VSRS Sklep VIII Ips 228/2009

Revizija se zavrže.

Stranski intervenient krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da za tožnico obračuna razliko v plači za čas od 1. 1. 2003 do 30. 6. 2006 v znesku 2.193,88 EUR, odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača neto zneske od posameznih konkretno navedenih bruto mesečnih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila, v osmih dneh. Zahtevek tožnice za obračun bruto plače za čas od 1. 2. 2003 do 4. 2. 2003 v znesku 5,35 EUR in izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici stroške postopka z zamudnimi obrestmi, tožena stranka in stranski intervenient pa nosita sama svoje stroške postopka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v prvem, tretjem in četrtem odstavku izreka) spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožnice za obračun in plačilo razlike v plači v skupnem bruto znesku 2.193,88 EUR z davki, prispevki in zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki in stranskemu intervenientu stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Med drugim navaja, da je višina plače zaposlenih v javno vzgojnoizobraževalnih zavodih določena z zakonom in kolektivno pogodbo, sodišče pa pri odločanju ne more biti vezano na odločbo ravnatelja o določitvi količnika plače, saj je ta le informativne narave. Tožnica nedvomno uveljavlja denarni zahtevek, to pa ji na podlagi določbe četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) zagotavlja neposredno sodno varstvo. S tem v zvezi je sodišče druge stopnje napačno interpretiralo tudi določbo 48. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in nadalj.). Razlogi izpodbijane sodbe so si v nasprotju, saj sodišče druge stopnje najprej navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zmotno obravnavalo kot zahtevek za uveljavljanje denarne terjatve iz delovnega razmerja in bi morala tožnica najprej vložiti ugovor na svet zavoda, nato pa je navedeno terjatev samo obravnavalo kot denarno terjatev in jo kot tako neutemeljeno zavrnilo.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki je na revizijo odgovoril. Predlaga zavrnitev revizije. V odgovoru na ta odgovor tožnica navaja, da ravnatelj odloča le o napredovanju zaposlenih in ne o čem drugem, zaradi česar opredelitev količnika ni konstitutivni del odločbe.

5Revizija ni dovoljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizija se vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje (prvi odstavek 373. člena ZPP), to sodišče pa najprej preizkusi, ali je revizija pravočasna, popolna in dovoljena, in če ugotovi nasprotno, revizijo zavrže s sklepom (prvi odstavek 374. člena ZPP). Če tega v mejah svojih pravic ne stori že sodnik sodišča prve stopnje, prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo zavrže revizijsko sodišče (377. člen ZPP).

7Za odločanje o dovoljenosti revizije v tem sporu je pomembno, da se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal že po določbah Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008), ki je začel veljati 1. oktobra 2008. Po določbi prvega odstavka 130. člena ZPP-D se postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljuje po določbah tega zakona, če ni v tem zakonu določeno drugače. Le če bi bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero bi se postopek na prvi stopnji končal, bi se postopek nadaljeval po dosedanjih pravilih (drugi odstavek 130. člena ZPP-D). To pa pomeni, da v premoženjskih individualnih delovnih sporih, v katerih revizija ni dovoljena že po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek (1. točka 31. člena ZDSS-1, v povezavi z drugim odstavkom 367. člena ZPP), sodišče druge stopnje ne odloča več o dopustitvi revizije. Določba 32. člena ZDSS-1, po kateri je o dopustitvi revizije odločalo sodišče druge stopnje, je z dnem uveljavitve ZPP-D prenehala veljati (131. člen ZPP-D). Zato sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbah tožene stranke in stranskega intervenienta v tem sporu pravilno ni odločilo tudi o dopustitvi revizije.

8Ker gre za individualni delovni spor, v katerem vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000 EUR (v takem primeru bi bila revizija dovoljena glede na določbo drugega odstavka 367. člena ZPP), oziroma ne gre za spor, v katerem bi bila revizija dovoljena že na podlagi določbe 31. člena ZDSS-1, bi bila revizija lahko dovoljena le v primeru, če bi jo sodišče dopustilo (drugi odstavek 374. člena ZPP). Do tega bi lahko prišlo le na predlog stranke, o katerem bi odločal senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča (367.a do 367.c člena ZPP). Tega predloga (na Vrhovno sodišče) tožnica ni vložila, temveč je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila neposredno revizijo na sodišče prve stopnje. Gre torej za primer nedovoljene revizije že po samem zakonu, in primer, ko revizija ni bila dopuščena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP, v povezavi s 374. členom ZPP).

9Ker odgovor na revizijo ni pripomogel k odločitvi Vrhovnega sodišča, je to sklenilo tudi, da stranski intervenient sam krije svoje stroške odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).