UPRS Sodba I U 327/2020-21

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se v korist Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) razlasti 1/2 nepremičnine parc. št. 2392/55 k.o. ..., v solasti tožnikov A. A. do 1/8 in B. B. do 3/8 (1. točka izreka) in da je dokončna odločba podlaga za izbris zaznambe razlastitvenega postopka in vpis lastninske pravice na tem deležu nepremičnine v korist razlastitvene upravičenke Mestne občine Ljubljana (2. točka izreka). V obrazložitvi ugotavlja, da po tej nepremičnini poteka obstoječa občinska javna lokalna krajevna cesta ..., ki je kategorizirana z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest (Ur.l. 70/2005; v nadaljevanju Odlok) v 6. členu pod zaporedno številko 815. Odlok je začel veljati 10. 8. 2005, tj. pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih cestah (Ur.l. 92/2005, v nadaljevanju ZJC-B). V času vložitve zahteve za razlastitev po tej javni cesti poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o cestah. Razlastitev je nujna, saj že najmanj od 10. 8. 2005 javni promet poteka po cesti, ki bi morala biti v lasti občine, ker promet poteka po zasebni nepremičnini že štirinajst let in se ne uporablja za drug namen, pa je javna korist v sorazmerju s posegom v lastninsko pravico ter poseg ne bo prekomeren. Hkrati to pomeni, da razlastitvena upravičenka ne razpolaga z drugo nepremičnino za dosego istega namena. Razlastitvena upravičenka je poskušala zemljišče pridobiti sporazumno, vendar tožnika njene ponudbe nista sprejela. Zato je organ odločil, da se solastniški delež na navedeni nepremičnini razlasti v korist MOL.

2Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Pritožbene navedbe, da ponudba MOL ne vključuje vrednosti podpornega zidu, ki je bil zgrajen pred približno 20 leti zaradi zavarovanja služnostne poti, zavrača, ker gre za vprašanje civilnega prava in zahtevek, ki ga imata tožnika do tretjih oseb in ne do MOL, ki ni bila stranka dogovora o gradnji podpornega zidu. Glede višine odškodnine, s katero se tožnika ne strinjata, še navaja, da imata po šestem odstavku 207 člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) možnost, da na pristojno nepravdno sodišče vložita predlog za odmero odškodnine, o katerem bo odločalo sodišče.

3Tožnika zoper odločbo vlagata tožbo, saj se s takšno odločitvijo ne strinjata. Navajata, da je B. B. invalid, ki ne more skrbeti sam zase, zaradi česar so mu bile kršene vse pravice, ki mu gredo po Ustavi in Evropski konvenciji o zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kot hudemu invalidu bi mu morala namreč država zagotoviti možnost prihoda na ustno obravnavo s spremstvom in dodatno možnost zastopanja, da bi se lahko ustrezno izjavil v razumnem roku in se udeležil ustne obravnave. Oba tožnika sta nadalje prava neuki stranki, ki sta se sprva udeleževala neformalnega postopka. Da bi se preprečila erozija in posipanje na spodaj ležeče zemljišče, so solastniki iz lastnih sredstev zgradili podporni zid, ki je stal vsaj 20.000,00 EUR. Nedopustno je, da razlastitvena upravičenka zahteva zgolj nepremičnino, ne pa tudi nepremičnine, na kateri je zid, ki služi izključno cesti.

4Opozarjata na dejstva, ki so bila toženki znana iz drugih, istovrstnih postopkov, in sicer da javna pot ni predvidena po parceli tožnikov, ampak po parceli 2405/12 k.o. ..., kar izhaja iz lokacijske informacije in karte 3.1., ki je v upravnem spisu prvostopenjskega organa št. 352-130/2019. To izhaja tudi iz gradbenih dovoljenj in gradbene dokumentacije za stavbe, ki imajo vse uvoze in vhode v garaže obrnjene k predvideni poti in stojijo na parc. št. 2406/25 in 2406/1 k.o. .... Iz karte plazljivih in erozijsko nevarnih območij izhaja, da je razlaščena nepremičnina na izrazito plazovitem področju, medtem ko je parc. št. 2405/12 k.o. ... na področju, ki ni plazovito ali erozijsko izpostavljeno. Ne drži torej, da razlastitvena upravičenka ne razpolaga z drugo nepremičnino, saj je to za cesto primernejša nepremičnina. Razlog za razlastitev ni pojasnjen, še toliko manj pa odstop od primernejše trase poti. Razlaščena nepremičnina je pot oziroma kolesarska steza, ki so jo zgradili prebivalci tega območja sami zase in ni primerna za cesto, saj dostop z intervencijskimi vozili ni možen, po predvideni trasi ceste pa bi bil možen. ZJC-B predvideva možnost razlastitve zgolj za cesto, po kateri poteka promet, kar ta pot ni. Ugovarjata še, da ob uveljavitvi ZJC-B javna pot ni obstajala. Toženka bi morala opraviti test sorazmernosti posega in tehtanja interesov upravičenke in zavezancev in bi morala uporabiti podatke, ki so ji bili znani. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zahtevo razlastitvene upravičenke zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje. Uveljavljata tudi povračilo stroškov postopka.

5Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

6Stranka z interesom v odgovoru na tožbo opozarja, da tožnika v tožbi uveljavljata nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče glede na 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne sme upoštevati, saj ne utemeljita, da jih upravičeno nista mogla navesti v postopku izdaje izpodbijanega akta. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da je eden od njiju invalid, oba pa sta prava neuka, ne zadošča. Po prejemu izpodbijanega akta sta vložila vsak svojo pritožbo, kar pomeni, da sta sposobna brati, pisati ter odreagirati v roku 15 dni. Med razlastitvenim postopkom nista nasprotovala razlastitvi in nista ugovarjala, da pogoji za razlastitev niso izpolnjeni. V pritožbah sta navajala nova dejstva, pri čemer ju je motilo le, da v ponujeni odškodnini ni bila vključena vrednost podpornega zidu, medtem ko sami razlastitvi nista ugovarjala. Niti v pritožbi in niti v tožbi pa ne navedeta, na kateri nepremičnini naj bi se ta zid nahajal. Če se nahaja na razlaščeni nepremičnini, predstavlja njeno sestavino in je bil razlaščen skupaj z njo. Če se nahaja na drugi nepremičnini, bi morala tožnika zahtevo, da se razlasti še druga nepremičnina pravočasno uveljavljati in v skladu z 202. členom Zakona o urejanju prostora¹ (v nadaljevanju ZUreP-2) zahtevati odkup preostale nepremičnine ali njenega dela.

7Nerelevantno je tudi sklicevanje na dejstva in dokaze, ki da naj bi bili toženki znani iz drugih postopkov, saj mora vsaka stranka v postopku sama zatrjevati dejstva in predlagati dokaze, pomembne za izdajo odločbe. Ne drži, da javna pot nikoli ni bila na parceli tožnikov, saj pot poteka po parceli, ki je razlaščena, kar sta tožnika potrdila s tem, ko sta v pritožbi navajala, da se strinjata z odkupom, vendar bi morala biti odškodnina višja. Po parceli št. 2405/12 k.o. ... je bila res predvidena izgradnja ceste, vendar pa MOL ne načrtuje njene izgradnje. Zazidalni načrt je bil leta 2010 ukinjen, ureditev te ceste pa ekonomsko ni upravičena, medtem ko cesta po predmetni nepremični že dlje časa obstoji in je tudi kategorizirana. Ne drži niti, da je razlaščena nepremičnina na izrazito plazovitem območju, parcela 2405/12 k.o. ... pa ne in to niti ni relevantno, saj se v postopku ne odloča, kje bi bil najbolj primeren potek nove trase še neobstoječe ceste, ampak se odloča o razlastitvi že obstoječe ceste. Tožbene navedbe, da cesta ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo, saj je kvečjemu kolesarska steza, so v nasprotju z ostalimi, prav tako prepoznimi navedbami tožnikov. Predmetna cesta je kategorizirana lokalna cesta ... . Po tej cesti poteka edini dostop do objektov ... in se torej po njej vozijo lastniki teh objektov, dostavna vozila in obiski, kar pomeni, da ne drži, da po cesti ne poteka promet. Neutemeljene so tudi navedbe, da ob uveljavitvi ZJC-B javna pot še ni obstajala, kajti če ne bi obstajala, ne bi mogla biti kategorizirana z odlokom, ki je kategoriziral le obstoječe ceste. Predlaga zavrnitev tožbe, uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

8Tožba ni utemeljena.

9Po prvem odstavku 19. člena ZJC-B² se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem in v tem členu, če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot določa prvi odstavek 3. člena zakona. Po tretjem odstavku 19. člena ZJC-B se, ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1³, šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona. V obravnavani zadevi je organ ugotovil obstoj vseh pogojev za razlastitev, tj. da je nepremičnina parc. št. 2392/55 k.o. ... na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest (Ur.l. RS 70/05) del kategorizirane lokalne krajevne ceste ..., da je bila del ceste že ob uveljavitvi ZJC-B in da tudi v času razlastitve po tej parceli poteka cestni promet. Ugotovil je, da je poseg nujen, ker tako stanje obstaja že najmanj štirinajst let, in da ne bo prekomeren, ker se nepremičnina že sedaj ne uporablja v drug namen.

10Tožnika v postopku pred upravnima organoma obstoju teh, za razlastitev pravno relevantnih dejstev, nista nikoli oporekala. To velja tako za postopek na prvi kot tudi na drugi stopnji, saj se je njun pritožbeni ugovor nanašal zgolj na višino odškodnine oziroma na dejstvo, da v njej ni zajeta vrednost podpornega zidu, kar pa niso okoliščine, ki bi preprečevale razlastitev. Pri tem sodišče ugotavlja, da jima je bila zahteva za razlastitev, v kateri je stranka z interesom zatrjevala, da so izpolnjeni pogoji za razlastitev, vročena. Vročena jima je bila tudi prvostopenjska odločba, v kateri je organ pojasnil, kateri so pogoji za razlastitev, in ugotovil, da so v obravnavani zadevi izkazani.

11Tožnika sta šele v tožbi ugovarjala, da ni pogojev za razlastitev, in sicer trdita, da po predmetni parceli v času uveljavitve ZJC-B in v času razlastitve ni bilo ceste in ni potekal cestni promet, ampak po njej vodi zgolj steza. Ugovarjata tudi nujnosti in sorazmernosti razlastitve, saj trdita, da toženka razpolaga z drugo nepremičnino, po kateri je v planskih aktih predvidena izgradnja ceste, teren in lokacija te nepremičnine pa je bolj primerna za cesto. Sodišče se strinja s stranko z interesom, da s tem tožnika uveljavljata nova dejstva, za dokazovanje teh dejstev pa predlagata nove dokaze.

12Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa obveznost, da mora stranka v upravnem postopku natančno, po resnici in določno navesti dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (prvi odstavek 140. člena ZUP) in za svoje navedbe predložiti tudi dokaze (drugi odstavek 140. člena ZUP). Enaka dolžnost glede zatrjevanja dejstev in predlaganja dokazov velja tudi v primerih, ko se stranka z njimi odziva na dejanja nasprotne stranke ali upravnega organa, ki jih opravi po uradni dolžnosti v okviru pooblastil, danih za izvedbo preiskovalnega načela (prvi odstavek 8. člena v zvezi s 139. členom ZUP).⁴ Drugi odstavek 146. člena ZUP nadalje določa, da sme stranka navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve; če pa stori to po ustni obravnavi, mora opravičiti, zakaj tega ni storila na obravnavi. Nadalje tretji odstavek 238. člena ZUP določa, da lahko pritožnik v pritožbi navaja pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Taka ureditev je odraz okoliščine, da lahko prvostopenjski organ odloča le tako, da upošteva tista dejstva, ki obstajajo in so mu znana ob obravnavanju zadeve na ustni obravnavi oziroma vsaj ob izdaji odločbe ter zato zavezuje stranke, da pri ugotavljanju dejanskega stanja aktivno sodelujejo.

13Sankcije za opustitev teh določb določa tretji odstavek 20. člena ZUS-1 po katerem stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Nadalje 52. člen ZUS-1 določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnikova pasivnost v upravnem sporu je upravičena, ko na navajanje dejstev in predlaganje dokazov ne more vplivati, ko torej odsotnosti navedb in predlogov v upravem postopku ni mogoče pripisati njegovi krivdi.⁵

14Glede na navedeno je v tej zadevi bistveno, ali obstajajo opravičljivi razlogi za to, da sta tožnika šele v tožbi oporekala razlastitvi in navajala dejstva, iz katerih naj bi izhajalo, da je ta neupravičena ter predlagala nove dokaze, ki naj se izvedejo za dokazovanje teh dejstev. Ta dejstva in dokazi bi se torej upoštevali le, če bi tožnika izkazala, da jih upravičeno nista mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

15Tožnika v tožbi trdita, da dejstev, zaradi katerih razlastitvi ugovarjata, nista mogla navajati, ker je eden od njiju težak invalid, oba pa sta prava neuki stranki. Po presoji sodišča tako posplošeno navajanje razlogov za opustitev pravočasnega navajanja relevantnih dejstev tožnikov ne opravičuje. Četudi je eden od tožnikov invalid, o čemer sicer do zaključka glavne obravnave ni bil predložen noben dokaz, je dejstvo, da je drugi od tožnikov sposoben udeleževati se postopka, saj se je udeležil naroka za glavno obravnavo, in kot tožnika sama trdita, dogovarjanj in pogajanj, ki so potekala s predstavniki MOL, ter postopka za ustanovitev nujne poti, ki teče v zadevi N 435/2019. Oba tožnika sta tudi vložila pritožbo zoper odločbo. Ob tem sodišče ne more verjeti, da vsaj eden od njiju dejstev, ki jih navajata v tožbi, ni bil zmožen bodisi navajati bodisi pisno po prejemu zahteve za razlastitev in vabila na ustno obravnavo bodisi se udeležiti obravnave in jih navajati ustno, da bi jih prvostopenjski organ vnesel v zapisnik. Niti Ustava RS niti mednarodni akti, na katere se sklicujeta tožnika, ne določajo, da bi moral organ invalidu ali razlastitvenim zavezancem priskrbeti in plačati pravno pomoč oziroma stroške zastopanja, pri tem pa tožnika organu niti nista sporočila, da se ne moreta udeleževati postopka, ker je eden invalid, ali da potrebujeta več časa za pripravo odgovora ali za to, da bi si poiskala pravno pomoč.

16Sodišče ugotavlja še, da je prvostopenjski organ tožnika pravočasno vabil na ustno obravnavo. Pri tem je na vabilu izrecno navedeno, da naj stranke, če se obravnave ne morejo udeležiti, to takoj po prejemu vabila oziroma nastanku vzroka sporočijo upravnemu organu in predložijo dokazilo. Izrecno je tudi navedeno, da se lahko tožnika do posredovanih listin opredelita pisno do ustne obravnave ali ustno na zapisnik. Pojasnjeno je tudi, da bodo imele stranke na ustni obravnavi možnost, da se seznanijo s postopkom ter izjavijo o okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe o razlastitvi. Nihče od njiju se obravnave ni udeležil niti za zastopanje ni pooblastil koga drugega. Da sta bila to sposobna storiti, pa izhaja že iz dejstva, da sta za vložitev tožbe pooblastila odvetnico. Prav tako se nista opravičila in nista prosila za preložitev. Tudi pisnih pripomb zoper razlastitev nista dala in toženke nista obvestila, da je tožnik invalid in zato potrebuje daljši rok za izjavo. Prav tako nista trdila, da jima je bilo onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do izjave, ker je eden od tožnikov invalid, oba pa pravna laika.

17Glede na vsa pojasnila, ki so bila dana tožnikoma v vabilu in glede na vse, kar je bilo zapisano v zahtevi za razlastitev, ki sta jo prejela, pa sodišče tudi ne more šteti za verjetno, da je tožnika v upravnem postopku pri navajanju dejstev, ki jih uveljavljata v tožbi, ovirala okoliščina, da sta prava neuki stranki. Organ ju je namreč o pomenu postopka in njuni pravici do izjave ter obveznostih v primeru izostanka poučil na način, ki je namenjen predvsem pravnim laikom, saj prava uke stranke določbe ZUP poznajo. Toženka tudi ni imela nobene pravne podlage, da bi v obravnavanem postopku presojala dejstva, ki so jih v drugih razlastitvenih postopkih zatrjevali drugi razlastitveni zavezanci. Sicer pa sta tožnika (šele) na glavni obravnavi dodala novo opravičilo, češ da sta opustila navajanje dejstev in dokazov v upravnem postopku, ker sta menila, da se bodo upoštevala stališča, ki so bila izrečena na sestankih, saj gre za eno cesto in zato za en postopek, tako da sta v pritožbi poudarila le podporni zid, ker se ta nahaja na njima solastni nepremičnini. Že dodajanje vedno novih razlogov za opustitev navajanja dejstev in dokazov po presoji sodišča vzbuja dvom v verodostojnost teh trditev. Poleg tega pa je zatrjevano opravičilo nelogično, saj ne izhaja iz vsebine pritožbe, vložene zoper prvostopenjsko odločbo. Tožnika namreč v pritožbi izrecno zapišeta, da „nimata nič proti odkupu, vendar ker ponudba ne vključuje tudi vrednosti podpornega zidu, je odkupna cena prenizka in se z njo ne strinjata“. Če bi torej menila, da se bo vedelo, da razlastitvi nasprotujeta, ker sta ji nasprotovala na sestankih oziroma so ji nasprotovali drugi lastniki nepremičnin, po kateri gre cesta, bi na to opozorila že v pritožbah, namesto da sta navajala, da se „z odkupom“ strinjata, ne strinjata pa se s ceno, ker ne vključuje vrednosti podpornega zidu.

18Ker je sodišče po povedanem prišlo do zaključka, da tožnika nista izkazala, da ugovorov zoper razlastitev, ki jih uveljavljata v tožbi, upravičeno nista mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta, je izvedbo v tožbi predlaganih dokazov (razen vpogleda v listine v upravnem spisu) zavrnilo. To pa hkrati pomeni, da je sledilo utemeljitvi upravnega akta, v kateri je toženka ugotovila obstoj vseh dejstev, na podlagi katerih je lahko v skladu z določbami ZJC-B in ZUreP-2 utemeljeno odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijanega akta. Pri tem pa še pripominja, da tožnika niti v tožbi in niti na prvem naroku listinskih dokazov sploh nista predložila, nekaterih pa kljub pozivu sodišča niti nista substancirala do te mere, da bi jih sodišče sploh lahko izvedlo (npr. predlog za zaslišanje vseh drugih razlastitvenih zavezancev, predlog za vpogled v gradbeno dovoljenje in gradbeno dokumentacijo). Pri tem je pooblaščenka predlagala, naj listine, ki naj se vpogledajo, pribavlja sodišče, češ da jo veže poklicna tajnost v razmerju do osebe, ki jo je v teh postopkih zastopala. Celo če bi razlastitveni zavezanec g. C. C. res odklonil, da se listine iz postopka št. 352-130/2019 – 5 in N 435/2019 uporabijo v tem postopku, dokler njegov postopek ni bil zaključen, je bil postopek razlastitve te osebe, kot izhaja iz navedb obeh strank, do prvega naroka za glavno obravnavo v obravnavani zadevi zaključen. Poleg tega pa so med temi listinami tudi listine, tj. posamezne karte Občinskega prostorskega načrta MOL, Izvedbeni del in orto foto posnetek, ki ne morejo predstavljati listin, za katere bi veljala poklicna molčečnost. Zato sodišče še opozarja, da bi bilo upoštevanje takšnih dokazov ne samo prepozno, ampak tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, po katerem si morajo sodišče, stranke in drugi udeleženci prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Vsaka stranka je dolžna v postopku skrbno in pravočasno uresničevati svoje pravice, navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej. Sodišče je dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku.

19Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

20Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker stranka z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo ni prispevala k odločitvi sodišča, je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrnilo tudi njen zahtevek za povračilo stroškov postopka.

¹ Ur.l. 61/17.
² Določba je še vedno v veljavi na podlagi drugega odstavka 123. člena Zakona o cestah.
³ Ur.l. 110/02 in naslednji. Enako kot 93. člen ZUreP-1 določa sedaj veljavni prvi odstavek 194. člena ZUreP-2.
⁴ Erik Kerševan, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 309.
⁵ Kot v prejšnji opombi, stran 311.