32. člen ZDSS-1

V obravnavani zadevi gre za za postopek v zvezi s plačilom odškodnine. Podana je pristojnost okrajnega sodišča.

Tožena stranka ter tedaj (edina) reprezentativna sindikata so sklenili pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta. Tožena stranka se je zavezala financirati pokojninski načrt in za vsakega vključenega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, plačevati določen procent mesečne bruto plače. Nato je tožena stranka vsem trem reprezentativnim sindikatom poslala predlog aneksa II k navedeni pogodbi, po katerem naj bi tožena stranka (delodajalec) od določenega dne dalje prenehala s plačevanjem premij zaradi ekonomskih oz. finančnih težav. Dva reprezentativna sindikata sta aneks št. II podpisala, en sindikat pa ne. Podpisal ga je šele naknadno. Tožena stranka je z določenim mesecem prenehala s plačevanjem premij za vse zaposlene, tudi za tožnika. Zato tožnik v tem sporu vtožuje, da mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Niti 11. členu ZKolP niti v drugih določbah tega zakona za primere, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ni določen poseben kvorum za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat.

Tožena stranka ter tedaj (edina) reprezentativna sindikata so sklenili pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta. Tožena stranka se je zavezala financirati pokojninski načrt in za vsakega vključenega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, plačevati določen procent mesečne bruto plače. Nato je tožena stranka vsem trem reprezentativnim sindikatom poslala predlog aneksa II k navedeni pogodbi, po katerem naj bi tožena stranka (delodajalec) od določenega dne dalje prenehala s plačevanjem premij zaradi ekonomskih oz. finančnih težav. Dva reprezentativna sindikata sta aneks št. II podpisala, en sindikat pa ne. Podpisal ga je šele naknadno. Tožena stranka je z določenim mesecem prenehala s plačevanjem premij za vse zaposlene, tudi za tožnika. Zato tožnik v tem sporu vtožuje, da mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Niti 11. členu ZKolP niti v drugih določbah tega zakona za primere, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ni določen poseben kvorum za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindika

Sedaj veljavna procesna ureditev zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje o zavrženju tožbe v delovnih in socialnih sporih in zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje o sodni taksi oziroma v zvezi s temi pravnomočnimi sklepi pritožbe stranke na Vrhovno sodišče več ne dopušča.

Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o potrditvi zavrženja tožbe se zavrže.

Zoper drugostopenjski sklep o zavrnitvi pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to zavrglo pritožbo zoper sklep o nedopuščeni reviziji, ni dovoljena revizija.

Ker je postal sklep sodišča druge stopnje, da se revizija ne dopusti, pravnomočen, je tožeča stranka vložila revizijo zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti.

Glede na določbe tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 Vrhovno sodišče ob obravnavi pritožbe zoper sklep, da se revizija ne dopusti, na druge pritožbene razloge, zlasti pritožbene razloge, ki bi predstavljali le bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, ne pazi po uradni dolžnosti.

V zadevah Pdp 390/1995 in Pdp 186/1998 je sodišče odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo plače kot o reparacijskem zahtevku, ki je temeljil na poprejšnji ugotovitvi o nezakonitosti sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja in njihovi razveljavitvi oziroma o spremembi datuma prenehanja delovnega razmerja. Ti dve zadevi zato nista primerljivi z obravnavano, kjer je bil zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnjen in gre torej za situacijo, ko je delavki zaradi neopravičenih izostankov tudi prenehalo delovno razmerje.

Za odločitev sodišča druge stopnje je bilo bistvenega pomena vprašanje, ali je bila pogodba o zaposlitvi, katere obstoj in pravice na njeni podlagi uveljavlja tožnik, veljavno sklenjena. V zvezi s tem vprašanjem tožnik ne postavlja trditev, ki bi bile lahko pomembne za odločitev o pritožbi.

Tožeča stranka je dokazala, da odločitev v njeni zadevi pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev (pravica do plačila za dejansko opravljeno delo). Pogoji za dopustitev revizije so zato izpolnjeni.

Zahtevek za izplačilo prikrajšanja pri plači ni povezan s prenehanjem delovnega razmerja (2. točka 31. člena ZDSS-1). Predstavlja samostojen premoženjski zahtevek, kjer je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR, v nasprotnem primeru pa samo, če jo dopusti sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1.

Odločitev sodišča v zadevi Pdp 637/98 je bila sprejeta na drugačni pravni podlagi, kakor odločitev sodišča v obravnavani zadevi.

Pritožbeni razlog iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 ni podan, saj tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da glede pravnega vprašanja, ki je skupno sodbi I Cp 1123/2004 ter obravnavani odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča in o katerem po njeni oceni odločitvi nista enotni, praksa Vrhovnega sodišča še ni oblikovana. S tem, ko je sodišče v obravnavani zadevi ugotovitev o obstoju škode utemeljilo zgolj na izpovedi tožnika – oškodovanca, ni v ničemer odstopilo od stališč v zadevi II Ips 672/2001.

Pritožba ni utemeljena, ker tožena stranka ni navedla odločb Vrhovnega sodišča, s katerimi bi utemeljila pritožbene navedbe o tem, da zavzeta stališča v sodbi sodišča druge stopnje odstopajo od sodne prakse.

Sodišče je obrazložilo in utemeljilo zavrnitev izvedbe dokaza, kakršen je bil predlagan in utemeljen, zato ni šlo za odstop od sodne prakse glede obveznosti sodišča v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga.

Ker tožnica ni uveljavljala pritožbenih razlogov iz tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1, s pritožbo ni mogla uspeti.

To, da o pravnem vprašanju, ki je izpostavljeno v tem delovnem sporu, Vrhovno sodišče še ni odločalo, ni razlog za dopustitev revizije.

Ker tožnik s citiranimi odločitvami Višjega delovnega in socialnega sodišča ne dokazuje neenotnosti prakse sodišča druge stopnje glede bistvenega pravnega vprašanja in tudi ne, da praksa odstopa od prakse Vrhovnega sodišča, pritožbi ni mogoče ugoditi in dopustiti revizije.

Iz pritožbe je razvidno, da se tožnik ne strinja z odločitvijo o tožbenem zahtevku, kar pa ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga.