VSC Sodba Cp 478/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (točki I in IV izreka) potrdi.

II. Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena in po nasprotni tožbi tožeča stranka je dolžna tožeči in po nasprotni tožbi toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.854,40 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka dalje, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2. 3. 2021 razsodilo:

- pod točko I izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke D. D. (v nadaljevanju: tožnica) in toženi stranki B. M. (v nadaljevanju: toženec) naložilo, da tožnici v 15 dneh plača:

1117.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih določno navedenih zneskov in datumov dalje, do plačila;

22.400.00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih določeno navedenih zneskov in datumov dalje do plačila;

316.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2010 dalje do plačila;

428.240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2019 dalje do plačila;

- pod točko II izreka zavrnilo tožničin presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih zahtevanih 23.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo 480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 16.000,00 EUR za čas od 1. 1. 2010 do 9. 11. 2010 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.960,00 EUR od 1. 1. 2010 dalje in od zneskov 2.920,00 EUR od vsakega 1. 1. v letih 2011 do 2019;

- pod točko III izreka tožencu naložilo, da tožnici v 15 dneh povrne 4.159,42 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila;

- pod točko IV izreka zavrnilo tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi zoper tožnico, s katerim je zahteval od tožnice plačilo 211.616,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih določno opredeljenih zneskov in datumov dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov;

- pod točko V izreka tožencu naložilo, da tožnici v 15 dneh povrne 1.392,26 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil toženec. S pritožbo je izpodbijal ugodilni del odločitve o tožbi tožnice (točka I izreka sodbe) in zavrnilni del odločitve o nasprotni tožbi (točka IV izreka sodbe). V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zahtevek tožnice v celoti zavrne, zahtevku toženca po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi, podredno, da se sodba v izpodbijanih delih v celoti razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi je navajal, da glede na način odločanja ocenjuje, da je bila predmetna zadeva za razpravljajočo sodnico, ki je sicer okrajna sodnica, prezahtevna. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče preizkusi, ali so bili glede razpravljajoče sodnice izpolnjeni zakonski pogoji iz petega odstavka 71. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS), torej ali je bila razpravljajoča okrajna sodnica tudi naravna oziroma zakonita sodnica. V zvezi z delno ugoditvijo tožničinemu tožbenemu zahtevku in stališču sodišča prve stopnje, da toženec višine tožbenega zahtevka tožnice ni substancirano prerekal, pritožnik meni, da je substancirano oporekal samemu temelju, višino pa bi morala dokazati tožnica, na kateri je bilo dokazno breme. Zato pa so toženčeve navedbe, tudi če bi bile posplošene, pa niso bile, zadoščale. Iz vseh navedb toženca, ki se nanašajo na ravnanje tožnice v celotnem obdobju od razpada njune zveze in glede na določila drugega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da se je toženec protivil tožbenemu zahtevku v celoti. Zato pa je drugačno stališče sodišča prve stopnje arbitrarno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s samim temeljem zahtevka v zvezi z ugotovitvijo, da je bila tožnica deležna nasilja in nevzdržnih razmer s strani toženca in da ni prostovoljno opustila posesti, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Neverjeten je argument sodišča, da zavrženje kazenske ovadbe še ne pomeni, da se dejanje ni zgodilo. Z navedbo, da predloženi dokazi toženca ne zadostujejo za izkaz nekrivde, saj je ocena (ne)verodostojnosti izpovedbe strank stvar sodišča, pa je sodišče prve stopnje bistveno kršilo tudi 27. člen Ustave RS. Zato pa so zmotno zaključki sodišča prve stopnje, da se je tožnica toženca bala. Glede na odločbo II Ips 1216/2008 je pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba. Toženec je postal nedobroveren s pravnomočnostjo odločitve o obsegu in deležu na skupnem premoženju, to je 22. 3. 2018. Šele takrat je tožničina terjatev postala določljiva in vse do takrat tožnica ni imela upravičenja za predmetni zahtevek. Dogovor z dne 16. 4. 2009 in sporazum z dne 18. 5. 2009 je pravdni stranki zavezoval, tožnica pa od toženca nikoli ni zahtevala, da prekine z vzdrževanjem nepremičnin v Lešju, niti ni imela na njegovo delo kakšne pripombe. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da se je bila tožnica prisiljena izseliti zaradi nasilja toženca, oprlo na pričanja M. D., V.K. in A.M. M., ki v predmetni zadevi sploh niso bile zaslišane. Zato je kršilo načelo kontradiktornosti, ti dokazi pa so tudi samo posredni dokazi. Te priče tudi niso nepristranske. Zmotno je sodišče toženčeve dokaze štelo za nepomembne, čeprav iz njih jasno izhaja, da se tožnica ni odselila iz strahu. Toženec ni trdil, da je vozilo predal v popravilo M. V., neresnične pa so tudi navedbe, da je skupaj z O. M. organiziral odtujitev stvari iz .... Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno ocenilo kot prepozne dokaze, ki jih je predložil pritožnik po tožničinem zaslišanju zato, da bi dokazal neresničnost njene izpovedbe. Sicer pa opozarja na diametralne pravne podlage, ki jih je sodišče uporabilo, ko je glede zahtevka tožnice govorilo o nedobrovernosti toženca, glede toženčevega zahtevka po nasprotni tožbi pa o skupni lastnini. Ker gre za uporabo prava, tega pa mora sodišče samo poznati, bi glede na to, da je toženec od tožnice zahteval celotno povračilo stroškov vzdrževanja nepremičnin v ..., moralo, če je menilo, da mu pripada le tožničina korist od tega, za tem, ko bi ugotovilo to višino, toženčevemu zahtevku vsaj delno ugoditi. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da toženčeva nasprotna tožba ni sklepčna. Pojem sklepčnosti pomeni tožnikovo trditveno breme. Za sklepčnost pa ni potrebno, da tožnik v tožbi navede pravno podlago tožbenega zahtevka. Glede na to, da se je toženec skliceval na vse listine, ki jih je predložil in iz katerih izhajajo podatki o višini vtoževanega zneska, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo o nesklepčnosti tožbe. V sporih, v katerih vtoževani znesek predstavlja seštevek več terjatev, je mogoče dopustiti, da se stranke glede višine zahtevka in zapadlosti posameznih terjatev sklicujejo na priložene listine. To je storil tudi toženec. Toženec je navedel, katera dela je opravil in jih ovrednotil na podlagi predložene ponudbe ... . Zato pa ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje takšne navedbe toženca štelo za nezadostne. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje glede toženčeve prekluzije predlaganih dokazov. Ti so bili predloženi na prvem naroku 23. 10. 2019 oziroma v skladu s sklepom sodišča z dne 23. 10. 2019. Sodišče prve stopnje je z neizvedbo dokaza z izvedencem oziroma cenilcem gradbene stroke ter zaslišanjem prič, ki so tožencu pomagali pri vzdrževanju nepremičnin, bistveno kršilo določila ZPP. Sodišče prve stopnje bi sicer zavrnitev dokaznih predlogov moralo obrazložiti, česar pa ni storilo.

3Tožnica je v odgovoru na pritožbo na pritožbene očitke odgovorila, da je sodišče prve stopnje v sodbi jasno in zelo prepričljivo obrazložilo vse, kar pritožnik pritožbeno neutemeljeno izpostavlja. Obrazložitev sodbe je natančna in pravno logična in ji ni kaj dodati. Zato pa so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki proti sodnici, ki je sodbo izdala. Predlagala je zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške ter zahtevala njihovo povrnitev od pritožnika.

4Pritožba ni utemeljena.

5Glede na pritožnikove pritožbene trditve in dvom ali je razpravljajoča okrajna sodnica, ki je izpodbijano sodbo izdala, izpolnjevala pogoje iz petega odstavka 71. člena ZS in s tem ali je predstavljala zakonito sodnico, je pojasnilo podala predsednica Okrožnega sodišča v Celju. V dopisu z dne 5. 11. 2021 je pojasnila, da je okrajna sodnica ... bila na Okrožno sodišče v Celju razporejena s Spremembo letnega razporeda dela Okrožnega sodišča v Celju za leto 2020 dne 8. 6. 2020, pred tem pa je bila sodnica z oceno sodniške službe z dne 20. 11. 2017 ocenjena, da izpolnjuje pogoje za napredovanje, z oceno z dne 8. 3. 2021 pa tudi, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Z odločbo Sodnega sveta z dne 6. 5. 2021 je bila imenovana za okrožno sodnico. Na posredovano pojasnilo predsednice Okrožnega sodišča v Celju je pritožnik odgovoril, da iz njega izhaja, da je v predmetnem postopku odločal zakoniti sodnik. Glede na navedena pojasnila (ki jih potrjujejo tudi dopisu z dne 5. 11. 2021 priložena dokazila) tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijano sodbo izdala zakonita sodnica ter da so tako pritožbeni očitki pritožnika o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni.

6Sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve povzelo tožničine specificirane navedbe o višini njenega prikrajšanja in toženčeve koristi in specificirano navedlo pripravljalne vloge, v katerih je tožnica takšne navedbe podala. Povzelo pa je tudi konkretno vsebino toženčevih navedb in listin ter pripravljalnih vlog, v katerih je toženec podal navedbe v zvezi s takšnimi tožničinimi navedbami. Iz povzetka slednjih je razvidno, da je toženec tožničinim specificiranim in konkretiziranim navedbam o višini njenih iztoževanih prikrajšanj in toženčeve pridobljene koristi, nasprotoval zgolj s pavšalnim prerekanjem le-teh brez kakršnih koli razlogov. Zato pa so neutemeljene, sicer zgolj pavšalne pritožbene trditve pritožnika, o konkretiziranosti njegovih navedb. Glede na takšne ugotovljene navedbe pravdnih strank pa je sodišče prve stopnje, s sklicevanjem na določilo drugega odstavka 214. člena ZPP, pravilno pojasnilo, da je po tožnici zatrjevana dejstva o višinah njenih prikrajšanj in toženčevih obogatitev zaradi toženčeve uporabe tožničinih nepremičnih objektov, vrta, grmovnic, sadnega drevja, pohištva, strojev in drugega inventarja ter vozila Jeep Wrangler štelo za priznana in zato dokazov, predlaganih za ugotavljanje višine koristi oziroma obogatitve toženca, ni izvajalo, ker ta niso bila predmet dokazovanja. Pritožbeni očitki o ″arbitrarnosti takšnega presojanja″ se tako izkažejo kot neutemeljeni.

7Sodišče prve stopnje je med pravdnima strankama sporna dejstva, ali se je tožnica iz njej lastnih nepremičnin v Lešju aprila 2009 umaknila zaradi toženčevega (fizičnega in psihičnega) nasilja nad njo in nevzdržnih razmer (kot je zatrjevala tožnica) ali pa zaradi sugestije svojih otrok in svojevoljno, ker toženec do nje ni bil nasilen (kot je zatrjeval toženec), ugotavljalo na podlagi temeljite in vsestranske dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, ki sta jih pravdni stranki predlagali¹. Te je temeljito in vsestransko dokazno ocenilo, kot mu nalagajo določilo 8. člena ZPP in na podlagi takšne dokazne ocene² prepričljivo zaključilo, da je tožnica dokazala svoje trditve, da ni prostovoljno opustila uporabe svojih nepremičnin v Lešju. Toženčevo pritožbeno izpostavljanje iz celote izvzetega dela takšne dokazne ocene in lastne dokazne ocene le dela dokazov, ne morejo omajati prepričljivosti dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbeni očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede teh dejstev se tako izkažejo kot neutemeljeni.

8Iz zapisnikov o narokih 23. 10. 2019 in 12. 2. 2021 je razvidno, da so bili na teh narokih (torej dvakrat) izvedeni dokazi z branjem zapisnikov o zaslišanjih prič A.M. M., M. D. in V. M. K. v pravdnem postopku P 230/2011 (v katerem sta bili pravdni stranki tudi toženec in tožnica), na obeh narokih pa sta bila prisotna tudi toženec in njegova pooblaščenka. Iz navedenih zapisnikov pa je tudi razvidno, da toženec v zvezi z izvedbo teh dokazov ni imel nobenih pripomb in ni uveljavljal nobenih kršitev pravil postopka. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti kršitve načela konkradiktornosti, saj se je toženec z navedenimi dokazi lahko (neposredno) seznanil in se o njih izjavil. Sicer pa kršitev določb ZPP v zvezi z izvedbo dokazov toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal, zato pa je njihovo uveljavljanje v pritožbi nedopustno (286.b člen ZPP), saj ni pojasnil zakaj teh pravočasno ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

9Sodišče prve stopnje je v točki 29 obrazložitve pravilno pojasnilo pravno podlago tožničinega zahtevka, s katerim je ta od toženca zahtevala plačilo uporabnine za uporabo njenih nepremičnin in premičnin (to so določila 198. člena OZ v zvezi s 190. členom OZ ter določila 95. do 97. člena SPZ), trditveno (in dokazno) breme pravdnih strank in pomen dobrovernosti toženca kot uporabnika oziroma lastniškega posestnika za tožničino upravičenost do plačila uporabnine. V 36. točki obrazložitve je sodišče pravilno obrazložilo, kdaj postane dobroveren lastniški posestnik nedobroveren in čigavo je dokazno breme (osmi odstavek 95. člena SPZ). Ob takšni predstavljeni pravni podlagi je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb samih pravdnih strank, vsebine izvensodnih dogovarjanj med njima kot izhajajo iz dogovora in sporazuma, ki sta ju pravdni stranki zapisali v letu 2009 (16. 4. 2009 in 18. 5. 2009) glede ureditve medsebojnih razmerij in razdelitve skupnega premoženja ter dopisa pooblaščenke toženca z dne 12. 5. 2010, ugotovilo, da je med pravdnima strankama po razpadu njune skupnosti aprila 2009 prišlo do dogovarjanj o mirni rešitvi sporov in poskusa razdelitve skupnega premoženje in je v zvezi s tem tožnica v letu 2009 tudi privolila, da toženec krajši čas uporablja tožničine nepremičnine (in premičnine v objektih na teh nepremičninah), ker pa po več kot letu dni trajajočih dogovarjanjih do takšne dogovorne rešitve ni prišlo in je postalo javno, da tudi ni možna, je tožnica oktobra 2010 zoper toženca vložila tožbo, s katero je zahtevala njegovo izselitev in izpraznitev njenih nepremičnin, s tem pa preklicala dovoljenje za uporabo njenih nepremičnin. Toženec je bil s tem preklicem dovoljenja seznanjen 10. 11. 2010, ko mu je bila v pravdni zadevi P 593/10, v kateri se je obravnavala takšna tožničina tožba, vročena tožba, zato pa je s tem dnem, po presoji sodišča prve stopnje, prenehala njegova dobroverna lastniška posest. Ob takšnem zaključku je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene toženčeve trditve, da je njegova dobra vera prenehala s pravnomočnostjo sodbe, izdane na podlagi njegove kasneje, to je 22. 3. 2011 vložene tožbe, s katero je zahteval ugotovitev obsega skupnega premoženja in v tem obsegu zajel v skupno premoženje tudi nepremičnine v ..., vendar pa je bil njegov zahtevek glede teh nepremičnin s sodbo P 133/2016 z dne 14. 6. 2016, ki je postala pravnomočna 19. 1. 2017, zavrnjen. Glede na predstavljene ugotovitve sodišča prve stopnje in po sodišču prve stopnje pravilno predstavljen pomen pravnega pojma dobroverne lastniške posesti, so zaključki sodišča prve stopnje o prenehanju toženčeve dobroverne lastniške posesti z vročitvijo tožbe dne 10. 11. 2010 pravilni, pritožbeni drugačni očitki, utemeljevani s sklicevanjem na odločbo VS RS II Ips 1216/2008, pa neutemeljeni. V pritožbeno izpostavljeni zadevi namreč ne gre za primerljivo dejansko stanje³, sicer pa je kljub drugačnemu dejanskemu stanju v predmetni zadevi bilo po revizijskem sodišču ugotovljeno, da je toženčeva dobra vera glede nepremičnine prenehala s trenutkom vložitve tožbe, s katero je drugi zakonec zahteval, da te nepremičnine ne spadajo v skupno premoženje in ne s pravnomočnostjo sodbe.

10Sodišče prve stopnje je v točkah od 46 do 48 obrazložitve glede premičnin in v točkah od 49 do 52 glede vozila Jeep Wrangler, obrazložilo ugotovljena odločilna dejstva v zvezi s tožničinim tožbenim zahtevkom tako glede pravne podlage iz naslova neupravičene uporabe, kot iz naslova odškodninske odgovornosti (131. člen OZ). Zato pa z zgolj nejasnimi pritožbenimi trditvami komu ni predal vozila v popravilo in o neresničnosti navedb, da je z O. organiziral odtujitev stvari, pritožnik ne more omajati niti ugotovljenih pravno odločilnih dejstev, niti glede na takšna ugotovljena dejstva pravilnega pravnega razlogovanja in zaključkov sodišča prve stopnje.

11Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva v zvezi s tožničinim verzijskim zahtevkom zoper toženca zaradi njegove uporabe tožničinih stvari od 10. 11. 2010 do 22. 4. 2018, glede premičnin in osebnega vozila Jeep Wrangler pa tudi pravno pomembnih dejstev glede odškodninske podlage tožničinega zahtevka, ob neprerekani višini uporabnine oziroma škode, ob pravilnem pravnem razlogovanju pravilno ugodilo tožničinemu tožbenega zahtevku v delu, ki se nanaša na to obdobje uporabe.

12Sodišče prve stopnje je v zvezi s toženčevo nasprotno tožbo povzelo toženčeve tožbene navedbe (točka 59 obrazložitve) in tožničine navedbe v odgovoru na tožbo (točka 60 obrazložitve), s katerimi je odgovorila na tožbene navedbe in izpostavila okoliščine, ki bi glede na njene navedbe morale biti podane in zatrjevane, da bi bila tožba sklepčna ter ob tem izrecno ugovarjala nesklepčnost tožbe. Sodišče prve stopnje je povzelo tudi nadaljnje navedbe pravdnih strank, s katerimi sta ti odgovarjali na navedbe nasprotne stranke v zvezi s toženčevo nasprotno tožbo. Na podlagi predstavljenega je pravilno izpostavilo, da je toženec svoj zahtevek, s katerim je od tožnice zahteval vračilo stroškov v višini vrednosti izvršenih del na nepremičninah tožnice, utemeljeval zgolj z navedbami, da je v obdobju 9 let sam in na lastne stroške opravil določena vzdrževalna dela na teh nepremičninah tožnice, ta dela pa je tudi vrednostno opredelil, kljub tožničinemu ugovarjanju nesklepčnosti takšne tožbe in poudarjanju konkretnih dejstev, ki bi morala biti s strani toženca zatrjevana (in dokazovana), da bi glede na možne pravne podlage lahko tožnico zavezovale k povračilu teh stroškov, pa navedb v tej smeri ni dopolnil ali podal. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje v zvezi s presojo tožničinega ugovora nesklepčnosti nasprotne tožbe pravilno pojasnilo, da bi glede na takšno trditveno podlago in zahtevek toženca, za presojo materialnopravne utemeljenosti zahtevka prišla v poštev bodisi pravila o poslovodstvu brez naročila (ki jih je sodišče z navedbo zakonskih določb OZ in njihove vsebine konkretno povzelo in predstavilo), bodisi pravila o neupravičeni obogatitvi in stvarnopravnih reparacijah (ki jih je sodišče z navedbo konkretnih zakonskih določb SPZ-a in OZ-a in njihove vsebine tudi konkretno predstavilo). Torej je glede na to, da mora sodišče samo poznati pravo (iura novit curia), iz dejstvene podlage izpostavilo možne pravne podlage presoje toženčevega tožbenega zahtevka (tako so neutemeljena pritožbena očitanja toženca, da sodišče prve stopnje tega ni napravilo). Ob izpostavljenih možnih pravnih podlagah je sodišče prve stopnje v nadaljevanju (točka 68 obrazložitve) za vsako od teh izpostavilo manjkajoče trditve v zvezi s pravnimi dejstvi, potrebnimi za izkazanost utemeljenosti toženčevega uveljavljenega plačila. Na podlagi predstavljenega in izpostavljenega, da je tožnica ob izpostavljanju nesklepčnosti nasprotne tožbe s konkretiziranimi ugovori v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi, tako že v odgovoru na tožbo kot kasneje, opozarjala na nesklepčnost, toženec pa se na to ni odzval, in zato sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva toženca na nesklepčnost tožbe in njeno odpravo ni bilo dolžno pozvati, pa je zato sodišče tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, katerega materialnopravna utemeljenost ne izhaja iz zatrjevanih dejstev, zavrnilo. Sodišče prve stopnje je jasno in materialnopravno in procesnopravno pravilno obrazložilo razloge svoje odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka toženca po nasprotni tožbi. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve o zmotnosti takšne odločitve, ker sodišče naj ne bi jasno pojasnilo, zakaj je navedbe toženca štelo za nezadostne, pa tudi sicer nekonkretizirane pritožbene trditve o zmotnosti zaključka o nesklepčnosti tožbe. Nerazumljive in zato neutemeljene so pritožbene trditve toženca, da bi glede na toženčeve predložene listine v zvezi z višino vtoževanega zneska lahko višino ugotovilo sodišče prve stopnje samo iz teh listin.

13Da bi bila tožba popolna in sposobna za obravnavanje, mora tožnik⁴ navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Torej mora navesti vsa dejstva, ki utemeljujejo njegov tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini. Glede na uveljavljeno razpravno načelo (7. člen ZPP), morajo v pravdnem postopku sicer stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta (torej po njih zatrjevana) dejstva dokazujejo. Od trditev strank pa je odvisno, katera od zatrjevanih pravno odločilnih dejstev bo sodišče (s po strankah predlaganimi dokazi) ugotavljalo. Glede na določila 214. člena ZPP namreč ni treba dokazovati dejstev, ki jih je nasprotna stranka priznala ali dejstev, ki jih nasprotna stranka ni zanikala ali jih je zanikala brez navajanja razlogov. Ta se namreč (po določilu drugega odstavka 214. člena ZPP) štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve pritožnika, da je s substanciranim nasprotovanjem temelju tožničinega zahtevka nasprotoval tudi njegovi višini oz., da je tej nasprotoval z navedbami o tožničinem ravnanju v obdobju njune zveze. Ker se z dokazi zgolj dokazujejo pravno relevantna dejstva, ki ji zatrjuje stranka (7. člen ZPP), so pravno zmotne tudi pritožbene trditve pritožnika o pomenu dokaznega bremena tožnice na ugotovitev višine koristi toženca, ki temeljijo na po tožnici zatrjevanih dejstvih, ki jih toženec ni substancirano prerekal. Glede na predstavljeno se izkaže kot neutemeljen tudi nadaljnji pritožbeni očitek o ″arbitrarnosti″ stališč sodišča.

14Sodišče prve stopnje je v točki 21 obrazložitve navedlo konkretne razloge, zaradi katerih glede na določila 286. člena ZPP in 286.a člena ZPP ″zaradi prekluzije‶ ni izvedlo s strani toženca predloženih listin kot prilog B 55 do B 58. V točki 22 obrazložitve pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da po tožencu predlaganih dokazov z zaslišanjem prič Š., G., P., K. in G. ter predlagane izvedbe dokaza z izvedencem ni izvedlo, saj zaradi nesklepčnosti tožbe njihova izvedba ni bila potrebna. Zato pa so neutemeljeni zgolj pavšalni pritožbeni očitki o zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje glede prekludiranosti dokazov ter zaradi neizvedbe dokazov. Zaradi protispisnosti pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o sicer nekonkretizirani kršitvi določb ZPP, ker bi naj sodišče prve stopnje zavrnitve dokazov ne obrazložilo.

15Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP).

16Zaradi toženčevega neuspeha s pritožbo toženec sam trpi svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžan povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica je svoje pritožbene stroške priglasila v skladu z OT in sicer kot nagrado za odgovor na pritožbo 2.500 točk OT (1, točka = 0,6 EUR) oz. znesek 1.500,00 EUR in materialne stroške v višini 2 %. Kot je pravilno pojasnilo v zvezi z odmero potrebnih pravdnih stroškov že sodišče prve stopnje, so stranke v predmetnem postopku upravičene do povrnitve pravdnih stroškov po določbah ZOdvT. Nagrada za postopek po tar. št. 3210 ZODvt bi za tožnico znašala sicer 2.536,00 EUR, ker pa je sodišče v stroškovnem zahtevku vezano na zahtevek stranke (prvi odstavek 2. člena ZPP), je tožnici iz zahtevanega naslova priznalo nagrado v zahtevani višini 1.500,00 EUR. Ob priznanju stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV v višini 334,40 EUR, je tako tožnici priznalo skupaj 1.854,40 EUR.

¹ Ni izvedlo le predlaganega dokaza z zaslišanjem priče M. K., kar pa je prepričljivo obrazložilo v točki 22 obrazložitve
² Temeljitost obrazložitve izhaja iz točk 30 do 33 obrazložitve
³ V tej zadevi sta se zakonca že pred vložitvijo tožbe na ugotovitev obsega skupnega premoženja s pogodbo o delitvi skupnega premoženja, ki sta jo sklenila pred notarko, ugotovila in dogovorila, da je nepremičnina njuno skupno premoženje.
⁴ Ob sicer tudi drugih podatkih, ki jih določa prvi odstavek 180. člena ZPP.