VSRS Sklep II Ips 121/2021

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je s tožbo zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženka), da ji plača odškodnino za premoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 21. 9. 2014.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 18.474,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2014 dalje do plačila. Odločilo je o stroških postopka.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na način, da je tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo ter odločilo, da bo o višini tožbenega zahtevka odločeno po pravnomočnosti vmesne sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

4Na podlagi sklepa II DoR 342/2021 z dne 15. 9. 2021 je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje ter tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. Priglaša revizijske stroške.

5Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

6Za presojo utemeljenosti revizije sta pomembna dva sklopa dejstev. Prvega tvorijo zgolj dejstva samega zavarovalnega primera (nezgode), na katera je svoj sklep, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik zavarovalni primer povzročil namenoma, sodbo oprlo sodišče druge stopnje, drugega pa dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vključilo v svojo dokazno oceno, da do nezgode ni prišlo nenamenoma, neodvisno od tožnikove volje. Slednji krog dejstev pomeni le pomožna dejstva, indice, ki skupaj z dejstvi, ki orisujejo sámo prometno nesrečo, izostrijo tisto, kar je v tem primeru odločilno. To pa je utemeljenost ugovora zavarovalnice, da tožniku pravica sploh ni nastala. Če je namreč zavarovanec, v obravnavanem primeru tožnik, povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro, zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve (944. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

7. Dejstva samega zavarovalnega primera

- Tožnik je imel pri toženi stranki sklenjeno kasko avtomobilsko zavarovanje za svoj avtomobil Mercedes Benz GLK 250 CDI.

- Dne 21. 9. 2014 je bilo to vozilo poškodovano v prometni nesreči, ki se je pripetila na avtocesti št. A4 Slivnica – Draženci – Gruškovje, ko je ob 20:15 uri iz neznanega vzroka s prehitevalnega pasu skrenil v levo in s prednjim levim bokom oplazil jekleno varnostno ograjo ter po njej drsel v dolžini 7 metrov, nato pa vozilo sunkovito preusmeril v desno, tako da je v desno smer v loku prevozil razdaljo okoli 38 metrov ter ob intenzivnem zaviranju trčil v desno ograjo.

- Takšen lok, od bočnega drsenja ob levi ograji do skoraj čelnega trčenja čez celotno širino obeh voznih pasov v desno ograjo, je vozilo odpeljalo brez zanašanja in sledov drsenja.

- Izvedenec prometne stroke je pojasnil, da je tak manever mogoč samo, če so bila sprednja kolesa med celotno dolžino zavoja v desno (38 metrov) ves čas obrnjena skrajno (maksimalno) desno ter ob močnem zaviranju.

- Pri nesreči niso nastale nobene sledi zaviranja ali drsenja, pač pa le sledi peska za sprednjima kolesoma; za slednje je izvedenec prometne stroke pojasnil, da so te sledi posledica vrtenja sprednjih koles in ne zaviranja.

- Ob trčenju v desno ograjo hitrost tožnikovega avtomobila ni presegla hitrosti med 41 in 48 km/h.

- Izvedenec prometne stroke je ob tem pojasnil, da je hitrost izračunal glede na poškodbe avtomobila, da pa bi morala biti ob taki hitrosti tudi ograja »bistveno bolj deformirana oziroma poškodovana, pa ni bila.«

- Opisan potek nezgode je glede na vse okoliščine primera tehnično sicer mogoč, vendar je po mnenju izvedenca prometne stroke nenavaden in kaže na »neko zavestno ravnanje oz. reakcijo«.

8Dejstva, ki tvorijo širši kontekst zavarovalnega primera in ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri dokazni oceni, ali je bil zavarovalni primer nameščen, zaigran in insceniran, ali je torej tožnik nezgodo povzročil namenoma in s prevaro (944. člen OZ), pa so (v kratkem povzetku) naslednja:

- Tožnikov avtomobil je bil predhodno že poškodovan in sicer v prometni nesreči , ki se je pripetila 28. 3. 2014, ko tožnik še ni bil njegov lastnik.

- Tožnik je kupil poškodovano (»karambolirano«) vozilo, ga 26. 5. 2014 registriral na svoje ime in nato 26. 7. 2014 poškodoval v prometni nesreči.

- Tožnik sodišča prve stopnje zaradi nelogičnosti izpovedbe tožnikovega sina, ki naj bi vozilo popravil, ni prepričal, da je bilo vozilo pred registracijo in zavarovanjem (26. 5. 2014) v celoti (ali, kot je izpovedal tožnik, »v nulo«) popravljeno.

- Pred zavarovanjem je bilo vozilo popravljeno »v bistvenih elementih, potrebnih za vožnjo«, ni pa bilo popravljeno v celoti – tako je ostal nepopravljen stranski drog zgloba volana in zglob volana na levi strani, prav tako v sporni nezgodi nista mogla biti poškodovana sopotnikova varnostna blazina in varnostni pas.

- O nakupu spornega avtomobila obstajata dve pogodbi z različnima cenama – prva z dne 19. 4. 2014 za ceno 15.000,00 EUR, druga z dne 26. 5. 2014 za ceno 32.000,00 EUR. Tožnik in njegov sin, zaslišan kot priča, tega nista znala logično prepričljivo pojasniti. Druga pogodba za višjo ceno naj bi bila po izpovedbi tožnikovega sina A. A. sestavljena in podpisana za primer, če bi avtomobil popravil že prodajalec. To pojasnilo je nelogično, saj je na drugi pogodbi datum več kot mesec dni po podpisu prve pogodbe ter na dan registracije in zavarovanja vozila s strani tožnika.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

9Sodišče prve stopnje je pritegnilo tri izvedence cestnoprometne stroke. Presodilo je, da je izkazan dvom v to, da je do nesreče prišlo neodvisno od tožnikove volje. Potek nesreče je kazal na nevsakdanjo reakcijo tožnika, ki vozila po oplazenju ni pustil v smeri vožnje, s čimer bi preprečil nesrečo, temveč je intenzivno zaviral in volan usmeril skrajno v desno. Izpovedbi tožnika in njegovega sina nista bili prepričljivi. Pri nesreči niso nastale sledi zaviranja ali drsenja. Tudi ni izkazano, da so bile predhodne poškodbe na avtomobilu v celoti odpravljene.

10Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je bilo trditveno in dokazno breme v zvezi z izgubo zavarovalnih pravic na toženki, ki ni uspela dokazati, da je tožnik namerno povzročil obravnavno prometno nezgodo. Takšnega stališča ne more omajati niti dejstvo, da je tožnik v trenutku trka in drsanja po levi zaščitni ograji reagiral tako, da je močno zavrl in volan obrnil maksimalno desno, kar naj bi bilo po mnenju izvedenca nenavadno, saj kaže na neko zavestno ravnanje oziroma reakcijo. Vsi trije izvedenci so zaključili, da je zatrjevan potek prometne nezgode tehnično mogoč in da so vtoževane poškodbe osebnega vozila lahko nastale v obravnavani prometni nezgodi. Ostale okoliščine, ki sodišču prve stopnje vzbujajo dvom v to, da je šlo za nenamerno nesrečo (sklenitev dveh kupoprodajnih pogodb za vozilo, okoliščine popravila vozila po predhodni prometni nezgodi z dne 28. 3. 2014, skladnost poškodb po obeh prometnih nezgodah, dvom v odpravo vseh poškodb iz nesreče z dne 28. 3. 2014, itd.), pa za presojo temelja tožbenega zahtevka niso relevantne, saj jih lahko sodišče prve stopnje upošteva le pri presoji višine vtoževane zavarovalnine.

Dopuščena revizijska vprašanja

11Revizija je bila dopuščena glede treh vprašanj, ki se vsa stekajo v eno: v očitek pomanjkljivosti in posledične napačnosti dokazne ocene sodišča druge stopnje.

12Prvo vprašanje se glasi: »Ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje o vprašanju obstoja zavarovalnega primera kot negotovega in od izključne volje pogodbenikov neodvisnega dogodka v tej zadevi kot pogoja za nastanek toženkine obveznosti plačila zavarovalnine?« Vprašanje je samo po sebi enostavno in glede na jasno ubeseditev določb 922. in 944. člena OZ daje enoznačen odgovor. Prvi odstavek 922. člena OZ namreč določa: »Dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer), mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov«.

13Nekaj povsem drugega pa je, ali je v obravnavanem primeru podan konkreten dejanski stan, skladen z zakonskim dejanskim stanom 922. člena OZ. Ta problem nagovarjata drugo in tretje vprašanje. Drugo vprašanje namreč sprašuje: »Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v kontekstu celovite dokazne ocene, ko je utemeljenost temelja zahtevka presojalo zgolj na podlagi tega, ali je nastanek škodnega dogodka tehnično mogoč in, ali se je škodni dogodek zgodil, vse druge okoliščine, ki kažejo na nameren škodni dogodek - fingirano nesrečo, pa je za presojo o temelju štelo za nerelevantne?« Tretje vprašanje je le nadaljevanje in dopolnitev ter konkretizacija drugega. Sprašuje, »ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da okoliščine, ki vzbujajo dvom v to, da je šlo za nenamerno nesrečo, lahko vplivajo zgolj na višino ne pa tudi na temelj zahtevka«.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

14Revidentka poudarja, da so izvedenci ugotovili, da nenavaden potek škodnega dogodka izkazuje na hoteno ravnanje. Poleg tega so potrdili, da ni bilo vidnih sledi zaviranja ali drsenja. Izvedenec mag. Jakopič je navedel, da bi pri hitrosti med 41 in 48 km/h, pri čemer je upošteval poškodbe vozila, morala ograja biti bistveno bolj deformirana oziroma poškodovana. Tudi izvedenec mag. Žigon je potrdil, da je potek nesreče, kot ga je opisal tožnik, zelo nenavaden. S strani sodišča prve stopnje ugotovljene okoliščine (da je tožnik kupil vozilo po nižji ceni kot izhaja iz prodajne pogodbe, ki je bila predložena toženki; da vozila ni v celoti popravil, je pa zatrjeval, da je vsa škoda nastala v predmetnem škodnem dogodku) pripomorejo k zaključku, da ni šlo za od tožnikove volje neodvisen dogodek. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da lahko okoliščine, ki vzbujajo dvom v to, da je šlo za nenamerno nesrečo, vplivajo zgolj na višino ne pa tudi na temelj zahtevka. Zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je izkazana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da toženka nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. V dokaznem postopku ni bilo izkazanega nobenega dejstva, ki bi kazalo na namerno ali hoteno povzročitev nesreče. Dejstvo, da tožnikov manever po prvem trku ni bil dovolj spreten, ne pomeni, da je zavarovalno kritje izključeno.

Presoja utemeljenosti revizije

16Revizija je utemeljena.

Presoja drugega in tretjega vprašanja

17Ker daje odgovor na prvo vprašanje že zakon sam, namreč prvi odstavek 922. člena OZ, po katerem mora biti zavarovalni primer bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov – strank zavarovalne pogodbe, se bo revizijsko sodišče v nadaljevanju osredotočilo le na drugo in tretje vprašanje, ki zadevata ugotovitev sodišča druge stopnje, da v obravnavanem primeru, drugače, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni podan dejanski stan 944. člena OZ, da torej zavarovalni primer ni bil povzročen namenoma ali s prevaro, ter da je šlo za negotov dogodek, neodvisen od izključne volje zavarovalca. Ključni sta 11. in 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je pritožbeno sodišče zapisalo nosilne ugotovitve, s katerimi je ugovor tožene stranke iz 944. člena OZ (ugovor nenastale pravice zaradi namerno povzročene, zaigrane nezgode) zavrnilo kot nedokazan. Odločilno težo je dalo dejstvu, da je dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, tehnično mogoč. Reklo je, »da je potek prometne nezgode, kot ga trdi tožnik, tehnično mogoč in da so vtoževane poškodbe osebnega vozila (na levem boku in desno spredaj) lahko nastale v obravnavani prometni nezgodi« (t. 11 obrazložitve). In ker »se je prometna nezgoda nedvomno zgodila (slednje izhaja tudi iz policijskega zapisnika), sodišče druge stopnje zaključuje, da je tožnik uspel dokazati temelj tožbenega zahtevka, toženka pa ni uspela dokazati, da je tožnik prometno nezgodo povzročil naklepno, s čimer bi izključila zavarovalno kritje« (prav tam). Nato je dodalo: »Naklepa tožnika ni potrdil noben izmed sodnih izvedencev, niti policija, ki je obravnavala predmetno nezgodo. Zgolj pomislek sodnega izvedenca mag. Boštjana Žigona, da je takšen potek prometne nezgode nenavaden, ne zadostuje za izključitev zavarovalnega kritja, saj je tudi ta izvedenec izrecno zapisal, da je takšen potek prometne nezgode, kot ga zatrjuje tožnik, glede na vse okoliščine, tehnično mogoč.«

18Sodišče druge stopnje je tako odločilni pomen pripisalo dvema dejstvoma: najprej temu, da je prišlo do nesporne nezgode, nato pa, da je tak dogodek tehnično mogoč. Zato je »vse ostale okoliščine, ki sodišču prve stopnje vzbujajo dvom v to, da je šlo za nenamerno nesrečo (sklenitev dveh kupoprodajnih pogodb za vozilo, okoliščine popravila vozila po predhodni prometni nezgodi z dne 28. 3. 2014, skladnost poškodb po obeh prometnih nezgodah, dvom v odpravo vseh poškodb iz nesreče z dne 28. 3. 2014, itd.)« (t. 12. obrazložitve), kot nebistvene izključilo iz presoje, ali je tožnik zavarovalni primer namenoma povzročil. Po mnenju pritožbenega sodišča so namreč te okoliščine pomembne »le pri presoji višine vtoževane zavarovalnine, o kateri bo [sodišče prve stopnje] odločalo v nadaljevanju sojenja« (prav tam).

19Na prvi pogled se zato zdi, da revidentka, nezadovoljna z ugotovljenim konkretnim dejanskim stanom, izpodbija dokazno oceno sodišča druge stopnje ter da zato presega domet revizijsko dopustnega (drugi odstavek 370. člena ZPP).

20To je načelno res. Vendar je v določenih primerih lahko podana kršitev načela proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Kršitev 8. člena ZPP je podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnim okvirjem proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna in analitično sintetična,¹ ko torej ni v skladu z metodološkim napotkom, ki ga narekuje omenjeni člen ZPP.² Kadar dokazna ocena ni celovita, kadar določenih dokazov ali, kot v tem primeru, dokaznih dejstev ne oceni, ampak se omeji le na nek ozek izsek življenjskega primera, povsem pa zanemari njegovo ozadje ali širši kontekst, ki je nujen za celovito razumevanje presojanega življenjskega dogodka, tedaj ne gre le za napako pri oceni dokazov, za neprepričljivo in zato zmotno dokazno oceno, temveč gre za kršitev zapovedi iz 8. člena ZPP. Določba postulira »strukturalno analizo dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom, ko sodnik navede argument dokazne (ne)vrednosti za posamezen dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi, nato pa sledita primerjava posameznih dokazov med seboj in ocena celotnega procesnega dogajanja (npr. navedb strank in njihove konsistentnosti ter nespornosti posameznih dejstev)«.³

21V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče iz dokazne ocene, ki jo je, sledeč napotku 8. člena ZPP opravilo prvostopenjsko sodišče, iztrgalo celoten sklop okoliščin, ki »sodišču prve stopnje vzbujajo dvom v to, da je šlo za nenamerno nesrečo (sklenitev dveh kupoprodajnih pogodb za vozilo, okoliščine popravila vozila po predhodni prometni nezgodi z dne 28. 3. 2014, skladnost poškodb po obeh prometnih nezgodah, dvom v odpravo vseh poškodb iz nesreče z dne 28. 3. 2014, itd.)«, češ, da za »presojo temelja tožbenega zahtevka niso relevantne, saj [da] jih lahko sodišče prve stopnje upošteva le pri presoji višine vtoževane zavarovalnine« (t. 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Taka dokazna ocena, ki spregleduje, in od celotne življenjske situacije odreže bistven kontekst spornega življenjskega dogodka, ni celovita, ni analitična in zato tudi ni sintetična ter posledično ni v skladu s postulati proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP.

22V obravnavanem primeru je ta pomanjkljivost še posebej izstopajoča. Pred seboj imamo namreč primer, ko se je celoten dogodek, glede katerega tožena stranka uveljavlja ugovor iz 944. člena OZ, zgodil v sferi zavarovalca (ter hkrati zavarovanca). Z vidika dokazovanja bistvenih dejstev, nujnih za uspešno uveljavitev ugovora nenastale pravice, je zato v izrazito neenakopravnem položaju. V takih primerih, ko je stranka v dokazni stiski, in je zaradi tega ogrožena njena pravica do enakega varstva pravic, lahko tudi pravica do (učinkovitega) sodnega varstva, je ustavno nujna prilagoditev določenih na videz togih institutov dokaznega prava, med katere spadata dokazni standard in dokazno breme.⁴ Če obstajajo sumljive okoliščine, take, na katere je opozoril izvedenec in ob katerih se tudi povprečno razumnemu opazovalcu vzbudijo dvomi v naključnost zavarovalnega primera (nenavaden potek nezgode, ki kaže na »neko zavestno ravnanje oz. reakcijo«), je zato še kako pomemben širši kontekst neposredno presojanega dogodka, ki zaokrožuje vse tisto, kar je sodišče prve stopnje sistematično, natančno in izčrpno pojasnilo v točkah 18-20 svoje sodbe, med drugim okoliščine, ki so v tem sklepu navedene v t. 8 (»dejstva, ki tvorijo širši kontekst zavarovalnega primera«).

23Dogodki in stanja notranjega, miselnega sveta, ki v pojavnem svetu ne obstajajo in so zato zunanjemu čutnemu zaznavanju nedostopni, so le posredno dokazljivi - prek indicev ter ob posredovanju ustreznih strokovnih znanj in življenjskih izkušenj. To pomni dvoje. Najprej, da je glede obstoja takih dogodkov in stanj dokazni standard že po naravi stvari ustrezno nižji. In drugič, da za ugotovitev namena ali prevare ni pomemben le dogodek sam (nezgoda, ki naj bi pomenila zavarovalni primer), temveč prav tako njegova zgodovina. Predhodni kontekst namreč lahko pojasni nenavadnost nezgode, o kateri je govoril izvedenec prometne stroke, ki po njegovem mnenju kaže na »neko zavestno ravnanje oz. reakcijo« - tako kot predhodni kontekst razloži ustvaritev umetnine, pojasni storitev zločina, znanstveno odkritje, poslovno odločitev ter končno sleherno premišljeno človekovo dejanje. Le gola naključja so bodoči, negotovi in od človeške volje neodvisni dogodki, torej tisto, kar kot zavarovalni primer opredeljuje prvi odstavek 922. člena OZ. S tem, ko je sodišče druge stopnje iz dokazne ocene izključilo omenjeni kontekst, ki je v povezavi z nenavadnim potekom prometne nesreče sodišče prve stopnje prepričal o inscenaciji zavarovalnega primera, in se oprlo le na to, »da je potek prometne nezgode, kot ga trdi tožnik, tehnično mogoč« (t. 11 obrazložitve izpodbijane sodbe), je ravnalo v nasprotju s tem, kar zahteva v 8. členu ZPP opredeljeno načelo proste dokazne ocene.

Odločitev o reviziji

24Revizijsko sodišče zato na drugo in tretje vprašanje odgovarja negativno. A ne zaradi tega, ker bi sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 922. člena in 944. člen OZ), temveč zato, ker je z izključitvijo vseh dokazno pomembnih dejstev, ki tvorijo širši kontekst dogodka, kršilo zapoved celovitosti dokazne ocene, kot jo zahteva 8. člen ZPP. Ker revidentka v reviziji uveljavlja tudi to kršitev postopka, je reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje pred drugim senatom (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

25Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

Sestava senata in glasovanje

26Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Gl. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Ips 280/2008 z dne 3. 6. 2010, t. 7.
² Gl. sodbi št. II Ips 252/2015 z dne 5. 11. 2015, t. 11, 12 in št. II Ips 11/2014 z dne 15. 10. 2015, t. 8.
³ Gl. sodbo št. II Ips 213/2018 z dne 6. 2. 2020, t. 18.
⁴ Npr. dokazni standard pretežne verjetnosti, prevalitev dokaznega bremena, sekundarno dokazno breme (Die sekundäre Darlegungslast). Prim. sklep nemškega Zveznega ustavnega sodišča št. 2 BvR 260/06; 2 BvR 487/07 z dne 13. 8. 2013, r. št. 65, 66; T. Pavčnik, Dokazni standardi, Podjetje in delo, l. XXXVIII (2012), št. 6-7, str. 1413-1416; A. Uzelac, Teret dokazivanja, Pravni fakultet Sveučilišta u Zagrebu, Zagreb 2003, str. 368. Prim. tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Ips 309/2006 z dne 6. 11. 2008, kjer je med drugim navedeno: »Revizijsko sodišče pojasnjuje, da velja nižji dokazni standard sprejeti v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Če je namreč dokazno breme pretežko (v primerih dokazne stiske), je lahko ogrožena tudi pravica stranke do sodnega varstva.« Prim. tudi sklep št. II Ips 182/2013 z dne 24. 4. 2014, t. 16: »[Z]aradi preprečitve dokazne stiske [je treba] tisti stranki, ki nosi materialno dokazno breme, dokazovanje olajšati. Poleg drugih procesnih možnosti, na primer posrednega dokazovanja z dokazovanjem dejstev, ki istočasen obstoj spornega dejstva izključujejo (na primer alibi) in znižanja dokaznega standarda, je tak način lahko tudi dokazovanje z indici.« Enako sodbe št. II Ips 153/2009 z dne 8. 9. 2011, t. 13, št. II Ips 315/2013 z dne 20. 2. 2014, t. 14, št. II Ips 221/2011 z dne 19. 6. 2014, t. 18, sodba in sklep št. II Ips 156/2018 z dne 17. 1. 2019, t. 15.