VSL Sklep II Cp 2140/2021

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa o odpustu obveznosti Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000/2014 z dne 16. 1. 2020. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 906,07 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma podredno, da jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je v zadevi odločilo po pravilih spora majhne vrednosti, čeprav postopka ni vodilo v skladu s temi pravili. Da ne gre za spor majhne vrednosti, je opozorila v vlogi z dne 25. 8. 2021. Sodišče prve stopnje kljub temu ni upoštevalo vseh argumentov, s katerimi je utemeljevala zahtevek za razveljavitev sklepa o odpustu obveznosti, ker jih je štelo za nedopustne. Tožbeni zahtevek se ne nanaša na denarno terjatev, namesto izpolnitve ni pripravljena sprejeti denarnega zneska, niti ni predmet tožbenega zahtevka izročitev premične stvari, katere vrednost bi bila označena v višini, ki opredeljuje spor majhne vrednosti, zato ni nikakršne osnove za stališče, da gre v predmetni zadevi za spor majhne vrednosti. Poleg tega se postopek v sporu majhne vrednosti vodi v primeru dajatvenih tožbenih zahtevkov, obravnavani zahtevek pa je oblikovalni. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sicer pravočasnih navedb in dokazov, ji je bila odvzeta pravica do izjave. Tudi če bi šlo za spor majhne vrednosti, bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj ni, zaradi odgovora na tožbo po poteku osemdnevnega roka, izdalo sodbe na podlagi pripoznave, prav tako ni strank vabilo na narok v skladu s 456. členom ZPP. Sodišče prve stopnje ji ni omogočilo, da se izjavi o zadnji toženčevi vlogi z dokazi in ni želelo na zapisnik zadnjega naroka za glavno obravnavo zapisati njenega grajanja. Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil toženčev dolg v celoti poplačan.

3Toženec je v odgovoru na pritožbo tej nasprotoval in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka je (bila) upnica v postopku osebnega stečaja St 000/2014 nad tožencem, ki je bil pravnomočno končan dne 14. 9. 2021. Stečajno sodišče je 16. 1. 2020 izdalo sklep o odpustu obveznosti, katerega tožeča stranka v predmetni zadevi izpodbija in zahteva njegovo razveljavitev, saj trdi, da je toženec njegovo izdajo dosegel s prikrivanjem ali lažnim prikazovanjem podatkov o svojem premoženjskem položaju.¹ Sodišče prve stopnje je postopek vodilo po pravilih, ki veljajo v gospodarskih sporih, v izpodbijani sodbi pa odločilo, da gre za gospodarski spor majhne vrednosti² in o zadevi odločilo upoštevaje ta postopkovna pravila.

6Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ne gre za gospodarski spor, saj niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 481. člena ZPP. Kot tožena stranka namreč nastopa fizična oseba. Čeprav je bil toženec v postopku osebnega stečaja, na naravo gospodarskega spora ni mogoče sklepati na podlagi 6. točke 483. člena ZPP, saj gre za določbo, ki je bila uveljavljena ob uveljavitvi ZPP v letu 1999, to je v času, ko zakonodaja postopka osebnega stečaja še ni urejala. Spori, ki so povezani s fizično osebo, ki ni gospodarski subjekt in nad katero je bil začet postopek osebnega stečaja, praviloma niso povezani z izvajanjem gospodarske dejavnosti. Zato za postopke, ki so povezani s postopkom osebnega stečaja, določba 6. točke 483. člena ZPP ne velja, če ni podan kateri od drugih razlogov iz 481. do 484. člena ZPP za uporabo pravil postopka v gospodarskih sporih.³

7Ker ne gre za gospodarski spor, temveč za pravdno zadevo, vrednost spornega predmeta presega mejo za spor majhne vrednosti. Tudi sicer pritožba utemeljeno opozarja, da se zahtevek ne naša na denarno terjatev⁴, niti ne gre za spor po drugem ali tretjem odstavku 443. oziroma 495. člena ZPP, zato niso izpolnjeni pogoji za uporabo pravil v sporih majhne vrednosti. Poleg tega je obravnavani tožbeni zahtevek oblikovalne in ne dajatvene narave.

8Sodišče prve stopnje je napačno postopalo po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti, zaradi česar ni upoštevalo vseh podanih trditev in dokazov. Druga in tretja pripravljalna vloga tožeče stranke (kot tudi druga pripravljalna vloga toženca) sta bili dopustni in pravočasni, vendar jih sodišče prve stopnje ni obravnavalo. Tožeča stranka je v navedenih vlogah podala nove pravno relevantne trditve in predlagala dodatne dokaze. Ker se sodišče prve stopnje do navedb in dokazov tožeče stranke ni opredelilo, ji je odvzelo možnost vsebinskega obravnavanja pred sodiščem ter s tem kršilo 22. člen Ustave RS. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter se do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.⁵

9Ker se sodišče prve stopnje do trditev in dokazov tožeče stranke ni opredelilo in jih ni upoštevalo, čeprav so relevantni za odločitev o razveljavitvi sklepa o odpustu obveznosti, je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je pritožba utemeljena že iz navedenega razloga, se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ugotovljene kršitve postopka ne more odpraviti samo. Če bi samo prvič obravnavalo na prvi stopnji prezrte pravno relevantne navedbe in dokaze tožeče stranke (in toženca), bi nesorazmerno poseglo v pravico pravdnih strank do pritožbe.

11V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva in zadevo vodi po določbah ZPP, ki veljajo za redni pravdni postopek, obravnava naj vse vloge oziroma trditve in dokaze pravdnih strank, nato pa o zadevi ponovno odloči.

12Ker postopek v predmetni zadevi še ni končan, je odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Prim. določbo 444. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).
² Tožeča stranka je vrednost spornega predmeta označila na 3.596,22 EUR.
³ Prim. sodbo VSRS III Ips 38/2017.
⁴ Po prvem odstavku 443. oziroma 495. člena ZPP je (gospodarski) spor majhne vrednosti spor, v katerem se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 oziroma 4.000 EUR.
⁵ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 373/97.