VSL Sodba II Cpg 575/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

1) v I. točki izreka delno tako, da se ugotovi,

a) da obstoji terjatev tožnice do toženke v znesku 2.076,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 283,04 EUR od 26. 5. 2019 do plačila, od zneska 1.793,39 EUR pa od 31. 5. 2019 do plačila in

b) da terjatev tožnice proti toženki v znesku 558,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2019 do plačila ne obstoji.

2) v IV. točki izreka tako,

a) da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 558,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2019 do plačila in

b) da se zaradi pobotanja terjatve iz 1 a) točke izreka in terjatve iz pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani X Pg 202/2019 z dne 31. 3. 2019 v višini 312,02 EUR s pripadki v skupnem znesku 315,02 EUR, zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 283,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2019 do plačila in za znesek 31,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2019 do plačila;

3) v III. točki izreka tako, da mora toženka po pobotanju plačati tožnici 1.761,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2019 do plačila;

4) v V. točki izreka tako, da mora toženka povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 365,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2021 do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba potrdi:

1) v nespremenjeni I. točki izreka glede obstoja terjatve v znesku 283,04 EUR s pripadki in terjatve v znesku 1.793,39 EUR s pripadki,

2) v II. točki izreka in

3) v nespremenjeni III. točki izreka glede odločitve o plačilu zneska 1.761,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2019 do plačila .

III. Tožnica mora v osmih dneh od prejema te sodbe povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

IV. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana sodba

Izrek

1Sodišče prve stopnje je razsodilo:

„I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožnice do toženke v znesku 2.635,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 283,04 EUR od 26. 5. 2019 do plačila in za znesek 2.352,05 EUR od 31. 5. 2019 do plačila.

II. ugotovi se, da ne obstoji terjatev toženke do tožnice v znesku 1.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2019 do plačila.

III. Toženka je dolžna tožnici v osmih dneh od vročitve te sodbe plačati 2.320,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2019 do plačila.

IV. Tožbeni zahtevek za znesek 283,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2019 do plačila in za znesek 31,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2019 do plačila se zavrne.

V. Toženka je dolžna tožnici v roku osem dni od vročitve te sodbe povrniti 827,39 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“

Obrazložitev

2V obrazložitvi je povzelo navedbe tožnice, da je toženki oddajala poslovne prostore. Z računom št. 000087-19 z dne 30. 4. 2019 (A8, ki je bil izdan za znesek 7.959,29 EUR) zahteva še plačilo 1.793,39 EUR. S tem računom je toženki zaračunala prispevek za mestno zemljišče, komunalne storitve, porabo vode, najemnino za april 2019 in manipulativne stroške. Z računom 000090-19 z dne 30. 4. 2019 (A7, ki je bil izdan za znesek 557,66 EUR) je toženki zaračunala energijo za ogrevanje in hlajenje ter elektriko in sicer na podlagi odčitka števca in določitve proporcionalnega obsega. Z računom 00805 z dne 17. 5. 2019 (A6, izdanim za znesek 3.486,27 EUR) pa zahteva še 283,04 EUR za najem miz in električnih priključkov. Gre za dodatne storitve, povezane z maturantsko parado.

3Povzelo je tudi navedbe toženke, da tožnici ničesar ne dolguje. Toženka je v zvezi z računom (A8) na plačilo 1.793,39 EUR navedla, da akontacijo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 228,00 EUR poravnava že od leta 2014 dalje. Ker tožnica ne izvaja poračunov, je obogatena vsaj za znesek 3.249,70 EUR. Zato je za ta znesek podala izvensodno pobotno izjavo. V zvezi z računom (A7) za znesek 558,66 EUR je navedla, da zaračunane storitve niso bile izvedene, da se ne nanašajo na poslovni prostor, ki ga najema in smiselno, da je tožba v tem delu nesklepčna. V zvezi z računom (A6) za znesek 283,04 EUR pa je navedla, da storitve „čiščenje po dogodku“ in „čistilka dežurstva“ ni opravila tožnica, pač pa toženka sama (4. točka obrazložitve). Tožbenemu zahtevku je ugovarjala tudi z uveljavljanjem dveh procesnih pobotov in sicer v znesku 1.880,00 EUR s pripadki in v znesku 312,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2019 s pripadki. Prvo terjatev naj bi toženka imela do tožnice iz naslova škode, ki ji je nastala aprila 2017 zaradi tožničnih kršitev pogodbe. Druga terjatev pa izvira iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani IX Pg 202/2019 z dne 21. 3. 2019.

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da sta pravdni stranki sodelovali na podlagi Pogodbe o najemu poslovnega prostora (A10), Pogodbe o izvedbi maturantskih plesov in maturantske parade za leto 2919 (A9) in Dogovora o najemu poslovnega prostora „G.“ v sklopu GR (A13) (8. točka obrazložitve), (2) da se je v zvezi z računom A8 (1.793,39 EUR) toženka kot najemnica prostorov tožnice v 5. členu Pogodbe A10 med drugim zavezala, da bo tožnici mesečno plačevala tudi akontacijo za uporabo stavbnega zemljišča po odloku (Skupščine mesta MOL) od najete neto površine in sicer v znesku 228,00 EUR (16. in 20. točka obrazložitve); (4) da račun (A7) na plačilo zneska 558,66 EUR temelji na najemni pogodbi in dogovoru (25. točka); glede računa (A6) za znesek 283,04 EUR pa je ugotovilo, da je toženka storitve, navedene v tem računu plačala na podlagi predračuna, ki je bil izdan za znesek 3.203,23 EUR, storitev v zvezi z električnimi priključki in mizami pa ni plačala.

5Na podlagi zgoraj povzetih dejstev je presodilo, da je zahtevek v znesku 1.793,39 EUR za plačilo prispevka za mestno zemljišče, komunalne storitve, porabo vode in najemnine za april 2019 ter manipulativne stroške (iz računa A8) utemeljen. Po presoji prvega sodišča uporaba pojma akontacija ob odsotnosti dogovora o poračunu (ki ga je toženka zatrjevala), ne more pomeniti, da je toženka poračun tudi upravičena zahtevati. Stranki sta se tako dogovorili zgolj, da bo bo toženka plačevala akontacijo dohodnine v znesku 228,00 EUR (očitno gre za znesek, ki ga je v času Najemne pogodbe kot akontacijo plačevala in ne v znesku, ki ga je dejansko plačeval tožnica po prejemu odločbe MOL v tej zvezi (16. točka). Pojasnilo je, da je tudi v zvezi s to terjatvijo toženka podala izjavo o izvensodnem pobotanju (ki naj bi se nanašala na terjatve po vseh izdanih računih (14. točka obrazložitve). Zato je presodilo, da je s tem konkludentno priznala tudi obstoj te terjatve tožnice (15. točka obrazložitve), češ da uveljavljanje izven pravnega pobota, izključuje trditve o nenastanku ali prenehanju vtoževane terjatve. Sicer pa toženka utemeljenosti izven pravdno uveljavljane pobotne izjave v višini 3.249,70 EUR ni izkazala. Ta znesek temelji na izračunih, ki jih je toženka sama opravila na podlagi odloka MOL, sodišče pa ni pristojno za take izračune. Zato bi morala predložiti tako odločbo MOL ali pa na podlagi 227. člena ZPP izposlovati, da bi jo predložila tožnica, ničesar od tega pa ni storila (17. točka).

6Zahtevek na plačilo 558,66 EUR (iz računa A7), je po presoji sodišča prve stopnje utemeljen zato, ker je z njim tožnica zaračunala pogodbeno dogovorjene stroške (5. člen Najemne pogodbe) in sicer električno energijo po števcu in ceni, ki jo plačuje najemodajalec, kar velja tudi za porabo toplotne energije oziroma energije hlajenja, iz računa A7 pa izhaja, da znaša porabljena energija ogrevanje – hlajenje, v aprilu 2019 en KOS, elektrika pa 107500 KOS. Ker je ob posamezni postavki razvidna cena, ne drži, da tožba, kolikor se nanaša na ta zahtevek, ni sklepčna. Toženkin ugovor, da tožnica dejanske porabe in cene ni dokazala, pa je ocenilo kot neobrazložen in nesubstanciran (26. točka). Ker je trditve tožnice (27. točka) štelo za priznane, je presodilo, da je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen. Zahtevek (iz računa A6) na plačilo 283,04 EUR je štelo za utemeljenega zato, ker v zvezi s trditvami tožnice, da je s tem računom dodatno zahteva še plačilo najema miz in električnih priključkov, toženka ni podala nikakršnih navedb. Pobotni ugovor v znesku 1.880,00 EUR, ki ga je toženka uveljavljala iz naslova škode, je prepoznalo kot nesklepčen (38. in 39. točka obrazložitve). Procesni ugovor pobotanja, ki ga je toženka podala v zvezi s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani X Pg 202/219 z dne 21. 3. 2019 (B1) v znesku 312,02 EUR pa je štelo, upoštevajoč natekle zamudne obresti, za utemeljenega v višini 315,02 EUR in za ta znesek zavrnilo tožbeni zahtevek (IV. točka izreka).

Pritožba tožnice in odgovor toženke

7Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog po drugem odstavku 339. člena ZPP in po 341. členu istega zakona. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

8V odgovoru na pritožbo pa je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

9Pritožba je delno utemeljena. Na pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

10Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

Odgovor na pritožbeno navedbo glede zahtevka na plačilo zneska 1.793,09 EUR (iz računa A8)

11S tem računom je tožnica zaračunala toženki prispevek za nadomestilo za uporabo mestnega zemljišča, komunalne storitve, porabo vode, najemnino za april 2019 in manipulativne stroške. Sodišče prve stopnje je (21. točka obrazložitve) pojasnilo, da toženka obstoju terjatve iz tega računu z izjemo ugovora izven pravdnega pobotanja v znesku 3.249,70 EUR ni nasprotovala.

12Tej ugotovitvi pritožnica ne nasprotuje. Pač pa meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker se je tožnica zavezala, da bo (skladno z Odlokom Skupščine MOL od najete površine) tožnici poravnavala akontacijo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (po 228,00 EUR), nima pravice zahtevati poračuna za morebitna preplačila¹. In prav ima. Plačevanje davka iz naslova nadomestila stavbnega zemljišča je letna obveznost.² Skladno z določilom 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, mora tako nadomestilo plačati neposredni uporabnik, torej lastnik ali najemnik, ali.....> Pravdni stranki sta se pač dogovorili³, da bo najemnica (toženka) tožnici plačevala akontacijo nadomestila po odloku Skupščine MOL od najete površine po 228,00 EUR mesečno.

13Po SSKJ je akontacija znesek, ki se dobi oziroma da kot del celotnega zneska; je naplačilo, predujem. Glede na to, da toženka najema le del nepremičnine v lasti tožnice, mora pač na podlagi odločbe, ki jo izda DURS enkrat letno, skladno s pogodbo tožnici plačevati odgovarjajoči del tega nadomestila. Iz tega sledi, da je zmotno pravno stališče sodišča prve stopnje, da preplačila ob izteku vsakega leta plačnik akontacije ne more zahtevati od prejemnika zato, ker dogovora o vračanju preplačila ni bilo.

14Drži pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka višine preplačila ni utemeljila. Pritožnica navaja, da gre za prefakturiranje obveznosti po odločbah MOL, k plačilu katerih je zavezana tožnica. O tem, sledeč šesti alineji 5. točke pogodbe A10, ne more biti spora. Zmotno pa je njeno stališče, da bi morala to preplačilo utemeljiti tožnica.

15Tako kot mora tožnica v trditveni podlagi ponuditi vsa dejstva in dokaze v prid obstoja zatrjevane terjatve, mora tudi toženka, ki zatrjuje izven pravdno pobotanje, utemeljiti, da je njena nasprotna terjatev obstojala.

16Po določilu 311. člena OZ, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, lahko dolžnik pobota svojo terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar in če sta obe zapadli. Po stališču teorije in sodne prakse mora biti terjatev toženca, v zvezi s katero zatrjuje, da je prišlo do izven pravdnega pobotanja z vtoževano terjatvijo tožnika, likvidna. Likvidnost pomeni, da je terjatev določena in nesporna.

17Kot rečeno, drži presoja sodišča prve stopnje, da v izven pravdni pobot uveljavljene terjatve v znesku 3.249,70 EUR toženka ni utemeljila niti je ni dokazala. Toženka očitno ne razpolaga z odločbami DURS o višini nadomestila za uporabo mestnega zemljišča. Zato bi obstoj nasprotne terjatve lahko utemeljila in dokazala tako, da bi od sodišča skladno z določilom prvega odstavka 227. člena ZPP zahtevala, naj tožnici naloži predložitev odločb o odmeri tega nadomestila za vsako posamezno leto, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje. Na podlagi teh podatkov pa bi morala upoštevajoč kvadraturo najete nepremičnine, utemeljiti in dokazati, da je prišlo do preplačila. Ker pa tega ni storila, drži presoja sodišča prve stopnje, da do izven pravdnega pobotanja s to terjatvijo tožnice ni prišlo. Zato za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka niti ni bistveno, da je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da toženka od tožnice vračila preplačila ne more zahtevati.

18Glede na zgornje razloge je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje iz I. točke izreka, da obstoji terjatev tožnice do toženke v znesku 1.793,39 EUR iz računa A8 (ki je vsebovana v znesku 2.635,09 EUR). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo proti ugotovitvi o obstoju te terjatve kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (I. 1 a točka izreka te sodbe), saj v okviru uradnega preizkusa tega dela sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

19Glede na to, da je pritožba proti odločitvi o obstoju terjatve tožnice do toženke v znesku 558,66 EUR s pripadki utemeljena (o tem kasneje), je pritožbeno sodišče zgolj zaradi jasnosti izreka celotno odločitev o obstoju terjatve tožnice proti toženki v znesku 2.067,43 EUR EUR s pripadki in o neobsotju terjatve v znesku 558. 66 EUR s pripadki (ki je vsebovana v znesku 2.635,09 EUR) oblikovalo tako, kot je razvidno iz točke I. 1 izreka te sodbe.

Razlogi za delno spremembo sodbe (za znesek 558,66 EUR iz računa št. 000090 A7)

20Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se je v 5. členu Najemne pogodbe A10 toženka zavezala, da bo mesečno poravnavala tudi stroške za porabo električne energije po števcu in ceni, ki jo plačuje najemodajalec za porabo toplotne energije oziroma hlajenja in manipulativne stroške v višini 1 % od zneska stroškov.

21V zvezi s tem zahtevkom je tožnica v tožbi navedla, da je z računom A7 toženki zaračunala porabo (a) električne energije in (b) energije za toploto/hlajenje ter (c) manipulativne stroške za april 2019. To so bile njene edine tožbene navede v zvezi s tem računom.

22Na te navedbe je toženka odgovorila v prvi pripravljalni vlogi. V 4. 2. točki prve je ob sklicevanju na 5. člen Pogodbe A10 med drugim navedla, da je trditveno in dokazno breme glede pravilnosti te terjatve na tožeči stranki. Zato bi ona morala dokazati (pokazati), da sta zneska, ki se nanašata na porabo obeh vrst energije, dejansko odraz vhodnih stroškov tožnice v zvezi z najetimi prostori toženke.

23V odgovoru na te navedbe pa tožnica ni pojasnila, kolikšni so bili vhodni stroški iz tega naslova in zakaj na toženko odpade prav zaračunani znesek, pač pa je v III. točki svoje pripravljalne vloge z dne 21. 1. 2020 navedla, da je v zvezi s temi stroški ves čas trajanja poslovnega razmerja s toženko postopala na enak način. Tako je tudi za april 2019 tožnici izdala (vtoževani) račun za porabo energije na podlagi odčitka števca in določitve proporcionalnega obsega. Kolikšen je bil odčitek in kolikšen del odpade na toženko, pa ni pojasnila.

24Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku iz tega naslova, kot rečeno, v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da iz računa A7 izhaja, da znaša dejanska količina (postavka „količina“ EM) -

- porabljene energije ogrevanje – hlajenje en kos v aprilu 2019, v višini 356,64 EUR,

- poraba elektrike (1.075 kos) 96,75 EUR,

- manipulativni stroški pa 4,53 EUR

in pojasnilo, da novejša sodna praksa dopušča, da lahko sodišče, če je vrsta in višina posameznih mesečnih stroškov v računih konkretno in natančno opredeljena, račun upošteva kot del trditvene podlage. Zato je presodilo, da je tožba v tem delu sklepčna (22. do 27. točka obrazložitve).

25Toženka pa je v točki I. 2. pritožbe navedla, da tožnica tistega dela tožbenega zahtevka, ki je oprt na ta račun, ni dokazala. Hkrati je v sprotni opombi navedla, da ni dokazala (pokazala), da sta zneska iz tega računa dejansko odraz vhodnih stroškov tožnice v zvezi s porabljeno energijo ter energijo za hlajenje in ogrevanje v najem vzetih prostorov. Zatem pa je sodišču prve stopnje očitala, da se je brez potrebe ukvarjalo z vprašanjem sklepčnosti tega dela tožbe, češ da sklepčnosti tožbe nikoli ni oporekala.

26Ta pravno zmotna pritožbena izvajanja terjajo dokaj poglobljen odgovor, saj je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je s točko I. 2. a, v zvezi s točko I. 1 b izreka te sodbe zahtevek za plačilo 558, 66 EUR zavrnilo.

27Taka odločitev terja od pritožbenega sodišča, da natančneje pojasni institut (1) nesklepčne tožbe po temelju in (2) nesklepčne tožbe po višini.

28Izraz nesklepčnost tožbe ZPP omenja le enkrat in sicer v tretjem odstavku 318. člena tega zakona. Tožba je po temelju nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožnika, torej iz dejstev, ki jih navede v tožbi in ostalih vlogah v prid predlogu, naj sodišče ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, ne izhaja, da je ta po zakonu utemeljen. Po višini pa je nesklepčna takrat, kadar v tožbenih navedbah ni pojasnjeno, zakaj je utemeljen ravno vtoževani znesek. Tožbeni zahtevek mora biti tudi določen. Če ta ni določen, je tožba nepopolna (prvi odstavek 180. člena ZPP). V takem primeru jo mora sodišče skladno z določili iz 108. člena ZPP vrniti tožnici v popravek. Če pa je ta sicer določen, v tožbenih navedbah pa ni pojasnjeno, zakaj je utemeljen ravno tisti znesek, plačilo katerega tožnik zahteva, pa je tožba po višini nesklepčna.

29Le v primeru, če je tožba sklepčna po temelju in po višini, je sodišče skladno z določili ZPP zavezano izvajati dokaze. Če ni sklepčna (ob predpostavki, da gre za neodpravljivo nesklepčnost), mora sodišče tožbeni zahtevek brez izvajanja dokazov zavrniti.

30Vprašanje sklepčnosti tožbe je materialno pravno vprašanje, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Iz tega razloga se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vprašanjem ali je tožba sploh sklepčna. Pritožbeno stališče, da to lahko stori le na ugovor toženke, pa je glede na navedeno pravno zmotno.

31Glede na zgornje razloge se pritožbeno sodišče čudi opozarjanju pritožnice, da ob povzetih navedbah toženke v 21. točki te obrazložitve med postopkom pred sodiščem prve stopnje nesklepčnosti tožbe nikoli ni zatrjevala. To tembolj, ker s pritožbeno navedbo, da tožnica svojega zahtevka ni dokazala, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, s katerim pa, kot je zgoraj pojasnjeno, v SMV ne more uspeti.

32Drži pojasnilo sodišča prve stopnje, da novejša sodna praksa dopušča, da lahko sodišče, če je vrsta in višina posameznih mesečnih stroškov v računih konkretno in natančno opredeljena, račun upošteva kot del trditvene podlage. Vendar pa s presojo, da to velja tudi za račun A7, pritožbeno sodišče ne soglaša. Iz tega računa je, kot je pojasnjeno v 23. točki te obrazložitve, razvidno, da je toženka tožnici za april 2019 zaračunala en kos porabljene energije, ogrevanja/hlajenja v znesku 356,46 EUR (skupaj z DDV) in 1.075.00 kosov elektrike, kar naj bi skupaj z 22 % DDV znašalo 96,75 EUR. Iz tega računa pa ni razvidno, (1) koliko znašajo skupni, oziroma kot pravi toženka, vstopni stroški tožnice iz naslova porabljene energije za ogrevanje/hlajenje in iz naslova porabljene električne energije, (2) kolikšen je sorazmeren del, ki odpade na toženko in tudi ne, (3) kaj pomeni en oziroma več kosov elektrike in druge energije - pri čemer se poraba električne oziroma toplotne energije nedvomno ne meri v kosih. V prid utemeljitve zahtevka iz tega računa je tožnica po ugovoru toženke, povzetem v 21. točki te obrazložitve navedla le, da je toženki to energijo vedno obračunavala na enak način. S temi navedbami pa svojega zahtevka po višini ni utemeljila. Zato je tožba v tem delu po višini ostala nesklepčna. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen. Utemeljen ni kljub pritožbeni navedbi, da toženka sklepčnosti tožbe ni nasprotovala. Zato ta pritožbena navedba ne spremeni presoje o nesklepčnosti tožbe v tem delu. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu tega dela sodbe na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo iz I. točke izreka spremenilo v ugotovitev, da terjatev v znesku 558,66 EUR s pripadki ne obstoji (točka I. 1 b izreka te sodbe) in da je s I. 2 a točko izreka tožbeni zahtevek za plačilo 558,66 EUR s pripadki zavrnilo.

Odgovor na pritožbeno navedbo glede zahtevka na plačilo zneska 283,04 EUR iz računa 00805 z dne 22. 5. 2019 (A6)

33Ta del tožbenega zahtevka se nanaša le na najem električnih priključkov in miz, kar je toženka z naročilnici z dne 16. 5. 2019 (A5) dodatno naročila pri tožnici za maturantsko parado. Vse ostale storitve, ki so predmet tega računa, so bile obračunane v predračunu z dne 6. 5. 2019 (A3), ki ga je toženka v celoti plačala. Sodišče prve stopnje je pojasnilo (30. točka obrazložitve), da v zvezi z najemom električnih priključkov in miz toženka ni podala nikakršnih navedb. Zato je navedbe tožnice o najemu teh predmetov sodišče prve stopnje štelo za dokazane.

34Tej ugotovitvi je pritožnica oporekala z navedbo, da dodatno obračunane storitve nikdar niso bile naročene, niti izvedene in zato ne morejo biti plačane. Ker pa s to pritožbeno navedbo pritožnica uveljavlja neupošteven pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do tega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

35Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo proti I. točki izreka izpodbijane sodbe glede obstoja terjatve tožnice do toženke v znesku 283,04 EUR s pripadki smiselno zavrnilo (točka I. 1. a izreka te sodbe), saj v okviru uradnega preizkusa tega dela sodbe ni zaznalo nobenih kršite iz drugega odstavka 350. člena ZPP in (tudi) s to terjatvijo pobotalo nasprotno terjatev toženke (o tem več v nadaljevanju).

O pobotanju vtoževanih terjatev s terjatvami toženke proti tožnici

36Toženka je tožbenemu zahtevku, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, med drugim nasprotovala tudi z uveljavljanjem pobotnih.

37Že zgoraj je pojasnjeno, zakaj je zmotno pritožbeno stališče, da je toženka utemeljila in dokazala obstoja svoje nasprotne terjatve proti tožnici v znesku 3.249,70 EUR. Zato se na tem mestu pritožbeno sodišče le sklicuje na svojo obrazložitev iz 10. do 16. točke.

38Pritožbe proti ugotovitvi, da v pobot uveljavljena terjatev toženke proti tožnici v znesku 1.880,00 EUR (II. točka izreka izpodbijane sodbe) pritožnica ni obrazložila. Zato je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus tega dela sodbe. Ker ob tem ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo proti tej točki kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (točka II. 2 izreka te sodbe).

39O procesnem pobotanju terjatve toženke proti tožnici v znesku 312,02 s pripadki (kar skupaj znese 315,02 EUR) iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani IX Pg 202/2019 z dne 21. 3. 2019, pa v nadaljevanju:

40Izrek sodbe skladno z določilom tretjega odstavka 324. člena ZPP obsega odločbo, s katero sodišče ugodi posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrne. Kadar toženec ugovarja v pobot svojo nasprotno terjatev, vsebuje izrek tudi odločitev o obstoju ali neobstoju te terjatve. Če ta obstoji, pride do značilnega tričlenskega izreka: (1) sodišče naprej ugotovi obstoj tožnikove terjatve in njegovo višino, zatem (2) obstoj toženčeve v pobot ugovarjane terjatve in njeno višino, nato pa sledi (3) odločitev o pobotanju.

41Sodišče prve stopnje pa je ravnalo drugače. V 34. točki obrazložitve je pojasnilo, da toženka na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani IX Pg 202/2019 z dne 21. 3. 2019 dolguje tožnici znesek 312,02 s pripadki (kar skupaj znese 315,02 EUR), zaradi česar se do te terjatve ne bo posebej opredeljevalo. V 41. točki pa je ob sklicevanju na članek, objavljenem v Pravosodnem biletenu 2/2017 pod naslovom Materialni in procesni vidik pobota zapisalo, da te terjatve zato, ker je bila pravnomočno ugotovljena, v izreku sodbe ni ugotovilo.

42Ravnalo je pravilno. Če bi sodišče prve stopnje tudi v izreku svoje sodbe ugotovilo, da obstoji judikatna terjatev, ki jo je toženka uveljavljala v pobot, bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odredbe o pobotanju vtoževane terjatve z judikatno terjatvijo toženke, ki jo je uveljavljala v pobot, je izrek prvostopenjske sodbe nerazumljiv.

43V izreku izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do toženke v znesku 2.635,09 EUR s pripadki (I. točka izreka) in da v pobot uveljavljena terjatev toženke v znesku 1.880,00 EUR s pripadki ne obstoji (II. točka izreka). Nato pa je toženki naložilo, da tožnici plača le 2.320,07 EUR s pripadki (III. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (za skupno 315,02 EUR spripadki) pa je zavrnilo (IV. točka izreka).

44Ta izrek je, kot rečeno nerazumljiv, saj ugotovitev o obstoju terjatve tožnice do toženke v znesku 2.635,09 EUR iz I. točke izreka, glede na to, da sodišče prve stopnje (v izreku, torej vidno) ni odredilo nikakršnega pobotanja vtoževane terjatve s terjatvijo toženke, terja odločitev, da se toženki naloži v plačilo prav ta znesek, torej 2.635,00 EUR in nič manj. Ker pa je torej ugotovitev iz I. točke izreka v nasprotju z odločitvijo iz III. in IV. točke izreka je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

45Kadar sodišče prve stopnje zagreši tako kršitev, mora pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, razen če lahko kršitev glede na njeno naravo samo odpravi. Prav to pa je storilo pritožbeno sodišče tako, kot je razvidno iz I. 2 b točke izreka te sodbe. S to točko je le odredilo pobotanje terjatve tožnice do toženke v znesku 283,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2019 do plačila in znesku 31,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2019 do plačila s terjatvijo toženke do tožnice v skupnem znesku 315,02 EUR, to je s terjatvijo, ki izvira iz pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani X Pg 202/2019 z dne 31. 3. 2019.

Razlogi za delno spremembo stroškovne odločitve iz V. točke izreka

46Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka. Tožnica je v pravdi uspela z zneskom 1.761,41 EUR, toženka pa z zneskom 873,68 EUR. Tožničin uspeh je v pravdi torej 66,85 %, toženkin pa 33,15 %. Stroške tožnice je sodišče prve stopnje odmerilo na 1.089,50 EUR (46. točka obrazložitve), toženke pa na 1.094,77 EUR (48. točka). 66,85 % od 1.089,50 EUR znaša 728,33 EUR, 33,15 % od 1.094,77 EUR pa znaša 362,92 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano V. točko izreka s svojo I. 4 točko izreka spremenilo tako, da mora po pobotanju toženka povrniti tožnici 365,41 EUR in ne 827,39 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Ker je toženka prvostopenjsko sodbo prejela 2. 7. 2021, mora tožnici te stroške poravnati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2021, saj se je takrat iztekel osem dnevni rok za prostovoljno izpolnitev.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

47Pritožnica je s pritožbo uspela z zneskom 558,66 EUR, kar spada v razpon 200 točk po odvetniški tarifi. Za sestavo pritožbe je pritožbeno sodišče toženki priznalo po tar. št. 21/1 250 točk ter 5 točk na račun materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 153,00 EUR, upoštevajoč 22 % DDV (33,66 EUR), pa skupno 186,66 EUR. Te stroške bo morala tožnica povrniti toženki, kot je odločeno v III. točki izreka te sodbe, v osmih dneh od prejema drugostopenjske sodbe. Če tega ne bo storila, pa ji bo v primeru zamude morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

48Odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče v tistem delu, v katerem toženka s pritožbo ni bila uspešna, šteje za nepotrebno vlogo. V tem delu je namreč v glavnem le ponovila svoje navedbe pred sodiščem prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 153. člena istega zakona).

-------------------------------

¹ To stališče je pojasnjeno v 16. točki obrazložitve
² 13. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča MOL, Ur. list RS, št. 130/2003 z dne 23. 12. 2003.
³ 6. točka 5. člena Pogodbe o najemu poslovnega prostora z dne 16. 5. 2016 (A10).