41. člen ZNPPol

Sodišče prve stopnje je upoštevaje prepričljivo izpovedbo policista A. A., ki je kritičnega dne vodil postopek s storilcem, zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca grafološke in forenzične stroke z razlogi, da je policist na zaslišanju v razpravni dvorani storilca kot voznika neposredno prepoznal. Ob tem, ko po določbi tretjega odstavka 41. člena ZNPPol lahko policisti, če dvomijo o pristnosti javne listine ali je oseba nima ali identitete ni možno z gotovostjo ugotoviti, ugotavljajo identiteto z razgovorom, v katerem preverjajo podatke o identiteti s pomočjo podatkov iz evidenc po tem zakonu, uradnih evidenc in drugih zbirk podatkov, drugih listin, s pomočjo drugih oseb ali na drugem kraju ali na način, ki ga predlaga oseba, če je varen in razumen, po določbi prvega odstavka 112. člena ZNPPol pa policisti zaradi opravljanja policijskih nalog zbirajo in obdelujejo osebne in druge podatke, vključno s podatki o biometričnih značilnostih oseb in podatki iz zaupnih razmerij oziroma poklicnih skrivnosti, pri čemer smejo podatke o biometričnih značilnostih oseb obdelovati pri identifikacijskem postopku, pritožbeno sodišče zaključuje, da kljub zavrnitvi dokaznega predlo

V okviru odločanja o zahtevi za sodno varstvo dejansko stanje ni predmet preizkusa po uradni dolžnosti, zato sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja ponovno, temveč mora izvajati dokaze (in na njihovi podlagi ugotavljati dejansko stanje) le v primeru, da kršitelj v zahtevi za sodno varstvo z obrazloženimi navedbami vzbudi dvom v odločilne dejanske ugotovitve prekrškovnega organa in predlaga dokaze, z izvedbo katerih bi lahko izkazal svoje trditve, če bi z njimi uspel.

Po stališču kazensko materialnopravne teorije je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine izvršeno v primerih, ko je oseba dolžna pred organom podati resnično izjavo, torej podati resnična dejstva ter je funkcija resničnosti vsebine listine neločljivo povezana z dolžnostjo posameznika, da pred organom navaja resnična dejstva. Obdolženca kot potencialnega kršitelja cestnoprometnih predpisov ni zavezovala dolžnost navajanja resničnih dejstev.

Pritožnik je imel možnost, da si pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo te dokaze (zlasti videoposnetek) ogleda in poda konkretne trditve, da očitanega prekrška ni storil on. Kršitelj pa je v zahtevi za sodno varstvo zgolj izrazil dvom, ali je res bil na plovilu (čeprav je priznal, da je bil tistega dne na morju). V opisani procesni situaciji sodišču prve stopnje zato ni bilo treba dopolniti dokaznega postopka in zaslišati kršitelja in pomorskega policista, niti izvajati dokazov, saj z le pavšalnimi navedbami v zahtevi za sodno varstvo kršitelj ni zbudil dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v postopku pred prekrškovnim organom. Če pa pritožnik trdi, da je bil v zmoti, ker je menil, da za vstopanje v akvatorij, ki je po arbitražni odločbi pripadel S., ni treba opraviti mejne kontrole, saj naj bi ribolov potekal kot dotlej, pa gre za pravno zmoto, ki bi po 31. členu Kazenskega zakonika v zvezi z 8. členom ZP-1 morala biti opravičljiva. Dejstvo, da ga je spremljala policija in da so mu hrvaški organi zagotavljali, da lahko lovi kot dotlej, niso opravičljivi razlogi za njegovo zmoto.