VSL Sklep I Cpg 137/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „(1) Toženi stranki A. A., Ljubljana se kot družbeniku družbe C., d. o. o. začasno omeji njegove glasovalne pravice na način, da ima namesto dosedanjih 1428 glasov le še 713. (2) Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti odločitve v nadpisanem gospodarskem postopku. (3) Ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.“ Presodilo je, da v konkretni zadevi družbi škodo povzroča poslovodja in ne družbenik ter da tožeča stranka ni opredelila višine škode, ki bi bila težko nadomestljiva. Pojasnilo je, da ker tožeča stranka ni opredelila višine težko nadomestljive škode, ki bi ji nastala, ne more tehtati škode, ki naj bi nastala toženi stranki ob delnem odvzemu upravljavskih pravic. Zaključilo je tudi, da tožeča stranka upravičenosti tožbenega zahtevka ni izkazala s stopnjo verjetnosti.

2Tožeča stranka je proti izpodbijanemu sklepu pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ V postopkih po predlogih za izdajo začasnih odredb se določila pravdnega postopka smiselno uporabljajo na podlagi 239. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)² v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišču prve stopnje je očitala, da je pri presoji verjetnosti utemeljenosti tožbenega zahtevka zmotno štelo, da uveljavlja terjatev po 503. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1).³ Trdila je, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o verjetnosti terjatve zmotno razmejevalo dejanja družbenika in poslovodje, ki je v konkretnem primeru ista oseba, čeprav je skladno z ustaljeno sodno prakso treba dejanja poslovodje, ki je hkrati tudi družbenik, presojati v luči zaveze k uresničevanju skupnega namena družbe. Nadalje je sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno presodilo, da izvršitev njene terjatve ne bo otežena, da ji ne bo nastala nenadomestljiva škoda ter da ne more tehtati škode, ki bi nastala toženi stranki.

3Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki, oče (tožeča stranka) in sin (tožena stranka), sta družbenika družbe C. d. o. o. (v nadaljevanju: družba), in sicer ima tožeča stranka poslovni delež v višini 25 odstotkov in 33,33 odstotkov glasovalnih pravic, tožena stranka pa dva poslovna deleža, vsakega v višini 25 odstotkov (torej skupaj 50 odstotkov) in 66,66 glasovalnih pravic. Preostali poslovni delež predstavlja lastni poslovni delež družbe, pri čemer družba skladno z veljavnimi predpisi nima glasovalnih pravic. Tožena stranka je poslovodja družbe, tožeča stranka pa njen prokurist. Tožeča stranka je tudi imetnica najvišje terjatve do družbe (v višini čez 470.000,00 EUR), ki jo ji je v obliki izvršljivega notarskega zapisa 11. 6. 2020 pripoznal bivši poslovodja (brat tožene stranke in sin tožeče stranke)⁴ po tem, ko je tožena stranka od njega odkupila njegov poslovni delež in postala 50 odstotna lastnica družbe ter imetnica 66,66 odstotka glasovalnih pravic. Terjatev tožeče stranke, ki je zavarovana z vpisanimi hipotekami na nepremičninah družbe, je v plačilo zapadla 11. 7. 2020, ko je bil poslovodja še brat tožene stranke.⁵ Zaradi te terjatve družba že od 11. 7. 2020 izpolnjuje domnevo insolventnosti po prvi alineji drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP),⁶ ki določa, da če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik, ki je pravna oseba trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu.

6Tožeča stranka v tem postopku vtožuje izključitev tožene stranke iz družbe na podlagi tretjega odstavka 501. člena ZGD-1. Ob vložitvi tožbe je predlagala tudi izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje svoje nedenarne terjatve, in sicer je predlagala, da se toženi stranki začasno omeji njena glasovalna pravica v družbi na način, da ima namesto dosedanjih 1428 glasov (66,6 odstotkov glasov) le še 713 glasov (49 odstotkov glasov). Z regulacijsko začasno odredbo se posega v dolžnikov pravni položaj, saj se spreminja oziroma začasno ureja sporno razmerje (omejitev glasovalnih pravic). Zato velja, da se lahko regulacijska začasna odredba izda le v nujnih primerih, pri čemer je treba izpolnjenost pogojev, ki so podlaga za izdajo regulacijske začasne odredbe, presojati strogo.⁷

7Za izdajo regulacijske začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik v skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ za verjetno izkazati, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg obstoja verjetnosti terjatve, v tem primeru verjetnosti terjatve za izključitev družbenika iz družbe, mora skladno z veljavnimi predpisi kumulativno z verjetnostjo izkazati še izpolnjenost enega izmed naslednjih pogojev določenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ, in sicer: da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Skladno s sodno prakso in pravno teorijo nevarnost onemogočanja ali otežitve izvršbe terjatve zahteva zavarovalno funkcijo začasnih odredb, zaradi česar ob izpolnitvi tega pogoja ni mogoče izdati regulacijske začasne odredbe.⁸

8Ker je v tem primeru vsebina tožbenega zahtevka deloma zajeta v predlagani začasni odredbi, mora biti skladno z usklajeno sodno prakso, ki sledi odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, izpolnjen tudi pogoj reverzibilnosti. S tem pogojem je dodatno omejena izdaja regulacijskih začasnih odredb, katerih učinek mora biti po razveljavitvi začasne odredbe odpravljiv in pomeni, da mora upnik, poleg izkazanosti verjetnosti kumulativno zahtevanih pogojev po ZIZ, izkazati tudi možnosti vzpostavitve v prejšnje stanje v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka. Sodišče sme skladno z določilom 273. člena ZIZ za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Če sodišče ugotovi, da en izmed kumulativno zahtevanih pogojev ni izpolnjen, obstoja ostalih ni dolžno presojati (načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka, 11. člen ZPP).

9Tožeča stranka je v tem primeru trdila, da tožena stranka povzroča škodo družbi in družbenikom, ker družbo finančno izčrpava. Toženi stranki je očitala, da je navkljub nasprotovanju in insolventnosti družbe na skupščini družbe 1. 10. 2021 v nasprotju z določilom 34. člena ZFPPIPP in v škodo družbe ter družbenikov sprejela sklep o delitvi dobička v višini 116.715,31 EUR. Nadalje ji je očitala, da je v škodo družbe in družbenikov družbi D., d. o. o.⁹ neutemeljeno izplačala večje vsote denarja (posojila in plačilo računov v višini več kot 33.000,00 EUR), da si je od družbe v obdobju insolventnosti izposojala denar za lastne potrebe (nevrnjeno je ostalo več kot 20.000,00 EUR), da je za lastne potrebe uporabljala kreditno kartico družbe (Mastercard), da je podjetniku E. E. s. p. neutemeljeno plačala dva računa v skupni vrednosti nekaj čez 4100,00 EUR ter da je s sredstvi družbe kupila vozilo, ki ni zavedeno v osnovnih sredstvih družbe. Trdila je, da družbi zaradi ravnanj tožene stranke grozi stečaj in da ji bo v primeru stečaja nastala neodpravljiva škoda (popolno razvrednotenje premoženja). Zatrjevala je, da bi bila v primeru stečaja družbe onemogočena izvršitev njene terjatve - izključitev družbenika iz družbe. Zavzela je stališče, da zaradi začasnega zmanjšanja glasovalnih pravic toženi stranki ne bi nastala, vsaj glede premoženjskih pravic, nobena škoda, na drugi strani pa bi tožena stranka lahko izgubila status družbenika. Zavzela je stališče, da je predlagana regulacijska začasna odredba reverzibilna, saj bi v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka tožena stranka pridobila nazaj vse svoje glasovalne pravice in tako bi bil položaj tožene stranke enak kot pred izdajo začasne odredbe.

10Kot je bilo že pojasnjeno (glej 7. točko te obrazložitve) je tožeča stranka predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, ki za zavarovanje izpolnitve terjatve (izključitev družbenika iz družbe) skladno s pravno teorijo in sodno prakso ni dovoljena. Zato tožeča stranka ne more uspeti s svojimi trditvami, da je izpolnjen pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje njene terjatve (izključitev družbenika iz družbe), ker bi bila sicer izpolnitev njene terjatve v primeru začetka stečajnega postopka nad družbo onemogočena in bo njena zahteva za sodno varstvo v tem primeru izgubila pomen. Ta pogoj se za presojo pogojev za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ za regulacijske začasne odredbe ne uporablja. Namen regulacijske začasne odredbe namreč ni zavarovati možnost izvršitve terjatve temveč predvsem začasna ureditev spornega razmerja zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode.

11Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zmogla svojega trditvenega bremena, da je predlagana začasna odredba nujno potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Pavšalne trditve, da družba izpolnjuje domnevo insolventnosti, da bo zaradi ravnanj tožene stranke premoženje družbe in posledično tudi družbenikov popolnoma razvrednoteno ter da bo tožeča stranka ob morebitnem stečaju družbe izgubila status družbenika v tem primeru za presojo verjetnosti nujne potrebnosti predlagane regulacijske začasne odredbe, da se prepreči težko nadomestljiva škoda, ne zadostujejo.

12Zmanjšanje vrednosti premoženja predstavlja materialno škodo. Materialna škoda pa ni tiste vrste škoda, ki bi bila sama po sebi težko nadomestljiva. Ta škoda se v okviru preizkusa obstoja pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe upošteva le, če bi bilo za tožečo stranko eksistenčnega pomena. Da bi obstajale kakšne takšne okoliščine pa tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, niti ni pojasnila kakšna je višina grozeče škode. Tožeča stranka tudi ni z ničemer pojasnila, kakšna pravno upoštevana škoda, z izjemo pavšalno zatrjevane premoženjske škode, bi ji nastala v primeru izgube statusa družbenika. Pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da je pri presoji tega pogoja treba ločiti med dvema nasprotujočima se statusoma tožeče stranke: statusom družbenika in pravicami iz tega statusa ter statusom upnika izvršljive terjatve v višini čez 470.000,00 EUR. Pri presoji je namreč treba upoštevati le pravno odločilne okoliščine, ki zadevajo tožečo stranko kot družbenika družbe in iz tega razmerja izhajajoče pravice.

13Zmotno je tudi prepričanje tožeče stranke, da dolžniku ne bi nastale hujše posledice od tistih, ki bi nastale upniku, če začasna odredba ne bi bila izdana. Odvzem dela glasovalnih pravic predstavlja hud poseg v ustavno zagotovljene pravice dolžnika (svobodna gospodarska pobuda), zato je utemeljen le v primerih ko grozi težko nadomestljiva škoda in ni na voljo drugih primernih ukrepov. Dolžnik v primeru začasnega delnega odvzema glasovalnih pravic namreč čeprav je 50 odstotni lastnik družbe in ima 66,66 glasovalnih pravic v času veljavnosti začasne odredbe ne bi mogel uresničevati svojih članskih pravic v meri, ki mu glede na lastniško strukturo družbe pripada. Upoštevajoč izrecno izraženo namero tožeče stranke, ki bi z omejitvijo glasovalnih pravic tožene stranke sama pridobila večino glasovalnih pravic, da želi v času veljavnosti začasne odredbe samostojno odločati o upravljanju družbe (razen v tistem delu, v katerem je skladno z družbeno pogodbo in določili ZGD-1 potrebna kvalificirana večina ali soglasje družbenikov) in tudi njenem poslovanju (postavitev novega poslovodje) ni mogoče z verjetnostjo zaključiti, da za toženo stranko z izdajo začasne odredbe ne bi nastale hujše posledice kot tožeči stranki, če začasna odredba ne bi bila izdana. Prav tako kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je zaradi nekonkretiziranih trditev tožeče stranke onemogočeno tehtanje posledic. Poleg navedenega pavšalne trditve, da bi bilo za toženo stranko takšno stanje verjetno boljše, ker bi družbo vodila tretja nepristranska oseba v skladu z veljavnimi predpisi in poslovno etiko, ne dajejo nobenega zagotovila, da bi bilo temu res tako. V bistvu je v predlagani regulacijski odredbi jasno izražen namen tožeče stranke, da že med trajanjem postopka pridobi popolno oblast in nadzor nad poslovanjem družbe. To pa presega namen regulacijske začasne odredbe.

14Pri tem velja poudariti, da večina očitanih ravnanj toženi stranki meri na njena ravnanja v funkciji poslovodje (posojila, neupravičena izplačila drugim družbam, nakup vozila in neupravičena uporaba kreditne kartice). Zato je začasna omejitev glasovalnih pravic preko katere bi tožeča stranka z menjavo poslovodje dosegla prenehanje teh dejanj, pretiran poseg v pravni položaj tožene stranke kot družbenika družbe. Želene cilje bi namreč lahko tožeča stranka dosegla z ukrepi, ki ne bi pomenili posega v pravni položaj tožene stranke kot družbenika. Edino očitano ravnanje, ki lahko pomeni razlog za izključitev družbenika iz družbe in ga je tožena stranka izvedla v funkciji družbenika se nanaša na sprejem sklepa o delitvi dobička, ki naj bi bil po presoji tožeče stranke neveljaven. Tožeča stranka bi lahko neveljavnost sklepa, ki je po njenem mnenju izpodbojen, ker je njegova vsebina v nasprotju z zakonom (1. točka prvega odstavka 395. člena ZGD-1 v zvezi s 34. členom ZFPPIPP), uveljavljala v sodnem postopku z izpodbojno tožbo (396. člen ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1). Tega tožeča stranka, upoštevajoč trditve pravdnih strank, v prekluzivnem materialnem roku ni storila. Zato je v tem delu izgubila kakovostnejše sodno varstvo, s katerim bi lahko dosegla razveljavitev spornega sklepa o delitvi dobička. Posledično je tudi iz tega vidika predlagana delna omejitev glasovalnih pravic toženi stranki, na podlagi katere bi lahko tožeča stranka mimo sodišča že pred pravnomočno odločitvijo sodišča o izključitvi tožene stranke iz družbe dosegla razveljavitev sklepa o delitvi dobička, pretiran ukrep. Tožeča stranka bi namreč tudi v tem primeru lahko dosegla svoj cilj „neizplačilo dobička v primeru nelikvidnosti družbe“ z bistveno bolj milo začasno odredbo.

15Četudi bi pritožbeno sodišče zaključilo, da je v tem primeru izpolnjen pogoj nujnosti začasne odredbe zaradi preprečitve težko nadomestljive škode, pa ni izpolnjen pogoj reverzibilnosti. Sodno varstvo ne bi doseglo svojega namena, če bi po izdaji regulacijske začasne odredbe sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek pri tem pa stanja ne bi moglo povrniti v tisto pred začasno odredbo, tj. če bi začasna odredba tožencu nalagala opustitev nečesa, česar pozneje ne bi bilo več mogoče storiti.¹⁰ V tem primeru v bistvu začasna delna omejitev glasovalnih pravic toženi stranki pomeni, da bi o bistvenih vprašanjih glede upravljanja družbe in njenih poslovnih usmeritvah lahko samostojno odločala tožeča stranka, saj bi že pred končno odločitvijo pridobila večino glasovalnih pravic in si tudi postavila novega poslovodjo. Četudi bi tožena stranka v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka pridobila nazaj vse svoje glasovalne pravice in bi položaj tožene stranke glede stanja glasovalnih pravic zelo ozko gledano ostal nespremenjen, pa to nikakor ne bi pomenilo vrnitev družbe v stanje pred izdajo začasne odredbe. Posledic sprejetih upravljavskih in poslovnih odločitev tožeče stranke v času učinkovanja začasne odredbe namreč ne bi bilo mogoče izničiti in družbo vrniti v stanje pred izdajo začasne odredbe.

16Ker ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe in niti pogoj reverzibilnosti je tako sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izdajo predlagane regulacijske začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se skladno z določilom prvega odstavka 360. člena ZPP do obstoja verjetnosti terjatev zato ne bo posebej opredelilo. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da verjetnost obstoja terjatve za izključitev družbenik ne obstaja, ker tožeča stranka ni uspela s stopnjo verjetnosti izkazati terjatev, ker ni izkazala izpolnjevanje pogojev za vložitev tožbe po 503. členu ZGD-1 (actio pro socio). Sodišče prve stopnje bi namreč glede obstoja verjetnosti terjatve moralo presojati, ali so očitana ravnanja družbenika, ki jih je delno izvedel v funkciji družbenika (sklep o delitvi dobička) delno pa v funkciji poslovodje takšna, da lahko predstavljalo utemeljen razlog za izključitev družbenika iz družbe po tretjem odstavku 501. člena ZGD-1. Pri tem je treba, kot je pravilno opozorila tožeča stranka, upoštevati da škodno ravnanje poslovodje, ki je hkrati družbenik v družbi z omejeno odgovornostjo, ne pomeni le kršitve obligacijskopravnega razmerja med poslovodjo in družbo, temveč lahko pomeni hkrati tudi izpolnitev dejanske podlage za izključitev tega družbenika iz družbe.¹¹

17Pritožbeno sodišče predloga tožene stranke za izdajo začasne odredbe z drugačno, zanjo milejšo vsebino, ki ga je podala na podlagi določila četrtega odstavka 34. člena ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ za primer, če bi sodišče ugotovilo, da obstajajo pogoji za izdajo s strani tožeče stranke predlagane regulacijske začasne odredbe, ni vsebinsko obravnavalo, ker pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe v tem primeru niso izpolnjeni. Iz določila četrtega odstavka 34. člena ZIZ izhaja, da: „Sodišče lahko določi na predlog dolžnika za izvršbo drugo sredstvo namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, če zadošča za poplačilo terjatve.“ To pomeni, da lahko dolžnik po tem, ko je sodišče že izdalo sklep o izvršbi in določilo sredstvo izvršbe, ki ga je predlagal upnik, sodišču predlaga, da določi drugo sredstvo izvršbe, če slednje zadošča za poplačilo terjatve. To smiselno (239. člen ZIZ) v postopku zavarovanja z začasno odredbo pomeni, da lahko dolžnik v primeru, da sodišče izda začasno odredbo z vsebino, ki jo je predlagal upnik, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo takšne začasne odredbe, sodišču predlaga začasno odredbo z drugačno vsebino, pod pogojem, da bo tudi z začasno odredbo s to drugačno vsebino dosežen namen zavarovanja ali predlagane ureditve. Ker v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe pritožbeno sodišče o predlogu tožene stranke, ki ga je podala za primer, da bi sodišče ugotovilo, da je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe utemeljen, ni upoštevalo. Ta predlog tožene stranke je bil namreč podan le za primer, če bi sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo regulacijske začasne odredbe.

18Upoštevajoč vse navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (druga točka 365. člena ZPP).

19Odločitev o stroških je pridržana za končno odločitev (smiselna uporaba določila četrtega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
² Ur. l. RS, št. 51/1998 in naslednji.
³ Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji.
⁴ Tožena stranka je nasprotovala obstoju navedene terjatve, ker naj o obstoju terjatve, ki jo je njen brat, kot bivši poslovodja pripoznal, ne obstajajo nobene listine in ker naj bi bila, četudi je dejansko obstajala v času pripoznave že zastarana. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno zaključilo, da notarski zapis predstavlja javno listno, za katero velja domneva, da je njena vsebina resnična (224. člen ZPP).
⁵ Tožena stranka je postala poslovodja šele 15. 1. 2021.
⁶ Ur. l. RS, št. 126/2007 in naslednji.
⁷ Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 130, Sklep VSL II Cp 3561/2010 z dne 13. 10. 2010 in VSL sklep I Cpg 660/2011 z dne 28. 6. 2011.
⁸ Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 129 in 130, VSL Sklep I Cpg 660/2011 z dne 28. 6. 2011, VSL sklep II Cp 3561/2010 z dne 3. 2. 2011 in VSL II Cp 1183/2012 z dne 16. 5. 2012.
⁹ Družba je v lasti tožene stranke in ni statusno povezana z družbo L. d. o. o.
¹⁰ Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 131.
¹¹ Primerjaj npr.: VSRS Sklep III Ips 23/2007 z dne 16. 6. 2007 in VSL sodba I Cpg 293/2020 z dne 16. 12. 2020.