58. člen ZPrCP

Pritožnik zatrjuje, da četudi je nasprotni udeleženec pripeljal čez rdečo luč, to na obravnavani prekršek ne vpliva, saj bi ga storilec po pravilu srečanja kljub temu moral spustiti mimo. Vendar takšnim pritožbenim trditvam ni mogoče slediti. Navedena pravna podlaga namreč določa, da ima na križišču prednost vozilo, ki prihaja z desne strani (desno pravilo), razen če je s prometno signalizacijo določeno drugače. Ker iz zaključkov izpodbijane sodbe izhaja, da ni mogoče izključiti možnosti, da je nasprotni udeleženec A. A. zapeljal v križišče čez rdečo luč, tudi ni mogoče zaključiti, da je bil na istem prednostnem nivoju (primerjaj 1. točko prvega odstavka 99. člena ZPrCP ter drugi odstavek 100. člena ZPrCP).

Sodišče je ugotovilo, da sta oba voznika v križišče zapeljala pri zeleni luči in da torej druga udeleženka prometne nesreče ni zapeljala v križišče pri rumeni luči, kot je to sicer trdila priča D. D., v taki situaciji pa je nedvomno pri vožnji skozi križišče imela prednost druga udeleženka prometne nesreče. Glede na ugotovljene poškodbe na vozilih pa je povsem jasno, da storilec v času, ko je prišlo do trčenja, s svojim vozilom ni miroval v križišču in zato ni mogoče šteti za dokazano, da je že z zaustavitvijo v križišču zaprl pot drugi voznici, ki je pripeljala iz nasprotne smeri, da bi morala slednja po načelu defenzivne vožnje, kljub temu da je imela prednost pri vožnji skozi križišče, svoje vozilo ustaviti in počakati, da se križišče izprazni.

Z očitkom v plačilnem nalogu, da kršitelj ni upošteval desnega pravila in je pri tem izsilil prednost voznici vozila Opel Astra, tako da je prišlo do trčenja vozil, je dovolj jasno konkretizirano, da je desno pravilo zavezovalo kršitelja in da prav slednji tega pravila ni spoštoval, saj je izsilil prednost soudeleženki prometne nesreče. V opisu prekrška je določno opredeljeno, kdaj in kje je prišlo do prometne nesreče, navedeno pa je tudi, v kateri smeri je vozil kršitelj. Takšen opis po presoji Vrhovnega sodišča časovno in prostorsko dovolj konkretizirano opredeljuje vse zakonske znake očitanega prekrška.

Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno nepravilno uporabili določb prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ko sta v vključevanje voznice z občinske javne poti na občinsko javno cesto opredelili kot vključevanje na prednostno cesto. Pravilen odgovor na dopuščeno vprašanje je, da je treba v konkretnem primeru uporabiti desno pravilo upoštevaje, da iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je šlo za križišče dveh enakovrednih cest, odsotnost prometnih znakov pa je dajala prednost zavarovanki tožene stranke glede na navedeno cestnoprometno pravilo iz 58. člena ZPrCP.

Storilka v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotnost zaključka, da pešcu ni dala prednosti. Ker s tem dejansko izpodbija dokazno oceno in sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, uveljavlja glede na zgoraj povzet drugi odstavek 66. člena ZP-1 nedovoljen pritožbeni razlog.

Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se obtoženemu očita, da je kršil določila drugega odstavka 105. člena ZprCP, iz razlogov izpodbijane sodbe pa jasno izhaja, da pritožnik ni prekoračil zakonsko dopustne mere alkohola v krvi, saj je izvedenka ugotovila, da je imel v času, ko je prišlo do nesreče, v krvi najmanj 0,49 g/kg alkohola v krvi, je neutemeljen in je odraz nepoznavanja določbe drugega odstavka 105. člena ZprCP, po kateri imajo vozniki lahko največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 mg alkohola v litru izdihanega zraka pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča razumno pojasnilo, da obtoženi sicer ni prekoračil dovoljene stopnje alkohola, vendar pa je tudi pri nižji koncentraciji alkohola od dovoljene, kazal znake motenj v vedenju, katerih posledica je bilo njegovo nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu, zato pritožnik s posplošeno pritožbeno navedbo, da ni z gotovostjo dokazano, da je kršil določilo drugega odstavka 105. člena Zpr

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko teže poškodb oškodovanca ni upoštevalo kot obteževalne okoliščine, saj v primeru, da je zakonodajalec kakšno okoliščino že upošteval kot zakonski znak kaznivega dejanja, sodišče take okoliščine ne sme upoštevati kot obteževalne, razen, če to opravičuje večja intenzivnost take okoliščine. Pravilno je ravnalo tudi, ko teže kršitve drugega odstavka 58. člena ZPrCP ni upoštevalo kot obteževalne okoliščine. Tako kot nastanek hude telesne poškodbe, tudi kršitev pravila cestnega prometa pomeni izpolnjenost zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja in omenjenega dejstva ni dopustno še dodatno upoštevati oz. vrednotiti kot obteževalne okoliščine. Prekršeno pravilo cestnega prometa, neodvisno od predpisane globe, pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni takšne intenzitete, da bi kršitev pomenila znatno večjo težo kaznivega dejanja.

Specifičnost konkretnega primera je v tem, da sta oba udeleženca nesreče imela v križišču znak „stop“, vendar je imela voznica osebnega vozila v konkurenci med njima, ob upoštevanju desnega pravila, prednost (prvi odstavek 58. člena ZPrCP), kar pomeni, da bi toženec moral počakati, da bi križišče najprej prevozila voznica, nato pa šele on.

Druga toženka bi morala nadomestiti manjkajoči prometni znak nemudoma, ne pa šele ob naslednjem tedenskem pregledu. Ne glede na navedeno pa bi bilo ugotavljanje protipravnosti njene opustitve umestno oziroma smotrno šele po tem, če bi se izkazalo, da je bila ta opustitev eden od vzrokov za nastanek obravnavane škode.

Fakultativni odvzem predmetov, katerih lastnik ni storilec prekrškov, temveč tretja oseba, po določbah ZP-1 nikakor ni pogojen s subjektivnim odnosom lastnika do storilčevega ravnanja. V takih primerih je torej odvzem predmetov tretji osebi omejen samo na tiste primere, ko gre za varstvo posebej varovanih dobrin in je, če sodišče tako oceni, utemeljen ne glede na to, ali lastnik kakorkoli prispeva k storitvi prekrška. Kajti (fakultativni) odvzem predmetov tretji osebi ne predstavlja sankcije, temveč ukrep, katerega namen je preprečiti nadaljnjo uporabo takega predmeta na način, ki bi kakorkoli lahko ogrozil varovane dobrine

Z vidika pravne opredelitve storilčevega ravnanja je pravno relevantno, ali gre v obravnavanem primeru za križišče enakovrednih cest ali pa za križišče prednostne in neprednostne ceste. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izrecno ne po vsebini ne uveljavlja kršitve (materialnega) predpisa o prekršku, zato Vrhovno sodišče tega vprašanja ni moglo presojati.

Sodelovanje pri procesnih dejanjih v postopku o prekršku je odvisno od tega, ali je obdolženec podal takšno zahtevo v smislu 1. odstavka 90. člena ZP-1. Pritožbeno sodišče je po ugotovitvi, da so v ZPrCP za obravnavani prekršek za konkretnega storilca predpisane milejše sankcije, dejanje, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, pravno opredelilo kot prekršek po 7. odstavku 58. člena ZPrCP ter zanj ob uporabi 2. odstavka 2. člena ZP-1 izreklo predpisani sankciji.