VSL Sklep IV Cp 63/2021

I. Pritožba se zavrne in se sklepi sodišča prve stopnje z dne 8. 12. 2020, 24. 10. 2019, 3. 2. 2020, 31. 3. 2020, 30. 9. 2020, 9. 10. 2020 in 22. 10 2020 potrdijo.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Med pravdnima strankama poteka postopek glede njune razveze, dodelitve treh otrok v vzgojo in varstvo, ureditve stikov ter določitve preživnine.

2Otroci so bili z začasno odredbo z dne 8. 11. 2019 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 859/2020 z dne 16. 6. 2020 začasno zaupani v vzgojo in varstvu tožniku, toženka pa ima glede na sklep z dne 4. 8. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1440/2020 z dne 21. 9. 2020 z njimi stike dvakrat mesečno pod nadzorom CSD v trajanju ene in največ dveh ur.

3Predmet pritožbenega postopka je sklep z dne 8. 12. 2020, s katerim je bil zavrnjen toženkin predlog, da se ji mld. otroci začasno zaupajo v varstvo in vzgojo in se jim na njenem naslovu določi stalno prebivališče ter naslov za vročanje, kot tudi za nadomestitev tožnikovega soglasja za njihovo prešolanje in določitev preživnine. Poleg navedenega toženka izpodbija šest sklepov, s katerimi so bili zavrnjeni njeni predlogi za izločitev prvostopenjske sodnice. Zoper te sklepe posebna pritožba ni dovoljena.¹ Je pa v skladu z določbo 3. odstavka 363. člena ZPP dopustna hkrati z uveljavljanjem pritožbe zoper končno odločbo, kamor je moč uvrstiti tudi izpodbijani sklep z dne 8. 12. 2020.²

O pritožbi zoper sklep z dne 8. 12. 2020

4Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženkin predlog z dne 17. 11. 2020, da se sklepi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1570/2018 z dne 6. 11. 2019 v I. in II. točki izreka, z dne 12. 2. 2020 v II., III., IV., V. in VI. točki izreka, z dne 24. 2. 2020 v I. točki izreka, z dne 16. 3. 2020 v II. točki izreka, vse v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 859/2020 z dne 16. 6. 2020, in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1570/2018 z dne 4. 8. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1440/2020 z dne 21. 9. 2020 v IV. točki izreka spremenijo tako, da se mld. A., B. in C. začasno zaupajo v varstvo in vzgojo njej, stiki med otroki in tožnikom pa začasno potekajo vsak drugi vikend od petka po končanem šolskem pouku, do nedelje do 18. ure, ter vsako drugo sredo, ki sledi vikend stiku. Zavrnjen je bil predlog, s katerim toženka predlaga, da se tožniku naloži plačevanje mesečne preživnine v višini 100 EUR za vsakega otroka ter za nadomestitev tožnikovega soglasja glede prešolanja otrok in določitve stalnega prebivališča ter naslova za vročanje na toženkinem naslovu. Za primer neupoštevanja začasne odredbe je toženka predlagala, da se pravdnima strankama izreče denarna kazen v znesku 1.000 EUR.

5Temeljni razlog za zavrnitev je v ugotovitvi, da ogroženost mld. otrok, ki bi narekovala izdajo predlagane začasne odredbe, ni podana. Tej ugotovitvi pritožba, v kateri toženka uveljavlja vse pritožbene razloge, oporeka. Upoštevana bi morala biti ogroženost otrok v sedanjem položaju, sodišče pa se je v 18. točki obrazložitve nepravilno sklicevalo na že potrjene odločitve. Otroci so ogroženi v psihološkem smislu – od 17. 3. 2020 nimajo več interesnih dejavnosti, trajno so izključeni iz domačega okolja v D., izgubili so mamo, svoje vrtčevsko in šolsko okolje; ogroženost pa izhaja tudi iz njihovih sporočil. Iz mnenja CSD z dne 30. 10. 2020 izhaja ogroženost otrok, ki je v negotovosti glede njihove prihodnosti; dalj časa trajajoča negotovost pa lahko vodi v psihične težave. Odločitev sodišča je arbitrarna. Sodišče tožnika ščiti s tem, ko njej očita, da ga omalovažuje. Pri odločitvi ni bilo upoštevano načelo najmilejšega ukrepa, kršen je bil 8. člen Konvencije o otrokovih pravicah, ki državi prepoveduje nesorazmerno in nezakonito vmešavanje v družinska razmerja. Utemeljitev v točkah 32 in 35 je napačno oprta na mnenja CSD iz marca 2020, prezrto pa je sedanje stanje ter mnenji z dne 30. 7. 2020 in 30. 10. 2020. Dopisa CSD z dne 23. 11. 2020 pa ni mogoče šteti za mnenje, saj gre za pavšalno stališče, nasprotujoče prejšnjim, v katerem tudi ni bila presojana ogroženost otrok. Mnenje otrok ostaja prezrto, kar pomeni kršitev Družinskega zakonika (DZ). Otroci so voljo po vrnitvi k njej šele sedaj začeli izražati na način, da se je manifestirala tudi navzven. Stalno izražanje njihove volje, da želijo živeti z njo, je nova bistvena okoliščina, saj tega do oktobra 2020 niso določno in artikulirano izražali. Sodišče ni presojalo ostalih sestavin predlagane začasne odredbe – prešolanja otrok v D. in spremembo stalnega prebivališča – kar kaže na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Stališče sodišča, da ni pravi čas za sprejemanje novih začasnih odločitev, ker se v kratkem pričakuje izvedensko mnenje, predstavlja kršitev materialnega prava. Sklepanje, da bi gotovo preprečevala stike, je arbitrarno, mimo dokazov in dejstev. Poleg tega tožnik navedb o ogroženosti otrok ni prerekal, zato se štejejo za dokazane.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi. Podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vendar drugemu sodniku.

6Pritožba je bila vročena v odgovor tožniku, ta pa se nanjo ni odzval.

7Pritožba ni utemeljena.

8K izdaji začasnih odredb v družinskopravnih zadevah je glede na utrjeno sodno prakso treba pristopati restriktivno. Le če je otrokova korist ogrožena v tolikšni meri, da z njenim zavarovanjem ni mogoče čakati, jo lahko sodišče zavaruje z izdajo začasne odredbe³. Predstavlja izjemno sredstvo, sodišče pa jo izda le, če je to resnično nujno, saj bi brez nje otroku nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja⁴. Ogroženost predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da toženka ogroženosti otrok, ki bi utemeljevala spremembo odločitve z dne 8. 11. 2019, s katero so bili otroci začasno zaupani v varstvo in vzgojo očetu, ni izkazala. Sodišče prve stopnje je določbi 161. in 157. člena DZ, ki urejata vprašanja v zvezi z ugotavljanjem otrokove ogroženosti, uporabilo pravilno.

9Toženka je kot bistveno spremenjeno okoliščino, ki naj bi utemeljevala izdajo začasne odredbe, navajala željo otrok. Ti si želijo biti z njo in vrnitve v svoje prejšnje okolje v D.; k babici, v prejšnjo šolo in k tamkajšnjim prijateljem. Vendar pa tudi močna želja otrok, o kateri govori toženka v pritožbi, sama po sebi ne izkazuje njihove ogroženosti in ne more biti razlog za spremembo začasne odredbe. Spoštovanje otrokove volje⁵ še ne pomeni, da mora sodišče nujno odločiti v skladu z njo⁶. Otrok ima pravico, da se svobodno izraža o vseh zadevah v zvezi z njim. Tehtnost takšnega mnenja pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. Ni mogoče prezreti, da so otroci stari šele šest oz. devet let ter da ima visoko konflikten odnos med staršema lahko pomemben vpliv na njihovo zmožnost presojanja in razumevanja kompleksnosti okoliščin. Neprepričljiv je tudi pritožbeni očitek, da so otroci svojo željo po življenju pri mami začeli izražati šele v oktobru 2020. V predlogu za izdajo začasne odredbe toženka zatrjuje, da otroci že vse od prvega stika pod nadzorom izražajo željo, da bi živeli z njo. To pa izjavljajo neprestano in vztrajno. Takšna nedvoumna želja otrok je razvidna tudi iz zapisa CSD ..., v katerem je opisan prvi stik pod nadzorom z dne 10. 3. 2020. Toženka pa je tudi v predlogu za sodničino izločitev z dne 24. 3. 2020 izpostavila jasno željo otrok, da želijo biti pri njej, medtem ko tožnika odklanjajo. Zato je neprepričljiv argument toženke o obstoju bistveno spremenjene okoliščine – želje otrok po življenju pri njej – saj je to dejstvo že zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti v prej sprejetih odločitvah, nikakor pa ne gre za novo spremenjeno okoliščino.

10Ogroženosti otrok tudi ne izkazuje dejstvo, da od 17. 3. 2020 nimajo več interesnih dejavnosti in so izključeni iz okolja v D. ter da si v prisilni šoli na E. niso ustvarili socialnega okolja. Ni dvoma, da je sprememba okolja za otroke predstavljala stres, vendar pa je ta sprememba produkt visoko konfliktnega odnosa med staršema in njune nemoči, da bi ga razrešila. Odločitev o začasnem zaupanju otrok v varstvo in vzgojo očetu pa je bila že presojana in potrjena (tudi) v pritožbenem postopku⁷.

11Iz mnenja CSD z dne 30. 10. 2020 nikakor ne izhaja takšna ogroženost otrok, ki bi narekovala njihovo (začasno) predodelitev toženki. Izpostavljena je le stiska otrok zaradi pomanjkanja konkretnih informacij o tem, kdaj bodo lahko več z njo, ter potreba, da otroci dobivajo enake in njim primerne informacije. Ni dvoma, da imajo otroci toženko zelo radi in si želijo biti tudi z njo, vendar pa to ob upoštevanju celokupnega sklopa okoliščin s poudarkom na toženkinem odtujevanju otrok očetu – njenega predloga še ne utemeljuje. So pa čustvene stiske, ki jih otroci doživljajo zaradi visoko konfliktnega odnosa med pravdnima strankama, lahko močan razlog, da starša zrelo in odgovorno ter v dobrobit otrok pristopita k njegovemu razreševanju.

12Mnenji CSD z dne 30. 7. 2020 in 30. 10. 2020 ne izkazujeta ogroženosti otrok pri očetu. Celo nasprotno, v mnenju z dne 30. 7. 2020 je še posebej poudarjeno, da v tem trenutku koristi otrok niso neposredno ogrožene. V mnenju se sploh ne izpostavlja vprašanje začasne predodelitve otrok materi, ampak je poudarek na vzpostavitvi stikov z njo. V mnenju CSD z dne 23. 11. 2020, ki mu pritožba neutemeljeno odvzema kredibilnost – pa je še posebej poudarjeno, da kakršnekoli spremembe glede zaupanja v varstvo in vzgojo, spremembe šolanja, bivanja ter druge spremembe začasne narave otrokom ne bi bile v največjo korist ter da je potrebna čimprejšnja izdelava poglobljenega izvedenskega mnenja, ki bo odgovorilo na vprašanja v zvezi z zaupanjem otrok v varstvo in vzgojo ter stikov. Ob takem mnenju, na katerega se je sodišče prve stopnje sklicevalo v 36. točki obrazložitve, je bila s povzemanjem preteklih odločitev le poudarjena ugotovitev, da ne gre za spremenjene okoliščine, ki bi narekovale spremembo odločbe o začasni dodelitvi otrok.

13Zmoten je pritožbeni očitek, da tožnik trditev o ogroženosti otrok ni prerekal. V odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe z dne 2. 12. 2020 je v zvezi z voljo otrok opozoril na njihovo indoktrinacijo, ki jo izvaja toženka. Iz odgovora izhaja, da tožnik toženkinih trditev ne sprejema, stisko otrok pa povezuje z njenim neustreznim odnosom.

14Sodišče prve stopnje bistveno spremenjenih okoliščin ni ugotovilo, ogroženost otrok pa tudi ne izhaja iz predstavljenih mnenj CSD, zato se ob zavrnitvi predloga za začasno predodelitev otrok toženki sodišču ni bilo treba še posebej ukvarjati z ostalimi sestavinami predlagane začasne odredbe – prešolanjem otrok in spremembo stalnega prebivališča. Ti dve sestavini sta v tesni povezanosti z odločitvijo o začasnem zaupanju v varstvo in vzgojo. Navedeno izhaja tudi iz 39. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker ni nikakršnega pokazatelja o ogroženosti otrok pri tožniku, je bil posledično zavrnjen tudi predlog glede spremembe stalnega prebivališča in naslova za vročanje poštnih pošiljk ter za prešolanje otrok kot tudi predlog, naj tožnik plačuje preživnino za vse tri mld. otroke.

15Otroci – to je izpostavljeno v mnenjih CSD, poudarilo pa je že tudi pritožbeno sodišče v sklepu z dne 21. 9. 2020 – potrebujejo v trenutni situaciji stabilnost, ki jim je začasno predodeljevanje ne bi nudilo, nato pa čim hitrejšo in strokovno podprto končno odločitev o dodelitvi. Ni namen začasnih odredb, da bi se otroci z njimi večkrat med postopkom glede na sprotne želje predodeljevali staršema. V prejšnjih odločitvah je bila pravnomočno ugotovljena ogroženost otrok, zato so bili ti začasno predodeljeni očetu. Le malo verjetnosti je, da bi bili otroci ponovno tako ogroženi, da bi bilo treba začasno sodno določeno ureditev ponovno začasno spreminjati še pred končno odločitvijo. V obravnavanem primeru toženka takšne ogroženosti otrok, ki bi predodelitev utemeljevala, ni izkazala.

16Višje sodišče je zaradi opisanega pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo in sklep potrdilo, saj niso podani niti pritožbeni razlogi iz 2. odstavka 350 člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O sklepih z dne 24. 10. 2019, 3. 2. 2020, 31. 3. 2020, 30. 9. 2020, 9. 10. 2020 in 22. 10. 2020

17Toženka hkrati s pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi njenega predloga za izdajo začasne odredbe izpodbija tudi šest sklepov, s katerimi so bile zavrnjene njene zahteve za izločitev prvostopenjske razpravljajoče sodnice. Pritožbeni očitki zoper predmetne sklepe se med seboj prepletajo in ponavljajo, umestiti pa jih je mogoče v tri sklope. Prvi se nanaša na kršitev pravice do naravnega in zakonitega sodnika, drugi na sodničino pristranskost zaradi domnevne povezave s tožnikom ter eno od prič, ki naj bi bila znanca sodničinega brata, v tretjem pa pritožnica izraža nestrinjanje z načinom sodničinega procesnega postopanja, ki ga ocenjuje kot nestrokovnega in neprofesionalnega, vodenega v korist tožnika.

18Pravico do naravnega oz. zakonitega sodnika zagotavlja drugi odstavek 23. člena Ustave. V zadevi lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s Sodnim redom. Presoja tega vprašanja je bila opravljena tudi v sklepu IV Cp 859/2020 z dne 16. 6. 2020. Ugotovljeno je bilo, da sodišče prve stopnje pravice do naravnega sodnika iz 23. člena Ustave ni kršilo. Določba 158. člena Sodnega reda dopušča, da se zaradi daljše sodnikove odsotnosti ali preobremenjenosti njegove že dodeljene zadeve (lahko) dodelijo ostalim sodnikom na sodnem oddelku oz. pravnem področju po dnevnem zaporedju vložitve začetnega procesnega akta, upoštevaje abecedni vrstni red začetnic priimkov sodnikov. Odločitev sprejme predsednik sodišča. Poleg citirane določbe se pri predodeljevanju zadev upoštevata tudi določbi 155. in šestega odstavka 156. člena Sodnega reda. Slednji odkazuje na letni razpored sodnikov, s katerim se določijo pravila za dodeljevanje zadev. Določba 155. člena Sodnega reda pa nalaga predsedniku sodišča skrb za zagotovitev enakomerne delovne obremenitve sodnikov. V odredbi z dne 18. 4. 2019 so bili izpostavljeni kriteriji ustrezno upoštevani. Datum 16. 4. 2019 predstavlja presečni datum; v odredbi je naveden zato, ker je bil tega dne pripravljen obrazložen predlog vodje oddelka za družinsko sodstvo o predodelitvi zadev. Ključ, ki ga za predodelitev zadev vsebuje odredba z dne 18. 4. 2019, zagotavlja, da v zadevi sodi naravni sodnik, saj vsebuje preverljive in transparentne objektivne kriterije. Narejen je v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi pravili, s čimer je bila zagotovljena zahtevana naključnost pri določanju razpravljajočega sodnika. V odredbi je izražen namen, da se izenači število zadev na posameznega sodnika na oddelku za družinsko sodstvo, kjer sodi tudi razpravljajoča sodnica. S tem je bila zagotovljena enakomernejša obremenjenost sodnikov, ki ima podlago v 155. členu Sodnega reda; strankam oz. udeležencem družinskih postopkov pa je bilo v skladu z 22. členom Ustave RS zagotovljeno (boljše) enako varstvo pravic strank.

19V pritožbi zoper več sklepov, s katerimi je bila zavrnjena zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice, je bila izpostavljena sodničina povezava s tožnikom in eno od prič, ki naj bi bila znanca sodničinega brata. Ta naj bi se izkazovala v sodelovanju na poslovnem področju ter s prijateljstvom na družbenem omrežju Facebook. Do navedenega se je predsednik sodišča v izpodbijanih sklepih ustrezno opredelil. Institut izločitve, urejen v določbah 70. do 75. člena ZPP, je namenjen uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja. Sodnik sodniške funkcije ne sme opravljati, če obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). V izpodbijanih sklepih, s katerimi je bila zavrnjena toženkina zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice, je bil upoštevan t. i. objektivno subjektivni test. Tega je sprejelo Evropsko sodišče za človekove pravice pri presoji vprašanj obstoja odklonitvenih razlogov. Presoja je bila opravljena ob upoštevanju kriterija, ali so podane take okoliščine, ki v očeh povprečno razumne javnosti vzbujajo dvom o sodničini nepristranskosti. Sodnica odločno zanika vsakršno osebno povezanost s tožnikom in kakršnokoli znanstvo s pričo J. Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi zaključku iz sklepa z dne 30. 9. 2020, da odklonitveni razlog iz 70. člena ZPP ni podan. Udeležbe sodničinega brata in tožnika na istih poslovnih dogodkih ter vključenost v isto društvo še ni mogoče opredeliti kot drugo okoliščino, ki vzbuja dvom o sodničini nepristranskosti. Tega ne potrjuje niti „prijateljstvo“ med sodničinim bratom in tožnikom na družbenem omrežju Facebook. Toženkine navedbe o znanstvu med tožnikom in sodnico so povsem posplošene in neizkazane ter ne vzbujajo nikakršnega dvoma v kredibilnost sodničnine izjave. Toženkina predstavljena trditvena podlaga pa tudi ne krni t. i. videza nepristranskosti sojenja.

20Predstavitev dogajanja na naroku 17. 10. 2019 in procesne odločitve sodnice ne morejo biti razlog za njeno izločitev. To je bilo večkrat poudarjeno in v zadostni meri pojasnjeno tudi v izpodbijanih sklepih. Dogajanje na naroku 17. 10. 2019 izkazuje predvsem toženkino nestrinjanje s procesnim vodstvom razpravljajoče sodnice, nikakor pa ne gre za dejanja, ki bi kazala na obstoj odklonitvenega razloga iz 70. člena ZPP. Vodstvo glavne obravnave je v skladu z določbo 298. člena ZPP v rokah predsednika senata. Nesledenje predlogom strank glede samega poteka postopka še ne more biti izkaz pristranskosti. V obrazložitvi sklepa z dne 24. 10. 2019 so podana prepričljiva stališča, ki jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. V družinskopravnih zadevah ima sodišče v primerjavi s preostalimi „rednimi“ postopki bistveno aktivnejšo vlogo. To izhaja že iz 27. poglavja Zakona o pravdnem postopku, kjer so bili urejeni postopki v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki. V Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP-1), po katerem sedaj sodišča obravnavajo družinska razmerja, pa je še posebej poudarjeno preiskovalno načelo. Sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvaja dokaze, ki jih niso predlagali. Dolžnost materialno procesnega vodstva je v teh postopkih bistveno bolj poudarjena. Določba 16. člena Družinskega zakonika⁸ napotuje na medsebojno sodelovanje in usklajeno delovanje vseh, ki pri svojem delu posegajo na področje nalog DZ. V tej luči je treba presojati sodničino komunikacijo z različnimi institucijami. Sodnica v sporočilih CSD-ju, dopisih OŠ E. ter v komunikaciji z drugimi institucijami ni posegala v njihove pristojnosti, ampak je delovala v duhu prej citiranih določb. Sodelovanje tako poteka na več ravneh, pomeni pa vsako ravnanje, ki zasleduje otrokovo korist in ima lahko več oblik. Gre za dolžnost ravnanja, ki vključuje vse postopke in ukrepe, potrebne za zaščito otroka glede na stopnjo njegove ogroženosti in zaščito njegovih koristi, poteka pa lahko s katerimikoli komunikacijskimi sredstvi, ne zgolj pisno in po običajni uradni poti⁹. Sodnica je v spornih dopisih le seznanjala institucije, ki so dolžne sodelovati med sabo, z okoliščinami zadeve in posledicami sprejetih odločitev na njihovem področju. Njena korespondenca s CSD nikakor ne izkazuje nedopustnega vplivanja na njihovo odločanje pri sestavi mnenj. Naložena mu je bila le proučitev v določeni smeri, pri tem pa je bila ohranjena integriteta organa.

21V kontekst procesnega postopanja sodijo tudi očitki, da sodnica ni uporabila najmilejšega ukrepa, da je aktivno sodelovala pri postopku izvršbe in ni dovolila prekinitve ter da je po telefonu podajala neresnice. O tem vsebuje jasne in prepričljive razloge sklep z dne 31. 3. 2020, ki mu pritožbeno sodišče v celoti sledi. Nestrinjanje stranke s procesnim vodstvom ali odločitvijo sodnika ne predstavlja odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 70. člena ZPP. Pritožba slika subjektivno interpretacijo sodničinega domnevno naklepnega postopanja. Iz nje veje pritožničino veliko nezadovoljstvo s procesnim vodenjem zadeve ter sodničinim usklajevanjem/sodelovanjem z drugimi organi. Navedena ravnanja pa – kot je bilo že prej pojasnjeno – ne kažejo na obstoj okoliščin, ki bi vzbujale dvom v sodničino nepristranskost.

22Napačen pravni pouk, posredovanje nepopolnih predlogov za izdajo začasne odredbe ter dokazov izvedencem na zgoščenki ne kažejo, da bi sodnica dajala kateri od strank prednost pri procesnem postopanju. Ti očitki so bili prepričljivo in jasno zavrnjeni v sklepu z dne 30. 9. 2020, ki ga sodišče v celoti sprejema. Dvoma ne vzbuja niti telefonski pogovor s tožnikom, katerega vsebino je sodnica razumno pojasnila.

23Okoliščina, da se sodnik med sojenjem ali v odločbi negativno izrazi o stranki, še ne zadošča za sklep o njegovi subjektivni pristranskosti¹⁰. O toženki in njeni materi sodnica ni izrekala vrednostnih sodb, ampak le opozarjala na neustreznost njunih ravnanj. Navedeno tako ne izkazuje sodničinega sovraštva do toženke in njene mame.

24V sklepu z dne 9. 10. 2020 so pojasnjene okoliščine v zvezi z vročanjem sklepa Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1440/2020 z dne 21. 9. 2020 pravdnima strankama in CSD. Pojasnilo je razumno in prepričljivo, nanaša pa se na procesno ravnanje sodnice. Pritožnica tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izkazati, da bi bilo zadrževanje odločitve sklepa namerno, ter pritrjuje ugotovitvam, da gre zgolj za domneve in subjektivno interpretacijo toženke. Kazenske ovadbe, ki naj bi jo predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani vložil zoper toženko za kaznivo dejanje po prvem odstavku 286. člena KZ-1, prijave toženkine nekdanje pooblaščenke na Odvetniško zbornico Slovenije ter kazenske ovadbe zoper sodnico pa same po sebi še ni mogoče opredeliti kot drug tehten razlog, zaradi katerega bi bila lahko prizadeta objektivna nepristranost sodnice. Takega razloga tudi ne predstavlja zatrjevana ogorčenost javnosti, ki naj ne bi več verjela, da sodnica sodi pošteno. O tem se je izreklo že Vrhovno sodišče v sklepu, s katerim je bil zavrnjen predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča¹¹. Poudarjeno je bilo, da javnost vseh upoštevnih okoliščin konkretnega zadeve ne pozna in jih zaradi tajnosti postopka tudi ne more in ne sme poznati. Zato je javno mnenje odvisno od nepopolnih informacij. Sodnica tudi ni kršila tajnosti postopka, saj o zadevi, še manj o izvršilnih dejanjih – v nasprotju s toženko – javnosti ni obveščala.

25Preostalih zatrjevanih napak sojenja, ki za odločitev o izločitvi niso relevantne, pa pritožbeno sodišče ni presojalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

26Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba zoper sklepe, s katerimi je bila zavrnjena toženkina zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice, ni utemeljena. Podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijane sklepe sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

27Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 165. člena ZPP.

¹ Primerjaj 5. odstavek 73. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP).
² Primerjaj sklep VSL IV Cp 1440/2020 z dne 21. 9. 2020.
³ Primerjaj prof. dr. Barbara Novak: Družinski zakonik z uvodnimi pojasnili, Ur. l. RS, Ljubljana 2018, stran 153.
⁴ Primerjaj Up-232/99.
⁵ Npr. pri katerem od staršev bi otrok rad živel.
⁶ Primerjaj Neža Pogorelčnik Vogrinec v: Komentar Družinskega zakonika, Ur. l. RS, Ljubljana 2019, stran 489.
⁷ Sklepa VSL IV Cp 859/2020 z dne 16. 6. 2020 in IV Cp 1440/2020.
⁸ Primerjaj dr. Suzana Kraljič, Družinski zakonik s komentarjem, PZ MB, d. o. o., 2019, stran 81-82.
⁹ Primerjaj Novak B. in drugi v: Komentar Družinskega zakonika, Ur. l. RS, Ljubljana 2019, stran 95-100.
¹⁰ Kabwe in Chungu proti Združenemu kraljestvu, 29647/08 in 33269/08 z dne 2. 2. 2010.
¹¹ I R 162/2020 z dne 6. 11. 2020.