.o. nastala velika premoženjska škoda v skupni višini 1.333.444,27 EUR. Tako je med drugim opisano, da sta obdolžena B. B. in A. A. (kot napeljevalca) iz pozicije vodilnega oziroma odločujočega subjekta naročila obdolženemu C. C., da podpiše škodljivi podizvajalski pogodbi z dne 18. 11. 2008, saj sta ga naklepoma napeljala, da se je moral, kot direktor odvisne oziroma podrejene gospodarske družbe I. d.o.o., na podlagi poziva, ki sta mu ga posredovala preko podrejenih v družbi L. d.d. oziroma H. d.d., zglasiti pri notarju v Mariboru, kjer sta ga čakali vnaprej pripravljeni pogodbi, kakor tudi oba napeljevalca. Obdolženi C. C. (kot storilec) se je tam dejansko zglasil in v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika vnaprej pripravljeni podizvajalski pogodbi v njuni prisotnosti in na njuno zahtevo podpisal. Družba I. d.o.o. pa je na podlagi podpisov teh dveh podizvajalskih pogodb le formalno izstavila tri račune, za katere so vsi obdolženci (glede na njihovo zavedanje o škodljivosti in neodplačnosti podizvajalskih pogodb ter finančnem položaju vpletenih gospodarskih družb) vedeli, da ne bodo nikoli plačani. Na tej podlagi je vzročna zveza med ravnanji obdolžencev in veliko premoženjsko škodo v opisu ustrezno konkretizirana.

9V luči navedenega je v opisu obtožbe ustrezno konkretizirano tudi napeljevanje obdolženih B. B. in A. A., zato sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključuje, da bi moral opis dejanj v obtožbi razmejiti vlogi obeh napeljevalcev in opredeliti, na kakšen način bi naj kateri od njiju napeljeval obdolženega C. C. k storitvi kaznivega dejanja. Takšno stališče je napačno, ker sodišče prve stopnje svoje zaključke o nekonkretizaciji napeljevanja primarno gradi na zmotni ugotovitvi zastaranja kazenskega pregona za obdolženega B. B., v tej posledici pa napačno ocenjuje, da bi moralo biti natančneje opisano ravnanje obdolženega A. A. in da je tudi kazenski pregon zoper obdolženega A. A. zastaral. Kot že pojasnjeno, kazenski pregon za nobenega od obdolžencev ni zastaral, zato očitek obtožbe ostaja v celoti nedotaknjen in je pravilno zatrjevanje pritožbe, da ni nobene potrebe po dodatni razmejitvi vlog vsakega od napeljevalcev. Še zlasti, ker so v opisu dejanj individualizirane vodilne funkcije vsakega od napeljevalcev, kakor tudi napeljevanje vsakega od njiju k točno določeni pogodbi, pri čemer pa je bistvo očitka ravno v njunem usklajenem izvršitvenem ravnanju, ki je v obdolženemu C. C. vzbudilo odločitev, da bo škodljivi pogodbi dejansko podpisal, kar je nato tudi storil. Podrobnejše oziroma dodatno razmejevanje vlog med obema napeljevalcem je zato nepotrebno.

10Prav tako pritožba v zvezi s konkretizacijo napeljevanja obdolženih B. B. in A. A. utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da v opisu ni navedena nobena njuna izjava, s katero naj bi napeljala obdolženega C. C. k sklenitvi pogodb. Pritožbeno sodišče poudarja, da je napeljevati mogoče na katerikoli način, s katerim je mogoče izzvati odločitev bodočega storilca za izvršitev dejanja. Tipični primeri so prošnja, dajanje nasvetov, grožnja, obljuba plačila ali darila, pa tudi različna konkludentna ravnanja.¹ Zato je potrebno pritrditi pritožbi, ki izpostavlja, da napeljevanje ni nujno storjeno samo v obliki izjave, temveč tudi z določenimi ravnanji. V obravnavanem primeru je v obtožbi izrecno navedeno, da je vsak od napeljevalcev obdolženemu C. C. naročil, da podpiše točno določeno podizvajalsko pogodbo o pitanju prašičev, v nadaljevanju pa so zadostno opisana še njuna druga aktivna ravnanja, ko sta (po svojih podrejenih) organizirala podpis podizvajalskih pogodb pri notarju, kjer sta obdolženega C. C. nazadnje tudi osebno pričakala in kjer je nato vnaprej pripravljeni pogodbi v njuni prisotnosti in na njuno zahtevo podpisal. Prav tako je iz opisa številnih vodilnih funkcij vsakega od napeljevalcev v strukturi gospodarskih družb v Skupine K. razvidna teža njunih dejanj in vpliv, ki je pri obdolženem C. C., kot direktorju odvisne oziroma podrejene družbe I. d.o.o., lahko povzročil odločitev, da sklene škodljivi pogodbi. Vse navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča šteti kot dovolj jasno naročilo oziroma navodilo, ki konkretizira izjavo, s katero naj bi obdolžena B. B. in A. A. napeljala obdolženega C. C. k storitvi kaznivega dejanja.

11Pritrditi je tudi pritožbi, ko nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da iz opisa dejanj v tenorju obtožnice ni razvidno, v čem naj bi bila protipravnost ravnanja obdolžencev, ker določba 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) predstavlja zgolj temelj civilne (odškodninske) odgovornosti gospodarstvenika. V tej zvezi se pritožba v jedru svojih navedb utemeljeno sklicuje na ustaljeno sodno prakso, po kateri izvršitveno ravnanje po 240. členu KZ-1 med drugim predstavlja tudi ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1, ki članom organa vodenja ali nadzora gospodarske družbe nalaga dolžnost, da morajo pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.² Protipravno izvršitveno ravnanje po določbi 240. člena KZ-1 je tako nedvomno mogoče prepoznati tudi v situaciji, ko ima storilec pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar ga ne opravi v takšnem smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarskega subjekta, ker ne ravna s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika,³ torej ravna v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1. Prav to pa je bistvo očitka obdolženemu C. C., ki je ob konkretizaciji dodatnih, zlasti subjektivnih prvin, povzdignjeno na raven kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1. Ob tem pa velja posebej poudariti, da se navedeno izvršitveno ravnanje zahteva le za storilca očitanega kaznivega dejanja, in ne tudi za oba napeljevalca, kot to pravilno opozarja pritožba. Po obrazloženem, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da iz konkretiziranih okoliščin v opisu dejanj izhajajo vsi zakonski znaki obdolžencem očitanih dejanj, medtem ko zaključki sodišča prve stopnje, kakor tudi ugovorne navedbe zagovornikov v tej smeri, le-teh ne morejo omajati.

12Sodišče prve stopnje je svojo odločitev med drugim oprlo tudi na zaključek, da protipravnost ravnanja v obravnavani zadevi izključujejo zakonske določbe 541., 542. in 543. člena ZGD-1, na podlagi katerih so inkriminirana naročila obdolženega A. A. in B. B. (kot direktorjev obvladujočih družb), predstavljala zgolj navodila v smislu prvega odstavka 541. člena ZGD-1, po katerih je obdolženi C. C. kot direktor odvisne družbe moral ravnati, četudi so bila morebiti za odvisno družbo škodljiva. Temu pritožba utemeljeno nasprotuje in pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje na ta način zavzelo povsem identično stališče kot v sklepu I Ks 18676/2013 z dne 21. 9. 2018, na nepravilnost katerega je pritožbeno sodišče opozorilo že s sklepom II Kp 18676/2013 z dne 25. 4. 2019, nato pa še s sklepom II Kp 18676/2013 z dne 12. 12. 2019. Pritožbeno sodišče tako znova poudarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na podlagi napačnih določil ZGD-1, ko je protipravnost dejanj izključilo na podlagi določb, ki urejajo pravila o vodenju in odgovornosti, kadar je sklenjena pogodba o obvladovanju, torej kadar gre za t.i. pogodbeni koncern (2. alineja prvega odstavka 530. člena ZGD-1). Glede na podatke spisa taka pogodba v obravnavani zadevi ni bila sklenjena, zato ni mogoče govoriti o pogodbenem koncernu in tudi ni mogoče uporabiti določb od 541. do 544. člena ZGD-1. Na drugi strani namreč iz opisa dejanj izhaja, da so bile vpletene družbe med seboj povezane s kapitalskimi deleži, na tej podlagi pa so bili med njimi vzpostavljeni odnosi obvladujoča–odvisna družba (529. člen ZGD-1). To kvečjemu pomeni, da gre za t.i. dejanski koncern, ki ga sestavljajo ena obvladujoča in ena ali več odvisnih družb, povezanih pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe (1. alineja prvega odstavka 530. člena ZGD-1). Glede na navedeno je pritrditi pritožbi, da v obravnavani zadevi ne pride v poštev določba 541. člena ZGD-1, ki dopušča, da obvladujoča družba daje odvisni družbi navodila, ki so za družbo škodljiva, če koristijo interesom obvladujoče družbe ali z njo koncernsko povezanih družb. Ravno nasprotno. ZGD-1 v prvem odstavku 545. člena izrecno določa, da v primeru dejanskega koncerna, ko torej ni sklenjena pogodba o obvladovanju, obvladujoča družba ne sme uporabiti svojega vpliva, da bi pripravila odvisno družbo do tega, da bi zase opravila škodljiv pravni posel ali da bi kaj storila ali opustila v svojo škodo, razen če se prikrajšanje nadomesti.

13Nadalje pritožba pravilno graja zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni zadosti dokazov, da bi bili obdolženci utemeljeno sumljivi dejanj, ki so predmet obtožbe. Razloge v tej smeri sodišče prve stopnje primarno, če ne že izključno, opira na mnenje sodnega izvedenca ekonomske stroke dr. D. D., ki je med drugim zapisal, da podizvajalski pogodbi formalno, ekonomsko in računovodsko nista bili neodplačni, in zato tudi računi niso mogli biti fiktivni, ker so temeljili na resničnih poslovnih dogodkih in pogodbenih temeljih. Navedena ugotovitev sodnega izvedenca pa ni v nasprotju z obtožbo, kot je to zmotno navedeno v napadenem sklepu. Za razliko od sodišča prve stopnje namreč obtožba v opisu dejanja dosledno razlikuje med formalno in dejansko (de facto) neodplačnostjo podizvajalskih pogodb. Bistvo očitka pa je ravno v tem, da sta bili navedeni pogodbi formalno odplačni, medtem ko se njuna de facto neodplačnost kaže v tem, da so vsi obdolženci že ob sklenitvi pogodb vedeli, da oškodovana družba I. d.o.o. v zameno za izpolnitev svojega dela pogodbenih obveznosti od družb G. d.o.o. in H. d.d. ne bo prejela plačila, čeprav so formalno prikazovali drugače. Posledično se za (ne)obstoj utemeljenega suma kot nerelevantne izkažejo v napadenem sklepu obširno izpostavljene okoliščine, da je imela družba I. d.o.o. resen namen izpolniti svoje obveznosti po spornih pogodbah in da je bilo odrejeno tudi plačilo davka. Povsem brez podlage pa je tudi stališče napadenega sklepa, da je bila poslovna odločitev, da se skleneta podizvajalski pogodbi, ekonomsko upravičena. Še zlasti, ker iz izvedenskega mnenja dovolj jasno izhaja, da obravnavani način poslovanja med udeleženimi družbami ni mogel biti ekonomsko smotrn iz nobenega zornega kota.

14Pritožba nadalje tudi utemeljeno graja ugotovitve napadenega sklepa, v katerih je sodišče prve stopnje pritrdilo zagovornikom, da zneski na izstavljenih računih niso odraz dejanske škode. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtožba na ravni utemeljenega suma povsem zadostno utemeljila zatrjevano škodo, pri čemer je glede njene višine izhajala iz konkretnih pogodbenih obveznosti vpletenih družb, zneskov na tej podlagi izdanih računov, zlasti pa podrobnih ugotovitev že navedenega izvedenskega mnenja. Iz takšnih dokazov pa izhaja, da je v obtožbi povsem jasno upoštevana zgolj škoda, ki bi naj nastala družbi I. d.o.o., medtem ko je škoda, ki naj bi nastala Zavodu J., izvzeta. Neutemeljeno je zato stališče napadenega sklepa, da se obtožba ni ukvarjala z višino škode. Brez ustrezne in relevantne dokazne podlage, ki bi ovrgla utemeljenost suma, pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je škoda nastala Zavodu J., kateri temeljijo na hipotetičnem ugibanju, kaj bi bilo, če podizvajalski pogodbi ne bi bili sklenjeni po merilih, ki jih navaja sodišče prve stopnje, kakor tudi, kaj bi bilo, če bi bili izpolnjeni tako, kot sta bili sklenjeni. V tej zvezi pa je tudi sicer pritožbeno sodišče že v sklepu II Kp 18676/2013 z dne 25. 4. 2019 pojasnilo, da je sodišče prve stopnje v tej smeri preseglo svoja pooblastila, ker se je spustilo v obravnavo dejanskega stanja s tem, ko se je ukvarjalo z vprašanjem škode, in sicer komu je nastala, v kakšni višini in zakaj je nastala.

15Ob ugotovitvi, da vsebina izvedenskega mnenja potrjuje obstoj utemeljenega suma storitve obravnavanih kaznivih dejanj, kakor tudi upoštevaje vsebino zbranih dokazov, ki so podrobno specificirani in obrazloženi v obtožnici z dne 13. 1. 2021, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je v obravnavani zadevi zadosti dokazov, da so obdolženci utemeljeno sumljivi dejanj, ki so predmet obtožbe. Ob tem je še dodati, da se sodišče v ugovornem postopku ne sme spuščati v obravnavo dejanskih vprašanj, ki so predmet dokazne ocene razpravljajočega sodnika na glavni obravnavi, zato ostale, v tej smeri podane ugovorne navedbe zagovornikov, ki v jedru svojih navedb podajajo lastno presojo (ne)dokazanosti očitkov po obtožbi, v tej fazi ne morejo biti predmet presoje.

16Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in napadeni sklep spremenilo tako, da je ugovore obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljene zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). O utemeljenosti obtožbe se bo sodišče prve stopnje izreklo v nadaljnjem postopku.

¹ Ambrož M., Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 598.
² Prim. sodbe Vrhovega sodišča RS I Ips 6155/2013 z dne 5. 7. 2017, I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015 in I Ips 7935/2009 z dne 13. 9. 2012 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 5615/2015 z dne 4. 5.2021.
³ Prim. Kozina J., Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika, 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 1002; enako sklep Ustavnega sodišča RS U-I-268/05 z dne 5. 7. 2007.