VSL Sodba II Kp 22579/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec je dolžan plačati 367,50 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena KZ-1, za katero mu je izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora in prepoved vožnje vozila B kategorije za dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti do sedaj znane stroške kazenskega postopka v višini 3.167,04 EUR in sodno takso v višini 245,00 EUR, v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo so pritožbo vložili zagovorniki obtoženega iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena

4Pritožniki so pravilno zaznali, da sodišče prve stopnje s popravnim sklepom ne bi smelo popravljati izvirnika sodbe. Določba prvega odstavka 365. člena ZKP se uporablja le, kadar je potrebno popraviti pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote z namenom, da se pisno izdelana sodba ujema z izvirnikom. Iz izvirnika sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena KZ-1. Na osnovi drugega odstavka 323. člena KZ-1 mu je izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora in na podlagi 48. člena KZ-1 stransko kazen prepovedi vožnje z vozilom B kategorije za dobo dveh let. Za presojo utemeljenosti zatrjevane kršitve 86. člena ZKP sodišče druge stopnje v nadaljevanju predstavlja relevantne procesne dogodke:

- Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 3. 2021 je razvidno, da je sodišče razglasilo sodbo, s katero je obtoženemu na podlagi določbe drugega odstavka 323. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora in na podlagi 48. člena KZ-1 stransko kazen prepovedi vožnje z vozilom B kategorije za dobo dveh let.

- Še pred pisnim odpravkom sodbe je sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 365. člena ZKP, s popravnim sklepom popravilo izrek sodbe v delu glede izreka stranske kazni po 48. členu KZ-1, tako da je namesto izrečene stranske kazni prepovedi vožnje z vozilom B kategorije obdolžencu izreklo stransko kazen prepovedi vožnje z vozilom F kategorije za dobo dveh let. Svojo odločitev je utemeljilo z okoliščino, da je pri nareku izreka sodbe prišlo do napačnega zapisa, tako da je bilo zapisano, da se obtoženemu prepove vožnja vozila B kategorije, namesto pravilno, da se obtoženemu prepove vožnja vozila F kategorije, pri čemer je pojasnilo, da je do navedene napake prišlo zaradi slabšega razumevanja, ki je posledica nošenja zaščitne maske in navedeno utemeljilo s tem, da gre za očitno napako zaradi slabšega razumevanja nareka, kar izhaja že iz tega, da je obtoženec povzročil prometno nesrečo med vožnjo traktorja, za kar se zahteva F kategorija in ne z osebnim vozilom, za katerega se zahteva izpit B kategorije.

- Sodišče je nato izdalo pisni odpravek sodbe, iz katerega izhaja, da je obtoženemu izrečena stranska kazen prepovedi vožnje z vozilom F kategorije za dobo dveh let.

- Po predložitvi spisa Višjemu sodišču v Ljubljani zaradi odločanja o pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. zoper izpodbijano sodbo, je Višje sodišče v Ljubljani sodišču prve stopnje vrnilo spis, ker je pregled spisa pokazal, da se pisno izdelana sodba ne ujema z izvirnikom, pri čemer je pritožbeno sodišče opozorilo sodišče prve stopnje, da je iz zapisnika o razglašeni sodbi razvidno, da je bila obtoženemu izrečena stranska kazen prepovedi vožnje vozila B kategorije, medtem ko pisni odpravek sodbe vsebuje stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila F kategorije.

- Sodišče prve stopnje je navedeno pomanjkljivost odpravilo s popravnim sklepom II K 22579/2017-119 z dne 11. junija 2021, ko je izrek pisnega odpravka sodbe v delu o izreku stranske kazni popravilo tako, da se sedaj pravilno glasi: „Na podlagi drugega odstavka 323. člena KZ-1 in 48. člena KZ-1 se obtožencu prepove vožnja z vozilom B kategorije za dobo dveh let.

5Sodišče druge stopnje je na podlagi 86. člena ZKP, ko je odločalo o pritožbi, odprlo in pregledalo zapisnik o posvetovanju in glasovanju in ugotovilo, da je bila obtožencu v izvirniku sodbe izrečena takšna kazenska sankcija, kot izhaja iz posvetovalnega zapisnika.

6Glede na pojasnjeno, sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno zatrjevanje kršitve določbe 86. člena ZKP in posledično uveljavljene absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj se po odpravljeni pomanjkljivosti pisni odpravek sodbe ujema z njenim izvirnikom. Sodišče prve stopnje je z izdajo popravnega sklepa II K 22579/2017-119 z dne 11. junija 2021 s strani pritožnika očitano pomanjkljivost odpravilo in je tudi po presoji pritožbenega sodišča brez sence dvoma potrebno zaključiti, da je bila z izpodbijano sodbo obtožencu poleg kazni zapora izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, česar pa pritožniki ne izpodbijajo, saj se pritožba nanaša le na popravni sklep, ki je bil izdan pred pisnim odpravkom sodbe.

7Sodišče druge stopnje tako zavrača pritožbeno utemeljevanje, da je senat sledil predlogu državne tožilke, ki je v končni besedi predlagala stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, ne pa F kategorije, saj sodišče v predmetnem primeru na kaznovalni predlog državne tožilke ni bilo vezano.

8Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se obtoženemu očita, da je kršil določila drugega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP), iz razlogov izpodbijane sodbe pa jasno izhaja, da pritožnik ni prekoračil zakonsko dopustne mere alkohola v krvi, saj je izvedenka ugotovila, da je imel v času, ko je prišlo do nesreče, v krvi najmanj 0,49 g/kg alkohola v krvi, je neutemeljen in je odraz nepoznavanja določbe drugega odstavka 105. člena ZprCP, po kateri imajo vozniki lahko največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 mg alkohola v litru izdihanega zraka pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča razumno pojasnilo, da obtoženi sicer ni prekoračil dovoljene stopnje alkohola, vendar pa je tudi pri nižji koncentraciji alkohola od dovoljene, kazal znake motenj v vedenju, katerih posledica je bilo njegovo nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu, zato pritožnik s posplošeno pritožbeno navedbo, da ni z gotovostjo dokazano, da je kršil določilo drugega odstavka 105. člena ZprCP, pravilnih in prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje v tem delu ne more ovreči. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je podlago za takšen zaključek sodišče prve stopnje utemeljeno črpalo iz mnenja sodne izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo B. B. ter na podlagi izpovedb prič C. C. , D. D. in E. E. Izvedenka B. B. je na podlagi poročila o toksikološki preiskavi, pri čemer je bil vzorec urina odvzet 28. 5. 2017 ob 21.34 uri, vzorec krvi pa istega dne ob 21.29 uri, ugotovila, da je imel obtoženi ob času nesreče v intervalu 0,49 do 0,79 g/kg, najverjetneje pa okoli sredine, torej 0,64 g/kg. Po mnenju izvedenke bi se posledice vpliva alkohola pri obdolžencu lahko izražale predvsem v zmanjšani pozornosti, koncentraciji, bolj površnem opazovanju, slabši sposobnosti preusmerjanja pozornosti in sočasnega spremljanja dogodkov v prometu razlog moteni optični zaznavi. Izvedenka v nadaljevanju ugotavlja, da je v obravnavanem primeru predstavljal alkohol obremenjujoč dejavnik v smislu zgoraj izpostavljenega, čeprav ne nujno, pri čemer je tudi opozorila, da gre za starejšega človeka, pri katerem je zmožnost za vožnjo lahko že v treznem stanju nekoliko okrnjena. Izvedenka je tudi opozorila, da je zdravnik, ki je opravil strokovni pregled tri ure po prometni nesreči, ko je bila koncentracija alkohola obdolženca v krvi nižja od tiste v času prometne nesreče, še vedno opazil znake, na podlagi katerih je postavil sum, da gre lahko za vinjenega preiskovanca. Takšne posledice vpliva alkohola, kot jih je izvedenka B. B. izpostavila, ni pa jih sicer z gotovostjo mogla povsem potrditi, pa so potrjene z izpovedbami zaslišanih prič C. C., D. D., E. E., ki so spremljali obtoženčevo vožnjo tik pred prometno nesrečo in bili tudi neposredni očividci predmetne prometne nesreče. Skupno izpovedbam C. C., D. D. in E. E. je namreč, da so opazili nesigurno vožnjo voznika traktorja, ki je vozil pred njimi. Tako C. C. pove, da je traktorist vozil počasi, brez prižganih luči in druge signalizacije, da je z desno roko držal volan, levo pa je imel v komolcu pokrčeno in bil naslonjen v levo stran. C. C. kot voznik vozila, ki je vozil za predmetnim traktorjem, je povedal, da ni imel varnega občutka, kaj bo traktorist počel v tistem trenutku, da bi ga lahko prehitel. Imel je občutek, da bo zavil na levo, saj se je na levi strani nahajal gostinski objekt. Potem, ko je traktor prehitel, je opazil nasproti vozeče motorno kolo in v vzratnem ogledalu videl, da je traktor začel zmanjševati hitrost, se postavil na sredino vozišča in počasi zavil v levo, pri čemer smernega kazalca ni imel prižganega. C. C. je tudi povedal, da je bil motorist takrat že tako blizu, da motorja ni več ustavil, saj je bil traktor na vozišče obrnjen pod pravim kotom, to je 90- in je motoristu zaprl pot, tako da je motorist zaviral oziroma zmanjševal hitrost, vendar je kljub temu zapeljal direktno v sredino traktorja med obema kolesoma, neposredno v kabino traktorja. Tudi D. D., sopotnik v vozilu C. C. je povedal, da se je voznik traktorja, ko so bili zaradi prehitevanja vzporedno z njim, čudno obnašal, imel je čudne kretnje, kot da bo zavil na levo, kjer se nahaja daljši makadamski parkirni prostor. Potem, ko so traktor prehiteli, pa je zagledal motorista, rdečo luč motorja, nato pa, kako se je zadel v traktor. Tudi E. E. je povedala, da je traktor vozil sicer počasi, da pa pri zavijanju v levo ni dal smernega kazalca. Na podlagi predstavljenega je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je obtoženi z vožnjo kršil določilo drugega odstavka 105. člena ZPrCP, saj so se zaradi zaužitega alkohola pri obtoženemu pojavile motnje v vedenju in nezanesljivo ravnanje v prometu. Glede na starost obtoženega v času predmetnega kaznivega dejanja pa je tudi pravilno zaključilo, da starost 70 let že sama po sebi poslabšuje njegove sposobnosti za vožnjo, zato je lahko že manjša količina alkohola v krvi imela zaznavne učinke, kar je nenazadnje utemeljilo tudi z ugotovitvami zdravnika, ki je opravil strokovni pregled obtoženca tri ure po nesreči. Pritožnik zato s posplošenim zanikanjem in navedbo, da obtoženi ni prekoračil dovoljene stopnje alkohola v krvi prepričljivih in obrazloženih razlogov sodišča prve stopnje glede tega ne more ovreči. Pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe izhaja, „da lahko pri pritožniku že manjša količina popitega alkohola povzroči učinke, da je vinjen,“ je protispisen in nerazumljiv, saj navedenega zaključka izpodbijana sodba ne vsebuje. Glede na pojasnjeno zatrjevana kršitev zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično kršitev kazenskega zakonika ni podana.

9Pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo zaključek in mnenje sodnega izvedenca cestnoprometne stroke, da je pritožnikovo vidno polje omejevalo vozilo, ki ga je prehitelo pred trkom, sodišče druge stopnje ocenjuje kot neutemeljenega. Pritožnik s ponavljanjem obtoženčevega zagovora, da oškodovanca ni videl, in selektivnim povzemanjem izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca cestnoprometne stroke, da je pritožnikovo (pravilno obtoženčevo) vidno polje omejevalo vozilo, ki ga je prehitelo pred trkom, na osnovi česar pritožnik protispisno zaključuje, da se oškodovanec in obtoženi dejansko nista mogla videti, obrazloženih razlogov izpodbijane sodbe ne more ovreči. Sodišče prve stopnje je izvedeniško mnenje sodnega izvedenca F. F. povsem konkretno povzelo v točki 3 obrazložitve in na osnovi izvedeniškega mnenja ter ostalih izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je obtoženi s svojo vožnjo kršil določila drugega odstavka 58. člena ZPrCP in drugega odstavka 105. člena istega zakona, v posledici česar je prišlo do prometne nesreče, v kateri je oškodovanec utrpel takšne telesne poškodbe, v posledici katerih je umrl.

10Neutemeljena je torej pritožbena navedba, da je izvedenec ugotovil, da je obtoženčevo vidno polje omejevalo vozilo, ki ga je prehitelo pred trkom, kot je bilo izpostavljeno zgoraj, saj je izvedenec ugotovil, da je prehitevajoče osebno vozilo, torej osebno vozilo, ki ga je vozila priča C. C., deloma omejevalo obtoženčevo vidno polje nad nasprotnim voznim pasom, sta se oba udeleženca prometne nesreče lahko zagledala najmanj 5,4 sekunde pred kasnejšim trkom. V navedenem času je bil oškodovanec od mesta trka oddaljen okrog 105 metrov, medtem ko je voznik kmetijskega traktorja vršil še vožnjo naravnost in je svoje zavijanje v levo pričel vršiti okrog 4 sekunde kasneje. Navedene ugotovitve izvedenca torej negirajo pritožbeno navedbo, da je prehitevajoče vozilo omejevalo pritožnikovo vidno polje, saj je izvedenec ugotovil, da ga je le deloma omejevalo. Pritožnik tudi v celoti prezre zaključek izvedenca, da je razlog nastanka obravnavane prometne nesreče na strani obtoženca, torej voznika kmetijskega traktorja, ko je slednji pričel izvajati svojo vožnjo v levo, s tem pa tudi prečkanje nasprotnega vozišča na način, ki je za voznika motornega kolesa Honda, torej oškodovanca, pomenil nastanek nenadne prometne situacije, ki je nastopila okrog 1,4 sekunde pred kasnejšim trkom, kar predstavlja približno skupni reakcijski čas voznika in zavornega sistema. Prav tako pritožnik prezre, da je izvedenec ugotovil, da je bila možnost preprečitve trka na strani obtoženca. Slednji je imel možnost zaznati nasproti vozečega motorista dovolj zgodaj (torej ne glede na vozilo, ki ga je prehitevalo), da bi način in hitrost svoje vožnje lahko prilagodil trenutni prometni situaciji. Prav tako pritožnik ne upošteva ugotovitev izvedenca, da oškodovanec trčenja ne bi mogel preprečiti zgolj s hitrejšo reakcijo zaviranja bi lahko nekoliko zmanjšal naletno hitrost, pri čemer pa bi bile na ta način zanj nastale posledice težko predvidljive.

11Brezuspešno pritožnik izpodbija obtožencu izrečeno kazensko sankcijo z navedbo, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo „previsoko oziroma prehudo“ kazensko sankcijo, saj je kot obteževalne okoliščine upoštevalo vreme in odlično vidljivost, kar po mnenju pritožnika niso obteževalne okoliščine. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so v točki 12 obrazložitve navedene obteževalne in olajševalne okoliščine pravilno ugotovljene in ovrednotene, zato je na podlagi le-teh obtožencu izrečena kazen enega leta in deset mesecev zapora primerna in pravična. V nasprotju z mnenjem pritožnika sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče kot obteževalne okoliščine ni upoštevalo, da je bilo vreme jasno, sončno in vidljivo, pač pa je na podlagi vremenskih okoliščin upoštevalo kot obteževalno okoliščino, da bi obtoženi lahko pravočasno opazil nasproti vozečega motorista s prižganimi lučmi in na preglednem območju 200 metrov pred krajem trčenja, na osnovi česar je zaključilo, da je bil obtoženi hudo nepozoren in nepazljiv in da pred zavijanjem sploh ni gledal v smeri prihajajočega motorista. Kot obteževalne okoliščine je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo, da je obtoženi s protipredpisno vožnjo kršil kar dve najpomembnejši pravili cestnega prometa. Glede na pojasnjeno je pritožbeno zavzemanje za znižanje obtoženemu izrečene kazni neutemeljeno.

12Pritožnik obtožencu izrečeno stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije ne izpodbija. Ker pa v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, upoštevajoč določbo 386. člena ZKP, po kateri pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi, je sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo tudi obtožencu izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Upoštevajoč pojasnjeno v točki 11 te odločbe, je obtožencu izrečena stranska kazen prepovedi vožnje vozila B kategorije ustrezna, pravilno ugotovljenim in ovrednotenim olajševalnim obteževalnim okoliščinam, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

13Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče, upoštevajoč iste premoženjske razmere, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi določbe prvega odstavka 98. člena v zvezi z prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obtoženec dolžan plačati sodno takso v višini 367,50 EUR kot strošek pritožbenega postopka. Sodna taksa je odmerjena po tarifnih številkah 7113 Zakona o sodnih taksah ( ZST-1), ki določa količnik za odmero takse v razponu med 210,00 in 510,00 EUR, pri čemer je pritožbeno sodišče odmerilo količnik v znesku 210,00 EUR in 7122, ki določa količnik 1,5 za zavrnitev pritožbe ter po tarifnih številkah 7119, ki določa količnik za odmero takse za stransko kazen v razponu med 35,00 in 85,00 EUR, pri čemer je pritožbeno sodišče odmerilo količnik v znesku 45,00 EUR.