VSM Sodba IV Kp 32749/2018

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 130,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega M.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po istem zakonskem določilu določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in pod posebnim pogojem, da mora v roku petih mesecev po pravnomočnosti sodbe poravnati zaostalo preživnino v znesku 929,82 EUR na transakcijski račun zakonite zastopnice mladoletne oškodovanke L.K., K.K., v bodoče pa preživnino redno plačevati, sicer bo pogojna obsodba preklicana in določena kazen zapora izrečena. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke, kakor tudi sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še, da je obdolženec po drugem odstavku 105. člena ZKP dolžan zakoniti zastopnici mladoletne oškodovanke plačati znesek 929,82 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov, še zlasti pa zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe kazenskega prava ter odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ga obtožbe oprosti, podredno pa razveljavi zahtevek za plačilo zapadle in bodoče preživnine.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja z navedbami, da Okrajno sodišče v Mariboru v obravnavanem kazenskem postopku ni pristojno, saj mladoletna oškodovanka in njena mati živita v Avstriji, medtem ko bivališča v Sloveniji nimata. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Tovrstne navedbe so v prvi vrsti prepozne, saj se sme v skladu z določbo 441. člena ZKP ugovor krajevne pristojnosti v skrajšanem postopku podati le do začetka glavne obravnave, torej do predstavitve obtožnega predloga s strani tožilca (prvi odstavek 443. člena ZKP). V drugi vrsti pa je pojasniti, da je kaznivo dejanje neplačevanja preživnine storjeno tudi na kraju, kjer živi storilec in je prišlo do katere od oblik izvršitve kaznivega dejanja,¹ kar je v obravnavanem primeru na območju G. v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno in ob upoštevanju določbe 26. člena ZKP so zato neutemeljeni vsi pritožbeni pomisleki o nepristojnosti slovenskega sodišča. Ko je tudi sicer pritožbeno sodišče s sklepom I Kr 32749/2018 z dne 8. 12. 2020 že pojasnilo, zakaj je v konkretnem primeru pristojno ravno Okrajno sodišče v Mariboru. Ker gre v obravnavani zadevi za kazensko zadevo, pa pritožba ustalitve krajevne pristojnosti ne more omajati niti s sklicevanjem na Uredbo Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. 12. 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah.

5Istovrstno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP si pritožba prizadeva uveljaviti z očitkom, da je razpravljajoča sodnica kršila procesne pravice obdolženca, ko je zavrnila predlog za njeno izločitev, nato pa na istem naroku za glavno obravnavo razglasila sodbo. Vendar nima prav. Pritožba prezre, da zahtevo za izločitev sodnice, ki jo je podal zagovornik iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, razpravljajoča sodnica ni zavrnila, temveč jo je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zavrgla. Zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev sodnika zavrže, pa ni pritožbe, zato je razpravljajoča sodnica z glavno obravnavo utemeljeno nadaljevala ter jo glede na obširno izveden kazenski postopek tudi zaključila in razglasila sodbo. Torej je postopala procesno pravilno. Še zlasti, ker je v utemeljitvi zahteve za njeno izločitev, ki jo pritožba zgolj pavšalno ponavlja (neupravičeno odrejen prisilni privod obdolženca na glavno obravnavo), pravilno prepoznala njeno očitno neutemeljenost in dejstvo, da je bila podana z namenom zavlačevanja postopka. Pritožbeno sodišče zato soglaša z vsemi razlogi, ki so v tej zvezi navedeni v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. V nasprotno pa pritožba ne more prepričati niti s preostalimi pritožbenimi navedbami, da se je razpravljajoča sodnica že na začetku glavne obravnave postavila na stran oškodovanke in dala vedeti, da obdolženec ni plačeval preživnine, v posledici česar je hitela pri dokaznem postopku, katerega je izvajala sama, brez dokazne razsoje na obravnavi, zavračala dokazne predloge in podobno. Gre namreč za povsem posplošene in nekonkretizirane pritožbene zaključke, ki temeljijo izključno na subjektivnem prepričanju obrambe, medtem ko zapisniki o glavni obravnavi in druga dokumentacija v sodnem spisu, kakor tudi obširno izveden kazenski postopek, vključno s tehtno zavrnjenimi dokaznimi predlogi, takega sklepa ne omogočajo.

6Uvodoma zatrjevano kršitev kazenskega zakona (znotraj zatrjevanih vseh pritožbenih razlogov) zagovornik v nadaljevanju pritožbe ne obrazloži, saj ne pojasni, katera kršitev iz 372. člena ZKP naj bi bila podana, tovrstne kršitve pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, ko je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje v posledici nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabilo kazensko materialno pravo, pa je zgolj dodati, da na tak način kršitev kazenskega zakona ne more biti podana. Kazenski zakon je namreč lahko kršen le, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

7Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

8Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora in zatrjevanju, da izpodbijana sodba sloni le na domnevah, ki niso z ničemer dokazane. Navaja, da obdolženec preživnine v inkriminiranem obdobju ni bil sposoben plačevati zaradi bistveno spremenjenih razmer, saj se je znova poročil in posvojil ženinega mladoletnega otroka, v novem zakonu pa se mu je rodil sin. Opozarja na obdolženčeve slabe premoženjske razmere, ob tem pa izpostavlja, da je bil v osebnem stečaju; da je prejemal subvencijo najemnine in socialne transferje; da z družino živijo v najemniškem stanovanju; in da je tudi njegova žena brez bistvenih prejemkov za preživetje.

9Pritožba nima prav. Zagovor obdolženca in navedbe njegove obrambe v smeri, da obdolženec preživnine ni bil sposoben plačevati, je pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razumne in tehtne razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti (točke 11-17 obrazložitve izpodbijane sodbe). Obdolženčevo objektivno zmožnost plačila preživnine v inkriminiranem obdobju je pravilno ugotovilo na podlagi višine njegove plače, ki jo je prejemal iz naslova zaposlitve pri kar treh delodajalcih, kakor tudi ob upoštevanju njegovih preostalih dohodkov (subvencij najemnin in nakazila Finančne uprave Republike Slovenije). Prav tako utemeljeno ni prezrlo, da si je obdolženec denarna sredstva zagotavljal še s pridobivanjem posojil od delodajalca V.O.Ž. S.B., katera je mesečno odplačeval, višina teh odplačil pa je bila enaka oziroma višja od preživninske obveznosti. Vse navedene ugotovitve je v luči izpostavljenih pritožbenih navedb o obdolženčevih družinskih in premoženjskih razmerah sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Pri tem je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I 165/2015 z dne 9. 9. 2016 ugotovilo, da bi moralo obdolžencu ob izterjavi preživninske terjatve mesečno ostati 779,49 EUR, kar pomeni, da so ugotovljeni dohodki obdolženca v mesečnem povprečju takšen minimalni dohodek obdolženca presegali. Pritožba zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da za to obdobje ni ugotovilo in preverilo, koliko nujnih sredstev je obdolženec potreboval za družinske člane, saj sta v omenjenem znesku upoštevana tudi njegova zakonska partnerka in posvojenec (medtem ko se je sin M.K. rodil izven očitanega časovnega obdobja). Na obdolženčevo zmožnost in obveznost plačevanja preživnine pa ni vplival niti postopek osebnega stečaja, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili po sklepu Okrožnega sodišča v Mariboru St 1511/2015 z dne 23. 5. 2016 (na katerega se sklicuje pritožba) prejemki obdolženca v višini, potrebni za njegovo preživljanje ter preživljanje njegove žene in obeh otrok (mladoletne oškodovanke in posvojenca), izvzeti iz izterjave oziroma zasega denarnega dobroimetja, kar pomeni, da je obdolženec v kritičnem obdobju dejansko razpolagal z zneskom v višini, kot je bil rezerviran za plačilo preživninske obveznosti za mladoletno oškodovanko. Povsem nerelevantna za obstoj kaznivega dejanja pa je v pritožbi izpostavljena okoliščina, da obdolženec z mladoletno oškodovanko že več kot pet let nima stikov.

10Prav tako pritožba ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da z izvršbo ni bilo mogoče poseči na obdolženčevo plačo, saj se sklicuje zgolj na možnost izvršbe pri delodajalcu V.O.Ž. S.B. Obdolženec je namreč opravljal dopolnilno delo tudi pri družbah T.V. d.o.o. in B.S. d.o.o., ti dohodki pa niso bili zanemarljivi kot to napačno trdi pritožba. Pri ugotavljanju storilčeve objektivne zmožnosti plačila preživnine se namreč upoštevajo vsi storilčevi dejanski prihodki. Ne gre pa tudi prezreti, da so bili obdolženčevi dohodki s strani družbe B.S. d.o.o. nakazani na transakcijski račun njegove matere, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dopisa Delavske hranilnice d.d. z dne 20. 7. 2021 in to dejstvo v nasprotju s prepričanjem pritožbe pravilno ovrednotilo skozi prizmo obdolženčevega neverodostojnega zagovora. Tudi sicer pa so bili posamezni zneski preživnine (ki ne izvirajo iz inkriminiranega obdobja) od obdolženca izterjani prav na podlagi izvršilnih postopkov. Pritožba zato na ta način ne more vzbuditi dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bil obdolženec preživnino zmožen plačevati. Še posebej ne, ker iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je obdolženec svoja denarna sredstva v inkriminiranem obdobju očitno porabljal za druge namene, kar je utemeljilo z dejstvi, da je plačeval mesečne obroke posojil oziroma kredita, stroške mobilnega telefona in stroške avtomobila Mercedes Benz, katerega lastnik je bil, zgolj ilustrativno pa je tudi izpostavilo njegove posamezne nakupe v cvetličarni in gostilni. V celoti je namreč pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da ima plačevanje preživnine, po zadovoljitvi osnovnih eksistenčnih potreb zavezanca, prednost pred vsemi ostalimi finančnimi obveznostmi. Za navedene ugotovitve pa je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago v obdolženčevih lastnih navedbah, izpovedbi priče Z.J. in listinski dokumentaciji, zato jih pritožba, ki zanemari celoten kontekst obravnavane zadeve, s sprenevedanjem ali parcialnim nizanjem neodločilnih okoliščin (zlasti glede starosti avtomobila in plačevanja kredita) neutemeljeno graja.

11Brezpredmetno pa je opozarjanje pritožbe na dejstvo, da je zaradi obdolženčeve delovne nezmožnosti državna tožilka obtožni predlog modificirala tako, da se obdolžencu storitev kaznivega dejanja očita le še za obdobje od 1. 5. 2016 do 17. 10. 2016 (in ne več od 1. 5. 2016 do 28. 2. 2018). S spremembo obtožnega predloga prejšnji obtožni akt ne obstaja več, sodišče pa je upravičeno odločati le o spremenjeni obtožbi. Prav to je sodišče prve stopnje storilo, pri tem pa je na podlagi odgovorov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pravilno zaključilo, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju zdravstveno sposoben za pridobivanje sredstev. Pritožba se zato napačno sklicuje na časovno obdobje, katerega obtožba ne zajema več, na tej osnovi pa ne more prepričati, da je bil obdolženec v relevantnem obdobju v bolniškem staležu in delovno nezmožen.

12Odločbo o kazenski sankciji pritožba graja zgolj v delu, ko ta v okviru pogojne obsodbe določa posebni pogoj, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede na uveljavljane pritožbene razloge v tem delu preizkusilo tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da ni prav nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Izrečena mu je bila namreč (le) pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolžencu določilo ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi preizkusno dobo, utemeljeno pa še posebni pogoj, da v določenem roku poravna zaostalo preživnino v znesku 929,82 EUR in v bodoče preživnino redno plačuje. Podlago za takšno odločitev je sodišče prve stopnje imelo v tretjem odstavku 194. člena KZ-1 ter ugotovitvah, da zaostala preživnina v znesku 929,82 EUR, ki izvira iz inkriminiranega obdobja, mladoletni oškodovanki ni bila nikoli plačana, niti v izvršilnem postopku v Republiki Sloveniji niti s strani pristojnega organa v Republiki Avstriji, kakor tudi dejstvu, da je obdolženec še vedno tisti, ki je na podlagi izvršljive sodne odločbe zavezan plačevati preživnino za svojo mladoletno hčer (točke 10, 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe). Po obrazloženem, pritožba z navedbami o plačilu oziroma plačevanju preživnine s strani jamstvenega sklada v Avstriji ne more biti uspešna.

13Pritožba graja tudi odločbo o stroških kazenskega postopka in navaja, da jih obdolženec ob svoji nizki plači ni zmožen povrniti. Vendar je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejstvu, da je obdolženec zaposlen za polni delovni čas in lastnik registriranega motornega vozila, pravilno odločilo o dolžnosti povrnitve stroškov kazenskega postopka. Če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, pa bo lahko sodišče prve stopnje na predlog obdolženca s posebnim sklepom odločilo o morebitni oprostitvi, odložitvi plačila ali plačila v obrokih teh stroškov postopka. Tak predlog lahko obdolženec poda najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče (četrti odstavek 95. člena ZKP).

14Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ko slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15Izrek o plačilu sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina sodne takse pa je bila odmerjena na podlagi tarifnih številk 7111, 71113, 7301 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju premoženjskega stanja obdolženca.

¹ Deisinger M., Kazenski zakonik 2017 – posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, založništvo d.o.o., Maribor, 2017, str. 366, tč. 7.