VSRS Sodba VIII Ips 80/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizije.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 1. 2013 za nedoločen čas (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto novinar glavni komentator/voditelj od 1. 1. 2013 za nedoločen čas s plačo za 47. plačni razred (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna tožnico od 1. 1. 2013 prijaviti v zavarovanje, ji urediti vpis delovne dobe v matično evidenco pri ZPIZ (III. točka izreka), da ji je dolžna za obdobje od 1. 1. 2013 do pravnomočnosti sodbe obračunati plačo za 47. plačni razred in od te plače odvesti davke ter prispevke (IV. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (V. točka izreka)¹. Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati stroške postopka v znesku 501,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (VI. in VII. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, potrdilo izpodbijani del sodbe in odločilo, da tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je predlogu s sklepom VIII DoR 105/2019 z dne 22. 7. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna tožnici od 1. 1. 2013 obračunati plačo in od te plače odvesti davke in prispevke.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri navaja, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo in kršili določbe postopka, ko sta odločili, da njenega pobotnega ugovora ne bosta upoštevali. Čeprav je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo neto plače, to samo po sebi ne pomeni, da je pobot neutemeljen in da ga ni dopustno uveljavljati. Ker izpodbijana sodba v izreku nima odločitve v pobotnem ugovoru, je podana bistvena kršitev določb postopka. Izrek bi moral biti tričlenski. Tožnica je kot samozaposlena oseba sama plačevala prispevke glede na dohodke, ki jih je imela na podlagi pogodb civilnega prava. Ker je sedaj odločeno, da je bila dejansko v delovnem razmerju, bo lahko dobila te prispevke povrnjene od zavoda (ZPIZ, ZZZS, FURS). Če mora tožena stranka zdaj plačati davke in prispevke v imenu in za račun tožnice ter tožnico prijaviti v zavarovanja kot svojo zaposleno, potem ji je dolžna tožnica vrniti vse, kar je prejela več kot neto plačo. Tožnica ne more obdržati vsega, kar je prejela od tožene stranke. Delodajalec plača za delavca 22,10 % prispevkov iz delavčeve plače, 16,10 % pa plača prispevkov, ki bremenijo delodajalca na bruto plačo delavca. S svojo odločitvijo je sodišče toženi stranki naložilo, da plača tudi tožničine prispevke in davke (25 % + 22,10% + 16,10 %), čeprav je tožnica na bančni račun prejela celotno bruto plačilo za svoje delo. Zato je bila tožnica neupravičeno obogatena za 49.543,87 EUR. Tožnica ne more biti v boljšem položaju kot ostali delavci, saj bi v nasprotnem primeru dobila dvojno plačilo za eno samo delo. Posledica odločitve o obstoju delovnega razmerja je, da bo morala tožena stranka za tožnico za nazaj obračunati davke in prispevke od njene bruto plače, tožnica bo od zavodov dobila povrnjene zneske, ki jih je plačala kot s. p. oziroma samozaposlena oseba, davki pa se bodo upoštevali v okviru povprečenja (120. člen ZDoh-2) in obnov postopkov odmere dohodnine. Tožnica je upravičena obdržati le neto plačilo, tako kot ostali zaposleni. Z odločitvijo, da ni šlo za civilnopravno, temveč za delovno razmerje, je sodišče dejansko spremenilo pravno naravo razmerja. Plačila, ki jih je prejela tožnica, zato niso več plačila civilnopravnega razmerja, ampak plačila delovnega razmerja. To pa pomeni, da je tožnica upravičena le do neto plače. Kar je prejela več, predstavlja neupravičeno obogatitev. Stališče sodišča prve stopnje, da pravna podlaga za plačilo računov ni odpadla s tem, ko razmerje ni več civilnopravno, temveč delovnopravno, ni dorečeno, stališče sodišča druge stopnje, da prejetega ni mogoče uveljavljati v pobot nadomestila za čas od prenehanja dela do sodne razveze, pa nima materialno pravne podlage. 190. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.; OZ) jasno določa, da obveznost vrnitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ki je pozneje odpadla ali pa je sploh ni bilo. V reviziji se sklicuje tudi na zadevi VIII Ips 212/2016 in VIII Ips 283/2015. Ker je kavza civilnopravnega razmerja odpadla, so izkazani razlogi za vračilo prejetega in s tem za pobot tistega, kar je tožnica že neupravičeno prejela. Navaja, da plačilo računov ni predstavljalo plačila plače, temveč plačilo na podlagi civilnopravnega razmerja, ki ga v primeru obstoja delovnega razmerja ni. Tožena stranka je račune plačevala v prepričanju, da gre za civilnopravno razmerje, kot take pa jih je štela tudi tožnica. Tožena stranka je ob plačevanju ravnala v skladu z načelom dobre vere in poštenja, zato je upravičena terjati vračilo tistega, kar je plačala. Pri tem se tožena stranka v reviziji sklicuje tudi na zadevo VIII Ips 203/2016. Dodaja, da v obravnavani zadevi nikakor ne gre za primer preveč izplačane plače in vprašanje dolžnosti vračila preveč izplačane plače po 3.a členu ZSPJS, saj plačilo po civilni pogodbi ni bilo plačilo plače. Priglaša revizijske stroške.

5Tožnica je podala odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe tožene stranke in predlaga vrhovnemu sodišču, da revizijo zavrne. Stroškov odgovora na revizijo ni priglasila.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP). Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8Sodišči druge in prve stopnje sta presodili, da so bili med tožnico in toženo stranko v času od 1. 1. 2013, ko je delo opravljala na podlagi pogodb civilnega prava, podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1) in da je zato med njima že od 1. 1. 2013 dalje obstajalo delovno razmerje (18. člen ZDR-1). Toženi stranki je bilo naloženo, da je dolžna tožnici na podlagi 17. člena ZDR-1 izročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 1. 2013 dalje za delovno mesto glavni komentator/voditelj s plačo za 47. plačni razred, jo za obdobje od 1. 1. 2013 dalje prijaviti v zavarovanja in ji urediti vpis delovne dobe v matično evidenco pri ZPIZ.

9Za obdobje od 1. 1. 2013 dalje do pravnomočnosti sodbe je bilo toženi stranki naloženo tudi, da za tožnico obračuna plačo za 47. plačni razred in od te plače odvede davke in prispevke. Tožničin zahtevek za izplačilo neto plače je bil zavrnjen, saj je bilo ugotovljeno, da je bilo plačilo, ki ga je tožnica prejela v posameznih mesecih spornega obdobja od 1. 1. 2013 dalje (torej v času, ko je tožnica opravljala delo po pogodbah civilnega prava), višje od neto plače, do katere bi bila upravičena glede na 47. plačni razred.² Odločitev o zavrnitvi zahtevka za izplačilo neto plače glede na obseg dopuščenega revizijskega vprašanja ni predmet revizijske presoje.

10Presoja sodišč druge in prve stopnje, da je imelo razmerje med tožnico in toženo stranko vse elemente delovnega razmerja, ima za posledico medsebojne pravice in obveznosti med strankama, ki iz takšnega razmerja izhajajo. Delodajalec mora delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR-1, kar določa 44. člen ZDR-1. Med to plačilo za delo spada tudi plača, ki jo opredeljujeta 126. in 127. člen ZDR-1. Iz določb ZDR-1 sicer ne izhaja eksplicitno, da pojem plača pomeni bruto prejemek delavca, vendar pa je to posredno razvidno tako iz ZDR-1³, kot tudi iz nekaterih drugi predpisov⁴. Delavec je upravičen do bruto plače (ki je kot dohodek iz delovnega razmerja tudi predmet obdavčitve), od katere je dolžan na podlagi posebnih predpisov plačevati tudi obvezne prispevke za socialno varnost⁵. Obračunavanje, odmera, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba davkov in obračunavanje prispevkov je urejeno tudi v Zakonu o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.; ZDavP-2). Po prvem odstavku 12. člena ZDavP-2 so zavezanci za davek med drugim davčni zavezanci (v konkretnem primeru tožnica kot delavka) in plačniki davka (v konkretnem primeru tožena stranka kot delodajalec). Dolžnost plačnika davka je izračunati davčni odtegljaj, ki ga poda v obračunu davčnega odtegljaja, ga predložiti davčnemu organu in davek tudi plačati, vse na način in v rokih, ki jih določa ZDavP-2. Podatke iz tega obračuna mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu. Glede na tretji odstavek 3. člena ZDavP-2 veljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na davek, tudi za obvezne prispevke za socialno varnost (razen, če ta zakon ne določa drugače)⁶.

11Glede na navedeno je torej v našem prostoru uveljavljen sistem bruto plač, kar pomeni, da je delavec upravičen do bruto plače. To bruto plačo je upravičen zahtevati od delodajalca, predstavlja pa osnovo (razen določenih izjem) za obračun in posledično plačilo davkov in prispevkov, ki jih mora za delavca kot davčnega zavezanca (v imenu delavca in za njegov račun) na podlagi zakonsko določene obveznosti obračunati in izplačati delodajalec kot plačnik davka. Predmet delavčevega zahtevka iz naslova plače je torej njegova bruto plača, in sicer tudi v primeru, če jo uveljavlja le kot razliko v višini plače, ki je namenjena odvodu davkov in prispevkov⁷.

12Obveznost obračuna in odvoda davkov in prispevkov od delavčeve bruto plače je zakonsko določena obveznost, ki jo je delodajalec dolžan izvršiti, in sicer ne glede na to, ali je delavec kot zavezanec po drugi podlagi (npr. kot s. p. ali samozaposlena oseba) za isto obdobje že plačal te dajatve državi oziroma pristojnim zavodom. S temi zakonsko določenimi dajatvami delavec kot zavezanec tudi sicer ne more prosto razpolagati⁸ in ne morejo biti niti predmet pobotanja. Dejstvo, da je tožnica že sama (kot s. p. oziroma samozaposlena oseba) obračunala in odvedla davke in prispevke od zneska, ki ga je prejela na podlagi pogodb civilnega prava, ne pomeni, da je s tem ugasnila obveznost tožene stranke, da iz naslova delovnopravne pravice tožnice do bruto plače za tožnico obračuna in odvede zakonsko predpisane davke in obvezne prispevke. Na to obveznost tožene stranke ne vpliva niti zatrjevanje tožene stranke, da bo tožnica zneske prispevkov, ki jih je plačala pristojnim zavodom, dobila vrnjene. Glede na ureditev sistema bruto plač ter plačevanja davkov in prispevkov od njih v Republiki Sloveniji je odločilnega pomena dejstvo, da je ob ugotovitvi obstoja delovnega razmerja delavec upravičen do (bruto) plače in da je delodajalčeva dolžnost, da po predhodnem obračunu te davke in prispevke v imenu delavca in za njegov račun tudi odvede državi oziroma pristojnim zavodom. Izpolnitvi te svoje zakonske obveznosti se delodajalec ne more izogniti niti s sklicevanjem na to, da je delavcu za obdobje, za katero je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja, iz naslova pogodb civilnega prava izplačal zneske, ki so presegali višino bruto plače, do katere bi bil delavec upravičen, če bi imel z delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi⁹.

13Bistvo tega spora je v tem, da tožnici pripada razlika v plači, ki se odraža kot razlika med pripadajočimi bruto zneski plače za 47. plačni razred, zmanjšanimi za zneske, ki jih je tožnica prejela za delo, opravljeno po pogodbah civilnega prava. Pri tem so bili po ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje ti prejeti zneski višji od neto plače, do katere bi bila tožnica upravičena glede na 47. plačni razred, zaradi česar je del tožničinega tožbenega zahtevka zavrnilo. To razliko v plači ima tožnica pravico zahtevati od tožene stranke kot njenega delodajalca. Izrek sodbe sodišča prve stopnje bi se sicer moral (glede na opisno postavljeni tožničin tožbeni zahtevek) glasiti na izplačilo razlike v plači v višini plače za 47. plačni razred, zmanjšane v delu, ki ji pripada kot neto plačilo, za izplačane zneske po pogodbah civilnega prava in ne na obračun bruto zneska plače in odvod davkov in prispevkov.¹⁰ Kljub temu pa revizijsko sodišče v to odločitev ni poseglo, saj je dosedanja sodna praksa takšne izreke dopuščala. Obenem bi tudi ob pravilnem izreku delodajalec moral storiti prav to, kar mu je naloženo s sodbo – od pripadajoče plače odvesti davke in prispevke. Zato nakazana drugačna odločitev ne bi spremenila položaja strank.

14Neutemeljeni so revizijski očitki, ki se nanašajo na to, da sodišče prve stopnje ni izvedlo pobotanja tožničine terjatve s terjatvijo tožene stranke iz naslova plačanih zneskov po pogodbah civilnega prava¹¹. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke o zneskih, plačanih tožnici na podlagi pogodb civilnega prava, upoštevalo kot ugovor izpolnitve in tožničin tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači v višini neto plače zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da so prejemki iz pogodb civilnega prava presegli znesek neto plače, pripadajoče tožnici. Plačilo po pogodbah civilnega prava lahko tožena stranka v tem postopku uveljavljala le v okviru ugovora izpolnitve in ne kot pobot tožbenemu zahtevku za izplačilo plače oziroma razlike v plači. Kot je bilo pojasnjeno že v 12. točki obrazložitve te sodbe, pa je obveznost tožene stranke, da iz naslova plače za tožnico obračuna in odvede predpisan davek in obvezne prispevke za socialno varnost, zakonska obveznost, ki ni prenehala, ne glede na izplačila po pogodbah civilnega prava. Neutemeljeni so tudi revizijski ugovori tožene stranke, ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev tožnice, saj morebitna obogatitev v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje še ni jasna¹².

15Neutemeljene so nadalje tudi revizijske navedbe, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo spremenilo pravno naravo razmerja, ki je bilo vzpostavljeno med tožnico in toženo stranko. Sodišče je le ugotovilo drugo pravno naravo razmerja, vendar je bila pravna narava le tega vseskozi ista – njuno razmerje je imelo že od 1. 1. 2013 dalje vse elemente delovnega razmerja, ki sta ga sicer stranki napačno opredelili kot civilnopravno razmerje.

16Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da je revizija neutemeljena, jo je zavrnilo (378. člen ZPP).

17Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnica ni priglasila stroške odgovora na revizijo.

18Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v izreku sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, ki je sicer pomanjkljiv, saj iz njega ni jasno razvidno, kateri del zahtevka je bil zavrnjen, se nanaša na del tožničinega tožbenega zahtevka, v katerem je vtoževala izplačilo neto zneska plače, zmanjšanega za že prejeta plačila (po pogodbah civilnega prava), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
² Tožnica je v okviru denarnega tožbenega zahtevka poleg obračuna (bruto) plače in obračuna ter plačila davkov in prispevkov vtoževala tudi izplačilo neto zneska plače, zmanjšanega za že prejeta plačila.
³ Tako npr. drugi odstavek 135. člena ZDR-1 določa, da je dolžan delodajalec delavcu do konca plačilnega dne izdati pisni obračun, iz katerega je med drugim poleg podatkov o plači oziroma nadomestilu plače razviden tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov.
⁴ Tako npr. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.; ZPIZ-2) v 144. členu med drugim določa, da je osnova za plačilo prispevkov zavarovancev iz 14. člena zakona (torej delavcev v delovnem razmerju) plača oziroma nadomestilo plače.
⁵ 15. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.); 159. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; 13. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 26/2014 in nadalj.).
⁶ Več in podrobneje o tem sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 47/2020 z dne 19. 10. 2021.
⁷ Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 47/2020 z dne 19. 10. 2021.
⁸ Upravičenci za prejem teh dajatev so država oziroma ustrezni zavodi.
⁹ Tudi v primeru, če so prejemki, dobljeni iz naslova pogodb civilnega prava, presegali višino bruto plače, do katere bi bil delavec upravičen na podlagi pogodbe o zaposlitvi, delavec prispevkov od te razlike ne more plačati sam, saj je to dolžnost izplačevalca dohodka.
¹⁰ Tožena stranka bo morala tožničino plačo v višini, ki odpade na javno pravne dajatve, obračunati in dajatve odvesti, razliko (ki v času tega sojenja še ni znana) pa poračunati z že plačanimi zneski tožnici; eventualne naknadne razlike se bodo lahko dokončno poračunale šele po tem.
¹¹ Pravno podlago za izplačilo po civilnih pogodbah je na podlagi zakonske domneve (drugi odstavek 13. člena oziroma 18. člen ZDR-1) nadomestila druga podlaga, to je pogodba o zaposlitvi. V takem primeru pripada delavcu plačilo za opravljeno delo – primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 20/2019 z dne 3. 12. 2019.
¹² Posledično je nebistveno tudi sklicevanje tožene stranke na odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 203/2016, VIII Ips 283/2015 in VIII Ips 212/2016.