UPRS Sklep I U 210/2019-59

I. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

1Tožnica je vložila tožbo zaradi kršitve varstva osebnih podatkov s strani tožene stranke, ki je pravna oseba zasebnega prava. Sklicuje se na 34. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1), ki določa varstvo v upravnem sporu in na 79. člen Uredbe (EU) 2016/679 z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (v nadaljevanju: GDPR), češ da ima vsak posameznik neposredno pravico do tožbe pred Upravnim sodiščem. Tožnica navaja, da je tožena stranka, odvetniška družba, organizirana kot družba z omejeno odgovornostjo, pri kateri je zaposlena odvetnica, ki je podpisala obdelavo osebnih podatkov tožnice. Trdi tudi, da tožena stranka izvaja avtomatsko obdelavo osebnih podatkov tožnice. Nadalje navaja, da je tožena stranka zastopala družbo A, v postopku ustanovitve nujne poti, pri čemer je odvetnica, ki je zaposlena pri toženi stranki, brez privolitve tožnice avtomatizirano v računalniški datoteki pripravljalne vloge v strukturiranem nizu obdelovala osebne podatke tožnice. Tožena stranka je priložila tudi notarski zapis SV 1209/08 notarja, ki je osebni podatek tožnice. Tožnica navaja, da je z dopisom dne 9. 1. 2019 zahtevala od tožene stranke, da izbriše njene osebne podatke iz odvetniškega in tudi sodnega spisa. Prav tako je od tožene stranke zahtevala, da ji posreduje podatke o istovetnosti upravljavca zbirke osebnih podatkov, ki se nanašajo na tožnico v zvezi s postopkom ustanovitve nujne poti, da ji posreduje predstavnika upravljavca zbirke osebnih podatkov, ki se nanašajo na tožnico v navedenem primeru, podatke o namenu obdelave in podatke o tem, kje ter od koga je tožena stranka pridobila osebne podatke, ki se nanašajo na tožnico. Tožena stranka je z dopisom dne 25. 1. 2019 zavrnila zahtevo tožnice. Tožnica navaja, da je tožena stranka na podlagi 7. točke 1. člena GDPR in 6. člena ZVOP-1 upravljavec osebnih podatkov. Nadalje tudi navaja, da je potrebno soglasje tretje stranke, kadar odvetnik osebne podatke povzame v pripravljalne spise in s tem obdeluje osebne podatke ter kadar se osebni podatki nanašajo na tretje, ki niso stranka v postopku in tudi v postopku niso udeleženi. Dodaja, da je Zakon o odvetništvu nižji predpis kot GDPR, zaradi česar le ta prevlada nad 6. členom Zakona o odvetništvu ter da tožena stranka izjeme, določene v 14. členu GDPR, razlaga preširoko in da se pravice iz 14. in 17. člena GDPR ne nanašajo na razmerje zaupnosti med odvetnikom upravljavcem in stranko. Tožnica trdi, da bi tožena stranka morala na podlagi zahteve tožnice sprejeti odločbo v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v zvezi z ZVOP-1. Tožnica tudi navaja, da ima na podlagi 17. člena GDPR posameznik pravico, da od upravljavca osebnih podatkov na zahtevo dobi informacijo o virih, na katerih temeljijo zapisi, ki jih o posamezniku vsebuje zbirka osebnih podatkov. Na podlagi 34. člena ZVOP-1 Upravno sodišče v tem delu izda dajatveno sodbo, prav tako je po 33. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) dovoljena tožba za spremembo upravnega akta. Na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 tožnica trdi, da bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožnici težko popravljivo škodo.

2Sodišču predlaga, da odloči na sledeč način: (1.) Ugotovi se, da je tožena stranka, s tem, da je v vlogi z naslovom odgovor na predlog za ustanovitev nujne poti z dne 17. 12. 2018, ki je bila vložena v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. N 618/2018 in v kateri so bili omenjeni osebni podatki tožeče stranke: ime, priimek, naslov in podatki o notarskem zapisu pod opr. št. SV 1209/08, ki ni stranka v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. N 618/2018, nezakonito obdelala citirane osebne podatke tožeče stranke; (2.) Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje izbrisati osebne podatke tožeče stranke, ki so ime, priimek, naslov in podatki o notarskem zapisu pod opr. št. SV 1209/08, iz spisa v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. N 618/2018 in iz odvetniškega spisa kot zbirke podatkov pod izvršbo; (3.) Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje tožeči stranki sporočiti razpoložljive informacije v zvezi z virom osebnih podatkov o tožeči stranki, ki so ime, priimek, naslov in podatki o notarskem zapisu pod opr. št. SV 1209/08, ki so bili uporabljeni v odgovoru na predlog za ustanovitev nujne poti z dne 17. 12. 2018, ki je bila vložena v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. N 618/2018; (4.) Odgovor na zahtevo za posredovanje osebnih podatkov ''odločba'' tožene stranke z dne 25. 1. 2019 se odpravi; (5.) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje pod izvršbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pravna oseba zasebnega prava in ne upravni organ, ki bi izdajal odločbe v skladu z ZUP, zato sodno varstvo, ki ga uveljavlja tožnica ni dovoljeno. ZUP v 5. členu določa, da organ pomeni organ državne uprave ali drug državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil. Odvetniška družba ni nič od navedenega in zato tudi odgovor na zahtevo tožnice z dne 25. 1. 2019 ni odločba in tožnica ne more uveljavljati sodnega varstva pred Upravnim sodiščem. Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 namreč Upravno sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v položaj tožnika. Nadalje tožena stranka navaja, da 34. člen ZVOP-1 pomeni nadgradnjo varstva po ZUS-1, saj zagotavlja učinkovito sodno varstvo takrat, kadar gre za oblastveno delovanje nosilcev oblasti v primeru kršitev pravic, ki jih zagotavlja ZVOP-1. Glede na to, da ravnanje tožene stranke ni bilo oblastveno, da niti ni izdala upravnega akta, tožnica ne more uveljavljati sodnega varstva, zaradi česar tožena stranka predlaga, da se tožba zavrže. V nadaljevanju še navaja, da mora sodišče tožbo zavreči tudi v skladu z 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj je bila tožba vložena prekmalu, preden bi bila tožnici izdana upravna odločba po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Akt, ki ga tožnica izpodbija, ni upravni akt, temveč navaden dopis s strani osebe zasebnega prava, saj tožeča stranka ni izkoristila možnosti pritožbe pri nadzornem organu (Informacijski pooblaščenec), zato je tožba nedopustna. Tožena stranka tudi nasprotuje navedbi tožnice, da je šlo v obravnavanem primeru za kakršnokoli avtomatizirano obdelavo in še dodaja, da ima tožena stranka zakoniti interes kot podlago za obdelavo osebnih podatkov iz točke f prvega odstavka 6. člena GDPR. Sklicuje se tudi na 14. člen GDPR, ki določa, da se prvi do četrti odstavek 14. člena GDPR ne uporablja, če morajo osebni podatki ostati zaupni ob upoštevanju obveznosti varovanja poklicne skrivnosti v skladu s pravom EU ali države članice. V 6. členu Zakon o odvetništvu nalaga odvetniku in vsem zaposlenim v odvetniški pisarni dolžnost, da morajo kot tajnost varovati vse, kar jim je zaupala stranka. Sodišču predlaga, da zahtevek tožnice zavrže oziroma zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka v roku 15 dni.

K točki I:

4Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

5V skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) se lahko sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa le na ugovor tožene stranke, ki ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Sodišče je obravnavano tožbo vročilo toženi strank v odgovor, pri čemer je podala ugovor stvarne pristojnosti s trditvami, da izpodbijani akt ni upravni akt ter da ravnanje tožene stranke ni bilo oblastveno, zaradi česar tožnica ne more uveljavljati sodnega varstva pred Upravnim sodiščem.

6Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se v tem sklepu ni opredeljevalo do vprašanj, ki so po vsebini sporna, saj se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP).

7V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZPP sodišče splošne pristojnosti obravnava in odloča v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. Presoja pristojnosti je odvisna od tega, ali gre za zasebnopravni spor med dvema civilnopravnima osebama, oziroma za spor, o katerem je pristojno odločati Upravno sodišče kot specializirano sodišče.

8Upravno sodišče je kot specializirano sodišče pristojno za odločanje o tistih sporih, za katere je to določeno z zakonom. Tako je s 1. členom ZUS-1 določeno, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Upravno sodišče je torej pristojno za odločanje v sporih zoper javnopravne akte ali dejanja oblastvenih organov oziroma oseb, ki so nosilci javnih pooblastil ali izvajalci javnih služb.

9V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožena stranka pravna oseba zasebnega prava. Tožnica pa v tožbi niti ne zatrjuje, da je tožena stranka oblastveni organ oziroma nosilec javnih pooblastil ali izvajalec javne službe. Ker tožena stranka ni oblastveni organ, ni podana pristojnost Upravnega sodišča RS.

10Podlaga za pristojnost Upravnega sodišča RS ni niti 79. člen GDPR, ki v drugem odstavku določa, da so za postopke zoper upravljavca ali obdelovalca pristojna sodišča države članice, v kateri ima upravljavec ali obdelovalec sedež. GDPR torej določa le, katera država članica je pristojna za odločanje v sporu, ne določa pa stvarne pristojnosti v posamezni državi članici. Kar zadeva postopke, za katere so pristojna slovenska sodišča, je treba izhajati iz dejstva, da so postopki, ki jih sproži posameznik proti upravljavcu oziroma obdelovalcu, klasični civilni postopki v pomenu 1. člena ZPP. V teh postopkih so pristojna za odločanje sodišča splošne pristojnosti (torej okrajna in okrožna sodišča in ne upravno sodišče)¹.

11Pristojnost Upravnega sodišča RS za odločanje v obravnavanem sporu pa ni določena niti s 34. členom ZVOP-1. Po stališču Vrhovnega sodišča RS² je ZVOP-1 s tretjim odstavkom 34. člena vzpostavil poseben upravni spor, ki po svoji vsebini pomeni nadgradnjo varstva po ZUS-1, saj zagotavlja učinkovito sodno varstvo takrat, kadar gre za oblastveno delovanje nosilcev oblasti v primeru kršitev pravic, ki jih zagotavlja ZVOP-1. To sodno varstvo se vodi po splošnih pravilih in izhodiščih, ki jih določa ZUS-1, torej tudi z vidika opredelitve pomena in vsebine upravnega spora ter v njem vsebovanih procesnih norm. Upravni spor pa ni niti namenjen niti primeren za reševanje sporov med zasebnopravnimi subjekti, kar opredeljuje tudi sam ZUS-1 (1. člen), ki to obliko sodnega varstva tudi v primeru specialne ureditve upravnega spora po ZVOP-1 omejuje na spore zoper nosilce oblasti. ZVOP-1 tako določa sodno varstvo takrat, ko gre za oblastveno delovanje nosilcev oblasti v primeru kršitev pravic, ki jih zagotavlja ZVOP-1.

12Upravno sodišče RS se je na podlagi prvega odstavka 19. člena ter prvega odstavka 23. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi.

K točki II:

13Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.

¹ Komentar Splošne uredbe o varstvu podatkov, str. 938 in 939
² Glej VSRS sklep I Up 296/2016 z dne 22. 2. 2017.