VSC Sodba Cpg 21/2022

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo I Pg 60/2021 z dne 28. 9. 2021 izreklo: ″I. Tožena stranka T. d.o.o., ..., MŠ: ..., je dolžna v roku 15 dni po vročitvi prepisa te sodbe tožeči stranki J. d.o.o., MŠ: ..., plačati znesek 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 10. 2019 dalje do plačila. II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.‶

2Tožena stranka je po svoji pooblaščenki zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava skladno z določbo 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje

3Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

Presoja sodišča prve stopnje

Procesno stanje v zadevi

5Sodišče prve stopnje je izvod tožbe s prilogami vročilo toženi stranki v odgovor, vendar je tožena stranka na tožbo prepozno odgovorila.

6Sodišče prve stopnje je v takšni procesni situaciji moralo ugotoviti, če obstajajo pogoji za izdajo zamudne sodbe.

7Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje institut zamudne sodbe ureja 318. člen ZPP, ki se v skladu s 480. členom ZPP uporablja tudi v postopku v gospodarskem sporu. V skladu z določbo prvega odstavka 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku 30 dni (rok iz 277. člena ZPP) ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

8Pojasnilo je nadalje, da obrazložitev zamudne sodbe vsebuje le razloge, ki upravičujejo tako sodbo (peti odstavek 324. člena ZPP).

9Tožeča stranka je s tožbo vtoževala dva tožbena zahtevka, ki sta glasila: ″I. Tožena stranka T. d.o.o., ..., MŠ: ..., je dolžna v roku 15 dni po vročitvi prepisa te sodbe tožeči stranki J. d.o.o., ..., MŠ: ..., plačati znesek 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 10. 2019 dalje do plačila. II. Tožena stranka T. d.o.o., ..., MŠ: ... je dolžna na sedežu tožeče stranke J. d.o.o., ..., MŠ: ... demontirati krmilni mehanizem, ki ga je na sedežu tožeče stranke montirala dne 15. 1. 2020 in je bil predmet podjemne pogodbe po ponudbi tožene stranke št. 073a-2019 z dne 9. 10. 2019 ter na sedežu tožeče stranke vzpostaviti prejšnje stanje kot je bilo pred montažo krmilnega sistema dne 15. 1. 2020, v 15 dneh pod izvršbo. III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki povzročene pravdne stroške v 15 dneh od pravnomočnosti te sodbe, da ne bo izvršbe, do tedaj brezobrestno, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.‶, zato je sodišče prve stopnje povzelo, da če so od več tožbenih zahtevkov zaradi pripoznave ali na podlagi obravnavanja samo nekateri od njih zreli za končno odločbo ali je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo, lahko sodišče glede zrelih zahtevkov oziroma dela zahtevka konča obravnavo in izda sodbo (delna sodba po 314. členu ZPP).

Razlogi za izdajo delne zamudne sodbe

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz spisovnega gradiva (list št. 19-20) razvidno, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. Tožba s prilogami in skupaj s pozivom, naj odgovori na tožbo v roku 30 dni od njene vročitve, ji je bila vročena 12. 3. 2021 v skladu s prvim odstavkom 142. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP, 133. členom in tretjim odstavkom 139. člena ZPP. V pozivu je tožena stranka bila tudi opozorjena v skladu z drugim odstavkom 277. člena ZPP, da bo v primeru, če v 30-ih dneh od njene vročitve ne bo odgovorila na tožbo ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (zamudno sodbo), in da bo tožena stranka v primeru izdaje zamudne sodbe nosila stroške postopka.

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka v roku 30 dni od vročitve tožbe v odgovor ni odgovorila na tožbo oziroma je na tožbo odgovorila prepozno. Toženi stranki je sodna pošiljka bila vročena 12. 3. 2021 (vročilnica pri list. št. 20). Rok 30 dni za odgovor na tožbo je iztekel v ponedeljek, dne 12. 4. 2021 (četrti odstavek 111. člena ZPP). Tožena stranka je poslala odgovor na tožbo po pošti priporočeno dne 13. 4. 2021 in se v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZPP šteje, da je tega dne, to je 13. 4. 2021, odgovor na tožbo bil izročen sodišču, kar pomeni, da je odgovor na tožbo bil vložen po izteku 30-dnevnega roka, torej prepozno. Ker je tožena stranka na tožbo odgovorila prepozno, se šteje, kot da odgovora sploh ni vložila. Sodišče zato odgovora na tožbo tožene stranke ni upoštevalo.

Obrazložitev delne zamudne sodbe

12Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožbeni zahtevek ne nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (tretji odstavek 3. člena ZPP), zato lahko stranke razpolagajo z njim. Tožeča stranka namreč zahteva plačilo (vračilo) zneska v višini 6.832,00 EUR in demontažo krmilnega sistema z vzpostavitvijo prejšnjega stanja, kot je bilo pred sklenitvijo pogodbe.

13Sodišče prve stopnje je nato preverilo, če izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, kar pomeni, da je tožba sklepčna. V postopku izdaje zamudne sodbe (kontumacijskemu postopku) so pomembna samo dejstva, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi. Sodišče se ne spušča v ugotavljanje resničnosti v tožbi navedenih trditev, ker se šteje, da je tožena stranka s svojo pasivnostjo vse dejanske navedbe tožeče stranke pripoznala. Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka, ki na tožbo ne odgovori, priznava kot resnične dejanske navedbe v tožbi.

14Sodišče prve stopnje je dejanske navedbe tožeče stranke presojalo skladno z določbami 21. člena, 22. člena, 28. člena, 619. člena, 626. člena, 633. člena, 637. člena, 638. člena, 639. člena in 111. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

15Sodišče prve stopnje je presodilo da utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo 6.832,00 EUR izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Iz teh navedb izhaja, da je tožeča stranka s plačilom avansa v višini 80 % kupnine, to je v višini 6.832,00 EUR, v roku za sprejem ponudbe, to je dne 11. 10. 2019, sprejela ponudbo tožene stranke št. 0733-2019 z dne 9. 10. 2019 za menjavo elektro krmilnega sistema (sistema avtomatskega delovanja) na obstoječi vakumski sušilnici lesa tožeče stranke, ki je zajemala: KRO z elementi moči in krmiljenja, merilnik vlage (štiri merilna mesta), temperaturno tipalo za les, upravljalni ekran ″Tach‶, procesor z naloženo programsko opremo za sušenje različnih vrst lesa, magnetni ventil za dvigovanje tlaka v komori, tlačna sonda (podtlak v komori) in daljinski nadzor preko osebnega računalnika preko fiksne internetne povezave.

16Kot pojasni sodišče prve stopnje, sta pravdni stranki skladno z določbo 619. člena OZ sklenili podjemno pogodbo, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki izdelala, dobavila in montirala avtomatski krmilni sistem na obstoječi vakumski sušilnici lesa tožeče stranke, tožeča stranka pa se je zavezala, da ji bo za to plačala znesek v višini 8.540,00 EUR.

17Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz navedb v tožbi nadalje izhaja, da je tožena stranka krmilni sistem, ki je bil predmet podjemne pogodbe po ponudbi št. 0733-2019 z dne 9. 10. 2019, tudi dne 15. 1. 2020 dobavila in namestila na obstoječi sušilnici lesa tožeče stranke, vendar dela ni izvršila po dogovoru in po pravilih posla, kot to določa prvi odstavek 626. člena OZ. Tožeča stranka je namreč kmalu po montaži sistema ugotovila, da ima izvršeno delo napake in sicer: da sistem ne upošteva vhodnih podatkov (proces sušenja lesa z začetno vlago 50 %, debeline 7 cm, se ne razlikuje od sušilnega procesa lesa z začetno vlažnostjo 15 %, debeline 2 cm, zato se les suši nepravilno oziroma se les ne posuši do potrebne lesne vlažnosti); da vrste ponujenih programov sušenja niso dovolj prilagojene posamezni lesni vrsti, oziroma skupini (znano je, da vsaka lesna vrsta oziroma skupina lesa potrebuje svoj sušilni proces, ponujeni programi pa te sušilne procese posplošijo in se med sabo ne razlikujejo oziroma se ne razlikujejo dovolj, da bi bili učinkoviti za sušenje določene lesne vrste); da se sušilni proces na določeni točki (odvisni od vrste lesa) popolnoma ustavi in stoji tako dolgo (tudi več dni skupaj), dokler se ročno ne spremeni parametrov; da daljinski nadzor preko osebnega računalnika ni prilagojen dobavljenemu elektro krmilnemu sistemu (uporabniški vmesnik za daljinski nadzor ne omogoča enakih funkcij, kot uporabniški vmesnik na elektro krmilnemu sistemu). O nedelovanju oziroma napakah krmilnega sistema je tožeča stranka toženo stranko v skladu s prvim odstavkom 633. člena OZ pravočasno in pravilno obvestila. Iz tožbenih navedb je namreč razvidno, da je tožeča stranka toženo stranko večkrat telefonsko obveščala, prvič nemudoma po ugotovitvi nedelovanja sistema oziroma ob prvem poskusu sušenja, takoj po opravljeni montaži, v mesecu januarju. Prav tako je tožeča stranka toženo stranko v skladu s prvim odstavkom 636. člena OZ pravilno pozvala, da napake odpravi, vendar tožena stranka napak do 28. 9. 2020 ni odpravila. Tožeča stranka je namreč toženo stranko, kot to izhaja iz tožbenih navedb, od 15. 1. 2020 do 25. 9. 2020 večkrat klicala in toženo stranko pozivala, da odpravi napake dobavljenega sistema, da ji da dostop, da bo programe sama uredila na način, da bo sistem deloval, prav tako jo je pozvala, da tožeči stranki predloži dokumentacijo k sistemu oziroma krmiljenju, elektro sheme, navodila, garancijo, pa tožena stranka tudi tega ni posredovala niti ni odpravila napak. Tožeča stranka je toženo stranko večkrat klicala, pri čemer se direktor na večino klicev sploh ni javljal, če pa se je javil, je bil njegov odgovor, da je zelo zaposlen in da se slišijo drugič, nazadnje je celo izjavil, da dva meseca nima časa, s strani direktorja tožene stranke je tožeča stranka dobila splošno navodilo, naj vsaki 2 uri gre k sušilnici, si zapisuje podatke, meri les, preko telefona je direktorju tožeče stranke naročal, kaj naj prestavijo, vendar nič od tega ni pomagalo in v vsem času od 15. 1. 2020 do 25. 9. 2020 tožeča stranka ni uspela posušiti nič lesa oziroma tožena stranka ni odpravila napak na elektro krmilnem sistemu. Tožeča stranka je zato v skladu s 639. členom OZ upravičeno odstopila od pogodbe in v skladu z drugim in petim odstavkom 111. členom OZ upravičeno zahtevala vračilo že plačanih 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva ko je tožena stranka prejela plačilo, to je od 11. 10. 2019 dalje. Iz navedb namreč izhaja, da je tožeča stranka z dopisom z dne 26. 9. 2020 in ponovno 28. 9. 2020 od pogodbe tudi odstopila ter toženo stranko pozvala za vračilo avansa, demontažo in vzpostavitev prejšnjega stanja.

18Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Predloženi dokazi, ponudba št. 0733-2019 z dne 9. 10. 2019 v prilogi A 2, potrdilo o plačilu v prilogi A 3, avansni račun št. 020-2019 z dne 11. 10. 2019 v prilogi A 4, e-sporočila v prilogah A 5 do A 6 in zahtevek tožeče stranke za vračilo predujma, demontažo krmilnega sistema in montažo starega sistema z dne 8. 10. 2020 v prilogi A 7 in odgovor tožene stranke na zahtevek za vračilo predujma, demontažo krmilnega sistema in montažo starega sistema z dne 14. 10. 2020 v prilogi A 8 potrjujejo navedbe tožeče stranke.

19Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa v roku 30 dni ni odgovorila na tožbo in ker v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, in utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka sama, ali z dejstvi, ki so splošno znana, presodilo, da so izpolnjene vse zakonske predpostavke v skladu s 318. členom ZPP. Sodišče je zato na podlagi 314. in 318. člena ZPP izdalo delno zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko za plačilo 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2019 dalje do plačila, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe. Sodišče pa ni izdalo zamudne sodbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za demontažo krmilnega sistema z vzpostavitvijo prejšnjega stanja, kot je bilo pred montažo krmilnega sistema, ker je presodilo, da glede slednjega ti pogoji še ne obstojijo.

Pritožbene navedbe in presoja pritožbenega sodišča

20Pritožba potrdi, da tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo in pritrdi, da drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da ima na podlagi določila drugega odstavka 111. člena Obligacijskega zakonika stranka v primeru, da je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Tožeča stranka ima tako pravico, da zahteva vračilo plačanega dela - torej avansa v vtoževani višini, vendar pritožba izpostavlja, da je potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke obravnavati kot jamčevalni zahtevek. Jamčevalni zahtevek pa mora obsegati tako dajatveni, kot tudi oblikovalni del, katerega pa je potrebno za samo utemeljenosti tožbenega zahtevka obravnavati celostno.

21Pritožba povzame, da je sodišče prve stopnje dajatveni tožbeni zahtevek tožeče obravnavalo z delno zamudno sodbo, s čimer je kršilo določilo 314. člena ZPP Slednji določa, da v primeru, če so od več tožbenih zahtevkov zaradi pripoznave ali na podlagi obravnavanja samo nekateri od njih zreli za končno odločbo ali je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo, lahko sodišče glede zrelih zahtevkov oziroma dela zahtevka konča obravnavo in izda sodbo (delna sodba). Ker je po stališču pritožbe jamčevalni zahtevek iz naslova odstopa od pogodbe obligatorno sestavljen tako iz dajatvenega kot oblikovalnega zahtevka (vrnitev v prejšnje stanje), ga je mogoče šteti le kot enovit tožbeni zahtevek, sodišče ne bi smelo odločati le o dajatvenem delu tožbenem zahtevku, pač pa bi moralo ob ugotovitvi, da je oblikovalni del zahtevka nesklepčen, celotno tožbo tožniku vrniti v popravo in kot takšno, ko ta prestane predhodni preizkus, vročati v odgovor toženi stranki. Pogoji za izdajo zamudne sodbe, tudi delne, v konkretni zadevi niso bili izpolnjeni, zato je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določbe 316. člena ZPP. Utemeljenost jamčevalnega tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja. Nedopustno je torej odločanje le o tem, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki vrniti plačano kupnino, oziroma v konkretnem primeru plačan avans, če sodišče ne more odločiti o dajatvenem zahtevku tožeče stranke, ker je ta nesklepčen. V kolikor se izkaže, da tožena stranka ni dolžna oziroma ne bo dolžna demontirati vgrajen krmilni sistem in pri tožeči stranki vzpostaviti prejšnjega stanja, bi takšno stanje privedlo do nedopustne situacije, ko bi tožeča stranka bila neupravičena obogatena, saj bi prejela tisto, kar je sama dala, dodatno pa bi razpolagala s stvarjo, ki jo je na podlagi razveljavljene pogodbe obdržala in ima od te stvari tudi korist.

22Pritožbene navedbe o tem, da gre pri jamčevalnem zahtevku iz podjemne pogodbe, če ga pogodbena stranka uveljavlja po sodni poti, za tožbeni zahtevek, ki je sestavljen iz dajatvenega in oblikovalnega tožbenega zahtevka ter da bi zato sodišče prve stopnje moralo oba tožbena zahtevka obravnavati skupaj in ne bi smelo izdati delne zamudne sodbe, so v okoliščinah konkretnega primera neutemeljene.

23Pritožba ne pove konkretno, kateri del tožbenega zahtevka ali kateri tožbeni zahtevek, ki ga uveljavlja tožeča stranka, je oblikovalni, pritožbeno sodišče lahko glede na pritožbene navedbe zaključi, da pritožba šteje kot oblikovalni tožbeni zahtevek tisti del tožbenega zahtevka, glede katerega sodišče prve stopnje ni izdalo zamudne sodbe in se z njim zahteva od tožene stranke demontaža tistega, kar je vgradila, pa ni ustrezalo pogodbenim zahtevam tožeče stranke.

24Pritožbeno stališče, da gre pri slednjem tožbenem zahtevku za oblikovalni tožbeni zahtevek in da ga ni mogoče ločeno obravnavati od tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo z delno zamudno sodbo, je zmoten.

25Pri obeh tožbenih zahtevkih gre za dajatvena tožbena zahtevka, ki ju tožeča stranka vtožuje potem, ko je skladno z določbo 639. člena OZ kot naročnica del izbrala jamčevalni zahtevek, ki ji daje pravico do odstopa od pogodbe in je to oblikovalno pravico uresničila z enostransko izjavo volje, ki jo je sporočila toženi stranki, kar ni pritožbeno sporno.

26V trenutku, ko je tožena stranka prejela obvestilo tožeče stranke, da odstopa od pogodbe, je podjemna pogodba razvezana in takrat so nastopile posledice iz 111. člena OZ, da sta obe stranki prosti svojih obveznosti, imata pa pravico zahtevati vrnitev tistega, kar je dala.

27Tožeča stranka tako vtožuje tožbeni zahtevek, s katerim terja vračilo plačanega avansa, z drugim tožbenim zahtevkom pa od tožene stranke terja odstranitev tistega, kar je vgradila, torej gre tudi za dajatveni tožbeni zahtevek, pri obeh zahtevkih pa gre za tožbena zahtevka kot posledica razveze podjemne pogodbe in ne za jamčevalni tožbeni zahtevek, ki bi ju bilo potrebno obravnavati kot enotni tožbeni zahtevek.

28Tako pritožba nima prav, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je izdalo delno zamudno sodbo, pritožbeno pa ni sporno, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila v zakonsko določenem roku 30 dni. Ob dejanskem stanju, na katerega je sodišče prve stopnje vezano, če tožena stranka ne odgovori na tožbo ali odgovori prepozno, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izdalo delno ugodilno zamudno sodbo.

29Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pazi po uradni dolžnosti na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

30Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

31Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).