40. člen ZNPPol

Za izvršitev kaznivega dejanja ni pomembno, katero točno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč da je preprečil oziroma poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic. Četudi je obtoženec policistu osebno znan, ta okoliščina policista ne odvezuje ugotavljanja osebnih podatkov osebe v policijskem postopku, ki so nujno potrebni za njegovo nadaljnjo izvedbo. S pričetkom policijskega postopka je neločljivo povezana dolžnost osebe, s katero se zagotavlja nemotena izvedba postopka, in implicitno začasno omejuje gibanje osebe že z njeno zaustavitvijo s strani policije na kraju policijskega postopka, kjer mora oseba spoštovati policijske ukaze oziroma odredbe.

Delavec v postopku presoje zakonitosti odpovedi pred delovnim sodiščem lahko navaja vse, da ovrže očitke iz odpovedi, tudi če v predhodnih postopkih teh trditev ni navajal. Toženka je bila v tem individualnem delovnem sporu dolžna dokazati utemeljenost odpovedi oziroma razlogov, navedenih v njej. Dokazala je, da iz njej dostopne dokumentacije in pojasnil tožnika v predhodnih postopkih ni bilo mogoče razbrati zakonitega razloga za določene vpoglede v osebne podatke. Glede na to je dokazno breme, da so za vsakega izmed 34 vpogledov obstajali zakoniti razlogi za vpogled oziroma so bili vpogledi v osebne podatke storjeni v povezavi s tožnikovim z zakonom skladnim policijskim delom, prešlo na tožnika. Da bi se lahko ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita, mora tožnik s stopnjo prepričanja dokazati, da je vsakega izmed očitanih vpogledov napravil zato, ker je tak vpogled zahtevalo z zakonom skladno policijsko delo. Ne zadostuje, da tožnik zgolj navede, da je bil vpogled povezan z njegovim opravljanjem nalog v službi, temveč mora dokazati, v čem je bil posamezni vpogled povezan s konkretnim delom, ki ga je opravljal kot policist skladno s predpisi.

Za presojo, ali je z izročitvijo predmetov na zahtevo policije brez predhodnega pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo kršen ta privilegij in jih je zato treba kot dokaze izločiti, so odločilne konkretne okoliščine vsakega primera predvsem glede testimonialne narave izročenih predmetov.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zaznal sum kaznivega dejanja tatvine (razloge za sum), pri tem pa ni opravil svojih nalog, ki jih je bil kot policist ob tem dolžan opraviti.

V dani situaciji, ker do prostovoljne izročitve ni prišlo, bi policija od D. D. predmet, ki ga je imel v posesti, lahko pridobila le na podlagi odredbe za opravo osebne preiskave, ki pa v predmetni zadevi ni bila pridobljena. Glede na povedano sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrača pritožbeno tezo, da gre za zakonit dokaz in se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je policija do inkriminiranega zavitka (v katerem je bila ugotovljena prepovedana droga) prišla s kršitvijo določb ZKP, ki določa pogoje za zaseg predmetov osumljencu (214. člen ZKP) v povezavi z določbo drugega odstavka 58. člena ZP-1. Zato je sodišče upravičeno sledilo predlogu zagovornika za izločitev vseh dokazov, ki so bili pridobljeni dne 19. 4. 2022 in je iz spisa izločilo tudi dele uradnih zaznamkov, ki se konkretno nanašajo na opisani zaseg. Sicer pa pritožbena graja, ki se zavzema za izločitev vseh dokazov, ki jih je policija pridobila po 19. 4. 2022, ni utemeljena. Iz spisovnih podatkov in razlogov izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je policija opravljala kontrole na varnostnem območju na podlagi anonimne prijave, da naj bi oseba, ki je bila identificirana kot A. A., preproda

Po četrti alineji prvega odstavka 40. člena ZNPPol smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da poročila NFL sama po sebi niso nedovoljen dokaz, na katerega se sodna odločba ne bi smela opirati. Svoje stališče je pravilno utemeljilo s sklicevanjem na 19. člen ZODPol, s katerim je normativno urejen status ter avtonomnost in neodvisnost delovanja NFL kot specializirane notranje organizacijske enote generalne policijske uprave, ki zagotavlja strokovno in neodvisno podajanje poročil o preiskavi in izvedenskih izvidov in mnenj s področja forenzičnih znanosti.

Za poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države je potrebno šteti vsa tista dejanja, ki ob upoštevanju krajevnih in časovnih okoliščin že pomenijo začetek izvrševanja kaznivega dejanja (v konkretnem primeru so obtoženci ilegalne migrante, ki so prestopili slovensko-hrvaško mejo, prišli iskat v neposredno bližino meje, potem ko so jo ti uspešno prečili, s takšnim številom in vrsto vozil, ki so omogočala prevoz 14 ilegalnih prebežnikov in v okvirno dogovorjenem času, z namenom, da bi jih odpeljali v Italijo). Obtoženci so pričeli izvrševati tista dejanja, ki ob upoštevanju istih krajevnih in časovnih okoliščin že pomenijo začetek izvrševanja kaznivega dejanja, pri čemer ilegalni migranti v vozila za prevoz niso vstopili, ker so bili pred tem zaustavljeni s strani policije in zato prepovedana posledica še ni nastala.

Policisti so se za identiteto obtoženca odločili zaradi, po njihovi oceni, sumljivega obnašanja, saj je na sprehajališču, katerega kontrolo so opravljali zaradi ilegalnih migrantov, nervozno pogledoval nazaj, nato pa se na kratki razdalji pred njimi sunkovito obrnil in nek svetleč predmet dal v žep. Glede na to, da je za ugotavljanje identitete zadostna že najnižja stopnja verjetnosti (dokazni standard), to je sum, je treba sprejeti pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so policisti imeli zadostno podlago, da so se odločili legitimirati obtoženca. Ker pa je slednji tik pred srečanjem s policisti nek svetleč predmet vtaknil v žep, za kar zagotovo ne bi imel razloga, v kolikor ne bi šlo za nek prepovedan predmet, so policisti na podlagi neposredne zaznave pravilno ocenili, da obstaja velika verjetnost, da ima obtoženec pri sebi predmete, ki jih je skladno z zakonom treba zaseči. To pa je podlaga za pregled osebe po 52. členu ZNPPol, pri katerem policisti še pred začetkom pregleda osebo pozovejo, naj sama izroči predmete.

V odpovedi očitana in ugotovljena kršitev z znaki kaznivega dejanja (nepooblaščen vstop v računalniško vodeno zbirko podatkov) je kršitev, na podlagi katere delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do odpovednega roka, pri čemer ni odločilno, da je bil tožnik zaradi tega oglobljen v postopku o prekršku pred Informacijsko pooblaščenko in da je pred tem uspešno opravljal svoje delo.

Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pri presoji prostovoljnosti pa je ključno, da je obdolženec (oziroma kršitelj) ustrezno poučen in da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je namreč ravno njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma, ko gre za kršitelja pa s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki v prvi vrsti zajemata pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika vselej ostaja dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera. To velja tako v (pred)kazenskem kot tudi prekrškovnem postopku. Presoja osredotočenosti suma, ki je pomembna z vidika presoje morebitne kršitve privilegija zoper samoobtožbo, je v obravnavani zadevi umanjkala. Te ne more nadomestiti niti navedba sodišča, da je policija ravnala skladno s pooblastili iz 40. in 52. člena ZNPPol. Zakonitost izvajanja teh pooblastil je namreč odvisna od tega, ali je bil zoper J. K. v trenutku poziva na izroč

Glede na to, da je bil predmet suma kaznive dejavnosti odložena torba z neznano vsebino, se je sum vsekakor razširil tudi na osebo, ki je to torbo prevzela na kraju, kjer je bila odložena, torej na obtoženega J. B. Policista sta torej imela vso podlago za ugotavljanje identitete J. B. v skladu s 4. alinejo prvega odstavka 40. člena ZNPPol, saj so vse zgoraj opisane okoliščine utemeljeno vzbudile pri njiju sum, da se izvršuje kaznivo dejanje.

Po četrti alineji prvega odstavka 40. člena ZNPPol smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem, ali zadrževanje na določenem kraju ali ob določenem času zbuja sum, da bo storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Za ugotavljanje identitete zadošča obstoj suma, torej najnižja stopnja verjetnosti, da bo oseba storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Glede na to, da je za ugotavljanje identitete zadostna že najnižja stopnja verjetnosti (dokazni standard), to je sum, je treba sprejeti stališče obeh sodišč, da sta policistka in policist imela zadostno podlago, da sta se odločila legitimirati A. K. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je bila identifikacija opravljena nezakonito, ker da obnašanje K. ni bilo sumljivo, in da v sodbah ni nobene argumentacije, zakaj bi K. obisk pri H.policista povezala s kaznivim dejanjem preprodaje drog. Glede na obnašanje D. H. in A. K., ko je ta zapuščal njegovo stanovanje, in dejstvo, da sta neposredno zatem policista pri K. zasegla prepovedano drogo heroin, je preiskovalna sodnica razumno sklepala, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je A. K. prepovedano d

Za ugotavljanje identitete osebe po tej določbi zadošča torej le sum policista o določenem inkriminiranem početju, bodisi, da gre za kaznivo dejanje ali prekršek. Oba policista sta natančno pojasnila, poznavajoč osebnost D. H. in obnašanje obeh ob izstopu iz H. hiše, zakaj sta se odločila za ugotavljanje identitete A. K., kar se je v končni fazi izkazalo kot utemeljeno. Srečanj tajnega delavca z družinskimi člani obtožnega F. M. ni mogoče šteti kot provokacijo v smeri napeljevanja obtoženca k izvršitvi sedaj obravnavanih kaznivih dejanj. Kolikor pa pritožnik v svoji pritožbi oporeka kredibilnosti vsebine poročil tajnega delavca, ta svoj dvom pa utemeljuje z nezanesljivostjo oz. pozabljivostjo tajnega delavca na zaslišanju na glavni obravnavi, pa mu je potrebno povedati, da so poročila tajnega delavca namenjena prav temu, da se zavarujejo podatki in dokazi, zbrani tekom samega izvajanja ukrepov, pri čemer pa ni najti prav nikakršnega razloga, zakaj bi tajni delavec v poročila zapisoval nekaj, kar se ni pripetilo, še posebej, ker bi se s tem tudi sam izpostavil kazenskemu postopku.