VSRS Sklep VIII Ips 10/2021

I. Revizija se zavrne.

II. Predlagatelj mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti nasprotnemu udeležencu stroške revizijskega postopka v znesku 1.116,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za ugotovitev, da je nasprotna udeleženka kršila drugi odstavek 6. člena Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije (Ur. l. RS št. 41/2017; v nadaljevanju KPES), ker s predlagateljem do konca maja 2018 ni sklenila dogovora o znesku najnižjih osnovnih plač in politiki plač, upoštevajoč uradne podatke Statističnega urada Republike Slovenije o rasti cen življenjskih potrebščin in ekonomsko stanje v dejavnosti in gospodarstvu ter za zvišanje najnižjih mesečnih osnovnih plač oziroma izhodiščnih plač za posamezne tarifne razrede dejavnosti za 7,2%. Presodilo je, da v kolektivnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitve, ker dogovor ni bil sklenjen in da sodišče ne more nadomestiti volje strank kolektivne pogodbe na ta način, da bi o povečanju plač odločilo samo.

2Sodišče druge stopnje je potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) utemeljeno zavrglo tožbo, ker odločanje o tožbenem zahtevku ne more biti predmet kolektivnega delovnega spora, torej ker zadeva ne spada v sodno pristojnosti (18. člen ZPP). Med strankama gre za interesni spor v smislu prvega odstavka 19. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS šr. 43/2006 in naslednji), zato sodišče ne more nadomestiti volje strank oziroma posegati v avtonomijo strank pri sklepanju dogovora o dvigu najnižje osnovne plače in o politiki plač.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 244/2020 z dne 9. 12. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj:

- ali gre pri tem delovnem sporu za spor o pravici ali za interesni spor;

- ali ima sodišče v okoliščinah konkretnega primera pristojnost, da ob upoštevanju meril iz Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije s svojo odločitvijo nadomesti dogovor o znesku najnižjih osnovnih plač, ki ga stranki nista dosegli;

- ali je sodišče z zavrženjem predloga kršilo pravico predlagatelja do sodnega varstva.

4Predlagatelj v reviziji navaja, da gre za spor o pravici in ne interesni spor. Meni, da sodišče lahko nadomesti voljo strank in odloči o pravici. Nasprotna udeleženka je posegla v pogodbeno dogovorjeno pravico predlagatelja, ker ni želela skleniti dogovora v skladu z drugim odstavkom 6. člena KPES. Pravica, da z nasprotno udeleženko sklene dogovor o znesku najnižjih osnovnih plač in politiki plač, predlagatelju ne pomaga, če je ne more uresničiti.

5Nasprotna udeleženka v odgovoru na revizijo opozarja na razliko med interesnim sporom in sporom o pravicah. Meni, da določba drugega odstavka 6. člena KPES strankama ne daje pravice, pač pa gre za njuno medsebojno zavezo, da se bosta enkrat letno dogovarjali o znesku najnižjih osnovnih plač in o politiki plač. Dogovor je možen, če pride do soglasja volj strank; tega pa s sodno odločbo ni mogoče nadomestiti. Zato sodišče z zavrženjem predloga ni kršilo pravice predlagatelja do sodnega varstva. Predlaga zavrnitev revizije.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP) V postopku z revizijo zoper sklep se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o reviziji zoper sodbo (četrti odstavek 384. člena ZPP).

K prvemu dopuščenemu vprašanju: ali gre pri tem kolektivnem delovnem sporu za spor o pravici ali za interesni spor?

8Interesni spor je opredeljen v 19. členu ZKolP, ki v prvem odstavku določa, da nastane kolektivni delovni spor, ki je posledica različnih interesov strank (interesni spor), kadar se stranki ne sporazumeta o posameznih vprašanjih glede sklenitve, dopolnitve ali spremembe kolektivne pogodbe. Spor o pravici je opredeljen v 20. členu ZKolP, ki v prvem odstavku določa, da kolektivni delovni spor o pravicah nastane, kadar se stranki ne strinjata z načinom izvajanja določb veljavne kolektivne pogodbe ali ena od strank ugotavlja njeno kršitev.

9Predlagatelj je uveljavljal kršitev kolektivne pogodbe, ker nasprotni udeleženec v skladu z drugim odstavkom 6. člena KPES z njim ni sklenil dogovora o znesku najnižjih osnovnih plač in o politiki plač do konca maja 2018. V prvem stavku drugega odstavka 6. člena KPES je določeno, da se pogodbeni stranki o znesku najnižjih osnovnih plač in o politiki plač po tej kolektivni pogodbi dogovorita enkrat letno, najpozneje do konca meseca maja.

10Po 3. členu ZKolP so kolektivne pogodbe sestavljene iz obligacijskega in normativnega dela. Kolektivna pogodba v obligacijskem delu ureja pravice in obveznosti strank, ki so jo sklenile, lahko pa tudi način mirnega reševanja kolektivnih sporov (prvi odstavek 3. člena ZKolP). V normativnem delu lahko vsebuje določbe, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev pri sklepanju pogodb o zaposlitvi, med trajanjem delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, plačilo za delo, ter drugi osebni prejemki in povračila v zvezi z delom, varnost in zdravje pri delu ali druge pravice in obveznosti, ki izhajajo iz razmerij med delodajalci in delavci, ter zagotavljanje pogojev za delovanje sindikata pri delodajalcu (drugi odstavek 3. člena ZkolP).

11V tem sporu predlagatelj ne uveljavlja nobene pravice, ki bi bila dogovorjena v normativnem delu kolektivne pogodbe, pač pa uveljavlja kršitev, povezano z obligacijskim delom kolektivne pogodbe. Sklenitev dogovora o znesku najnižjih osnovnih plač in o politiki plač iz drugega odstavka 6. člena KPES ni pravica ene stranke kolektivne pogodbe nasproti drugi, pač pa gre za medsebojno zavezo, ki se nanaša na spremembo kolektivne pogodbe. Tarifna priloga je namreč po prvem odstavku 6. člena KPES njen sestavni del, zato vsakokratni dogovor o znesku najnižjih osnovnih plač in o politiki plač (ki naj bi bil sprejet najkasneje do konca maja tekočega leta), predstavlja po vsebini spremembo kolektivne pogodbe. Posamezna vprašanja glede sklenitve, dopolnitve ali spremembe kolektivne pogodbe pa so v primeru, če se stranki o njih ne sporazumeta, v 19. členu ZKolP opredeljena kot interesni spor.

12Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se glasi, da je treba ta kolektivni delovni spor opredeliti kot interesni spor.

K drugemu dopuščenemu vprašanju: ali ima sodišče v okoliščinah konkretnega primera pristojnost, da ob upoštevanju meril iz KPES s svojo odločitvijo nadomesti dogovor o znesku najnižjih osnovnih plač, ki ga stranki nista dosegli?

13Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje s svojo interpretacijo drugega odstavka 6. člena KPES izvotlilo dogovorjene pravice in obveznosti strank. V drugem stavku drugega odstavka 6. člena KPES je določeno, da stranki pri dogovoru o znesku najnižjih osnovnih plač in o politiki plač kot podlage upoštevata uradne podatke Statističnega urada Republike Slovenije o rasti cen življenjskih potrebščin in ekonomsko stanje v dejavnosti in gospodarstvu Republike Slovenije. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, sodišče druge stopnje pa je temu pritrdilo, da ta določba nima niti vsebinske niti časovne opredelitve elementov, ki bi sodišču omogočala določitev višine zneskov najnižjih plač. Revizijsko sodišče s to presojo soglaša. Od navedenih podlag (rast cen življenjskih potrebščin, ekonomsko stanje v dejavnosti in gospodarstvu RS) je določno opredeljen kazalec rasti cen življenjskih potrebščin, ni pa določen ponder, ki naj se pri tem kriteriju upošteva za določitev izhodiščne plače. Pri podlagah „ekonomsko stanje v dejavnosti“ in v „gospodarstvu RS“ pa ni določeno, kakšno težo naj bi imeli pri določitvi skupnega zneska uskladitve (o tem so potekala pogajanja, ki pa niso dala rezultatov). Glede na navedeno je jasno, da situacija ni primerljiva zadevi X Pdp 69/2019, na katero se sklicuje revizija. V tej zadevi je sodišče lahko samo odločilo o uskladitvi plač, saj sta se stranki v podjetniški kolektivni pogodbi zavarovali pred morebitnim izostankom dogovora s samodejnim povišanjem v višini rasti cen življenjskih stroškov, medtem ko se stranki tega kolektivnega spora v KPES o čem takem nista dogovorili, pač pa sta vse, tako določitev kriterijev oziroma količnikov ter njihovo ponderiranje (drugi odstavek 6. člena KPES) kot tudi metodologijo spremljanja izvajanja tarifne priloge, zlasti vrste podatkov, način zajemanja in analitične obdelave ter način in frekvenco posredovanja podatkov (drugi odstavek 9. člena KPES) prepustili posebnemu dogovoru (ki ga kasneje nista uspeli skleniti). Rešitve, ki bi omogočila novo določitev najnižjih osnovnih plač v primeru, da do letnega dogovora ne bi prišlo, nista predvideli.

14V kolektivnem delovnem sporu lahko sodišče naloži sprejem ali izdajo pravnega akta (2. točka prvega odstavka 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) in delno ali v celoti nadomesti tak akt (četrti odstavek 53. člena ZDSS-1) le, kadar gre za splošni akt delodajalca ali posamični pravni akt, ki je v povezavi s 1. točko prvega odstavka 53. člena ZDSS-1 neskladen z zakonom ali s kolektivno pogodbo. Dogovor o znesku najnižjih osnovnih plač in o politiki plač, ki ga morata skleniti stranki kolektivne pogodbe in je del tarifne priloge kolektivne pogodbe, ni tak akt.

15Kot je bilo že pojasnjeno, ima dogovor o znesku najnižjih osnovnih plač in o politiki plač naravo spremembe kolektivne pogodbe. Pogodbeni stranki pri sklepanju kolektivne pogodbe ter njenih spremembah in dopolnitvah sledita vsaka svojim svojim interesom. Ti interesi, ki si večkrat nasprotujejo, se soočijo v postopku kolektivnega pogajanja, ki naj bi že sam po sebi zagotavljal pošten način njihovega razreševanja¹. Pogajanja morajo biti svobodna in prostovoljna. Pravica do kolektivnega pogajanja je kot temeljna pravica razglašena v vseh najpomembnejših mednarodnopravnih dokumentih s področja človekovih pravic. Zato strankam kolektive pogodbe ni mogoče naložiti njene (ponovne) sklenitve, spremembe ali dopolnitve. Še manj pa njene vsebine, saj bi takšna intervencija sodišča pomenila vsiljevanje volje, ki je v okviru avtonomije kolektivnega pogajanja, ki mora biti svobodno in prostovoljno, izključna pravica strank kolektivne pogodbe. Njune volje s sodno odločbo ni mogoče nadomestiti².

16Odgovor na drugo vprašanje se glasi, da sodišče v okoliščinah tega primera ob upoštevanju meril iz KPES, ki sama po sebi ne omogočajo določitve višine najnižjih osnovnih plač, s svojo odločitvijo ne more nadomestiti dogovora o znesku najnižjih osnovnih plač, ki ga stranki nista dosegli.

K tretjemu dopuščenemu vprašanju: ali je sodišče z zavrženjem predloga kršilo pravico predlagatelja do sodnega varstva.

17Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) obsega (med drugim) tudi pravico stranke, da v kontradiktornem postopku pride do meritorne odločitve o zahtevku³. Kršitev te pravice je podana, kadar sodišče tožbo v nasprotju s procesnimi predpisi zavrže in o zahtevku ne odloči meritorno, saj s tem stranko prikrajša za vsebinsko odločitev o njenem zahtevku. Vendar pa predlagatelj v reviziji ne zatrjuje, da je bil prikrajšan za vsebinsko odločitev o svojem zahtevku⁴. Sodišče prve stopnje je namreč kljub (nepravilnemu) zavrženju v izreku zahtevek obravnavalo po vsebini in navedlo razloge, iz katerih izhaja, zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen. O vsebinskih vprašanjih je bilo odločeno tudi v pritožbenem in sedaj revizijskem postopku. Samo zato, ker je v izreku sklepa sodišča prve stopnje odločeno o zavrženju (in ne o zavrnitvi zahtevka), predlagatelju ni bila kršena pravica do sodnega varstva.⁵ Tudi sicer predlagatelj odločitvi nasprotuje le zato, ker zahtevku ni bilo ugodeno oziroma zaradi presoje, da sodišče ne more nadomestiti dogovora strank kolektivne pogodbe.

18Glede na navedeno se odgovor na tretje vprašanje glasi, da tožniku v postopku pred sodiščem ni bila kršena pravica do sodnega varstva.

Odločitev o reviziji

19Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je revizija vložena, jo je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

20Predlagatelj je dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP povrniti nasprotnemu udeležencu stroške odgovora na revizijo, ki znašajo za odgovor na revizijo 1500 točk (900,00 EUR), za materialne stroške 2% in za DDV 22%, skupaj 1.116,00 EUR.

¹ Glej dr. Katarina Kresal Šoltes, Vsebina kolektivne pogodbe: pravni vidiki s prikazom sodne prakse in primerjalnopravnih ureditev, GV Založba, 2011, str. 192.
² Vsebine kolektivne pogodbe ni mogoče dopolnjevati niti z razlagami komisij za razlago kolektivne pogodbe (glej npr. sodbo VS RS VIII Ips 190/2005 z dne 22. 11. 2005 in sodbo VS RS VIII Ips 485/2007 z dne 9. 2. 2009), niti to ne more biti prepuščeno poravnalnim ali arbitražnim organom. Iz Konvencije MOD št. 154 izhaja, da morajo biti organi in postopki za poravnavo delovnih sporov zasnovani tako, da prispevajo k spodbujanju kolektivnega pogajanja (točka d) 5. člena) in da je sistem odnosov med delodajalci in delavci, v katerih potekajo kolektivna pogajanja v okviru poravnalnih svetov in/ali arbitražnih postopkov ali institucij, v skladu s to konvencijo, če v njih partnerji prostovoljno sodelujejo (glej: dr. Katarina Kresal Šoltes, Vsebina kolektivne pogodbe: pravni vidiki s prikazom sodne prakse in primerjalnopravnih ureditev, GV Založba, 2011, str. 226).
³ Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-615/14 in Up 707/16 z dne 27. 10. 2016 (11. točka obrazložitve).
⁴ V pritožbi je sam navajal, da je sodišče kljub temu, da je v izreku odločilo s sklepom, o zadevi meritorno odločalo (o zavzetih stališčih je podal obširne ugovore).
⁵ Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up 107/99 z dne 23. 5. 2002, točka B/6 (Ur. l. RS št. 54/02), v kateri ni bila ugotovljena kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena ustave le zato, ker o zahtevku ni bilo odločeno v izreku (tožba je bila zavržena); iz obrazložitev odločb višjega in vrhovnega sodišča je namreč izhajalo, da pritožnica z zahtevkom tudi sicer ne bi mogla uspeti.