19. člen ZKolP

Sklep vlade z izpodbijano vsebino ne izpolnjuje vsebinskega kriterija, saj ni v ničemer posegel v pravice tožnika in njegovih članov, niti ni bil izdan v enostranskem razmerju med oblastjo in osebo. Pravni položaj oseb je ostal nespremenjen, saj s sklepom ni bilo odločeno o pravici, ki bi se nanašala neposredno na posamičnega policista ali celo na sindikat. Pritožnik pa ne trdi, da že sam zakon določa pravico policista, da se njegovo delovno mesto ali naziv uvrsti v višji plačni razred in da gre za iztožljivo pravico v upravnem sporu na način presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa vlade. Nasprotno, tudi iz pritožbe izhaja, da je uvrščanje delovnih mest in nazivov v plačni podskupini C3 predmet kolektivnega dogovarjanja in morebitne spremembe kolektivne pogodbe ter da ravnanje toženke izvira iz avtonomnega dogovarjanja obeh strank. Pritožba ne izpodbija, da je bil sporni sklep izdan v izvrševanju izpolnitve zahtev iz stavkovnega sporazuma, ki sta ga stranki sklenili na podlagi 6. člena Zakona o stavki. Gre torej za dvostranski sporazum med stavkajočimi oziroma njihovimi predstavniki in delodajalci. Tudi na podlagi navedb v pritožbi je razvidno, da je toženka pri tem

Posredovanje in arbitraža sta opciji, ki ju stranki lahko uporabita ali ne, in lahko neposredno uporabita sodno varstvo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predlagatelj po neuspešnem pogajanju ni bil dolžan sprožiti postopka posredovanja ali arbitraže pred uveljavljanjem sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je v okviru predhodnega preizkusa predloga lahko odločilo o zavrženju, ne da bi počakalo na odgovor predlagatelja, saj to lahko stori kadarkoli, če ugotovi, da ni podana sodna pristojnost sodišča za odločanje o zadevi. Predlagatelj je uveljavljal predlog za ugotovitev, da je nasprotni udeleženec kršil drugi odstavek 6. člena KPES, ker s predlagateljem ni do konca maja 2018 sklenil dogovora o znesku najnižjih osnovnih plač in politiki plač, upoštevajoč uradne podatke Statističnega urada RS o rasti cen življenjskih potrebščin in ekonomskem stanju dejavnosti v gospodarstvu RS. Zahteval je, naj sodišče odloči, da se najnižje mesečne osnovne plače oziroma izhodiščne plače za posamezne tarifne razrede za dejavnosti, ki jih zajema KPES, upoštevajoč uradne podatke Statičnega urada Republike Slovenije o rasti cen življenjskih potrebščin in ekonomskem sta

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da Sprememba Uredbe ni splošni akt delodajalca, ampak podzakonski akt, odprava katerega ne more biti predmet kolektivnega delovnega spora. Predlagatelji Aneksa št. 2 h KPDU ne izpodbijajo po vsebini, ampak zaradi procesnih kršitev pri sklepanju aneksa ter predvsem zaradi pomanjkanja večine podpisnikov. Gre torej za vprašanje veljavne sklenitve Aneksa št. 2 h KPDU. To je kolektivni delovni spor iz 6.a člena ZDSS-1 - spor o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami. Sodišče prve stopnje je torej zmotno zaključilo, da je predlog tudi v tem delu nedopusten in ga je zato napačno zavrglo.

Obravnavana stavkovna sporazuma, ki urejata delovnopravni položaj policistov, izpolnjujeta vse formalne značilnosti kolektivne pogodbe (podpisniki sporazumov so bile osebe, ki bi v skladu z 2. členom ZKolP lahko bile stranke kolektivne pogodbe, sporazuma pa sta bila tudi objavljena v Uradnem listu RS, kot to zahteva drugi odstavek 9. člena ZKolP), ne izpolnjujeta pa vsebinskega kriterija za kolektivno pogodbo, saj ne vzpostavljata, spreminjata ali ukinjata pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba neutemeljeno navaja, da sporazuma urejata pravice delavcev predlagatelja v zvezi s plačilom za delo, saj gre le za zavezo nasprotne udeleženke, da bo delavcem te pravice v dogovorjenem roku zagotovila (z ustreznimi spremembami predpisa). V obravnavani zadevi ne gre niti za spor o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebam (točka a 6. člena ZDSS-1) niti za spor o skladnosti kolektivne pogodbe z zakonom (točka c 6. člena ZDSS-1). Ker odločitev o obravnavanem kolektivnem delovnem sporu ne spada v sodno pristojnost, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v skladu z 274. čle

Besedila 61. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa, da se kolektivni delovni spori v družbi, ki jih ni mogoče rešiti z medsebojnimi pogajanji, rešujejo s posredovanjem in arbitražo, ter da se šteje, da gre za kolektivni spor med strankama v primerih, ki jih določa zakon, ni mogoče razlagati tako, da so mišljeni vsi spori, za katere je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Glede na to, da sta se stranki dogovorili, da se šteje, da gre za kolektivni delovni spor med strankama v primerih, ki jih določa zakon, pri tem pa sta v preambuli kolektivne pogodbe zapisali, da je sklenjena na podlagi 7. in 18. člena ZDR, ZRSin in v skladu z ZKolP, je kot „zakon“ mišljen ZKolP, kar sta stranki zapisali v preambuli kolektivne pogodbe. Ureditev v 61. členu podjetniške kolektivne pogodbe se nanaša na ureditev mirnega reševanja kolektivnih sporov, kot jih opredeljuje ZKolP, torej interesnih sporov, ali sporov o pravicah. Predmetni spor (spor o zakonitosti oziroma nezakonitosti stavke) ne sodi niti med interesne spore, prav tako pa tudi ne gre za spor o pravicah, zato je potrebno skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZDSS-1 v tem kolektivnem delovnem sporu dopustiti sodno v