VSL Sodba I Cpg 468/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točkah izreka potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 559,98 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom postopek zaradi delnega umika tožbe ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo 13.445,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2018 dalje do plačila ter na plačilo 117.780,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2018 do 28. 2. 2018 in od 11. 9. 2020 do 26. 2. 2021 (I. točka izreka), odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 23.835,11 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do plačila (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati tudi 6.010,05 EUR za pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do plačila (III. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških (II. in III. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da o zadevi odloči samo.

3Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Zahtevala je povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru je med pravdnima strankama sporno le še plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 117.780,75 EUR za čas od 1. 3. 2018 do 10. 9. 2020 v višini 23.835,11 EUR. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je predstavljal temelj za plačilo glavnice 239. člen Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma da je šlo v danem primeru za pogodbeno odškodninsko odgovornost tožene stranke, ki je kršila svojo pogodbeno obveznost. Temelj za plačilo z izpodbijano sodbo prisojenih (še spornih) obresti je sodišče prve stopnje nato našlo v 165. členu v zvezi s 246. členom OZ, saj je zaključilo, da je tožeči stranki škoda v predmetni zadevi nastala, ko je svojim delavcem mesečno izplačevala zvišane plače od 1. 7. 2017 dalje, med pravdnima strankama pa ni sporno, da je bila zadnja zvišana plača za leto 2017 izplačana 10. 1. 2018, zato je najmanj od tedaj dalje tožena stranka v zamudi s plačilom vtoževane odškodninske obveznosti, zato je v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo obračunanih zakonskih zamudnih obresti za čas od 1. 3. 2018 do 10. 9. 2020 v višini 23.835,11 EUR, prav tako pa je ugodilo tudi zahtevku tožeče stranke za plačilo procesnih obresti skladno s 381. členom OZ.

6Pritožba trdi, da sta tako tožeča stranka kot sodišče prve stopnje napačno opredelili tožbeno podlago, saj zahtevek tožeče stranke ne bi smelo presojati po odškodninski podlagi, temveč gre za izpolnitveni zahtevek. Pritožba nadalje navaja, da lahko odškodninski zahtevek nadomesti izpolnitvenega le, če gre za zahtevek po individualno določeni stvari, katere izpolnitev ni več mogoča, za kar v obravnavanem primeru ne gre. V obravnavanem primeru upniku ni nastala škoda, pač pa tožena stranka le ni plačala svoje pogodbene obveznosti – razlike v kalkulaciji cene za zdravstveno storitev, kjer se upošteva tudi povišanje plač. Zahtevek tožeče stranka zato ni odškodninski, temveč izpolnitveni. Tak svoj zahtevek pa je po mnenju pritožbe tožeča stranka, kljub predhodnemu "razreševanju problematike zaradi povišanja plač" (za kar naj tožeča stranka ne bi podala nobenega dokaza), datumsko opredeljenega in po višini določenega postavila do tožene stranke šele z vložitvijo tožbe 11. 9. 2020 (pravilno 10. 9. 2020; op. pritožbenega sodišča), ki jo je tožena stranka prejela 20. 10. 2020. Šele z vložitvijo tožbe se je po stališču pritožbe tožena stranka lahko seznanila z njeno konkretno zahtevo in s celotno višino svoje delno že izpolnjene obveznosti. Do tedaj pa tožena stranka svojega zahtevka sploh ni konkretno, vrednostno opredelila po višini, kar pa bi lahko storila s preprostim opominom v letu 2018, s katerim bi zahtevala obresti od 1. 3. 2018 dalje, hkrati pa bi predstavila tudi svoj izračun kalkulacije zdravstvenih storitev, saj gre za ceno zdravstvene storitve na podlagi planiranih delavcev.

7Navedeno stališče pritožbe je pravno zmotno. Na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) se tožena stranka (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ZZZS) in pristojne zbornice, združenja zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, za vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njihovo izvajanje in določijo obseg sredstev; na tej osnovi določijo izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter z zasebnimi zdravstvenimi delavci. Če navedena izhodišča niso sprejeta do konca decembra za naslednje leto, odloči o njih najpozneje v enem mesecu arbitraža, sestavljena po zakonu, če v njenem okviru ni mogoče doseči sporazuma, pa odloči o spornih vprašanjih Vlada Republike Slovenije (drugi odstavek 63. člena ZZVZZ). Na podlagi tako dogovorjenih izhodišč sklepa Zavod z zdravstvenimi in drugimi zavodi in organizacijami ter zasebniki pogodbe, s katerimi se določi zlasti vrste, obseg ter kakovost programov in storitev ter njihove cene (prvi do tretji odstavek 65. člena ZZVZZ).

8Na taki zakonski podlagi je bil med udeleženci dne 21. 6. 2017 sklenjen Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (v nadaljevanju Dogovor 2017; A2). Tožeča stranka sicer ni bila direktni podpisnik Dogovora 2017, sta pa pravdni stranki na njegovi podlagi sklenili Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2017 z dne 25. 9. 2017 (v nadaljevanju Pogodba; A3) in Aneks št. 1 k tej Pogodbi z dne 15. 2. 2018 (A4), Dogovor 2017 pa predstavlja podlago tudi za vsa izplačila denarnih sredstev po Pogodbi.

9Eden od elementov za oblikovanje cene programov oziroma storitev zdravstvenih in drugih zavodov in organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, so plače delavcev, planiranih za njihovo izvajanje (prva alineja 66. člena ZZVZZ in prva alineja 8. člena Dogovora 2017). Za odločitev o pritožbi je ključna določba 9. člena Dogovora 2017, ki o oblikovanju cen zdravstvenih storitev določa:(1) Sredstva za plače planiranih delavcev se načrtujejo na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih aktov ter kolektivnih pogodb, od 1. 6. 2012 pa tudi na podlagi Zakona za uravnoteženje javnih financ.

(2) Sredstva za plače se vračunajo v programe oziroma cene zdravstvenih storitev tako, da se pri tem upošteva:

- planirano število delavcev posamezne dejavnosti

- plačni razred

- znesek osnovne plače po plačni lestvici

- dodatek za delovno dobo

- dodatek za delovno uspešnost

- drugi dodatki po kolektivni pogodbi.

(3) Spremembe višine elementov iz drugega odstavka tega člena, razen točke 3, opredelijo partnerji z aneksom k Dogovoru.

(4) Če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju in druga vprašanja, ki zadevajo plače v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe.

(5) Sredstva za osnovne plače, ki so vkalkulirana v cene zdravstvenih storitev, so opredeljena v Prilogi II.

10Ni sporno, da je prišlo v letu 2017 do dvakratnega povišanja višine plač zdravstvenim delavcem¹ in zdravnikom². Obe povišanji plač sta posledica dejanj države. Tožeča stranka je zato takim svojim delavcem povišane plače izplačala, tožena stranka pa ji povišanja cene za njene programe oziroma storitve ni priznala. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ob odločanju v že več vsebinsko sorodnih zadevah³ zavzelo stališče, da je pravilna razlaga četrtega odstavka 9. člena Dogovora 2017, da ta določba zavezuje predvsem toženo stranko na način, da mora sama, brez sklepanja aneksa, avtomatično priznati izvajalcem zdravstvenih dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev, saj da je namen določbe o avtomatičnem upoštevanju spremembe zneska osnovne plače pri kalkulaciji cen zdravstvenih storitev jasen ‒ povišanje plač planiranih delavcev naj bo breme tožene stranke in ne zdravstvenih ter drugih zavodov in organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost. Tožena stranka bi torej morala pri kalkulaciji cen storitev tožeče stranke po Pogodbi od 1. 7. 2017 dalje avtomatično upoštevati povišanje plač planiranih delavcev tožeče stranke, do katerega je prišlo zaradi (že navedenega) povišanja plač zdravstvenih delavcev in zdravnikov v letu 2017. Ker tega ni storila, je kršila določbe 9. člena Dogovora 2017, ki je bil tudi podlaga za sklenitev Pogodbe, saj so se cene v Pogodbi oblikovale glede na navedeni Dogovor 2017 in določila v njem. S tem je ravnala protipravno, zaradi česar je podana njena odškodninska odgovornost (prvi odstavek 239. člena OZ).⁴ Zaradi ravnanj (oziroma opustitve) tožene stranke je morala tožeča stranka založiti svoja sredstva (zaradi sprejetega povišanja plač javnih uslužbencev v letu 2017, so tožeči stranki mesečno nastajali višji stroški, saj je morala svojim zaposlenim izplačevati višje plače, česar tožena stranka v ceni programov ni upoštevala, pa bi morala avtomatično), ki jih je nato s tožbenim zahtevkom v tem postopku od tožene stranke zahtevala kot plačilo odškodnine.

11V zvezi z začetkom teka zamudnih obresti je sodišče prve stopnje tako zahtevek tožeče stranke pravilno okvalificiralo kot odškodninskega in svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 165. člena OZ, ki ga je uporabilo na podlagi 246. člena OZ ter posledično pravilno tudi odločilo, da je tožena stranka v zamudi s svojo odškodninsko obveznostjo vsaj od 1. 3. 2018, zato je tožeči stranki dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti za čas od tega datuma do 10. 9. 2020, ko je bila vložena tožba v obravnavani zadevi (zakonite zamudne obresti za čas od vložitve tožbe do plačila niso več sporne in jih je tožena stranka tožeči stranki že plačala).

12Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da je prav tako zmotno stališče pritožbe o tem, kdaj pride dolžnik v zamudo. V skladu z določbo prvega odstavka 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Le če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ). V obravnavanem primeru je bil rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke določen v okviru 10. člena Pogodbe v zvezi s 37. členom Dogovora 2017. Iz 10. člena Pogodbe izhaja, da bo tožena stranka (Zavod) račune in zahtevke za plačilo poravnala v 30 dneh po njihovem prejemu. Da ni prejela ustreznih dokumentov za plačilo (računa, zahtevek za plačilo, poročila), tožena stranka ni trdila. Če pride tožena stranka v zamudo s plačilom (če svoje pogodbene obveznosti ne izpolni v rokih, kot dogovorjeno), pa je tudi skladno z 39. členom Dogovora 2017 dolžna plačati zakonite zamude obresti. Pri tem pritožbenega sodišča ne prepriča pritožbena trditev, da ji ni bila znana višina zahtevka tožeče stranke. Tožena stranka je bila namreč tista, ki bi morala pri kalkulaciji cen storitev tožeče stranke od 1. 7. 2017 dalje avtomatično upoštevati povišanje plač planiranih delavcev tožeče stranke, pri čemer so ji bili znani vsi elementi, potrebni za plačilo najkasneje ob predložitvi posameznih računov.

13Poleg tega tožeča stranka obresti zaradi poenostavitve postopka ne zahteva od zapadlosti posameznih relevantnih računov, temveč od 1. 3. 2018 (ker je tožena stranka v pripravljalnih vlogah v postopku 41 zdravstvenih domov zoper toženo stranko navedla, da računi tožečih strank niso zapadli pred 1. 3. 2018; teh trditev tožena stranka ni prerekala). Začetek teka zakonskih zamudnih obresti je objektivna posledica nastanka zamude, torej neizpolnitev obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev obveznosti. Tožena stranka je torej zamudne obresti dolžna plačati tako, kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje tudi, če bi njen zahtevek opredelili kot izpolnitvenega, in sicer skladno z zgoraj citiranimi določbami Pogodbe, prvega odstavka 299. člena ter prvega odstavka 378. člena OZ.

14Glede na vse navedeno se pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava izkaže za napačnega, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo obračunanih zamudnih obresti v višini 23.835,11 EUR. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točkah izreka potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se je pri tem opredelilo le do tistih navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210), saj za več ni podlage glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (23.835,11 EUR), 2% za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 22% DDV, skupaj 559,98 EUR. Tako odmerjene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Dne 29. 8. 2017 so bili v U. l. RS, št. 46/17 objavljeni aneksi h kolektivnim pogodbam in uredbi, s katerimi so bile odpravljene anomalije oziroma ustrezne uvrstitve v plačne razrede glede vrednotenja delovnih mest oziroma nazivov v javnem sektorju, in sicer na delovnih mestih, ki so uvrščena do vključno 26. plačnega razreda in na delovnih mestih pooblaščenih uradnih oseb.
² Dne 24. 3. 2017 je bil podpisan aneks h kolektivni pogodbi za zdravnike, ki je boljše vrednotil zdravniški poklic v sistemu plač v javnem sektorju.
³ Prim. odločbe VSRS III Ips 10/2021, III Ips 5/2021, III Ips 59/2020, III Ips 44/2020 in III Ips 16/2020.
⁴ Ibid.