130. člen ZPP-D

Po nenovelirani določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je bila v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 1.000.000,00 SIT (zdaj 4.172,92 EUR). Ker v tej zadevi ne gre za katerega od sporov iz tretjega 367. člena ZPP, v katerih je bila revizija vedno dovoljena, revizija tožnikov glede na ocenjeno vrednost spornega predmeta ni dovoljena, zato je odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna. Sodna praksa revizijskega sodišča je v tem pogledu povsem ustaljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji. Sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, zato revizija zoper tak sklep ni dovoljena.

Za presojo (relevantnih) prehodnih določb ZPP-D, to je prvega in drugega odstavka njegovega 130. člena, in s tem za odločitev, po katerih predpisih (dosedanjih ali novih) je treba presojati (ne) dovoljenost obravnavane revizije, je (seveda) odločilen datum izdaje odločbe sodišča prve stopnje (in ne prve). Ta je namreč tista, s katero se je konkretni postopek končal.

Tožniku je bila pravnomočno prisojena odškodnina v dveh delih. Toženčeva revizija v zvezi s prvo sodbo je prepozna; glede druge sodbe pa je glede na čas izdaje prvostopenjske odločbe treba upoštevati določbe ZPP-D in bi bila tako revizija dovoljena le, če bi jo revizijsko sodišče dopustilo v skladu s 367. a členom ZPP. Reviziji nista bila priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije in zato niso podane predpostavke dovoljenosti revizije.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. Če revizija po prejšnjem odstavku ni dovoljena, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom tega zakona dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP). Toženka je priglasila stroške za revizijo skladno z veljavnim ZOdvT, ki pa se glede na 41. člen ZOdvT ne uporablja za sodne postopke, ki so se na prvi stopnji začeli pred uveljavitvijo tega zakona (1. 1. 2009). V tem primeru je bila tožba vložena 27. 6. 2005, zato je treba nagrade in izdatke za storitve odvetnice v postopku z revizijo določiti po doslej veljavni Odvetniški tarifi (OT).

Revizija ni bila dopuščena in ni dovoljena po samem zakonu, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo.

V obravnavani zadevi, v kateri vrednost spornega predmeta znaša 33.800,70 EUR, revizija ni dovoljena že po samem zakonu, predhodno pa tudi ni bila dopuščena.

V 6.a členu ZDR niso navedeni odpovedni razlogi; ti so za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določeni v prvem odstavku 111. člena ZDR. V 6.a členu so določena le ravnanja, ki so prepovedana (tako, kot so npr. določena tudi v 35., 36. in 37. členu ZDR). Uporaba te določbe torej pomeni le pravno kvalifikacijo tožnikovega ravnanja in ne odpovednega razloga. Na pravno kvalifikacijo (sicer natančno opisanega ravnanja) pa sodišče ni vezano. Revizijsko sodišče od uveljavitve ZPP-D dalje na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi več po uradni dolžnosti. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava mora biti konkretiziran tako, da je iz njega mogoče razbrati, katero določbo materialnega prava je sodišče zmotno uporabilo oziroma katere ni uporabilo, pa bi jo moralo.

Revizijo, ki ni dovoljena po samem zakonu in ki ni bila dopuščena, je revizijsko sodišče zavrglo.

Ker revizija ni bila dopuščena, saj predlog za njeno dopustitev ni bil vložen, in ker po določbah ZPP tudi ni dovoljena, saj vrednost nobenega od zahtevkov ne presega 40.000 EUR, jo je Vrhovno sodišče zavrglo.

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, v zvezi s katero je vložena revizija, izdana po uveljavitvi ZPP-D, se za presojo o dovoljenosti revizije uporabljajo določbe spremenjenega zakona ne glede na to, da je bila prva sodba, ki je bila kasneje razveljavljena, izdana pred uveljavitvijo novele.

Sodišče je postopek že nadaljevalo po pravilih novele ZPP-D, ki je na novo določila institut revizije kot izrednega pravnega sredstva. V obravnavanem primeru revizija po samem zakonu ni dovoljena in tudi ni bila dopuščena, zato je nedovoljena.

Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000,00 EUR, revizija pa tudi ni bila dopuščena v skladu s 367. a členom ZPP. Revizija zato ni dovoljena.

Če je pogodbena kazen določena za vsak dan zamude, gre za občasno terjatev, za katero velja triletni zastaralni rok. Upoštevaje prehodno določbo 1. odstavka 130. člena ZPP-D, v kateri je določeno, da se postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljuje po določbah tega zakona, če ni v tem zakonu določeno drugače, in ostale prehodne določbe, ki ne določajo izjeme od te določbe za začetek veljavnosti 18. člena ZPP-D, s katerim je bila spremenjena sporna določba 105.a člena ZPP, je treba v konkretni pravdi upoštevati tudi novelirano določbo 105. a člena ZPP, kljub temu, da je postopek začel teči pred uveljavitvijo novele ZPP-D.

Ker je tožeča stranka revizijo sicer pravilno naslovila kot „Predlog za dopustitev revizije“, je treba pojasniti, da zanjo do drugačnega (ugodnejšega) rezultata ne bi moglo privesti niti obravnavanje njene vloge v tem svojstvu. Vložitve predloga za dopustitev revizije pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnice, ki bi pri sestavljanju vloge morala paziti tudi na to, da je pravilno naslovljena in pravočasno vložena pri pristojnem (Vrhovnem) sodišču.

Za uporabo določb o dopustitvi revizije je relevanten datum izdaje prvostopenjske sodne odločbe v rednem postopku, ne pa datum izdaje prvostopenjske odločbe v okviru obnove postopka.

Vzrok nesklepčnosti tožbe je lahko tudi pomanjkljivo opisan življenjski primer. V konkretnem primeru je moral kupec (svojemu) nadaljnjemu kupcu vrniti kupnino, ker je bila (kupljena in nato prodana) stvar obremenjena z napako. Odgovornost prodajalca za takšno škodo zaradi zaupanja se ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, pač pa po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za napake.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožbeni zahtevek iz naslova prekoračene rabe tožnikove nepremičnine s strani prvotoženke utemeljen.

Zmotno je stališče tožene stranke, da je v pravdni, v kateri je bilo izdanih več delnih pravnomočnih sodb, potrebno na koncu upoštevati vse prisojene zneske, jih sešteti in šele potem odločiti, ali je revizija (oziroma predlog za dopustitev revizije) dovoljena ali ne. Neutemeljen je predlog za dopustitev revizije zaradi zagotovitve pravne varnosti s trditvami, da tožnik ni utrpel nobene poškodbe in mu ni nastala nobena škoda, ko pa so prestale pritožbeni preizkus dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tožnikovih poškodbah ter posledično o telesnih bolečinah in nevšečnostih.

Ker o pravnih vprašanjih, ki jih tožnik izpostavlja v predlogu za dopustitev revizije, obstaja skladna in ustaljena sodna praksa, pogoji za dopustitev revizije v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Vrhovno sodišče je o tožnikovem predlogu za dopustitev revizije meritorno odločilo. Ker taka odločitev nujno implicira odločitev o nedovoljenosti direktne revizije in ker je tožnik „podal revizijo“ le podredno za primer, da „sodišče oceni, da je revizija možna po prej veljavnem pravu“, je odpadla potreba po izvedbi nadaljnjega postopka z revizijo kot podredno (in neposredno nedovoljeno) uveljavljanim izrednim pravnim sredstvom.