VSL Sodba I Cp 1660/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna tožencem v roku 15 dni povrniti 931,47 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da so ji toženci dolžni nerazdelno plačati 65.000 EUR in nastale pravdne stroške (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da mora tožencem plačati 3.556,06 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹. Navaja, da je bivši mož A. A. odtujil del skupnega premoženja ter da ima po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)² in na podlagi sodne prakse pravico zahtevati del skupnega premoženja od zemljiškoknjižnih lastnikov. Gre za primer vlaganja enega zakonca v nepremičnino, ki je bila v solastnini drugega zakonca s tretjo osebo. Z vlaganji je nastala nova stvar, stanovanje. Sklicuje se na odločbi VS RS II Ips 603/2007 in II Ips 152/2001. Terjatev zakonca iz skupnega premoženja in zahteva za njegovo delitev ne zastarata. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, saj bi moralo uporabiti izključno določila ZZZDR. Odločitev odstopa od dosedanje sodne prakse. Ni sporno, da je njen nekdanji mož najel kredit in znesek vračila predstavlja skupno premoženje, glede katerega je zahtevek nezastarljiv. Nepremičnino, v katero so bila vložena sredstva skupnega premoženja, je bivši mož brez njene vednosti z darilno pogodbo z 18. 2. 1982 prenesel na tretjega toženca. Tožnica je bila vsa leta prepričana, da je nepremičnina last moža in ji zemljiško knjižno stanje ni bilo znano. Darilne pogodbe ji ni treba izpodbijati. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo tožencev B. A. in C. A. Ob daritvi nepremičnine sinu sta zagotovo vedela, kaj sta tožnica in njun sin zgradila ter v kakšni fazi je bila gradnja, ko je bivši mož nepremičnino podaril tretjemu tožencu. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedima tretjega toženca in njegove žene, čeprav sta za izid postopka zainteresirana. Priča D. D. je vlaganja takratnih zakoncev v nepremičnino in posest potrdil. Za gradnjo je bil najet velik kredit, za katerega ni izkazano, da bi bil porabljen za druge namene. Toženci listin o višini kredita niso dostavili. Protispisno je sklepanje, da tožnica in njen bivši mož za sporno nepremičnino nista bila zainteresirana zaradi selitve na P., saj sta načrtovala, da bi se v hišo vselila na stara leta. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj se je v hišo vselil tretji toženec. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3Toženci so na pritožbo odgovorili, prerekali pritožbene navedbe in predlagali njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko in drugega toženca zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije, saj z zatrjevanimi vlaganji tožnice nista bila obogatena. V času vlaganj namreč nista bila več lastnika sporne nepremičnine. Zaradi zastaranja pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper tretjega toženca. Ugotovilo je, da je tretji toženec od 19. 2. 1982 izključni lastnik nepremičnine in od aprila 1983 tudi njen neposredni posestnik, zato je glede na navedbe tožnice, da so bila vlaganja zaključena v letu 1983, skladno s 361. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)³ v povezavi z 210. členom ZOR petletni zastaralni rok za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve začel teči najkasneje 1. 1. 1984 ter se je iztekel najkasneje 1. 1. 1989. Ker je bil tožba vložena 20. 8. 2019, je tožbeni zahtevek zastaral.

6V pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Popolno in pravilno je ugotovilo dejanske stanje, izvedlo vse potrebne dokaze in ker je bilo dejansko stanje za obravnavo ugovora o zastaranju zahtevka že dovolj razjasnjeno, utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prve toženke in drugega toženca. V kakšnem stanju je bila sporna nepremičnina v času, ko sta jo omenjena podarila bivšemu možu tožnice, za odločitev v konkretnem postopku ni pomembno. Tožbeni zahtevek se je namreč glasil na povrnitev denarnih vlaganj v nepremičnino iz naslova neupravičene obogatitve, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da v času zatrjevanih vlaganj prva toženka in drugi toženec nista bila več lastnika sporne nepremičnine, zato z navedenimi vlaganji nista mogla biti obogatena.

7Zmotno je stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločati na podlagi določb ZZZDR. Tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva povrnitev vlaganj zoper tretje osebe in ne bivšega zakonca. Drži, da se za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in deležev zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju uporabljajo določbe ZZZDR (51. in 59. člen v zvezi z 12. členom ZZZDR oziroma smiselno sedaj veljavne določbe Družinskega zakonika (DZ)⁴). Enako tudi za povrnitev vlaganj enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca. Vendar v primeru, ko sta zakonca ali zunajzakonska partnerja vlagala v nepremičnino tretje osebe, se navedene določbe ZZZDR uporabljajo zgolj v razmerju med njima, v razmerju do tretje osebe pa določbe o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ v povezavi z 48. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ)⁵ oziroma v konkretnem sporu določbe ZOR in ZTLR). Takšno stališče je jasno zavzela tudi sodna praksa.⁶ V pritožbi citirani sodni odločbi⁷ zato za konkretni spor nista relevantni, saj na pasivni strani nekdanji mož tožnice ne nastopa.

8Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo glede zastaranja tožbenega zahtevka zoper tretjega toženca. Določbi 381. člena ZOR in 351. člena OZ, ki določata, da zastaranje ne teče med zakoncema, namreč v konkretnem primeru nista uporabljivi. Tretji toženec je bivši svak tožnice in ne njen zakonec, zato je za razmerja med tožnico in tretjim tožencem potrebno uporabiti določbe o splošnem zastaralnem roku (371. člen ZOR).

9Iz trditev tožnice, ki so bile potrjene z izvedenimi dokazi, izhaja, da je tretji toženec bival v sporni nepremičnini najkasneje od svoje poroke dalje, tj. od aprila 1983⁸. Podrobnejše ugotavljanje natančnega dne, kdaj se je tretji toženec vselil v sporno nepremičnino, zato ni bilo potrebno. Že iz tožničinih trditev jasno izhaja, da vlaganj po letu 1983 ni bilo več ter od takrat naprej tožnica tudi ni imela več v posesti nepremičnine. Ob pravilni uporabi tretjega odstavka 48. člena SPZ, ki začetek teka zastaralnega roka veže na izgubo posesti, in 371. člena ZOR, ki določa petletni splošni zastaralni rok, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je skladno s 361. členom ZOR v povezavi z 210. členom ZOR začel zastaralni rok za zahtevek na povrnitev neupravičene obogatitve zoper tretjega toženca teči najkasneje z dnem 1. 1. 1984 in se je iztekel pred vložitvijo tožbe. Tožbeni zahtevek zoper tretjega toženca je glede na navedeno zastaral.

10Kakšna je bila dejanska vrednost vlaganj tožnice v sporno nepremičnino, v kakšnem stanju je bila nepremičnina v času pridobitve in sklenitve darilne pogodbe med bivšim možem in njegovim bratom, koliko je znašala višina kredita, ki naj bi ga najel tožničin nekdanji mož, ali je imel soglasje za razpolaganje s skupnim premoženjem ter v kakšnem deležu je šlo za skupno in posebno premoženje tožnice in bivšega moža, za odločitev o zadevi ni pomembno. Tožbeni zahtevek se je glasil na povrnitev neupravičene pridobitve, ki naj bi nastala z vlaganji tožnice v nepremičnino v lasti tretje osebe, in je bil zavrnjen že zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije in utemeljenega ugovora zastaranja. Dodatno izvajanje dokazov v zvezi z ugotavljanjem vrednosti zatrjevanih vlaganj in ugotavljanjem premoženjsko pravnih razmer med tožnico in njenim nekdanjim možem je bilo zato nepotrebno.

11Tožnica v pritožbi navaja, da je šlo za sorazmerno velika vlaganja v nepremičnino, zaradi katerih je nastala nova stvar. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 152/2011 s 13. 3. 2013, ki med drugim opredeljuje stvarno pravne posledice po ZTLR, ko so dela spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da jo je bilo mogoče šteti za novo stvar oziroma je prišlo do spremembe njene identitete. Ker je tožnica postavila denarni tožbeni zahtevek obligacijsko pravne narave ter med postopkom ni zatrjevala, da je zaradi navedenih vlaganj nastala nova stvar, na kateri ima stvarno pravno upravičenje, se do tega vprašanja sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati.

12Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica ni bila seznanjena z daritvijo nepremičnine tretjemu tožencu. Sodišče prve stopnje je v točkah 17 in 18 sodbe prepričljivo in podrobno obrazložilo, zakaj tožnici ni uspelo dokazati, da je bila do razveze zakonske zveze v opravičljivi zmoti o lastništvu nepremične. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodbe, kot bistveno pa izpostavlja tožbene trditve, da jo je tretji toženec z darilom seznanil. Sodišče prve stopnje glede na dejanske okoliščine v zvezi z bivanjem in investicijami tretjega toženca ni imelo razloga, da ne bi verjelo izpovedi priče E. E., da je bila tožnica seznanjena s sklenitvijo darilne pogodbe v letu 1982. Golo dejstvo, da priča živi v sporni nepremični, namreč na presojo verodostojnosti izpovedi samo po sebi ne vpliva. Trditve tožnice, da je bila glede lastništva več kot 35 let v zmoti, ob tem, da so v nepremičnini bivali drugi, jo vzdrževali in vanjo investirali, so glede na izpostavljeno neprepričljive in jim zato ni mogoče slediti.

13Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani po uradni dolžnosti upoštevni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Izrek o stroških temelji na določilu 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato je toženi stranki dolžna povrniti njene pritožbene stroške, in sicer 1250 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar ob povečanju za materialne izdatke in DDV znaša 931,47 EUR. Ta znesek je dolžna plačati v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami.
² Ur. l. RS ,št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo, 101/07 – odl. US, 90/11 – odl. US, 84/12 – odl. US, 82/15 – odl. US, 15/17 – DZ in 30/18 – ZSVI.
³ Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Ur. l. RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C in 200/20 – ZOOMTVI).
⁵ Ur. l. RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20.
⁶ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 225/2015 z dne 15. 9. 2016.
⁷ V odločbah VSRS II Ips 603/2007 in VS RS II Ips 152/2011 sta se tožbena zahtevka nanašala na premoženjska razmerja med zakoncema oziroma nekdanjima zakoncema in ne na premoženjska razmerja s tretjimi osebami.
⁸ Tožnica je zatrjevala, da so se vlaganja zaključila nekje v letu 1983 ter da je takrat tretje tožena stranka pričela začasno bivati v stanovanju, tožnica in njen bivši mož pa sta se preselila na P.