529. člen ZGD-1

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

Določbe ZGD-1, ki se nanašajo na varstvo odvisnih družb pri dejanskih koncernih (545. do 548. člen) izključujejo odvisnost družb od fizičnih oseb kot obvladujočih. Predlagatelj v pritožbi navaja obširne razloge, zakaj gre pri določbah ZGD-1 o koncernski reviziji in varovanju odvisne družbe pred škodljivim ravnanjem obvladujoče družbe za pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z analogno uporabo navedenih določb 545. do 548. člena ZGD-1 tudi za primere, ko odvisno družbo obvladuje fizična oseba in ne družba. Nenamerno zakonsko praznino, ker ZGD-1 govori o povezani družbi, je po vzoru nemškega prava potrebno zapolniti s pravili razlage, in sicer, da je v primeru, ko sta neposredno pravno urejeni primer in pravno neurejeni dejanski primer med seboj v bistvenem enaka, zaradi načela pravne enakosti treba obravnavati enako, torej z obvladujočo družbo izenačiti tudi fizično osebo. Pravna teorija je zakonodajalca na te razlike opozorila že v času priprave novele ZGD-1 in predlagala ustrezno razširitev statusa obvladujočega imetnika deležev, za katerega zakon uporablja pojem „družba“ (in ne pojem „podjetje“ kot v nemškem pravu) tudi na primere, ko kot obvladujoča dr

Glede na jasno opredeljen čas storitve kaznivih dejanj in določbo 3. točke prvega odstavka 90. člena v zvezi z drugim odstavkom 240. člena KZ-1, po kateri je za vsa obravnavana kazniva dejanja potrebno uporabiti dvajsetletni zastaralni rok, je namreč zaključiti, da kazenski pregon zoper nobenega od obdolžencev še ni zastaral. Napeljevati je mogoče na katerikoli način, s katerim je mogoče izzvati odločitev bodočega storilca za izvršitev dejanja. Tipični primeri so prošnja, dajanje nasvetov, grožnja, obljuba plačila ali darila, pa tudi različna konkludentna ravnanja. Protipravno izvršitveno ravnanje po določbi 240. člena KZ-1 je tako nedvomno mogoče prepoznati tudi v situaciji, ko ima storilec pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar ga ne opravi v takšnem smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarskega subjekta, ker ne ravna s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika,1 torej ravna v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1. V obravnavani zadevi ni bila sklenjena, zato ni mogoče govoriti o pogodbenem koncernu in tudi ni mogoče uporabiti določb od 541. do 544. člena ZGD-1.

Zaradi takšnega protipravnega ravnanja, ki je imelo za posledico na eni strani prikrajšanje odvisne družbe (tožnice), ki ni bilo nadomeščeno (primerjaj prvi odstavek 545. člena ZGD-1) in na drugi strani premoženjsko korist IH, saj posojilo ni bilo vrnjeno (kar izhaja tudi iz izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 6155/2013 z dne 21. 11. 2014)1, je tožnici v višini nevrnjenega posojila nastala škoda. V tem kontekstu je pravilen zaključek izpodbijane sodbe v točki 42 obrazložitve, da okoliščina, da je bila (namesto, da bi bilo s strani ZEH tožnici posojilo vrnjeno) sklenjena nova posojilna pogodba med tožnico in novim dolžnikom (družbo IH), ki je na ta način (delno) poravnal svoj dolg do ZEH in katerega finančno stanje v trenutku sklenitve pravnega posla ni dopuščalo vrnitve posojila, kaže na to, da je (tudi) pri sklenitvi sporne posojilne pogodbe obstajal realen vpliv obvladujoče družbe v dejanskem koncernu in njenega zakonitega zastopnika. Glede na obrazloženo na obstoj odškodninske odgovornosti tožencev nima vpliva dejstvo, da je odvisna družba (tožnica) s sklenitvijo sporne pogodbe soglašala in odsotnost "denarnega toka". Pri tem pa se drugi toženec po pravilni pre

Senat sodišča prve stopnje je svojo odločitev, da ugovorom zagovornikov obdolženih ugodi in obtožbe ne dopusti, kazenski postopek pa ustavi, oprl na določbo 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, po kateri se obtožbe ne dopusti in kazenski postopek ustavi, če dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Senat sodišča prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložil, da protipravnost ravnanja izključujejo zakonske določbe ZGD-1, ki urejajo vodenje in odgovornost obvladujoče družbe, in sicer so to določbe 541., 542. in 543. člena ZGD-1. Čeprav pritožba tega izrecno ne navede, pa je ob preizkusu njenih pritožbenih izvajanj ugotoviti, da je senat sodišča prve stopnje svojo odločitev, da dejanje ni protipravno, utemeljil na podlagi napačnih določb ZGD-1, kar pritožba tudi smiselno zatrjuje. Senat sodišča prve stopnje je namreč protipravnost dejanja izključil na podlagi določb, ki urejajo pravila o vodenju in odgovornosti, kadar je sklenjena pogodba o obvladovanju (t.i. pogodbeni koncern, 2. alineja prvega odstavka 530. člena v povezavi z 541. členom ZGD-1), pri tem pa stranke ne zatrjujejo, da bi bilo med družbama taka pogodba sklenjena, niti to ne izhaja iz podat

Prvi odstavek 286.b člena ZPP stranki nalaga breme, da kršitev določb ZPP pred sodiščem prve stopnje uveljavlja takoj, ko je to mogoče. Tožena stranka v pritožbi ne trdi, da zatrjevane kršitve ni mogla grajati nemudoma, prav tako pa tudi ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in za katero velja izjema iz drugega odstavka 286.b člena ZPP. Ker tožena stranka zatrjevane kršitve ni pravočasno grajala, zaradi prepovedi iz prvega odstavka 286.b člena ZPP z uveljavljanjem te kršitve v pritožbi ne more uspeti. Sodišče prve stopnje se ni dolžno izrecno opredeliti do naziranj stranke, ki niso dovolj argumentirana oziroma so očitno neutemeljena. Poročilo o razmerjih s povezanimi družbami predstavlja le podlago za vzpostavitev morebitnega izravnalnega zahtevka (drugi odstavek 545. člena ZGD-1), v primeru ko prikrajšanje odvisne družbe ni nadomeščeno na enega od načinov iz drugega odstavka 545. člena ZGD-1, pa obvladujoča družba na podlagi 547. člena ZGD-1 odgovarja odvisni za škodo, ta pa se lahko, kot vsaka druga škoda, dokazuje s katerimkoli dokaznim sredstvom, ki ga predvideva ZPP. ZGD-1 predpostavlja obstoj vpliva obvladujoče družbe na

Koncern pomeni povezavo ene obvladujoče in ene ali več odvisnih družb pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe, pri čemer ima obvladujoča družba odločujoč vpliv na upravljanje in vodenje odvisnih družb. Dejanski koncern nastane na temelju dejstev, predvsem na podlagi kapitalske udeležbe ali večine glasovalnih pravic. Obvladujoča družba ima možnost izvajanja obvladujočega vpliva na odvisne družbe preko enotnega vodenja in tako vpliva na izvrševanje pristojnosti organov odvisnih družb. Tudi za odškodninske zahtevke po prvem odstavku 547. člena ZGD-1 velja, da delničarji lahko samostojno lahko uveljavljajo le zahtevke za škodo, ki jim nastane neposredno in presega tako imenovano refleksno škodo, ki nastane zaradi oškodovanja družbe delničarju. Delničarji škodo, ki je povzročena odvisni družbi lahko uveljavljajo le v imenu in za račun družbe z actio pro socio, ki omogoča, da delničarji ukrepajo za zaščito družbe. Ne morejo pa delničarji zase uveljavljati posredne škode, ki jim je nastala zaradi škode, prizadete odvisni družbi. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do dvojnega povračila škode.

V obravnavanem primeru se izkaže kot premisleka vredno stališče pritožnikov in teorije, da bi bila tudi v primeru, ko fizična oseba lastniško in vodstveno obvladuje več podjetij, analogna uporaba pravil koncernskega prava nujna za zagotovitev načela pravne enakosti. Ne glede na to, da insolvenčno pravo prepovedi zlorabe pravic ne ureja, ni dvoma, da ta prepoved velja tudi v insolvenčnem pravu. Prav zaradi tesnih (kapitalskih in osebnih vodstvenih) povezav med dolžnikom in upnikom F d. o. o., se ravnanje tako dolžnika kot tudi upnika F d. o. o. v obravnavanem primeru izkaže kot ravnanje z namenom, da s spretnim manevriranjem in ob sodelovanju še nekaterih drugih upnikov porokov, dosežeta potrditev prisilne poravnave nad dolžnikom na nedopusten način. Pri tem ne gre le za dejstvo, da je bila prisilna poravnava lahko izglasovana le tako, da so zanjo glasovali tudi z dolžnikom tesno povezani upniki. Gre predvsem za to, da ti upniki iz naslova terjatev, ki naj bi jih do dolžnika imeli na podlagi danega poroštva, niso plačali še ničesar, pa so kljub temu po izjavi upraviteljice, da so njihove terjatve pogojne, poskusili doseči, da se njihove terjatve v končnem seznamu prei

Država toženi stranki s podzakonskim aktom ne more naložiti plačila kot obvladujoči družbi koncesionarja. Četudi je tožena stranka večinski družbenik koncesionarja, je z zavezo za plačilo nadomestila iz 12.c člena Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije uveljavljen nedopusten spregled pravne osebnosti (da mora sporno nadomestilo plačati večinski družbenik koncesionarja). Edini, ki bi bil morda lahko zavezan za plačilo spornega nadomestila, je koncesionar sam in ne njegov večinski družbenik.

Članu organa vodenja ali nadzora ni treba povrniti škode, če dejanje, s katerim je bila družbi povzročena škoda, temelji na zakonitem skupščinskem sklepu. Da bi bila odločitev družbenikov tožeče stranke o tem, da bo tožeča stranka krila sporne stroške prevoza, nezakonita, pa tožeča stranka ni z ničemer (niti v smeri indicev) zatrjevala in dokazovala.

Jezikovna metoda določa zunanjo mejo, ki je razlagalec zakona ne sme prestopiti. Iz 1. odstavka 248. člena ZGD-1 izhaja, da ta določba predpisuje zgolj ničnost pravnega posla zagotovitve predujma ali posojila, ne določa pa tudi, da bi imele tako pridobljene delnice status lastnih delnic.

Zakon določa najstrožjo sankcijo za pravne posle, ki bi imeli ekonomsko enak učinek za družbo, kot če bi ta sama pridobivala lastne delnice, kar pa pomeni, da je nično le posojilo (ali drug pravni posel s primerljivim učinkom), ne pa tudi sam posel pridobitve delnic. Tako pridobljene delnice tudi nimajo statusa lastnih delnic, kot ga imajo po določilu 251. člena ZGD-1 delnice, pridobljene s strani tretjih oseb za račun družbe oziroma delnice, ki jih pridobiva odvisna družba ali družba, v kateri ima družba večinski delež.

Izkazana finančna in personalna povezanost izkazuje dejanski koncern. V primeru dejanskega koncerna je načeloma prepovedan vpliv obvladujoče družbe na odvisno družbo. V kolikor pa pride do vpliva in odvisna družba kaj stori ali opusti v svojo škodo, pa je takšen vpliv dovoljen, če se prikrajšanje nadomesti. Nadomestitev mora biti jasno določena in časovno opredeljena zaradi varstva upnikov odvisne družbe, interesa delavcev in države. Nasprotno ravnanje odgovorne osebe pri odvisni družbi pomeni, da odgovorna oseba ne ravna v dobro odvisne družbe, kar je zavezana po določilih 263. člena ZGD-1.

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali ima določeno enkratno nadomestilo za omejeno rabo prostora v 12.c členu Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije pravno naravo koncesnine iz 164. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), ki bi jo moral koncesionar plačevati poleg koncesije za rabo vode po določilih 136. člena Zakona o vodah (ZV-1)? Ali je zavezanec za plačilo koncesnine za posebno rabo vodnega zemljišča iz 164. člena ZVO-1 lahko na podlagi paternalističnega modela in drugega odstavka 529. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) tožena stranka glede na namen njene organiziranosti kot gospodarske javne službe? Ali uporaba Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije (ZUKN) v sodbi sodišča druge stopnje predstavlja kršitev načela prepovedi retroaktivnosti in s tem predstavlja kršitev 155. člena Ustave Republike Slovenije ter zmotno uporabo materialnega prava glede na dejstvo, da sporni zakon v času uveljavitve 12.c člena Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije še ni veljal?

Pri upniku U. d.o.o. ne gre za s stečajnim dolžnikom (neposredno ali posredno) povezano družbo v smislu določbe 527. člena ZGD-1, zato pri njem tudi ni podana zakonska ovira iz 3. točke drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP za njegovo imenovanje v upniški odbor.

Prepoved usklajenega delovanja predstavlja zapisano pravilo, ki ga je treba razlagati elastično, vendar enoznačno. V nasprotnem primeru bi namreč izgubilo naravo in moč predpisa: na podlagi pravila ne bi bilo mogoče zahtevati določenega ravnanja. Vrhovno sodišče kot pravilno sprejema razlago Agencije, da »so se za družbo in za njene delničarje začele uporabljati določbe ZPre-1 šele z novelo Zakona o prevzemih (Uradni list RS, št. 68/08 – ZPre-1B), ki je stopila v veljavo 9. 7. 2008. To pa pomeni, da so lahko delničarji v družbi pred tem datumom pridobili deleže glasovalnih pravic, ki so višji od 25-odstotkov, pa zanje ni nastopila obveznost izstavitve prevzemne ponudbe. Ta obveznost bi zanje nastopila šele, ko bi se delež glasovalnih pravic, skladno s 6. členom ZPre-1B, povečal (s pridobitvijo vrednostnih papirjev, ki se upoštevajo pri določanju deleža glasovalnih pravic po 6. členu ZPre-1). Iz dejanskih ugotovitev Agencije namreč izhaja, da se krogu oseb, ki delujejo usklajeno od januarja 2007, delež glasovalnih pravic v družbi ni povečal, saj »nihče od navedenih oseb ni pridobil nobene nove glasovalne pravice v družbi (razvidno iz podatkov KDD).

Pogoji za izključitev družbenika iz družbe v 3. odst. 501. čl. ZGD-1 so našteti le primeroma. Vendar pa iz zakonske dikcije in iz namena ureditve po mnenju pritožbenega sodišča izhaja, da lahko izključitveni razlog predstavlja le krivdno ravnanje ali opustitev družbenika, ne more pa biti takšen razlog dejstvo, da med družbeniki ne glede na krivdo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi.

Zakonsko besedilo ne podpira stališča tožeče stranke, da pridobitev delnic s fiktivnimi posli vodi do končne posledice lastnih delnic, iz katerih ne izvirajo glasovalne pravice. Tožeča stranka svojemu stališču, da gre pri pridobitvi delnic s fiktivnimi posli za lastne delnice, v podporo zmotno navaja teorijo, ki sicer podpira „široko interpretacijo“ določila 1. odstavka 248. člena ZGD-1, vendar le v smeri, da naj sodišče široko razlaga termin „zagotovi“ oziroma „pravni posel“ s katerim bi družba lahko ekonomsko podpirala nakup delnic ciljne družbe. Široke razlage pa teorija ne širi na sam koncept „lastne delnice“. Za pravne učinke prodaje delnic in status ter opredelitev lastnih delnic pa so ključni zakonski znaki 247. člena ter 251. člena ZGD-1 in ne 248. člena ZGD-1, slednjih pa tožeča stranka v prvem sklopu trditev, ki se nanašajo na pridobitev delnic tožene stranke s strani W., ni zatrjevala. Glede na zasledovani namen splošne prepovedi pridobivanja lastnih delnic, to je ohranjanje substance osnovnega kapitala družbe, pritožbeno sodišče meni, da z odsvojitvijo po zakonskih rokih iz 243. člena ZGD pride do ponovne vzpostavitve zakonitega stanja in delnice,