VSK Sodba II Kp 58103/2018

I. Pritožbi obdolženega in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki bo odmerjena s strani sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Sežani je s sodbo I K 58103/2018 z dne 19. 10. 2020 obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženemu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obdolženi in njegov zagovornik. Obdolženi se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, zagovornik pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 22., 28. in 29. člena Ustave RS. Zagovornik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim navedbam zagovornika obdolženca, da v opisu kaznivega dejanja ni določno navedeno, kdo je lastnik tuje stvari, ki je bila poškodovana. Glede na to, da se obdolžencu očita, da je prebil vodovodno cev, s svojim dejanjem pa povzročil B. B. za približno 200,00 EUR škode, je zakonski znak tuje stvari ustrezno konkretiziran, saj ne pušča dvoma o tem, da je lastnik tuje stvari oškodovanec B. B. Opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, zatrjevana kršitev kazenskega zakona pa ni podana.

5Zagovornik izpostavlja, da sodišče prve stopnje v dokazne namene ni prebralo izvedenskega mnenja sodne izvedenke gradbene stroke, zaradi česar svojih zaključkov ne bi smelo opreti nanj. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni izrecno navedlo, da je med ostalimi dokazi prebralo tudi izvedensko mnenje, je pa v 3. točki izpodbijane sodbe navedlo, da je izvedenko zaslišalo. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2. 9. 2020, je zagovornik povedal, da sta oba z obdolžencem seznanjena z izvedenskim mnenjem ter da se ne strinjata z branjem le-tega tistega dne, temveč je zagovornik predlagal, da se zaradi razjasnitve določenih vprašanj izvedenko zasliši, kar je sodišče tudi storilo na glavni obravnavi dne 19. 10. 2020, kjer je izvedenka najprej ustno v prosti izpovedbi povzela izvedensko mnenje, nato pa ji je zagovornik zastavljal vprašanja, njena izpovedba pa je povzeta v izpodbijani sodbi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo skladno s prvim odstavkom 355. člena ZKP, po katerem lahko sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in zato pravilno oprlo sodbo tudi na omenjeno izvedensko mnenje.

6Pritožnik neutemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče po pregledu celotne zadeve zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obdolženčev zagovor ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje.

7Bistvo zagovornikove pritožbe je v izpodbijanju dokazne ocene sodbe sodišča prve stopnje, ker po oceni zagovornika sodišče ni z gotovostjo ugotovilo s kakšnim svedrom, na kakšen način in pod kakšnim kotom je obdolženi vrtal ter ali je prevrtal oziroma prebil koleno vodovodne cevi. Vezano na to zagovornik opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovora obdolženca v delu, da je ta vrtal s svedroma za beton, s katerima ni mogoče prevrtati ali prebiti vodovodne železne cevi ter da ni vedel, kje v betonskem zidu poteka vodovodna cev.

8Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, je obdolženec vrtal na betonskem zidu, po sredini katerega poteka meja med zemljiščema, in sicer tik nad lijakom in pipo oškodovanca, kar je bilo z mesta vrtanja jasno vidno in bi že iz navedenega razloga moral pomisliti, da se tam nahaja tudi vodovodna cev, katero lahko s takšnim početjem poškoduje. Obdolženec je v svoj zagovor navedel, da ni gledal, kaj je na drugi strani zidu, saj ga sosedov vrt ne zanima, vendar bi se moral glede na lokacijo vrtanja, pa čeprav le na svoji strani betonskega zidu, najmanj pozanimati, ali s takšnim postopanjem lahko kakorkoli povzroči škodo na sosednjem zemljišču. Gotovo bi ga oškodovanec in njegova žena lahko na bolj jasen način opozorila, da bo z vrtanjem na vodovodni cevi napravil škodo in ne zgolj med glasnim vrtanjem, kot to izhaja iz priloženega videoposnetka s strani oškodovanca. Slišati pa je, da je ob snemanju vrtanja, žena oškodovanca obdolženemu v narečju dejala: "mal bl les nagni, da boš pršu do vode", čemur zagovornik oporeka, vendar se je o izrečenih besedah pritožbeno sodišče prepričalo z ogledom in poslušanjem posnetka. Čeprav je vprašljivo, ali je obdolženi opozorilo sploh razumel, na kar je opozorilo tudi sodišče prve stopnje, pa je že glede na mesto vrtanja, kot izhaja tudi iz posnetkov in fotografij, očitno, da s tovrstnim poseganjem v zid lahko nastane škoda na samem zidu, predmetih na drugi strani zidu oziroma znotraj zidu. Iz navedenih razlogov izgovarjanje obdolženca, da ni mogel vedeti, kje se vodovodna cev nahaja, ne more biti upoštevno.

9Kar se tiče predmeta vrtanja, to je svedra za beton, za katerega zagovornik poudarja, da se z njim ne da prevrtati kovinske cevi, kot je bila oškodovančeva, pritožbeno sodišče odgovarja, da se sodišče prve stopnje do navedenega dela zagovora obdolženega res ni posebej opredelilo, kar pa ni vplivalo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in s tem tudi obdolžencu ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje se je namreč v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa glede ugotavljanja poškodbe na vodovodni cevi pravilno oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke gradbene stroke, da je na kolenu na vodovodni cevi luknja, pri čemer je bil stebriček postavljen tik do kolena vodovodne cevi ter da je bilo za prebitje cevi potrebno vrtati postrani oziroma da na poškodbo cevi ni vplivala globina vrtanja, temveč lokacija in smer vrtanja. Izvedenka je tudi pojasnila, da za postavitev ograje količek nad vodovodno cevjo ni bil nujno potreben. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, tudi ni logično, da bi ravno tam obdolženi postavil dodatni stebriček, če pa so bili vsi ostali postavljeni točno na razdalji 110,00 cm. Obdolženi je sicer povedal, da sta z ženo začela s postavitvijo ograje na sredini betonskega zidu in se premikala v levo in desno, na kar sta od prvotno želene ograje odstopila, saj bi bila previsoka. Glede tega je tudi obdolženčeva žena, zaslišana kot priča izpovedala, da je obdolžencu zaradi previsoke ograje predlagala, naj jo postavi leže, da ne bo težav s sosedi. Kljub navedenemu pa je tudi upoštevaje vsebino uradnega zaznamka z dne 16. 5. 2018, da je bil sporni stebriček oziroma palica tudi višja od ostalih za 10 cm, kot tudi, da je na posnetku vidno, kako je obdolženi odstranil eno izmed palic, v obstoječo luknjo vrtal in nato palico namestil nazaj v luknjo, ki se nahaja prav nad oškodovančevim vodovodom (kar vse povzema tudi sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), nenavadno, da bi prav iz razloga, kot ga je navedla, bil stebriček nad pipo edini postavljen na drugačni razdalji.

10Zagovornik nadalje poudarja, da iz nobenega dokaza ne izhaja, da bi obdolženec vrtal pod kotom, temveč je iz videoposnetka nasprotno razvidno, da je obdolženi vrtal pod pravim kotom, kar je potrdil tudi oškodovanec v svoji izpovedbi na glavni obravnavi. Vendar je oškodovanec v zvezi s tem tudi izpovedal, da do poškodbe cevi ni prišlo takrat, temveč dva dni pozneje, kot je to obrazloženo v 5. in 8. točki izpodbijane sodbe, pri čemer je povedal, da je na posnetkih vidno, kako je obdolženi kritičnega dne delal na istem mestu tudi z drugim orodjem in nato še vrtal, kar izkazuje tudi posnetek z dne 16. 5. 2018 z USB ključka. Zagovornik tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da oškodovanec v podkrepitev svoje izpovedbe ni predložil nobenega videoposnetka, kako obdolženec brska s sprednje strani, torej z zemljišča oškodovanca ali sveder nagiba proti zemljišču oškodovanca, kljub temu, da neprestano snema z nameščenim videonadzorom, kar bi gotovo storil, če bi takšen posnetek obstajal. Oškodovanec je ob predložitvi posnetkov na glavni obravnavi dne 15. 6. 2020 povedal, da je predložil vse videoposnetke, ki jih ima, pri čemer je iz slednjih dovolj razvidno obdolženčevo ravnanje okrog spornega stebrička. V kolikor zagovornik opozarja, da je izvedenka povedala, da bi strokovnjak strojne stroke moral pojasniti, ali se da prevrtati koleno s svedroma za beton ter podati mnenje o poškodbi, luknji, načinom in kotom vrtanja, je tudi pritožbeno sodišče na stališču sodišča prve stopnje, da glede na vsa ostala ugotovljena dejstva in okoliščine obravnavane kazenske zadeve, postavitev izvedenca strojne stroke, po tem ko je izvedenka gradbene stroke že podala svoje izvedensko mnenje, v predmetni zadevi ni bila potrebna. Zaradi navedenega zagovornik tudi ne more uspeti z navedbami, da se debelina svedra, s katerim naj bi obdolženi vrtal, ne ujema z velikostjo luknje v kolenu, kot jo je zatipala izvedenka.

11Zagovornik ocenjuje nastalo škodo na največ 0,70 EUR, kolikor znaša cena kolena, nameščenega na vodovodno cev, ki naj bi bilo poškodovano, pri čemer je enako koleno zagovornik kupil, ga pokazal na obravnavi ter račun za navedeni znesek vložil v spis. Ker naj bi šlo le za neznatno premoženjsko vrednost, meni, da obravnavano kaznivo dejanje ni podano, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je v 11. točki ustrezno pojasnilo, da je škodo oškodovanec ocenil na 200,00 EUR tako zaradi sanacije z razbitjem zidu, kot tudi menjave poškodovanega kolena. S tako ocenjeno škodo se je strinjala tudi izvedenka, zato so nasprotne pritožnikove navedbe neutemeljene.

12Obramba je podala več dokaznih predlogov, ki so bili zavrnjeni, in sicer naložitev oškodovancu in njegovi ženi, da predložita posnetke ali fotografije, ki bi potrdili izpovedbo oškodovanca, da je obdolženi s sprednje strani ugotavljal potek vodovodne cevi in tudi glede izpovedbe oškodovančeve žene C. C., da je vrtal ob pipi, z namenom da bi videl, do kje sega vodovodna cev, s čimer bi se preveril obdolženčev zagovor, verodostojnost prič, kot tudi, ali je obdolženi vedel, kje poteka vodovodna cev in jo hotel poškodovati. Kot že zgoraj omenjeno, je oškodovanec glede posnetkov povedal, da je vse posnetke že predložil. Predlagano je bilo tudi zaslišanje policistov, ki so opravili ogled kraja, da bi izpovedali o tem, pod kakšnim kotom je bilo vrtano z zgornje strani betonskega zidu in ali je bilo vrtano tudi ob pipi, vendar sta bila policista zaslišana, in sicer D. D., ki je med drugim tudi izpovedal, da ne ve, kako je bila cev poškodovana, ker bi za to morali razdreti škarpo. Zaslišana je bila tudi policistka E. E., ki je povedala, kako je ogled kraja potekal in da so vse ugotovitve o tem zapisane. Oba sta potrdila, da sta videla iz cevi teči vodo, ko je oškodovanec odprl vodo. Da bi lahko policista natančno izpovedala o kotu, pod katerim je bilo vrtano, pa je glede na oddaljenost dogodka povsem neživljenjsko pričakovati in je zato sodišče pravilno zavrnilo navedeni dokazni predlog. Iz enakih razlogov je zagovornik predlagal ogled na kraju samem in rekonstrukcijo, kar je sodišče utemeljeno zavrnilo, glede na to, da je bila na kraju izvedenka gradbene stroke, ki je podala izvedensko mnenje, zato ogled in rekonstrukcija ne bi v ničemer pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja. Obramba je predlagala tudi postavitev izvedenca za forenzično analizo govornih posnetkov v smeri dokazovanja, da je bil posnetek, predložen s strani žene oškodovanca, obdelan, česar pa sodišče prve stopnje ni zaznalo in tudi iz spisovnih podatkov ne izhaja nikakršen dvom v pristnost tega posnetka, zaradi česar je sodišče prve stopnje dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Pravilno je ravnalo tudi, ko je zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v fotografije in izjavo F. F., s katero naj bi sodišče presojalo verodostojnost izpovedb oškodovanca in njegove žene, saj se izjava ne nanaša na obravnavano kaznivo dejanje. Dokazni predlog z vpogledom v maketo, ki naj bi jo obdolženec lastnoročno napravil po izmerah sodne izvedenke in glede katere obdolženec v svoji pritožbi podaja dodatna pojasnila, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot nepotrebnega. Z navedenim naj bi se sodišče prepričalo o tem, da ni moglo priti do stika med stebričkom oziroma kovinsko palico in vodovodno cevjo oziroma kolenom, vendar obdolženi ni strokovnjak gradbene stroke, zato ne more na podlagi laično izdelane makete oporekati izvedenskemu mnenju sodne izvedenke. Obdolženec ob meritvah sodne izvedenke niti ni želel stopiti na zemljišče B. B. in izvedenki ni pustil odpreti zidu niti milimetra na njegovo stran, saj da bo to prijavil policiji, zaradi česar je oškodovanec odprl zid na svoji strani. Izvedenka je takrat tudi zatipala luknjo na kolenu cevi in spodnjem robu stebrička, ob tem pa povabila obdolženca in njegovega sina, naj prideta luknjo pogledat, kar pa sta odklonila. Če obdolženi ni bil poleg, ko je izvedenka zatipala luknjo, lahko to pripiše le lastnemu ravnanju, saj ni bil v ničemer omejen, da si tudi sam ogleda in potipa luknjo. Zato pritožbeno sodišče na tem mestu zavrača tudi pritožbene navedbe, da obdolženi ne ve, kakšnega premera naj bi luknja bila, ker ni bil poleg, ko je izvedenka luknjo zatipala. Glede na navedeno, z zavrnitvijo dokaznih predlogov, da je bilo dejansko stanje že dovolj razjasnjeno, sodišče prve stopnje ni kršilo 22. člen Ustave RS, saj je na tak način obrazložilo stališče, da predlagani dokazi ne bi vplivali na popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

13Zagovornik oporeka tudi zaključkom sodišča prve stopnje glede eventualnega naklepa obdolženca, vendar se je do enakih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče opredelilo že zgoraj, v sklopu pritožbenih izvajanj zoper ugotovljeno dejansko stanje, razlogom v izpodbijani sodbi pa je tudi v tem delu v celoti sledilo (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz enakih razlogov zagovornik ne more uspeti z navedbami, da je obdolženi zmotno mislil, da njegovo ravnanje ne bo vodilo v poškodbo ter da naj bi bila zato podana dejanska zmota v ožjem pomenu, kakor tudi, da bi bilo moč šteti njegovo ravnanje za malomarno in bi zato moral biti oproščen.

14Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo izreči oprostilno sodbo skladno s 4. točko 358. člena ZKP, ker naj bi bila podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. V tej zvezi zagovornik med drugim izpostavlja, da oškodovanec vsakršna dela obdolženca na zemljišču prijavi policiji, ki nato nekritično ukrepa proti obdolžencu. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta obtoženec in oškodovanec v slabih medsosedskih odnosih, vendar očitno tudi obdolženec s svojim ravnanjem k izboljšanju le-teh ne pripomore, glede na to, da je v svoj zagovor sam navedel, da ob vrtanju v betonski zid, po sredini katerega poteka meja med zemljiščema, ni gledal, kaj je na drugi strani zidu, čeprav sta mu bila pipa in lijak glede na fotografije v spisu zelo jasno vidna. Ostale izpostavljene okoliščine pa tudi niso takšne narave, da bi utemeljevale izrek oprostilne sodbe po zgoraj navedeni določbi, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrnilo.

15Zagovornik je zahteval, da ju oba z obdolžencem pritožbeno sodišče povabi na sejo senata, vendar svojega predloga ni v ničemer obrazložil. Kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, na podlagi 445. člena ZKP obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ker pritožba zagovornika ne navaja nobenih okoliščin, ki bi zahtevale, da pritožbeno sodišče opravi sejo v navzočnosti strank, je pritožbeno sodišče sejo opravilo samo, brez obveščanja strank.

16Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je ob upoštevanju obdolženčeve nepredkaznovanosti odločilo za izrek sankcije opominjevalne narave. Pri odmeri določene kazni zapora, kakor tudi v zvezi s trajanjem preizkusne dobe, je sodišče ustrezno upoštevalo težo kaznivega dejanja, nastanek le manjše škode in oddaljenost od dogodka. V pravilno odločitev o kazenski sankciji tako ni bilo potrebno poseči.

17Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbi na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18Ker obdolženec s svojo pritožbo in pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.