VSC Sodba Cp 79/2021

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah II. in III. izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.151,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2016 do plačila, v točki II. izreka je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo, pod točko III. izreka pa je še razsodilo, da tožeča stranka nosi pravdne stroške v deležu 62,29%, tožena stranka pa v deležu 37,71%.

2Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), ki sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in stroškovnem delu (tj. v točkah II. in III. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, zadevo pa dodeli drugemu razpravljajočemu sodniku. Tožnik v pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je tožnikov zahtevek ″presojalo po pravilih neupravičene pridobitve in poslovodstva brez naročila‶, torej Obligacijskega zakonika, čeprav se v zvezi s priznano višino po eni strani opira tudi na Zakon o stavbnih zemljiščih (točka 20. obrazložitve), ker da toženka ves ta čas te nepremičnine ni hasnovala (saj da ta določa, da bi naj bil solastnik dolžan nositi take stroške le, če bi jo uporabljal), delno pa tudi na Stvarnopravni zakonik, ki vendarle določa, da je solastnik dolžan prispevati k stroškom vzdrževanja solastne nepremičnine v sorazmerju z velikostjo svojega deleža ne glede na to, ali jo uporablja ali ne, in sicer le toliko, kolikor ustreza priznanju manjšega dela teh stroškov. Tožnik meni, da je s tem sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj so stroški vzdrževanja eno, npr. zaradi propadanja nepremičnine, drugo pa so vlaganja vanjo brez naročila, neupravičena obogatitev zaradi enega ali drugega pa je različna. Tožnik še izpostavlja, da je glede na to, da da je bila sporna nepremičnina v skupni lasti pravdnih strank (razvezanih zakoncev) in s tem od vsakega do 1/2 ter, da sta jo glede na to, da gre za eno dvostanovanjsko hišo z zemljiščem, zelenico, v l. 2014 le delno razdružili (t.j. tako, da sta ostala solastnika skupnih prostorov, zidov, strehe itd oba), je npr. s tem, ko je tudi po razdružitvi ogreval ″le‶ svoj del nepremičnine, nujno dogreval tudi zgornji del, ki ga je prevzela toženka itd., terjal je tudi le 1/2 stroškov, ki so nastajali za celotno hišo, t.j. 248,39 EUR nadomestila za stavbno zemljišče, za zavarovanje 396,96 EUR, za elektro omrežnino za skupno el. napeljavo 309,84 EUR, za skupne komunalne stroške (omrežnino JKP) 275,40 EUR, preplastitev ravne strehe 170,00 EUR, barvanje oken in vrat 60,00 EUR, popravilo zgornjega/toženkinega balkona 60,00 EUR (od katerega so že odpadali večji kosi betona), obvezne dimnikarske storitve 25,62 EUR, za dogrevanje (sodišče to pojmuje kot ″ogrevanje‶) 2. etaže z delavnico 2.881,20 EUR, za napeljavo za TV, plin in optične kable do nepremičnine 202,15 EUR, izdelavo PVC kletnega okna 55,00 EUR, zunanje razsvetljave 470,00 EUR, popravila zunanjega jaška 30,44 EUR, stroške popravila dveh kosilnic 300,00 EUR in obnove t.i. ″cokla‶ 219,00 EUR (točka I. tožbe), izvedenec, E. K., pa za sporno obdobje, t.j. zadnjih pet let pred vložitvijo tožbe, ugotavlja, „da je strošek nadomestila za stavbno zemljišče 484,00 EUR....1/2 230,55 EUR, zavarovanja ... 1/2 396,96 EUR, omrežnine za skupno el. napeljavo 309,84 EUR... 1/2 230,16 EUR, komunalni stroški - obračunana omrežnina 76,60 EUR, stroški ponovne preplastitve 70 m2 ravne strehe 1.320,00 EUR, 1/2 torej 660,00 EUR, stroški barvanja oken in vrat 180,00 EUR, 1/2 90,00 EUR, stroški (obveznih) dimnikarskih storitev 45,00 EUR, 1/2 22,50 EUR, stroški dogrevanja (zgornje toženkine etaže) 2.365,00 EUR, strošek novega kletnega okna 114,70 EUR, 1/2 pa 57,30 EUR, strošek popravila zunanjega jaška 60,00 EUR, 1/2 torej 30,00 EUR, strošek obnove cokla 459,00 EUR, 1/2 torej 229,00 EUR in strošek popravila dveh kosilnic 351,63 EUR, 1/2 torej 175,81 EUR, skupaj tako 4.563,88 EUR ter, da so realni“, sodišče, ki je presojalo te stroške kot „vlaganja v nepremičnino“ (!?) in ne kot stroške njenega vzdrževanja, kar je v nasprotju s tožbenimi navedbami, h katerim je solastnik dolžan prispevati v sorazmerju s svojim deležem, pa mu priznava od ″nadomestila za stavbno zemljišče‶ 242,39 EUR, od stroškov ″elektro omrežnine, komunalnih stroškov, stroškov dimnikarskih storitev, stroškov napeljave TV, plina, optičnega kabla ter stroškov ogrevanja‶ pa ničesar (točka 20. obrazložitve) ker, da ne spadajo „med bremena skupne stvari“, enako tudi ne od stroškov ″elektro omrežnine za skupno elektro napeljavo, komunalnih stroškov (npr. za odvod meteornih vod, priključitve hiše na javno komunalno omrežje‶ itd. saj, da jih toženka ″ni dolžna poravnati‶ ker ″v predmetnem obdobju ni živela tam‶ (razen le za 7 mesecev, kolikor je svoj del oddajala v najem), čeprav tožnik ni terjal nobenih stroškov za porabo npr. elektrike, komunalnih storitev oz. ogrevanja za rabo svojega dela te nepremičnine, o tem, daje terjal npr. tudi povrnitev stroškov za pleskanje vrat in oken, sanacijo jaška zunaj, popravilo ″cokla‶ oz. košnjo zelenice, na kateri je kljub ″dogovoru toženke s sorodnikom‶, da bi jo naj ″kosil‶, travi uspelo zrasti v višino več kot 60 cm, zalegi v njej pa se razmnožiti do te mere, da je uspešno škodila že njegovemu delu, pa mu ni uspelo niti pojasniti, čemu jih je ″v presežku zavrnilo‶ itd.. Izpostavlja tudi odločitev v zvezi s stroški ″ogrevanja‶ in sodišču prve stopnje očita, da je povsem prosto (saj da ″strošek za ogrevanje toženkinega dela sporne nepremičnine ni mogoče točno določiti‶) odločilo, da mu jih ne prizna ker, da ″je potrebno upoštevati dejansko uporabo sporne nepremičnine‶ (točka 23. obrazložitve), skupna napeljava za ogrevanje v kurilni sezoni 2015/2016 (pa da je bila) že prekinjena in, da toženka ni dolžna povrniti stroškov ogrevanja za ta čas‶, čeprav izvedenec ugotavlja (točka 24. obrazložitve), ″da se v nepremičnini, če se ne ogreva, najkasneje v enem letu pojavi vlaga in plesen ter …..velika škoda (in, da se) zaradi neogrevanja lahko zgodi, da popokajo cevi... in pride do izlitja vode (ter, da)je bilo ogrevanje nujno...‶ itd. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je kljub tem ugotovitvam odločilo, da mu za ogrevanje (tožnik to poimenuje ″dogrevanje‶) vendarle gre 1.800,00 EUR‶, skupaj torej od zahtevka 5.407,00 EUR in po izvedencu ugotovljenih realnih stroškov v višini 4.565,00 EUR, pa 2.161,10 EUR, ne da bi vsaj pojasnilo, čemu npr. preostali stroški ne. Nadalje v pritožbi tožnik sodišču prve stopnje očita, da je poleg že zgoraj izpostavljene nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ta pritožbeni razlog uresničilo še s tem, ko ni upoštevalo fotografij, ki jih v dokaz svojih trditev in izpovedbe v spis vložil tožnik. Gre za fotografije, ki prikazujejo zanemarjenost toženkinega balkona (saj so od njega odpadati celo večji kosi betona tako, da je bila nepremičnina celo življenjsko nevarna in kot taka nujno potrebna njegove sanacije), ki prikazujejo travo na njenem delu zelenice, ki krepko presega 60 cm v višino tako, da se je v njej nabirala vrsta golazni in škodljivcev, ki so že povzročali škodo na tožnikovem vrtu itd.. Sodišču prve stopnje očita, da v obrazložitvi nikjer ne navaja, da mu je uspelo te fotografije sploh vpogledati, čeprav mu npr. uspe razlogovati, da bi naj bil tožnik ″neprepričljiv‶, ena od toženkinih prič, ki je izpovedala le, da bi naj imela toženka s sosedom dogovorjeno, da kosi sporni del zelenice, kar očitno ni, saj sicer travi na zelenici pri hiši sredi mesta ne bi uspelo pognati v višino kar npr. 60 cm, pa da je itd. Že zaradi tega po mnenju tožnika ni mogoče govoriti o popolni in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, ki bi ga naj sodišče pri odločitvi o spornem zahtevku presojalo kot dejansko podlago taki odločitvi. Meni pa še, da ima takšna selektivna „izbira“ takega stanja kot podlaga takemu odločanju vse sestavine kršitve njegove pravice o poštenem sojenju po 6 členu EKČP. Po mnenju tožnika je tako sodišče prve stopnje uresničilo vse pritožbene razloge, t.j. ne le nepopolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, temveč napak uporabilo tudi materialno pravo ter bistveno kršilo ZPP (nejasnost in celo neobstoj razlogov sodbe, nasprotje med listinami v spisu in razlogi sodbe itd.), kar to, da npr. v zvezi s stroški košnje zelenice navaja, da bi naj tožnik trdil, da bi naj uničil kar 4 kosilnice, kar nikoli ni, ne spremeni, nasprotno le še potrjuje, da je bil njegov predlog v prvi pritožbi, da naj višje sodišče določi drugega razpravljajočega sodnika, očitno utemeljen. Ob koncu pritožbe izpodbija še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je po njegovi oceni napačna v posledici takega odločanja sodišča prve stopnje, saj se je sodišče prve stopnje pri njej oprlo na tak toženkin ″uspeh‶ v pravdi.

3Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4Pritožba tožnika ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6V tej pravdni zadevi je tožnik od toženke zahteval povračilo stroškov nujnega vzdrževanja in rabe nepremičnine, ki so nastali od leta 2011 dalje. Trdil je, da sta pravdni stranki razvezana zakonca, ki sta skupno premoženje, vključno s hišo s pripadajočim zemljiščem na naslovu D. ..., razdružila leta 2014 in sicer v deležih 1/2. Vrsto let je tožnik sam nosil in še nosi vse stroške za celotno nepremičnino, toženka pa ni pripravljena prispevati v svojem deležu za te stroške. Ker je tožnik prisiljen sam trpeti te stroške, je toženka s tem neupravičeno obogatena. Tožnik zahteva povračilo izdatkov, ki ustrezajo toženkinemu delu nepremičnine, za zadnjih pet let, gre pa za izdatke nadomestila za stavbno zemljišče, za zavarovanje nepremičnine, za elektro omrežnino za skupno električno napeljavo, za komunalne stroške, za preplastitev ravne strehe, za barvanje oken in vrat, za popravilo balkona, za dimnikarske storitve, za dogrevanje druge etaže z delavnico, za napeljavo za TV, plin, optične kable, za izdelavo kletnega okna PVC, za stroške zunanje razsvetljave, za stroške popravila zunanjega jaška, za stroške za dve kosilnici in stroške potrebne obnove „cokla“ na tej nepremičnini. Trdil je še, da je bil prisiljen zaradi zanemarjanja toženke opraviti vsa vzdrževalna dela, saj bi sicer na nepremičnini, ki je tudi njegova, nastajala škoda, nastali pa so ti nujni stroški vzdrževanja in rabe, katerih povračilo zahteva, saj bi sicer nepremičnina propadla še bolj, kot je. Nadalje je še trdil, da je tudi toženka koristila to nepremičnino, saj jo je oddajala v najem, najemniki pa nikoli niso imeli interesa niti za vzdrževanje, niti za kritje skupnih stroškov rabe nepremičnine. S sodbo z dne 19. 12. 2018 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 206/2018 z dne 24. 10. 2018 je bilo pravnomočno že odločeno o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnika v delu za plačilo zneska 396,96 EUR (stroški zavarovanja) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 12. 2016 do plačila. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje tako odločalo še o preostalem delu tožbenega zahtevka tožnika, t.j. za plačilo zneska 5.307,04 EUR z z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 12. 2016 do plačila.

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku¹ v ponovljenem sojenju zaključilo, da sta ugovora res transacta in res iudicata, ki ju je uveljavljala toženka, neutemeljena in ju je zato zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tudi njen ugovor zastaranja. V točki 20. obrazložitve pa je zaključilo, da je tožnik iz naslova povrnitve sorazmernega dela nadomestila za stavbno zemljišče upravičen do povračila v višini 246,37 EUR, saj gre za strošek, ki se nanaša na celotno stvar, tako breme pa krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo deležev. V točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je od stroškov, ki bremenijo stvar kot celoto, treba razlikovati individualne stroške posameznega solastnika, ki so posledica njegovega delovanja, pa čeprav gre za delovanje, ki je povezano z uporabo stvari v solastnini. V točkah 21. in 22. izpodbijane sodbe je obrazložilo, da stroški elektrike, RTV, komunalnih storitev, ogrevanje, razsvetljave, vode ne spadajo med bremena skupne stvari v smislu določbe 68. člena SPZ, ki bremenijo solastnike v sorazmerju z velikostjo njihovih idealnih deležev, saj gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati, ker navedene storitve koristijo oziroma uporabljajo. Potem, ko je ugotovilo, da je toženka od 10. 6. 2016 do januarja 2017 svoj del predmetne nepremičnine oddajala v najem in je bila tako posredna uporabnica predmetne nepremičnine, pa je zaključilo, da je toženka tožniku dolžna povrniti za poravnane stroške električne omrežnine (v višini 33,53 EUR) in komunalnih storitev (v višini 11,20 EUR) v obdobju od junija 2016 do decembra 2016, ko je posredno preko svojega najemnika uporabljala predmetno nepremičnino. Glede ureditve napeljave za plin pa je sodišče prve stopnje v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da se je ta storitev izvajala leta 2008 in je zato ni mogoče mogoče uvrstiti med vtoževane izdatke tožnika v zadnjih petih letih pred vložitvijo tožbe, zato je v tem delu njegov tožbeni zahtevek za povračilo stroškov napeljave za plin zavrnilo. Glede na dejstvo, da je toženka svoj del predmetne nepremičnine v vtoževanem obdobju 5 let posredno uporabljala le 8 mesecev, v pretežni meri pa jo je v vtoževanem obdobju uporabljal tožnik, je sodišče prve stopnje v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe zavrnilo tudi zahtevek tožnika za povračilo stroškov za dimnikarske storitve in napeljavo za TV in optični kabel, saj je ugotovilo, da je bila dimnikarska storitev opravljena leta 2015, torej v času ko toženka predmetne nepremičnine ni uporabljala, niti neposredno, niti posredno, za druge vtoževane dimnikarske storitve pa tožnik ni priložil nobenih materialnih dokazov. Tudi glede napeljave za TV in optični kabel je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se te storitve izvajale v letu 2013, ko toženka ni bila uporabnica predmetne nepremičnine, zato je tudi ta del tožbenega zahtevka v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe zavrnilo. Glede povračila stroškov ogrevanja pa je v točkah 24. in 25. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je treba po ustaljeni sodni praksi upoštevati toženkino dejansko uporabo sporne nepremičnine. Ugotovilo je, da je bila skupna napeljava za ogrevanje v kurilni sezoni 2015/2016 že prekinjena, tudi v kurilni sezoni 2016/2017 pa ogrevanje med toženkinim in tožnikovim delom nepremičnine ni bilo povezano, saj je najemnik toženkin del nepremičnine ogreval z električnim radiatorjem. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da za omenjeni kurilni sezoni toženka tožniku stroškov ogrevanja ni dolžna povrniti. Ker pa je ugotovilo nujnost ogrevanja toženkinega dela nepremičnine v času, ko je bila napeljava za ogrevanje še skupna, je za kurilne sezone 2011/2012, 2012/2013, 2013/2014 in 2014/2015, toženki naložilo povračilo njenega deleža stroškov ogrevanja in v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da znašajo ti stroški, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, za 4 kurilne sezone skupaj 1.800,00 EUR. V točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila vsa vtoževana vzdrževalna dela menjave PVC okna v kleti, preplastitev ravne strehe nad garažo, popravilo odtoka in jaška pred garažo, popravilo balkona, barvanje oken in vrat, ureditev zunanje razsvetljave in obnova cokla, opravljena, izvedena s strani tožnika, vendar so bila nujna vzdrževalna dela zgolj preplastitev ravne strehe, popravilo balkona in popravilo jaška, vsa preostala vzdrževalna dela pa ne, zato je zahtevek tožnika v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov za ta nenujna dela zavrnilo. Med nujnimi vzdrževalnimi deli pa je za preplastitev ravne strehe ugotovilo, da je bila preplastitev izvedena večkrat, nazadnje pa v letu 2011, zaradi česar je zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi to delo izvedel v vtoževanem obdobju in posledično njegov tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu, v katerem je zahteval povračilo stroškov preplastitve ravne strehe. Za popravili balkona in jaška pa je ugotovilo, da sta bili izvedeni v vtoževanem obdobju, zato je toženki naložilo povračilo stroškov za omenjeni opravili. Ker je ugotovilo, da je znašal strošek popravila balkona 90,00 EUR, strošek popravila jaška pa 30,00 EUR, skupaj torej 120,00 EUR, je toženki naložilo povrnitev polovice teh stroškov v višini 60,00 EUR. Glede povračila stroškov za dve kosilnici pa je sodišče prve stopnje v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bil le on tisti, ki je urejal oziroma kosil toženkin del zelenice, prav tako pa mu tudi ni uspelo dokazati, da je pri košnji visoke trave na toženkinem delu zelenice res uničil dve kosilnici in si zato moral kupiti novi, zato je v tem delu tožbeni zahtevek tožnika za povračilo stroškov nakupa dveh novih kosilnic zavrnilo.

8Pri razsoji je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage in sicer določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o neupravičeni obogatitvi in o poslovodstvu brez naročila (o nujni oziroma koristni gestiji), pa tudi določil SPZ o bremenih skupne stvari.

9Tožnik v pritožbi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja konkretizirano, saj sploh ne navede, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje sploh zagrešilo, zato se tega njegovega pritožbenega očitka skoraj ne da preizkusiti.

10To še zlasti velja za njegov očitek, da obstaja nasprotje med listinami v spisu in razlogi sodbe o njihovi vsebini. Glede na dikcijo te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče domneva, da je imel tožnik z njo v mislih absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost, vendar pa je ta očitek ostal zgolj na ravni zakonske dikcije te procesne kršitve, saj tožnik ne pojasni, glede katere listine naj bi navedeno nasprotje sploh obstajalo. Zaradi takšne nekonkretiziranosti uveljavljenega pritožbenega razloga, se tudi pritožbeno sodišče do njega ne more konkretneje opredeliti. Za protispisnost bi šlo namreč le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo, česar pa ob podrobnem pregledu izpodbijane sodbe in vseh tistih listin, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzelo, pritožbeno sodišče ni zasledilo. Če pa je imel to kršitev tožnik v mislih v delu pritožbenih navedb, v katerem navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno navajalo, da bi naj tožnik trdil, da bi naj uničil kar 4 kosilnice, kar nikoli ni, je tožniku pojasniti, da v povzetku njegovih navedb (točki 1. in 3. obrazložitve) sodišče prve stopnje tega v izpodbijani sodbi ni zapisalo, zato zatrjevana protispisnost ni podana. Zapis o pojasnilu tožnika o uničenih 4 kosilnicah v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe pa ne predstavlja povzetka njegovih navedb, temveč zgolj povzetek njegove izpovedi na naroku dne 12. 10. 2017, za katerega pa pritožbeno sodišče po pregledu zapisnika o zaslišanju tožnika še ugotavlja, da je tožnik v svoji izpovedi, čeprav je izpovedoval o tem, da je uničil dve kosilnici, res omenjal med drugim tudi rabo štirih kosilnic². Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi pri košnji visoke trave na toženkinem delu zelenice res uničil dve kosilnici, zato dejstvo, ali je šlo za uničenje dveh ali štirih kosilnic, za odločitev v tej zadevi sploh ni pravno pomembno. Ker se zatrjevana „protispisnost“ ne nanaša na dejstvo, ki bi bilo v zadevi odločilno, pa že iz tega razloga zatrjevana kršitev ni podana.

11S pritožbenim očitkom, da obstaja nejasnost in celo neobstoj razlogov sodbe, pa je imel tožnik verjetno v mislih absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz vsebine pritožbe izhaja, da tožnik to procesno kršitev sodišču prve stopnje očita zato, ker naj ne bi pojasnilo, čemu mu ni priznalo preostalih (zavrnjenih) vtoževanih stroškov, kar pa je povsem neutemeljen očitek. Sodišče prve stopnje je namreč za vsako vtoževano postavko, za katero je presodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti neutemeljen, navedlo povsem dovolj in ustrezne razloge za njihovo zavrnitev³, pri tistih postavkah, za katere je presodilo, da je zahtevek tožnika delno utemeljen, pa je navedlo razloge, zakaj je v tem delu utemeljen, posledično pa so v teh razlogih vsebovani tudi razlogi, zakaj v preostalem delu (za določeno obdobje ali v preostali višini) tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen⁴, tako da se da izpodbijana sodba tudi v tem delu preizkusiti, kar nenazadnje izhaja že iz same pritožbe tožnika, ki je del teh razlogov sodišča prve stopnje v pritožbi tudi povzel in jim nasprotoval s svojimi protiargumenti.

12Neutemeljeni so očitki tožnika v točki 2) pritožbe, da je sodišče prve stopnje vtoževane stroške zmotno obravnavalo kot „vlaganja v nepremičnino“ in ne kot stroške njenega vzdrževanja, saj iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja povsem nasprotno. Tako je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi denimo za stroške nadomestila za stavbno zemljišče v točki 20. obrazložitve navedlo, da gre za breme skupne stvari, za stroške elektro omrežnine, komunalne stroške, stroške dimnikarskih storitev, stroške napeljave za TV, plin in optični kabel ter stroške ogrevanja, je v točki 21. obrazložitve pojasnilo, da gre za individualne stroške posameznega solastnika, vezane na dejansko uporabo (torej ne za „vlaganja v nepremičnino“), za stroške zamenjave PVC okna v kleti, barvanja oken in vrat, ureditve zunanje razsvetljave in obnove cokla, za stroške preplastitve ravne strehe, popravila jaška in popravila balkona je v točki 26. obrazložitve izrecno navedlo, da predstavljajo redna vzdrževalna dela, v nadaljevanju pa je še presojalo njihovo nujnost, tudi stroška nakupa 2 kosilnic, na katerega se nanaša 27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, pa povsem očitno ni presojalo kot „vlaganja v nepremičnino“.

13Sodišče prve stopnje je v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno pojasnilo, da je potrebno razlikovati med stroški, ki bremenijo stvar kot celoto in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki so v posledici njegovega delovanja, uporabe. Pravilno je tako tudi stališče sodišča prve stopnje, da stroški elektro omrežnine, komunalni stroški, stroški dimnikarskih storitev, stroški napeljave za TV, plin in optični kabel ter stroški ogrevanja ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati, ker električno energijo, televizijske storitve, komunalne storitve in ogrevanje koristijo oziroma uporabljajo in se med solastnike njihovo stroškovno breme porazdeli v razmerju med njimi glede na dejansko uporabo, zato je povsem pravilno ugotavljalo, katere izmed teh storitev in v katerih obdobjih jih je toženka dejansko uporabljala. Drugačno stališče tožnika, da tudi ti stroški, še zlasti stroški elektro omrežnine in komunalni stroški, ki so vezani na vsakokratno uporabo tovrstnih storitev in jih tožnik pritožbeno še prav posebej izpostavlja, predstavljajo skupno breme stvari, ki so jih solastniki dolžni v skladu z 68. členom SPZ kriti v sorazmerju z velikostjo deležev, pa je pravno zmotno, neutemeljeni pa so posledično tudi vsi s tem povezani očitki tožnika sodišču prve stopnje o nepopolni oziroma zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ker je obseg in višino teh stroškov ugotavljalo zgolj za tiste stroške, ki so vezani na storitve, ki jih je toženka glede na ugotovitve sodišča vsaj posredno preko svojega najemnika tudi dejansko uporabljala in še to zgolj za tisto obdobje, za katerega je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da jih je toženka na takšen način tudi dejansko uporabljala.

14Neutemeljeni so očitki tožnika o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, pa tudi materialnega prava, t.j. 68. člena SPZ in 199. do 202. člena OZ, v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov ogrevanja oziroma dogrevanja toženkinega stanovanja. Tožnik niti ne izpodbija konkretizirano dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bila skupna napeljava za ogrevanje v kurilni sezoni 2015/2016 že prekinjena in da tožnik ni več ogreval toženkinega dela nepremičnine, da v kurilni sezoni 2016/2017 ogrevanje med toženkinim in tožnikovim delom nepremičnine ni bilo povezano, pa tudi, da je toženkin del nepremičnin njen najemnik v tej kurilni sezoni ogreval z električnimi radiatorji, zato tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah, da je tudi v teh dveh kurilnih sezonah ogreval oziroma dogreval toženkin del nepremičnine s sklicevanjem na lastne navedbe in tudi izvedensko mnenje izvedenca, da se v nepremičnini, če se ne ogreva, najkasneje v enem letu pojavi vlaga in plesen... ter velika škoda...(in, da se) zaradi neogrevanja lahko zgodi, da popokajo cevi... in pride do izlitja vode.... (ter, da) je bilo ogrevanje....nujno, saj ob dejanski ugotovitvi, da tožnik toženkinega dela nepremičnine ni (do)greval, vse te okoliščine za odločitev v tej zadevi niso pomembne.

15Za preostale kurilne sezone, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je skupna napeljava še obstajala, pa je v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe glede na to, da je predhodno pravilno zaključilo, da gre tudi pri povračilu stroškov ogrevanja sicer za strošek, ki je vezan na dejansko uporabo nepremičnine, ob ugotovitvi, da je tožnik v kurilnih sezonah 2011/2012, 2012/2013, 2013/2014 in 2014/2015 tudi dejansko ogreval toženkin del nepremičnine in ob ugotovitvi, da v teh kurilnih sezonah toženka sicer svojega dela nepremičnine ni uporablja, ugotavljalo, ali je bilo takšno ogrevanje toženkinega dela nepremičnine (stanovanja) tudi nujno, saj je samo v tem primeru toženka v skladu s pravili o nujni gestiji dolžna tožniku povrniti stroške tega ogrevanja. Ko je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa izvedenskega mnenja izvedenca ugotovilo, kar pritožbeno ni izpodbijano, da je bilo takšno ogrevanje nujno, pa je na podlagi mnenja izvedenca pravilno ugotavljalo tudi obseg takšnega „nujnega“ (do)grevanja in posledično višino stroškov tega ″nujnega‶ (do)grevanja, saj je samo v takšnem obsegu lahko obstajala dolžnost toženke povrniti tožniku ″nujne‶ stroške (do)grevanja njenega dela nepremičnine. Pritožbeni očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obseg in s tem povezano višino (do)grevanja toženkine nepremičnine, ker ji ni naložilo povračila polovice stroškov ogrevanja, ki jih je v vtoževanem obdobju v celoti poravnal tožnik, pa so ob povedanem ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil 68. člena SPZ in 199. do 202. člena OZ, zmotni.

16Tožnik sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja neutemeljeno očita tudi z izpostavljanjem izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke dr. E. K., ki je ocenil realnost vseh vtoževanih stroškov tožnika na znesek 4.565,00 EUR. Izvedenec je namreč v svojem mnenju ocenil višino vseh vtoževanih stroškov, tudi tistih, za katere je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov in ob ustrezni dokazni oceni glede na podano trditveno podlago strank zaključilo, da do njihove povrnitve tožnik ni upravičen že po temelju oziroma, da tožnik do njihove povrnitve ni upravičen za celotno vtoževano obdobje in v celotni višini, pri čemer je pri vsakem od teh stroškov tudi navedlo ustrezne razloge za te zaključke, na katere se v izogib ponavljanju zaradi njihove pravne pravilnosti sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

17Neutemeljeno tožnik v pritožbi vztraja tudi pri svojih dosedanjih trditvah, da tudi zamenjava PVC okna v kleti, pleskanje vrat in oken, popravilo cokla in ureditev zunanje razsvetljave predstavlja nujna vzdrževalna dela, saj te njegove navedbe nimajo opore v izvedenem dokaznem postopku. Prav nasprotno. Iz izvedenskega mnenja izvedenca povsem jasno izhaja, kot to pravilno povzema in zaključuje tudi sodišče prve stopnje v točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe, da so ta dela zgolj redna vzdrževalna dela, ne pa tudi nujna.

18Ker je torej pri teh delih šlo za nenujne posle rednega upravljanja, bi glede na solastniški delež pravdnih strank, ki je enak in znaša 1/2, v skladu z določiloma 2. in 3. odstavka 67. člena SPZ, ki določata, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev, za takšne posle pa se štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena (enako tudi v skladu s 1. odstavkom 25. člena SZ-1, kolikor se nanaša na dela, opravljena na skupnih delih in prostorih v etažni lastnini, ki določa, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem večstanovanjske stavbe potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev), moral tožnik, da bi bil upravičen do povračila sorazmernega dela teh stroškov, pridobiti še soglasje toženke. Ker tega ni imel, povračilo polovice teh stroškov od toženke ob pravilni uporabi materialnega prava zahteva neutemeljeno.

19Zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitve v zvezi z zanemarjenostjo toženkinega balkona in zelenice zaradi domnevnega neupoštevanja listinskega dokaza, t.j. številnih fotografij, s katerimi je tožnik dokazoval te svoje trditve (o zanemarjenosti toženkinega balkona in o stanju zelenice, o travi, ki krepko presega 60 cm v višino, zaradi česar se je v njej nabirala vrsta golazni in škodljivcev). Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma zaključilo, da toženkin del zelenice ni bil zanemarjen, da tam ni zrasla visoka trava, da se v njej ni nahajala golazen in škodljivci, kar vse je tožnik dokazoval med drugim tudi s fotografijami, nujnost popravila toženkinega balkona pa je celo izrecno ugotovilo, so ti očitki tožnika pravno nepomembni in že iz tega razloga povsem neutemeljeni. Tudi sicer pa ne drži pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe nikjer ne navaja, da je te fotografije sploh vpogledalo, saj je v točki 4. obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je navedlo dokaze, ki jih je izvedlo v tem postopku, med drugimi izvedenimi dokazi navedlo tudi album fotografij od št. 1 do 19 in album fotografij št. 2, v zvezi z listinami v spisu N 24/2004, ki jih tudi vpogledalo, pa je med drugim navedlo tudi priložene fotografije. Da je fotografije, ki jih je v spis vložil tožnik, ne samo vpogledalo, temveč tudi upoštevalo pri svoji odločitvi in jih tudi ustrezno dokazno ocenilo, pa izhaja med drugim tudi v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri se je sodišče prve stopnje tudi izrecno opredelilo do teh dokazov, ko je zaključilo, da glede na nasprotne izpovedbe prič z ene in druge strani, priloženih fotografij in drugih listinskih dokazov tožniku ni uspelo dokazati, da je bil on tisti, ki je urejal oziroma kosil toženkin del zelenice in da prav tako ni uspel dokazati, da je pri košnji visoke trave na toženkinem delu zelenice res uničil 2 kosilnici in si zato moral kupiti novi, zaradi česar je posledično v tem delu tudi zavrnilo njegov tožbeni zahtevek.

20Vsi očitki tožnika o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja so se glede na zgoraj povedano tako izkazali za neutemeljene. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ob ustrezno obrazloženi in pravilni dokazni oceni, ki temelji na pravilni uporabi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ugotovilo popolno in pravilno, pri tem pa je pravilno uporabilo tudi pravila o dokaznem bremenu in dokazni standard t.i. gotovosti oziroma zanesljivosti, ki se v pravdnem postopku uporablja na podlagi 215. člena ZPP. Tožnik njegovih dejanskih ugotovitev ne more izpodbiti z lastno dokazno oceno, s pavšalnim nasprotovanjem dokazom, ki so potrdili navedbe toženke in ovrgli njegove navedbe, s prav tako povsem pavšalnim sklicevanjem na tiste izvedene dokaze, ki jih je sam predlagal in so po njegovi oceni tudi potrdili njegove navedbe, ter nenazadnje tudi z očitki o selektivni izbiri takega dejanskega stanja, ki naj bi kršila njegovo pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Tudi ta očitek je ob popolni, dovolj skrbni in s pravno pravilnimi in ustreznimi razlogi utemeljeni dokazni oceni izvedenih dokazov sodišča prve stopnje namreč povsem neutemeljen.

21Na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je pritožbeno sodišče v bistvenem povzelo že v točki 7. obrazložitve te sodbe, je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo tudi materialno pravo, t.j. določila 67. in 68. člena SPZ, 25. člena SZ-1 ter 199. do 202. člena OZ, ko je zaključilo, da je tožnik upravičen do povrnitve sorazmernega dela stroška nadomestila za stavbno zemljišče v višini 246,37 EUR kot skupnem bremenu nepremičnine, ko je ob zaključku, da stroški elektro omrežnine, stroški RTV, komunalnih storitev, ogrevanja, razsvetljave in vode ne spadajo med bremena skupne stvari, saj gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati, ker navedene storitve koristijo oziroma uporabljajo, ter ob ugotovitvi, da je toženka le od 10. 6. 2016 do januarja 2017 svoj del predmetne nepremičnine oddajala v najem in je bila tako posredna uporabnica predmetne nepremičnine le v tem času, zaključilo, da je toženka tožniku dolžna povrniti le za vtoževano obdobje sedmih mesecev poravnane stroške elektro omrežnine (v višini 33,53 EUR) in komunalnih storitev (v višini 11,20 EUR), ko je ob ugotovitvi, da se je storitev napeljave za plin izvajala leta 2008, torej ne v vtoževanem obdobju, zaključilo, da tožnik ni upravičen do povračila sorazmernega dela teh stroškov, ko je ob ugotovitvi, da so bile izkazane dimnikarske storitve in napeljava za TV in optični kabel opravljene v času, ko toženka predmetne nepremičnine ni uporabljala, niti neposredno, niti posredno, zaključilo, da zato tudi ta del tožbenega zahtevka tožnika ni utemeljen, ko je ob ugotovitvah, da je bila skupna napeljava za ogrevanje v kurilni sezoni 2015/2016 že prekinjena, tudi v kurilni sezoni 2016/2017 pa ogrevanje med toženkinim in tožnikovim delom nepremičnine ni bilo povezano, saj je najemnik toženkin del nepremičnine ogreval z električnim radiatorjem, zaključilo, da za omenjeni kurilni sezoni toženka tožniku stroškov ogrevanja ni dolžna povrniti, ko je ob ugotovitvi nujnosti ogrevanja toženkinega dela nepremičnine v času, ko je bila napeljava za ogrevanje še skupna, za kurilne sezone 2011/2012, 2012/2013, 2013/2014 in 2014/2015 zaključilo, da je toženka dolžna povrniti njen delež nujnih stroškov ogrevanja v skupni višini 1.800,00 EUR, ko je ob ugotovitvi, da so bila vsa vtoževana vzdrževalna dela menjave PVC okna v kleti, preplastitev ravne strehe nad garažo, popravilo odtoka in jaška pred garažo, popravilo balkona, barvanje oken in vrat, ureditev zunanje razsvetljave in obnova cokla, opravljena, izvedena s strani tožnika, vendar so bila nujna vzdrževalna dela zgolj preplastitev ravne strehe, popravilo balkona in popravilo jaška, vsa preostala vzdrževalna dela pa ne, zaključilo, da je zahtevek tožnika v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov za ta nenujna dela, neutemeljen, ko je ob ugotovitvi, da je med nujnimi vzdrževalnimi deli bila preplastitev ravne strehe izvedena večkrat, nazadnje pa v letu 2011, zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi to delo izvedel v vtoževanem obdobju in posledično njegov tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu, v katerem je zahteval povračilo stroškov preplastitve ravne strehe, ko je ob ugotovitvi, da sta bili popravili balkona in jaška izvedeni v vtoževanem obdobju, zaključilo, da je toženka tožniku dolžna povrniti stroške za omenjeni opravili, ki sta skupaj sicer znašali 120,00 EUR, v višini teh stroškov, t.j. v višini 60,00 EUR in ko je ob ugotovitvi, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bil le on tisti, ki je urejal oziroma kosil toženkin del zelenice, prav tako pa mu tudi ni uspelo dokazati, da je pri košnji visoke trave na toženkinem delu zelenice res uničil dve kosilnici in si zato moral kupiti novi, zaključilo, da tudi v tem delu tožbeni zahtevek tožnika za povračilo stroškov nakupa dveh novih kosilnic ni utemeljen in ga je zavrnilo. Čeprav je sodišče prve stopnje v točkah 12. do 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je navedlo pravno podlago, ki jo je uporabilo pri svoji presoji v tej zadevi, res navajalo zgolj določila OZ o neupravičeni obogatitvi in poslovodstvu brez naročila, pa to še ne pomeni, da je s tem, ko se je v nadaljevanju obrazložitve sklicevalo še na druga zakonska določila, tudi na določila SPZ ter Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ), materialno pravo uporabilo zmotno. Prav nasprotno. Zmotna uporaba materialnega prava bi bila podana le, če teh določil sodišče prve stopnje sploh ne bi uporabilo, čeprav bi jih moralo.

22Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno razsodilo, da je toženka dolžna tožniku skupaj plačati 2.151,10 EUR (od tega iz naslova povračila stroškov nadomestila za stavbno zemljišče 246,37 EUR, iz naslova povračila stroškov elektro omrežnine 33,53 EUR, iz naslova povračila stroškov komunalne omrežnine 11,20 EUR, iz naslova stroškov nujnega (do)grevanja toženkinega dela nepremičnine 1.800,00 EUR, ter iz naslova stroškov popravila toženkinega balkona ter jaška v skupni višini 60,00 EUR) ter da mu je od tega zneska ob pravilni uporabi 374. člena OZ in 193. člena OZ dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od dne 26. 12. 2016 dalje do plačila, pri čemer začetek teka tega roka pritožbeno ni izpodbijan. V preostalem delu pa je njegov tožbeni zahtevek povsem pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

23Pritožba odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa tožnik s pritožbo ni uspel, je tudi njegova pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

24Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, ob obrazloženem niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od drugih tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti samo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika v celoti zavrnilo in v izpodbijanih delih (točki II. in III. izreka) potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 4. obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj zapisnik o prepisu zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo dne 12. 10. 2017 na l. št. 69 spisa.
³ Primerjaj točke 23., 24., 26. in 27. obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje navedlo razloge, zaradi katerih je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov napeljave za plin, dimnikarskih storitev, napeljave za TV in optični kabel, ogrevanja za kurilni sezoni 2015/2016 in 2016/2017, preplastitve ravne strehe, zamenjave PVC okna v kleti, barvanja oken in vrat, ureditve zunanje razsvetljave in obnove cokla ter nakupa dveh kosilnic.
⁴ Primerjaj točke 20., 21., 22., 25. in 26. obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje navedlo razloge, zaradi katerih je le delno (za določeno časovno obdobje ali le delno po višini) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za povračilo stroškov nadomestila za stavbno zemljišče, elektro omrežnine, komunalne omrežnine, ogrevanja za kurilne sezone 2011/2012, 2012/2013, 2013/2014 in 2014/2015, popravila balkona in popravila jaška.