20. člen ZKolP

Ugotovitev o tem, ali je nasprotna udeleženka kršila določbe Kolektivne pogodbe za policiste, sodi v pristojnost delovnega sodišča in ne Komisije za razlago, zato so neutemeljene obsežne pritožbene trditve nasprotne udeleženke, da je zgolj komisija tista, ki je pristojna sprejemati razlago kolektivne pogodbe, in da je sodišče preseglo svoje pristojnosti in se postavilo v vlogo Komisije za razlago kolektivne pogodbe. Nasprotna udeleženka je v letu 2020 kršila določbo 22.d člena Kolektivnega pogodbe za policiste glede notranje seznanitve s prostimi delovnimi mesti, ker pred objavo javnega natečaja ni izvedla notranje seznanitve s prostimi delovnimi mesti.

Sodišče prve stopnje je predlagatelju glede razporedov dežurstev, dela, nujne medicinske pomoči ipd. pravilno pojasnilo, da to niso splošni akti delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1 in zato tudi ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (6.c člen ZDSS-1). Pri tem je tudi menilo, da bi tovrstne listine lahko bile predmet individualnega delovnega spora, kar pa ne drži (274. člen ZPP), saj so lahko le del trditvene podlage oziroma dokaznega gradiva v zvezi z dopustnim predmetom spora.

Glede na določbo 20. člena ZKolP je kot obvezni postopek za mirno rešitev spora o pravicah določen le postopek pogajanj (drugi odstavek 20. člena ZKolP), medtem ko sta postopka za mirno rešitev takšnega spora s posredovanjem ali z arbitražo le možna načina za rešitev tega spora. V tretjem in četrtem odstavku 20. člena ZKolP je namreč določeno, da lahko vsaka stranka predlaga posredovanje strokovnjaka (in ne da mora biti predlagano posredovanje strokovnjaka) oziroma, da se stranki lahko sporazumeta o reševanju spora o pravicah za arbitražo. Glede na navedeno in ob upoštevanju načela, da je treba omejitev dostopa do sodišča oziroma pravice do sodnega varstva (ki jo zagotavlja že 23. člen URS) razlagati restriktivno (obstoj procesne predpostavke kot pogoj za dopustnost sodnega varstva pa predstavlja omejitev pravice do sodnega varstva). To pa pomeni, da predstavlja procesno predpostavko za sodno varstvo po 23. členu ZDSS-1 (glede na 11. člen podjetniške kolektivne pogodbe v zvezi z 20. členom ZKolP) le predhodno začet in neuspešno zaključen postopek pogajanj. Za izpolnitev procesne predpostavke mirne rešitve spora ni bistveno, na pobudo oziroma predlog katere od strank kolekt

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da Sprememba Uredbe ni splošni akt delodajalca, ampak podzakonski akt, odprava katerega ne more biti predmet kolektivnega delovnega spora. Predlagatelji Aneksa št. 2 h KPDU ne izpodbijajo po vsebini, ampak zaradi procesnih kršitev pri sklepanju aneksa ter predvsem zaradi pomanjkanja večine podpisnikov. Gre torej za vprašanje veljavne sklenitve Aneksa št. 2 h KPDU. To je kolektivni delovni spor iz 6.a člena ZDSS-1 - spor o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami. Sodišče prve stopnje je torej zmotno zaključilo, da je predlog tudi v tem delu nedopusten in ga je zato napačno zavrglo.

Predlagatelj (sindikat) in nasprotni udeleženec (javno podjetje) sta podpisnika podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), ki v 11. členu določa, da bodo pogodbene stranke reševale kolektivne delovne spore na miren način. Postopek za mirno reševanje spora o pravici do plače, ki je predmet tega kolektivnega spora, je opredeljen v določbi 20. člena ZKolP. Predlagatelj v konkretnem primeru, skladno z navedeno določbo, pri nasprotnem udeležencu ni sprožil predpisanega postopka za mirno reševanje spora. Ker niso izpolnjene procesne predpostavke je potrebno predlog kot nedopusten zavreči. Obstoja procesne predpostavke iz 20. člena ZKolP, torej pisnega predloga za pogajanja z obrazložitvijo, ne dokazuje sklicevanje v predlogu, da je predlagatelj „nekajkrat poskušal z vodilnimi nasprotnega udeleženca mirno rešiti nastali zaplet“, niti predložitev zapisnika sestanka, glede katerega niti ni trdil, da bi dokazoval predlog za pogajanja.

Besedila 61. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa, da se kolektivni delovni spori v družbi, ki jih ni mogoče rešiti z medsebojnimi pogajanji, rešujejo s posredovanjem in arbitražo, ter da se šteje, da gre za kolektivni spor med strankama v primerih, ki jih določa zakon, ni mogoče razlagati tako, da so mišljeni vsi spori, za katere je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Glede na to, da sta se stranki dogovorili, da se šteje, da gre za kolektivni delovni spor med strankama v primerih, ki jih določa zakon, pri tem pa sta v preambuli kolektivne pogodbe zapisali, da je sklenjena na podlagi 7. in 18. člena ZDR, ZRSin in v skladu z ZKolP, je kot „zakon“ mišljen ZKolP, kar sta stranki zapisali v preambuli kolektivne pogodbe. Ureditev v 61. členu podjetniške kolektivne pogodbe se nanaša na ureditev mirnega reševanja kolektivnih sporov, kot jih opredeljuje ZKolP, torej interesnih sporov, ali sporov o pravicah. Predmetni spor (spor o zakonitosti oziroma nezakonitosti stavke) ne sodi niti med interesne spore, prav tako pa tudi ne gre za spor o pravicah, zato je potrebno skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZDSS-1 v tem kolektivnem delovnem sporu dopustiti sodno v

Ker se predmetni kolektivni delovni spor uvršča med spore o pravicah (predlagatelj se ne strinja z načinom izvajanja določb kolektivne pogodbe glede izplačila plače zaradi odprave nesorazmerij v osnovni plači), postopek pred arbitražo ni obvezen, postopek pogajanj in posredovanja pa niti ni predviden, ampak je dopustno neposredno sodno varstvo.