VSM Sodba II Kp 43558/2020

I. Pritožba obdolženega Z.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega Z.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po istem zakonskem določilu izreklo kazen eno leto zapora. Po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 mu je izreklo še stransko kazen izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas treh let. Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas prebit v zaporu se ne všteva v čas trajanja te kazni. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko nagrada in potrebni izdatki zagovornika, dodeljenega po odločbi brezplačne pravne pomoči, bremenijo proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati oškodovani družbi G. z. d.d. znesek v višini 13.760,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2021 do plačila.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi višine izrečene kazni, kot navaja v uvodu pritožbe, brez končnega predloga pritožbenemu sodišču.

3Pritožba ni utemeljena.

4V obravnavanem primeru iz podatkov kazenskega spisa in izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec v navzočnosti svojega zagovornika dne 1. 10. 2021 z Okrožnim državnim tožilstvom v Mariboru sklenil sporazum o priznanju krivde, v katerem je priznal storitev očitanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Z okrožno državno tožilko se je dogovoril, da se mu za storjeno kaznivo dejanje izreče kazen eno leto zapora in stranska kazen izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas treh let. Tako sklenjeni sporazum o priznanju krivde sta stranki istega dne predložili sodišču prve stopnje, ki je na naroku, ob prisotnosti zagovornika in sodnega tolmača, obdolženca znova natančno seznanilo z njegovo vsebino, pri čemer je obdolženec izjavil, da je njegovo vsebino razumel in da je sklenjen sporazum skladen z njegovo pravo voljo. Na naroku je sodišče prve stopnje v nadaljevanju navedeni sporazum o priznanju krivde prebralo ter sprejelo sklep, da se sporazum o priznanju krivde sprejme, saj je v skladu z določbami 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP, podani pa so tudi pogoji glede priznanja krivde, določeni v prvem odstavku 285.c člena ZKP. Nato je na predlog procesnih udeležencev sodišče prve stopnje takoj opravilo narok za izrek kazenske sankcije ter ob odsotnosti kakršnihkoli pripomb obdolženca in njegovega zagovornika po opravljenih zaključnih besedah strank razglasilo sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja, za katerega mu je izreklo identično kazen, kot je bila dogovorjena v sklenjenem sporazumu o priznanju krivde.

5Sporazum o priznanju krivde je dogovor (pogodba) med obdolžencem in državnim tožilcem, pod katerimi pogoji bo obdolženec krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe pred sodiščem priznal, njegov namen pa je zagotoviti večjo učinkovitost kazenskega postopka. Sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 450.č člena ZKP sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, ki je v njem dogovorjena, in njegovih sestavin ne spreminja. Preden sodišče sporazum sprejme, presodi le zakonitost kazenske sankcije, torej če je sankcija dogovorjena v mejah z zakonom predpisane kazni, nima pa pooblastila za presojo njene primernosti, saj je bila dogovorjena v skladu s svobodno voljo obeh strank sporazuma.¹ Glede na navedeno, sodišče prve stopnje torej ni smelo posegati v dogovorjeno kazensko sankcijo, ki je bila predmet obravnavanega sporazuma o priznanju krivde, temveč je lahko zgolj preverilo, da je ta dogovorjena v mejah z zakonom predpisane kazni, kar je sodišče prve stopnje v točkah 6-8 obrazložitve napadene sodbe tudi pravilno storilo. Obdolženec, ki v pritožbi pravilnosti in zakonitosti sklenjenega sporazuma o priznanju krivde sploh ne nasprotuje, temveč se ob poudarjanju olajševalnih okoliščin in sklicevanju na sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 9400/2020 z dne 22. 4. 2020 zavzema zgolj za izrek nižje kazni, zato s tovrstnimi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešen.

6Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

7Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 25331/2013 z dne 2. 4. 2015.