UPRS Sklep I U 980/2021-8

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnika sta dne 22. 6. 2021 vložila tožbo zoper v uvodu naveden akt Vlade RS, sprejet na 78. redni seji dne 27. 5. 2021, in navedla, da ima ta sklep Vlade naslednji izrek:

1Vlada RS je ugotovila, da se javni poziv k vložitvi kandidatur za imenovanje dveh evropskih delegiranih tožilcev, objavljen v Uradnem listu RS, št. 160/20, že po samem zakonu šteje za neuspešnega, zato na njegovi podlagi pripravljen predlog Državnotožilskega sveta za imenovanje dveh evropskih delegiranih tožilcev nima veljavnih pravnih učinkov.

2Vlada RS se je odločila, da se s predlogom Državnotožilskega sveta iz prejšnje točke sklepa ne bo seznanila.

3Vlada RS nalaga Ministrstvu za pravosodje, da v Uradnem listu nemudoma objavi nov poziv k vložitvi kandidatur za imenovanje dveh evropskih delegiranih tožilcev.

Navajata, da jima pisni odpravek sklepa ni bil vročen, zanj sta zaprosila Vlado RS dne 1. 6. 2021 in Ministrstvo za pravosodje 14. 6. 2021, tožbo pa vlagata zaradi nujnosti tega postopka, zlasti odločitve o začasni odredbi, pred prejetjem pisnega odpravka. Menita, da sta za tožbo legitimirana, ker gre za upravni akt v smislu 1. in 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), s katerim je Vlada odločila o pravici oziroma pravni koristi tožnikov in imata zato za vložitev tožbe aktivno legitimacijo. Navajata razloge za izpodbijanje sklepa, Vlada je odločila zunaj svoje pristojnosti, zmotno uporabila materialno pravo, kar izhaja iz stališč strokovne javnosti, odstopa ministrice ter stališča Glavne evropske tožilke. Poudarjata, da mora biti postopek imenovanja nepolitičen. Predlagata odpravo sklepa (prva točka) ter da se Vladi RS naloži, da se seznani s predlogom Državnotožilskega sveta za imenovanje A. B. in C. Č. na mesto evropskih delegiranih tožilcev in predloži predlog za njuno imenovanje Evropskemu državnemu tožilstvu (druga točka). Predlagata tudi povrnitev stroškov postopka.

2Hkrati s tožbo tožnika vlagata tudi predlog za izdajo začasne odredbe s predlogom:

1Toženi stranki se do pravnomočnega zaključka tega upravnega spora prepove objaviti javni poziv k vložitvi kandidatur za imenovanje dveh evropskih delegiranih tožilcev.

2Toženi stranki se do pravnomočnega zaključka tega spora prepove opraviti izbor dveh novih kandidatov za evropske delegirane tožilce.

3Toženi stranki se do pravnomočnega zaključka tega spora prepove seznaniti z izbranimi kandidati za evropske kandidirane tožilce iz novega javnega natečaja in jih predložiti Evropskemu javnemu tožilstvu v imenovanje.

3Tožena stranka Vlada RS je na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe odgovorila ter predlaga, da sodišče tožbo zavrže, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne, tožnikoma pa naloži plačilo stroškov postopka.

K točki I:

4Tožba ni dovoljena.

5Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjene procesne predpostavke, ki jih sodišče preizkuša v predhodnem preizkusu tožbe, in kolikor niso podane, tožbo na podlagi 36. člena ZUS-1 zavrže.

6Iz določb 1., v povezavi z 2. in 4. členom ZUS-1, izhaja, da se sodno varstvo v upravnem sporu zagotavlja po 2. členu, tako imenovani redni upravni spor o zakonitosti upravnega akta (kaj je upravni akt, ki je predmet preizkusa pred upravnim sodiščem definira drugi odstavek 2. člena), in na podlagi 4. člena, če zoper posamične akte in dejanja organa, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, tako imenovani subsidiarni upravni spor.

7S tožbo po 2. členu ZUS-1 lahko tožnik zahteva (prvi odstavek 33. člena ZUS-1): odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba); ugotovitev njegove nezakonitosti, če gre za upravni akt, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba); izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). S tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 4. člena pa lahko zahteva, kot izhaja iz drugega odstavka 33. člena ZUS-1.

8Sodišče ugotavlja, da tožnika v tožbi predlagata, da sodišče izpodbijani sklep Vlade RS z dne 27. 5. 2021 odpravi (prva točka tožbenega zahtevka) in da Vladi RS naloži, da se seznani s predlogom Državnotožilskega sveta za imenovanje A. B. in C. Č. na mesto evropskih delegiranih tožilcev in predloži predlog za njuno imenovanje Evropskemu javnemu tožilstvu (druga točka tožbenega zahtevka). Tako postavljen tožbeni zahtevek po vsebini ustreza tožbenemu zahtevku izpodbojne tožbe – prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Pravna kvalifikacija tožbenih zahtevkov in predmeta spora je v pristojnosti sodišča, ki jo opravi glede na navedbe v tožbi, ki jih je dolžan podati tožnik na podlagi prvega odstavka 30. člena ZUS-1. Sodišče je pravno kvalifikacijo v konkretni zadevi opravilo glede na vsebino, utemeljitev tožbe, iz katere izhaja, da tožnika nasprotujeta pravilnosti in zakonitosti sklepa Vlade z dne 27. 5. 2021 kot upravnega akta, s sklicevanjem na 2. člen ZUS-1. Iz tožbenih navedb ne izhaja, da tožnika vlagata tožbene zahtevke po drugem odstavku 33. člena ZUS-1, ker kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne navajata.

9Rok za tožbo zoper izpodbijani akt začne teči z vročitvijo upravnega akta (prvi odstavek 23. člena ZUS-1), tožbo pa je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Tožnika sta tožbo vložila priporočeno po pošti 22. 6. 2021, ko jima sklep Vlade RS z dne 27. 5. 2021 še ni bil vročen. Da jima sklep ni bil vročen, ni sporno, to izhaja iz njunih navedb v zadnjem odstavku točke 1 in 2 tožbe, temu pa pritrjuje tudi Vlada RS v odgovoru na tožbo in začasno odredbo v zadnjem odstavku točke III, enako pa izhaja tudi iz spisa, ki ga je predložilo Ministrstvo za pravosodje. Glede na navedeno nesporno dejstvo, da tožnikoma sklep Vlade z dne 27. 5. 2021 ni bil vročen, glede na citirani določbi 23. in 28. člena ZUS-1, tožnika vlagata tožbo preuranjeno. Nujnost kot razlog za vložitev tožbe pred vročitvijo sklepa Vlade RS, zaradi odločitve o začasni odredbi, ni zakonski razlog, ki bi ga lahko sodišče upoštevalo mimo določb ZUS-1 in preuranjene vložitve tožbe ne opravičuje in ne vzpostavlja obstoja procesne predpostavke pravočasnosti tožbe. S preuranjeno tožbo si tožnik tudi ne more zavarovati roka za tožbo, ki začne teči po (poznejši) izdaji oziroma vročitvi akta (glej Komentar Zakona o upravnem sporu k členu 28), zato sodišče tožnikov ni pozivalo k dopolnitvi tožbe. Tožnika torej z nevročenim sklepom Vlade RS ne moreta izkazati pravočasnosti tožbe, ki je pogoj za njeno vsebinsko obravnavo.

10Vročitev upravnega akta, zoper katerega ni pritožbe, ima za posledico, da upravni akt pridobi lastnost dokončnosti. Iz 2. člena ZUS-1 izhaja, da je sodišče stvarno pristojno za presojo dokončnih upravnih aktov, kolikor pa upravna odločba stranki še ni vročena skladno s pravili ZUP, to pomeni, da ni pridobila lastnosti dokončnosti. Šele dokončni upravni akt je lahko predmet presoje sodišča. Da sta tožnika zanj in njegovo vsebino zvedela na drug način, ni pravno relevantno in ne ustvarja lastnosti dokončnosti upravnega akta, za katerega presojo pravilnosti in zakonitosti je pristojno sodišče.

11Podrejeno sodišče pojasnjuje, zaradi ekonomičnosti postopka, in dejstva, da tožnika v tožbi poudarjata, da sta zahtevala vročitev sklepa, tako od Vlade RS kot Ministrstva za pravosodje, to pa izhaja tudi iz predloženega spisa, da po tretji alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1 lahko tožnik s tožbo zaradi molka organa zahteva izdajo oziroma vročitev upravnega akta, če mu upravni akt ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku (tretji odstavek 5. člena ZUS-1). S tožbo se zahteva izdajo oziroma vročitev akta pod pogoji, določenimi v 28. členu ZUS-1. Predpostavka za dopustnost take tožbe pa je, da je organ opustil izdajo/vročitev upravnega akta, to je odločitve, s katero organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Sodišče navedeno poudarja zaradi različnih stališč strank v postopku o pravni naravi sklepa Vlade RS z dne 27. 5. 2021, torej ali sklep Vlade RS je upravni akt, kot zatrjujeta tožnika, ali ne, kot zatrjuje Vlada RS. Do navedenega se sodišče ob obravnavani odločitvi ne opredeljuje, ker za obravnavano odločanje ta opredelitev ni relevantna.

12Ker je bila tožba vložena prezgodaj in je zato ni dopustno izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Odločalo je po predsednici senata v skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1.

K točki II:

13Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dopustna.

14V obravnavanem primeru tožba iz razlogov, ki jih je sodišče navedlo zgoraj, ni bila primerna za vsebinsko obravnavo, ker niso izpolnjene vse procesne predpostavke. Tožba, ki je sposobna za vsebinsko obravnavo, je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker v obravnavanem primeru vsebinska obravnava tožbe ni možna, je sodišče posledično, ob smiselni uporabi 2. točke 36. člena ZUS-1, zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

K točki III:

15Tožnika sta zahtevala tudi stroške postopka, ker pa je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, glede na določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.