VSL Sklep II Ip 1566/2021

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I. in III. točki izreka ter v ugodilnem delu IV. točke izreka potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice delno ugodilo in sklep o izvršbi I 2801/2020 z dne 12. 1. 2020 razveljavilo, razen v delu, v katerem je dovoljena izvršba za znesek glavnice v višini 55,00 EUR, ter v tem delu, v katerem je sodišče ugodilo ugovoru, predlog za izvršbo zavrnilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja (I. točka izreka), v preostalem delu je ugovor zavrnilo (II. točka izreka), zavrnilo je tudi predlog upnika za povrnitev stroškov postopka (III. točka izreka) in upniku naložilo, da mora v roku 8 dni od prejema sklepa dolžnici povrniti 373,32 EUR stroškov izvršilnega postopka, v presežku pa je stroškovni predlog dolžnice zavrnilo (IV. točka izreka).

2Upnik je vložil pravočasno pritožbo proti I., III. in IV. točki izreka (smiselno proti ugodilnemu delu) sklepa, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče v I. točki izreka izpodbijanega sklepa deloma ugodilo ugovoru dolžnice zoper „sklep o izvršbi I 2801/2020“, ki pa je upniku neznan, tak sklep ni bil izdan in se torej izpodbijani sklep nanaša na neobstoječ sklep in tako pravno gledano izpodbijani sklep z izrekom ni posegel v sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2801/2020 z dne 16. 12. 2020, ki je bil edini upniku vročen. Tudi ugovor dolžnice z dne 20. 1. 2021 se nanaša samo na ta sklep. Sama obrazložitev pa se dejansko nanaša na sklep o izvršbi z dne 16. 12. 2020, zato upnik iz previdnosti vlaga pritožbo. Navaja, da je podano nasprotje med razlogi in izrekom, kar je pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem pa upnik navaja, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno, ko je izpodbijani sklep presojal ugovor dolžnice po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, ter da je sodišče tudi zmotno uporabilo to določbo. Z dokazi v sodnem spisu podprto dejstvo je, da upnik zaradi enostranskega odklopa s strani dolžnice ni imel električne energije od 18. 5. 2018 ter da je ni imel niti ob vložitvi predmetnega predloga za izvršbo dne 2. 11. 2020. Pravno in dejansko zmotna argumentacija izpodbijanega sklepa je pripeljala do tega, da se je dolžnici omogočilo, da je ta šele po prejemu sklepa o izvršbi z dne 16. 12. 2020 dejansko priklopila električno energijo, nato pa v ugovoru v januarju 2021 trdila, da naj bi to storila že dne 21. 1. 2020, ko je dala naročilo Elektru A. d. d., da izvede ponovni priklop glavnega števca, medtem ko je bila notranja napeljava v zadevnih prostorih brez elektrike še eno leto, do januarja oziroma februarja 2021, ko je moral upnik celo angažirati izvedenca elektrotehnične stroke, da je ugotovil resnično stanje. Izpodbijani sklep z zmotno besedno razlago popolnoma izvotli izvršilni naslov – zamudni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 829/2018 z dne 17. 9. 2019. Bistveno spregleda časovne dimenzije, torej da se je dolžnica na vsak način izogibala priklopu elektrike nekaj let, hkrati pa je upnik po argumentaciji izpodbijanega sklepa dolžan dokazovati negativno dejstvo, da elektrike do vložitve predloga za izvršbo ni imel. Materialnopravno in dejansko je zmotna argumentacija izpodbijanega sklepa, da je bilo dolžnici naloženo le eno ravnanje (naročitev priklopa) in da naj bi tega izpolnila dne 21. 1. 2020, ko je pri Elektru A. d. d. naročila ponovni priklop elektrike. Protispisno se upniku v obrazložitvi očita trditev, da ga je dolžnica dolžna obveščati o priklopu, je pa trdil, da je dolžnost dolžnice v tem, da zagotovi dejansko napajanje z električno energijo v teh prostorih, saj je bilo prav samo napajanje z elektriko predmet pravdnega postopka in potem predloga za določitev sodnih penalov. Dolžnica je v ugovoru podala samo ugovor prenehanja terjatve, dokazno breme pa je izrecno na dolžniku, saj ima vedno prednost sam izvršilni naslov in izpodbijani sklep ne sme opreti sklepa o neobstoju terjatve na obrnjeno dokazno breme na upniku. Poleg tega je na upnika preneseno dokazovanje negativnega dejstva. Zmoten je argument, da naj bi bilo dolžnici naloženo le eno aktivno ravnanje, sodišče spregleda besedilo samega sklepa o motenju posesti IV P 829/2018 in celotno besedilo predloga za določitev sodnih penalov. Iz obeh izhaja, da mora dolžnica vzpostaviti prejšnje posestno stanje, slednje pa je jasno in enoznačno to, da je upnik imel v predmetnih prostorih napajanje z elektriko. Dolžnost dolžnice po izvršilnem naslovu je, da mu to prejšnje stanje omogoči. Izrek izvršilnega naslova je treba brati kot celoto, pri sodnih penalih pa tudi skupaj s prvotno sodbo oz. sklepom. Tako zožujoča in striktna razlaga je v korist neobstoja terjatve v izvršilnem naslovu, kar je v nasprotju s temelji izvršilnega prava. Če dolžnica sicer v januarju 2020 naroči ponoven priklop glavnega števca, vendar hkrati upnik še vedno nima toka v predmetnih prostorih, potem prejšnje stanje še vedno ni vzpostavljeno in ni zadoščeno niti besedni razlagi izvršilnega naslova. Dolžnica ni v tem postopku tudi z ničemer izkazala, da bi pred vložitvijo ugovora v januarju 2021 upnik dejansko imel elektriko, saj je bilo stanje števca dne 19. 2. 2021 praktično enako kot dne 22. 1. 2020. Če ni porabe, ni posesti, ni bila izpolnjena dolžnost vzpostavitve posesti. O tem izpodbijani sklep nima razlogov. Nelogični so argumenti obrazložitve o tem, da je dolžnica opustila uporabo stanovanja, to ji seveda ne onemogoča, da bi ona ali tretje osebe po njenem navodilu enkrat v letih od 2018-2021 prišle v stanovanje in odklopile elektriko. Upnik je predlagal tudi ogled na kraju samem, a ga sodišče ni izvedlo, sedaj pa mu očita, da ne ve, kje se napeljava nahaja. Določbo 55. člena ZIZ se je torej uporabilo napačno, izhajajoč iz zmotne uporabe dokaznega bremena in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijani sklep upniku tudi neutemeljeno očita neskrbnost, a hkrati sam priznava, da upnik ni bil seznanjen z odgovorom na pritožbo dolžnice v postopku I 2176/2019, saj mu ta ni bil nikoli vročen. Torej ni imel nobenega stvarnega razloga, da bi preverjal stanje toka, ki ga je dolžnica odklopila. Tako je neumesten očitek sodišča, da bi ob potrebni skrbnosti to lahko preveril. Iz izvedenskega mnenja ing. B. B. z dne 19. 2. 2021 izhaja, da upnik kot laik ne more preverjati vodnikov in jim odstranjevati izolacije, ampak se jih sploh ne sme dotikati brez strokovnjaka. Šele v oktobru 2020 je upnik končno prejel sklep Višjega sodišča v Ljubljani I 681/2020 z dne 2. 9. 2020. Toda tudi takrat prejšnje posestno stanje v skladu s sklepom o določitvi sodnih penalov še ni bilo vzpostavljeno, ker upnik po treh letih še vedno ni imel toka. Tako je obrazložitev izpodbijanega sklepa sama s samo v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu, saj sama priznava, da vsaj do oktobra 2020 upnik ni bil seznanjen z zgolj priklopom glavnega števca, torej bi mu že po (zmotni) logiki izpodbijanega sklepa vsaj za to obdobje pripadali sodni penali, ker ni imel nobene skrbnosti preverjati stanja (kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotna uporaba materialnega prava). Izpodbijani sklep je tudi neobrazložen glede jasnih dokazov upnika, da je celo leto 2020 poskušal dobiti potrdilo o delni pravnomočnosti sklepa o določitvi sodnih penalov I 2176/2017 z dne 30. 12. 2019. Zakaj bi celo leto 2020 skušal dobiti potrdilo, če pa je glede na izpodbijani sklep že od januarja 2020 imel elektriko. Sodišče se do tega ne opredeli, prav tako ne do tega, zakaj ni bilo nobene porabe na števcu in kako da je do vzpostavitve prejšnjega stanja prišlo šele po prejemu sklepa o izvršbi v januarju 2021. Tudi v primeru ugoditve ugovoru pa upnik meni, da mu v vsakem primeru pripadajo stroški. Izjemno je krivično, da bi moral plačevati dolžnici stroške za postopek, ki je bil sprožen popolnoma utemeljeno. Vse od novembra 2019 namreč ni imel elektrike in kot laik ni imel možnosti, da bi odpiral visokoampersko napeljavo in preverjal tok. Do vložitve predloga se je trudil pridobiti potrdilo o pravnomočnosti. Predlog je torej vložil v dobri veri zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja. Ne glede na izid postopka, torej tudi v primeru ugoditve ugovoru, stroški niso nastali po njegovi krivdi, šele 19. 2. 2021 je bil seznanjen, da je dolžnica očitno januarja 2021 dejansko priklopila elektriko. Tudi po prejemu sklepa VSL oktobra 2020 ni imel elektrike. Glede na vse navedeno dolžnica višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor v celoti zavrne, v vsakem primeru pa, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Priglaša pritožbene stroške.

3Dolžnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega psotopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na predlog upnika sklepom o izvršbi I 2801/2020 z dne 16. 12. 2020 zoper dolžnico dovolilo izvršbo zaradi izterjave sodnih penalov v višini 14.100,00 EUR s pripadki, na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočnega in izvršljivega sklepa o določitvi sodnih penalov Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2176/2019 z dne 30. 12. 2019. Predmet pritožbenega postopka pa je sklep o ugovoru dolžnice zoper navedeni sklep o izvršbi I 2801/2020 z dne 16. 12. 2020. Pritožba uvodoma sicer pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa navedlo napačen datum z ugovorom izpodbijanega sklepa o izvršbi, to je 12. 1. 2020, namesto pravilno 16. 12. 2020. Prav tako je navedeni datum napačno navedlo v razlogih, na 2. strani izpodbijanega sklepa. Vendar pa pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je zaradi tega podana absolutno bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Glede na navedbo pravilne opravilne številke (I 2801/2020) predmetne izvršilne zadeve in predvsem glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa je namreč jasno, da je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru zoper sklep o izvršbi I 2801/2020 z dne 16. 12. 2020, kot nenazadnje predvideva tudi sam upnik v pritožbi. Zato je treba šteti, da gre za očitno pisno pomoto sodišča, ki jo je mogoče odpraviti s popravnim sklepom (328. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), in ne za uveljavljano absolutno bistveno postopkovno kršitev postopka.

7V postopku za izterjavo sodnih penalov je izvršilni naslov pravnomočen in izvršljiv sklep o določitvi sodnih penalov (212. člen ZIZ¹). S takim sklepom se dolžniku naloži, da v dodatnem roku izpolni nedenarno obveznost iz (primarnega) izvršilnega naslova, za primer, da tega v določenem roku ne bi storil, pa se že tudi pogojno dovoli izvršba. Sklep o določitvi sodnih penalov je torej izjema, ko se izvršilni naslov nanaša na še ne zapadle terjatve (311. člen ZPP). Sodišče odloči o plačilu bodočih terjatev, ki bodo zapadle od pravnomočnosti odločbe dalje. V postopku za izterjavo sodnih penalov tako izvršilno sodišče ugotavlja, ali je obveznost plačila sodnih penalov sploh nastopila oziroma presoja, ali ima sklep o določitvi sodnih penalov še lastnost izvršilnega naslova, ali pa kdaj je to lastnost izgubil. To pomeni, da lahko dolžnik v izvršbi za izterjavo sodnih penalov tudi ugovarja, da je obveznost izpolnil v roku, določenem v sklepu o naložitvi penalov, in da zato ta sklep niti ni postal izvršilni naslov (prim. 2. točka in 8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).² Višje sodišče ugotavlja, da je dolžnica v obravnavni zadevi vložila takšen ugovor. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne izpodbija, se je namreč dolžnici rok za izpolnitev nedenarne obveznosti, določen s sklepom o naložitvi penalov I 2176/2019 z dne 30. 12. 2019, iztekel dne 25. 1. 2020, dolžnica pa je v ugovoru uveljavljala, da je svojo obveznost izpolnila dne 22. 1. 2020, torej pred potekom v sklepu o naložitvi sodnih penalov določenega roka. Sodišče prve stopnje je temu pritrdilo in zato v izpodbijani I. toči izreka, razen za glavnico 55,00 EUR, ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo.

8Odločilno vprašanje v obravnavni zadevi je torej, ali je dolžnica dne 22. 1. 2020 izpolnila svojo nedenarno obveznost na način, kot ji je nalagal sedaj že pravnomočen in izvršljiv sklep o določitvi sodnih penalov I 2176/2019 z dne 30. 12. 2019. Če je to storila, namreč obveznost plačila sodnih penalov sploh ni nastopila. Po pravnomočnem in izvršljivem sklepu o določitvi sodnih penalov je bila dolžnica dolžna v dodatnem roku 8 dni od prejema sklepa vzpostaviti prejšnje posestno stanje upniku na nepremičnini na naslovu Ulica 1, C., to je na nepremičnini del stavbe 2 in del stavbe 3, in sicer na kletnih prostorih hiše na naslovu Ulica 1, C., navedenih v izreku sklepa, tako, da naroči pri Elektru A. d. d. ali drugem dobavitelju električne energije ponoven priklop električne energije oziroma toka na dosedanjem merilnem mestu št. 4 in tožeči stranki omogoči oskrbo z električno energijo v predmetnih prostorih. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, med strankama ni sporno, da je dolžnica dne 22. 1. 2020 z A. d. o. o. sklenila pogodbo o oskrbi z energenti – električno energijo št. 5, s katero je bila dogovorjena dobava električne energije za številko merilnega mesta 4 na naslovu Ulica 1, C. Vendar po mnenju upnika, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, z navedenim dolžnica še ni izpolnila obveznosti skladno z izvršilnim naslovom. Poudarja, da dolžnica zgolj s sklenitvijo navedene pogodbe o dobavi elektrike še ni vzpostavila prejšnjega posestnega stanja, kot je bila dolžna po izvršilnem naslovu. Njena dolžnost naj bi bila namreč v tem, da zagotovi dejansko napajanje z električno energijo v predmetnih prostorih, saj je bilo prav to predmet pravdnega postopka in nato sklepa o določitvi sodnih penalov. Upnik pa poudarja, da elektrike v januarju 2020 dejansko še ni imel, dolžnica ni izkazala, da bi jo dejansko imel pred vložitvijo ugovora v januarju 2021.

9V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da lahko sodišče dovoli izvršbo le natančno za tisto terjatev oziroma največ v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Dolžnik tako z ugovorom (med drugim) uspe, če dokaže, da je obveznost, kot mu jo nalaga izvršilni naslov, izpolnil. V večjem obsegu ali za kaj drugega sklepa o izvršbi ne sme izdati. Trditveno in dokazno breme, da je izpolnil (le) tisto obveznost, kot mu jo nalaga izvršilni naslov, je skladno z zahtevo po obrazloženosti ugovora (53. člen ZIZ) na dolžniku. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno štelo, da je dolžnica dolgovano obveznost v celoti izpolnila in višje sodišče ne soglaša z upnikom, da sodišče izvršilni naslov razlaga prestrogo. Prav tako ne drži, da je sodišče nepravilno razporedilo trditveno in dokazno breme med strankama oziroma da je le-tega nepravilno prevalilo na upnika. Res je bil namen pravdnega postopka zaradi motenja posesti in postopka določitve sodnih penalov v tem, da se upniku zagotovi dobava električne energije v kletnih prostorih nepremičnine na naslovu Ulica 1, C. Vendar pa je tako pravdno sodišče kot tudi izvršilno sodišče v sklepu o določitvi sodnih penalov (ki je izvršilni naslov) dovolj jasno določilo, na kakšen način mora dolžnica vzpostaviti prejšnje posestno stanje. Obe sodišči sta ji namreč naložili, da mora to storiti tako, da naroči pri Elektru A. d. d. ali drugem dobavitelju električne energije ponoven priklop električne energije oziroma toka na dosedanjem merilnem mestu št. 4 in tožeči stranki omogoči oskrbo z električno energijo v predmetnih prostorih. V izvršilnem naslovu je torej jasno konkretiziran (en sam) način, na katerega mora dolžnica vzpostaviti prejšnje stanje. To pa je le sklenitev pogodbe z dobaviteljem električne energije o dobavi elektrike za zadevne prostore, kakšna druga obveznost dolžnice iz izvršilnega naslova ne izhaja. Povedano drugače, ker sta že pravdno oziroma izvršilno sodišče v sklepu o določitvi penalov sami nedvoumno določili, katero je tisto izpolnitveno ravnanje, s katerim bo dolžnica vzpostavila prejšnje posestno stanje, je to za sodišče in stranki v postopku izterjave sodnih penalov zavezujoče. Tako ni mogoče pritrditi upniku, da je razlaga sodišča prve stopnje prestroga in da z njo ni zadoščeno niti besedilni razlagi izvršilnega naslova, ker naj upnik v januarju 2021 kljub dolžničinemu naročilu priklopa glavnega števca še vedno dejansko ne bi imel elektrike. Ravno nasprotno. Ker je v izvršilnem naslovu jasno konkretiziran način vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja s tem, da dolžnica naroči pri Elektru A. d. d. ali drugem dobavitelju električne energije ponoven priklop električne energije, je treba šteti, da dolžnica prejšnje posestno stanje vzpostavi oziroma upniku omogoči oskrbo z električno energijo že s tem, da naroči pri Elektru A. d. d. ali drugem dobavitelju električne energije ponoven priklop električne energije oz. toka na dosedanjem merilnem mestu št. 4. Tudi za pritožbo ni sporno, da je dolžnica dne 22. 1. 2020 pogodbo z A. o dobavi električne energije sklenila, to pa glede na obrazloženo pomeni, da je svojo obveznost iz izvršilnega naslova izpolnila. Pri tem je za odločitev pravno nepomembno, ali je upnik tedaj tudi dejansko že imel elektriko ali ne. Nasprotno pritožbeno stališče glede na jasno besedilo izvršilnega naslova ni pravilno, zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe o tem, da upnik pred letom 2021 v zadevnih prostorih dejansko ni imel elektrike. Sodišče prve stopnje posledično tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov glede vprašanja, kdaj je upnik dejansko dobil oskrbo z elektriko.

10Prav tako za odločitev o ugovoru ni relevantno, kdaj se je upnik dejansko seznanil z dejstvom, da je dolžnica sklenila pogodbo o dobavi elektrike. Čeprav se je upnik, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, s tem seznanil najprej oktobra 2020, ko je prejel sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 681/2020, ostaja dejstvo, da je dolžnica obveznost izpolnila dne 22. 1. 2020, saj je izvršilni naslov ni zavezoval h kakršnemukoli obveščanju upnika o izpolnitvi. Upnik zato v pritožbi zmotno meni, da bi bil upravičen do izterjave sodnih penalov vsaj do oktobra 2020. V zvezi s tem tudi neutemeljeno uveljavlja absolutni bistveni postopkovni kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložitev jasna in natančna, v njej ni nobenih neskladij, prav tako ni podana očitana protipisnost.

11Glede na navedeno je izpodbijana odločitev o ugovoru pravilna. Prav tako je pravilna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka. Ugovoru je bilo namreč v pretežnem delu ugodeno in izvršba ustavljena, kar pomeni, da upnikovi stroški niso bili potrebni za izvršbo, je pa upnik dolžnici neutemeljeno povzročil njene stroške ugovornega postopka (peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Kot je bilo pojasnjeno, namreč ne drži, da je bil predlog za izvršbo utemeljeno vložen. Izkazalo se je ravno nasprotno, saj je dolžnica svojo obveznost izpolnila že 22. 1. 2020. Tudi z argumentom, da je bil šele 19. 2. 2021 seznanjen, da je dolžnica očitno januarja 2021 dejansko priklopila elektriko, upnik drugačne stroškovne odločitve ne more doseči. Kot rečeno, je bila namreč dolžnica po izvršilnem naslovu dolžna le skleniti pogodbo o dobavi elektrike, o taki izpolnitvi pa tudi ni bila dolžna posebej obveščati upnika. Krivde, da dolžnik z izpolnitvijo ni bil seznanjen, zato ni mogoče pripisati njej, temveč je treba šteti, da je upnik neutemeljeno vložil predlog za izvršbo, kljub temu, da je dolžnica dvojo obveznost izpolnila že v januarju 2020.

12Po povedanem je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih I. in III. točki izreka ter v ugodilnem delu IV. točke izreka potrdilo, saj ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Prav tako krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnica, saj z njim ni prispevala k odločitvi višjega sodišča in tako ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. ter 155. člen ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Materialnopravna podlaga za sodne penale, ki so alternativa izvršbi za uveljavitev nedenarne terjatve, pa je 269. člen Obligacijskega zakonika.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 963/2006 z dne 5. 11. 2009.