VSK Sodba PRp 45/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Kršitelj mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 75,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo zahtevo kršitelja za sodno varstvo zoper plačilni nalog policije Koper št. 0000115620290 z dne 25.3.2018 zaradi prekrška po prvem odstavku 145. člena ZTuj-2.

2Zoper sodbo se pritožuje kršitelj po svojem zagovorniku. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev iz 3. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker kljub podanemu predlogu ni bil zaslišan, s čimer se je poseglo v njegovo pravico do poštenega sojenja. Sodišče je kršilo tudi določbo petega odstavka 65. člena ZP-1, ker ni izvajalo dokazov na glavni obravnavi in dalo možnosti pritožniku, da se izjavi o vseh dokazih in da se seznani z uradnim zaznamkom. Kršitev pa je vplivala na zakonitost sodbe. Pritožnik je v sodbi prvič izvedel za način in dokaze, na katerih je bila ugotovljena njegova identiteta. Ker z obremenilnim gradivom ni bil seznanjen, je kršena njegova ustavna pravica iz 22. člena Ustave in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Pritožnik med postopkom ni bil poučen, da lahko vpogleda v spis prekrškovnega organa (peti odstavek 65. člena ZP-1). Svoje navedbe v podani zahtevi za sodno varstvo je podal zgolj pod predpostavko, da je on storilec prekrška in le zaradi poenostavitve, kar pa ne predstavlja priznanja obdolženca o storitvi prekrška. Njegova identifikacija ni bila opravljena in zato tudi ni bila ugotovljena njegova istovetnost. V zvezi s tem je predlagal ogled videoposnetka in fotografij v zvezi s prekrškom. Sodba o tem, kako so policisti identificirali pritožnika, nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Osebna prepoznava ne more predstavljati nedvomnega dokaza identitete. Presojanje obstoja naklepa le na podlagi listin je po mnenju pritožnika neustrezno, še posebej upoštevaje njegove navedbe, da je bil prepričan o pravilnem ravnanju. Sodišče bi zato z zaslišanjem obdolžencu moralo dati možnost, da predstavi svojo plat zgodbe. Brez tega ugotovitev obstoja naklepa ni mogoča. Navedba v sodbi, da je pritožnik ravnal naklepno, torej z aktivnim ravnanjem, nima podlage v opisu dejanja, kjer je navedeno, da je bil na plovilu le kot član posadke. Pritožnik je predlagal tudi zaslišanje prič, ki so zanj obremenilne, saj očitek temelji na njihovi navedbi. Sodišče je sodbo izdalo, ne da bi dalo pritožniku možnost zaslišati policista, ki naj bi dejanje zaznal, o dejstvih, ki so sporna. S tem je bila kršena njegova pravica do enake obravnave. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi sicer ne izhaja kakšna druga posebna okoliščina, da se glavne obravnave ne izvede. Navedba sodišča, da predlagana zaslišanja glede spremljanja kršitelja s strani policije, ne bi v ničemer spremenila ugotovitev o dejanskih okoliščinah očitanega prekrška, ne držijo, saj je pritožnik te dokaze predlagal za dokazovanje drugih v zahtevi za sodno varstvo navedenih dejstev. Neobrazložena zavrnitev dokaznih predlogov predstavlja kršitev njegove pravice do sodnega varstva. Prav tako pritožnik izpostavlja, da dispozitiv plačilnega naloga ni bil preveden v hrvaški jezik, s čimer je bilo poseženo v pravico do uporabe svojega jezika. Pri gornjih navedbah se pritožnik obširno sklicuje na prakso Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice in poučuje sodišče o pomenu posameznih ustavnih in konvencijskih pravic. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi s kršitvijo materialnih določb zakona, ker so podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek (dejanska zmota), saj je bil prepričan, da lovi na območju Republike Hrvaške.

3V odgovoru na pritožbo je prekrškovni organ opozoril da kršitelj znaka za ustavitev ni upošteval, zato mu policist na kraju ni mogel vročiti plačilnega naloga. Plačilni nalog je bil pravilno vročen in v bistvenih sestavinah preveden v hrvaški jezik, kar pomeni, da se je lahko izjasnil o očitkih. Pravica do pregledovanja dokumentov se izvaja neposredno in ni treba, da organ poučuje stranke o tej pravici. Identiteto kršitelja so policisti ugotavljali na podlagi tretjega odstavka 40. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol).

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi je pritožba dovoljena na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-304/20 z dne 17.12.2020. Pritožnik je namreč izkazal, da je zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo vložil ustavno pritožbo s predlogom za izjemno obravnavo, o kateri do citirane odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo odločeno.

6Iz izpodbijane sodbe izhaja, da prekrškovni organ na kraju samem kršitelju ni mogel vročiti plačilnega naloga, ker je v spremstvu plovila policije pred tem zapustil kraj dogajanja (to dejstvo za pritožbo ni sporno). Zato je prekrškovni organ pravilno na podlagi določbe 57. člena ZP-1 vročal plačilni nalog po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Na plačilnem nalogu je bil pravni pouk v hrvaškem jeziku, prav tako opis dejanja in dokazi, na podlagi katerih je prekrškovni organ sprejel svojo odločitev. Očitana kršitev pravice do uporabe jezika zato ni bila kršena, saj je kršitelj na podlagi prevedenih listin lahko ugotovil, česa ga prekrškovni organ bremeni in kakšne so njegove možnosti obrambe. S tem mu je bila omogočena učinkovita obramba zoper očitke.

7Hkrati z opisom dejanja so bili torej navedeni tudi dokazi, ki jih je imel pritožnik možnost si ogledati in konkretno napasti ugotovitve prekrškovnega organa. O tem ni treba, da je kršitelj posebej poučen. Navsezadnje je ves čas postopka imel pravno pomoč zagovornika. Ne drži zato pritožbena teza, da naj ne bi imel možnosti seznaniti se z obremenilnimi dokazi. Sklicevanje na določbo petega odstavka 65. člena ZP-1 je za ta postopek nerelevantno, saj se ta določba uporabi le v primeru, da sodišče iz podatkov v spisu ugotovi dejstva, glede katerih se storilec v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti. Kot rečeno, pa je imel kršitelj možnost seznaniti se z obremenilnimi dokazi pri prekrškovnem organu pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo.

8Identiteta kršitelja je bila pravilno ugotovljena na podlagi 41. člena ZNPPol, saj je z odplutjem s kraja prekrška sam preprečil identifikacijo na podlagi osebnih dokumentov. Prekrškovni organ je identiteto kršitelja tako moral ugotavljati na druge načine. V opisu dejanskega stanja v plačilnem nalogu so bili kot dokaz navedeni osebna zaznava policista, videoposnetek in fotografija. Osebna prepoznava torej ni bila edini dokaz. Sodišče mora zaslišati kršitelja, če obdolženec v zahtevi obrazloženo izpodbija ugotovitve prekrškovnega organa in svoje navedbe podkrepi z dokazi, ki bi bili zmožni ovreči očitke, če bi z njimi uspel. Pritožnik je imel možnost, da si pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo te dokaze (zlasti videoposnetek) ogleda in poda konkretne trditve, da očitanega prekrška ni storil on. Kršitelj pa je v zahtevi za sodno varstvo zgolj izrazil dvom, ali je res bil na plovilu (čeprav je priznal, da je bil tistega dne na morju). V opisani procesni situaciji sodišču prve stopnje zato ni bilo treba dopolniti dokaznega postopka in zaslišati kršitelja in pomorskega policista, niti izvajati dokazov, saj z le pavšalnimi navedbami v zahtevi za sodno varstvo kršitelj ni zbudil dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v postopku pred prekrškovnim organom. Res iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bila identiteta kršitelja ugotovljena tudi na podlagi javnih občil (tudi v tem primeru gre še vedno za osebno prepoznavo), vendar se je sodišče prve stopnje v nadaljevanju sklicevalo na videoposnetek in fotografije in dejstvo, da se je imel zato kršitelj možnost opredeliti do tega, ali je on tisti, ki je storil očitani prekršek. Ker pritožnik ni obrazloženo nasprotoval dejanskemu zaključku prekrškovnega organa glede njegove identitete, čeprav je to možnost imel, očitana kršitev postopka, ker sodišče ni izvajalo dokazov, oziroma ni izvedlo ustne obravnave, ni podana.

9V postopku je bilo ugotovljeno, da je kršitelj 25.3.2018 ob 7:35 uri kot član posadke s plovilom v spremstvu plovila policije na lokaciji severno in vzhodno po predhodnem vplutju v akvatorij Republike Slovenije pričel z dvigom ribiških mrež, ne da bi po prestopu pomorske meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo po najkrajši poti vplul na mejni prehod za mednarodni pomorski promet v K. ali P. in opravil mejno kontrolo. Kršitelj je v zahtevi za sodno varstvo navajal, da je bil v dejanski zmoti in da zato ni ravnal naklepno. Dejanje je storjeno v dejanski zmoti, če se storilec ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake prekrška. To v predmetni zadevi pomeni, da je moral biti zmotno prepričan, da ne lovi v slovenskem akvatoriju, torej ne na lokaciji severno in vzhodno, ampak nekje drugje. Takih trditev ni postavil, sodišče prve stopnje pa je v sodbi ugotovilo, da je bil kršitelj na plovilu, opremljenem z ustreznimi napravami za ugotavljanje položaja plovila na morju in da je na tem območju izvajal ribolov že več let, da je torej vedel, kje konkretno se nahaja. Ob povedanem sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ker v tej smeri ni dopolnjevalo dokaznega postopka, saj tudi za pritožnika ni sporen konkreten položaj, kjer se je nahajal v trenutku¹, ko se mu je približalo plovilo prekrškovnega organa, prav tako pa tudi sam navaja, da je bil seznanjen z določitvijo meje na morju po arbitražni odločbi.

10Če pa pritožnik trdi, da je bil v zmoti, ker je menil, da za vstopanje v akvatorij, ki je po arbitražni odločbi pripadel Sloveniji, ni treba opraviti mejne kontrole, saj naj bi ribolov potekal kot dotlej, pa gre za pravno zmoto, ki bi po 31. členu Kazenskega zakonika v zvezi z 8. členom ZP-1 morala biti opravičljiva. Storilec, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv. Ni upravičenih razlogov iz prvega odstavka tega člena, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila. Kršitelj je sam navajal, da je bil seznanjen z določitvijo meje na morju, na spornem območju je izvajal gospodarsko dejavnost in je torej razmejitev na morju poznal. Dejstvo, da ga je spremljala policija in da so mu hrvaški organi zagotavljali, da lahko lovi kot dotlej, niso opravičljivi razlogi za njegovo zmoto. Nasprotno, spremstvo plovila policije z namenom varovanja ob splošno znanih dogajanjih v zvezi z določitvijo meje kvečjemu kaže na to, da se je kršitelj zavedal, da je vstopil v akvatorij Republike Slovenije (sicer varovanja ne bi potreboval) in bi zato moral opraviti mejno kontrolo, da torej ni bil v nobeni zmoti. Z vztrajanjem pri svoji "nevednosti" ob povedanem ni zbudil dvoma v ugotovitve prekrškovnega organa, njegove navedbe tudi niso take narave, da bi, če bi se izkazale za resnične, utemeljile opravičljivo zmoto. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo postopka, ker kršitelja ni zaslišalo, oziroma ker ni dopolnilo dokaznega postopka. Ker pritožnik ni bil v dejanski zmoti, oziroma v opravičljivi pravni zmoti, je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno.

11V zvezi z ostalimi očitki v pritožbi se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati glede navedb, da je bil na ladji kot član posadke in naj zato ne bi ravnal aktivno, saj pritožnik ne pojasni, zakaj tega ni mogel navajati že v zahtevi za sodno varstvo.

12Na podlagi vsega zgoraj povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13Pritožnik mora po 144. členu ZP-1 plačati sodno takso za pritožbo po tar.št. 8132 v znesku 75,00 EUR.

¹ Ta je bil tudi ugotovljen s tehničnimi sredstvi.