18. člen ZDR-1

Kadar sodišče za nazaj v skladu z 18. členom v povezavi z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ugotovi obstoj delovnega razmerja, s tem zaradi kršitve prepovedi iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1 odpade pravna podlaga za izplačila po pogodbah civilnega prava. Obstoj delovnega razmerja se ugotovi za nazaj, za ves čas trajanja (nedovoljenih) pogodb civilnega prava. Podlago za novo določitev pravic predstavlja delovno razmerje, v katerem delavcu pripadajo druge in drugačne pravice, vključno s plačo in drugimi prejemki.

Določbi 37. in 38. člena ZIntPK urejata dolžnost uradne osebe, da se nasprotju interesov izogne, ga razkrije in se po potrebi izloči iz odločanja. Gre za določbi, ki urejata ravnanje funkcionarja oziroma uradne osebe v postopku odločanja, torej za pravila preventivne in procesne narave, usmerjena v zagotavljanje integritete odločanja v javnem sektorju. ZIntPK za kršitev teh določb ne določa sankcije ničnosti pravnega posla, sklenjenega kot posledice take kršitve. Če zakonodajalec za kršitev določenega prisilnega predpisa ne določi ničnosti, je treba posebej presoditi, ali je glede na namen kršene norme, naravo varovanega interesa in okoliščine konkretnega primera ničnost sploh ustrezna in nujna sankcija.

Bistveno je, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne, kakšen formalni, pisni izraz/obliko (če sploh) sta stranki njunemu razmerju dali. Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je pomemben zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivna oblast delodajalca). Delovno razmerje se od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela.

Določbe 21. in 22. člena OZ lahko pridejo v poštev pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, vendar do te faze, ko bi bilo treba pravila civilnega prava uporabiti, v obravnavanem primeru sploh ni prišlo. Ponudba v skladu z 31. členom ZDR-1 niti ne vsebuje vseh bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi niti se ne sklicuje na noben akt, ki bi nadomestil manjkajoče bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi, pri čemer ponudbe ne more dopolnjevati niti javna objava prostega delovnega mesta na spletni strani Zavoda RS za zaposlovanje. Za ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi bi šlo le, če bi toženka elektronskemu sporočilu priložila pisni predlog pogodbe, ki bi vseboval vse bistvene sestavine, kot jih določa 31. člen ZDR-1.

Med strankama so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, v katerem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. "Dodatka" za prehrano in za prevoz na delo nista sestavni del plače (drugi odstavek 126. člena ZDR-1), temveč predstavljata povračilo stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR-1). Tožnica ju je v trditvah popravljene tožbe napačno štela za sestavni del mesečne plače, v tožbenem zahtevku (za plačilo 2.627,59 EUR bruto) pa ju je napačno prištela k bruto plači 2.327,59 EUR. K odpravi te nesklepčnosti je bila pozvana, pri čemer nesklepčnosti v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov v zvezi z delom, ni odpravila. V takem primeru sodišče na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek (le v delu, v katerem nesklepčnost ni bila odpravljena) zavrne.

Sodišče prve stopnje je nasprotno tožbo pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP), ker tožeča stranka kot delodajalec po določbah ZDR-1 nima sodnega varstva za ugotovitev neobstoja delovnega razmerja. Spor o obstoju delovnega razmerja je predviden v določbi 18. člena ZDR-1, ki vzpostavlja zakonsko domnevo, da delovno razmerje obstaja, če so podani elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1 (t. i. domnevna baza), pravna podlaga za postavitev ustreznega zahtevka s strani delavca pa v skladu s sodno prakso izhaja iz določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Odločitev o zavrženju nasprotne tožbe je pravilna tudi iz razloga, ker je med zahtevkoma iz tožbe in nasprotne tožbe podan položaj t. i. medsebojne litispendence. Medsebojna litispendenca pri nasprotni tožbi je enako kot siceršnja litispendenca negativna procesna predpostavka za tožbo. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (tretji odstavek 189. člena ZPP). Zahtevek v tožbi, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja, izključuje nasprotni tožbeni zahtevek, da delovno razmerje ne obstaja. Ugoditev takšnemu

Pri opravljanju dela tožnika pri toženki so podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1. Tožnik je dalj časa osebno opravljal delo za potrebe delovnega procesa toženke, in sicer je sodeloval pri ustvarjanju oddaje A., udeleževal se je dnevnih sestankov ter izvajal dežurstva ob vikendih in praznikih. Opravljal je delo po navodilih in pod nadzorom toženke.

Tožnica ni imela enake stopnje zavez kot jih imajo delavci v delovnem razmerju, ki ne morejo izbirati, kdaj bodo delo opravljali, ampak se podredijo organizaciji delovnega časa s strani delodajalca.

Dejstvo, da je tožnik delal s svojo opremo (svojim računalnikom) in od leta 2017 dalje na domu, samo po sebi ne pomeni, da ob upoštevanju vseh ostalih kazalnikov, ne bi bilo mogoče zaključiti, da so med strankama obstajali elementi delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja je mogoče ugotoviti tudi za krajši delovni čas.

Tožnica je dne 9. 9. 2023 pisno odpovedala podjemno pogodbo in nato v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožničino odpoved podjemne pogodbe ni mogoče šteti za redno odpoved delavca po 82. členu ZDR-1, kot se za to zavzema tožena stranka, saj podjemna pogodba ni predstavljala veljavne pravne podlage za tožničino delovno razmerje in zato tudi odpoved take pogodbe nima učinka na delovno razmerje (prim. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 77/2018). Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da tožnica v tožbi in pripravljalnih vlogah ni konkretno zatrjevala elementov delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1, ter da je sodišče to poskušalo sanirati z izpovedbo tožnice. Tožnica je že v tožbi navajala, da je bila podjemna pogodba fiktivna in da je prekrivala dejansko delovno razmerje, ter postavila zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 18. 4. 2023 dalje za nedoločen čas in polni delovni čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Glede na 18. člen ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavci in delodajalcem do

Utemeljena je pritožbena graja, da je bila izpodbijana odpoved podana s strani upravičene osebe, pristojne za zastopanje toženke v razmerju do tožnika, zato ni obremenjena s formalnimi napakami, ki bi povzročile njeno nezakonitost. Sodišče prve stopnje bi tako moralo vsebinsko odločiti o utemeljenosti razlogov za podano izredno odpoved. Ker ni tako ravnalo, temveč se je omejilo na materialnopravno zmotno presojo, da je odpoved nezakonita že zaradi njene podaje s strani neupravičene osebe, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Visokošolski zavod lahko za izvajanje neposredne pedagoške obveznosti, v okviru javne službe, sklene pogodbo obligacijskega prava z visokošolskim učiteljem samo, če so predhodno izčrpane vse možnosti za sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Navedeno ne govori o kadrovskih težavah delodajalca (finančnem bremenu), ampak o dolžnosti primernega sklepanja pogodb o zaposlitvi, tako da je mogoče pogodbe civilnega prava sklepati le izjemoma in v zelo ozkih mejah. Kar pa v primeru tožnika ni bilo izpolnjeno. Tožnik je bil izvajalec treh predmetov in je bil pri toženi stranki edini habilitiran visokošolski učitelj, ki lahko poučuje tri obvezne študijske predmete.

Zaradi pravilne odločitve, da v razmerju med tožnico in toženko niso bili podani vsi elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo zahtevek po plačilu nepremoženjske škode, ki naj bi jo tožnica utrpela zaradi zatrjevanega sedemletnega kršenja njenih temeljnih pravic iz delovnega razmerja.

Ko (delovno) razmerje preneha, lahko tožnik uveljavlja sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik ta rok zamudil. Tožbo bi namreč moral vložiti v roku 30 dni od dne prenehanja opravljanja dela za toženo stranko. Ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je glede na dokazni postopek mogoče zaključiti, da je dejansko sodelovanje pravdnih strank trajalo do upokojitve tožnika. Soglašati je namreč s prvostopenjsko presojo, da se je pravno razmerje med strankama, za katero tožnik trdi, da gre za delovno razmerje, zaključilo z dnem 25. 5. 2022, česar se je tožnik tega dne tudi zavedal. Navedeno je sodišče ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi strank in prič v postopku, pa tudi na podlagi vsebine predloženih listin. Na odločitev ne vpliva dejstvo, da toženka tožniku formalno ni podala odpovedi, saj do prenehanja določenega pravnega razmerja lahko pride tudi s konkludentnimi ravnanji oziroma na neformalen način, to je npr. z dejanskim prenehanjem dela, s prepovedjo nadaljnjega dela, z odslovitvijo delavca.

Delavec, ki zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, mora skladno z ustaljeno sodno prakso tožbo vložiti v roku 30 dni od prekinitve dela po civilnih pogodbah, pri čemer mu ni treba izpodbijati načina prenehanja poslovnega sodelovanja z dejanskih delodajalcem, mora pa zahtevati ugotovitev, da je bil v delovnem razmerju. Delavec lahko, kadar pravočasno vloži tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za ves čas, ko je delal v prikritem delovnem razmerju in ni vezan na 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.

Pogodba o opravljanju storitev, ki so jo sklenili prva in druga toženka, je imela formalno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen OZ), predmet dogovorjenih obveznosti pa je bilo opravljanje luško prekladalnih in drugih storitev, ki jih bo prva toženka zagotavljala drugi toženki. Vendar pa se ta pogodba (in delo tožnika po tej pogodbi) ni izvajala na tak način, saj prva toženka ni izvajala luško prekladalnih in drugih storitev ali del, katerih vsebina ali predmet bi bil podoben in bi predstavljal njeno dejavnost (za katero bi imela zaposlene delavce). Takšnih del pri drugi toženki ni opravljala kot družba izvajalka ali podizvajalka, ki bi preko svojih zaposlenih organizirala in vodila takšno delo, temveč je drugi toženki (enako kot nekatere druge družbe - „izvajalci pristaniških storitev“) trajno in izključno zagotavljala le delo delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri njej. Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga sprejemati oziroma še več - organizirati s svojim pogojevanjem takšnega sodelovanja (izločitvenim kriterijem, ki ni smel vklj

Odločitev sodišča prve stopnje je bila sprejeta na seji senata 7. 1. 2022, zato bi sodišče moralo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati s 7. 1. 2022, in ne 10. 11. 2021, torej z datumom zadnje glavne obravnave. Sistemizacija tožene stranke ni vsebovala delovnega mesta za delavce, ki delo opravljajo v trafikah, prav tako pri toženi stranki ni bilo primerljivih zaposlenih delavcev, saj tožena stranka z vsemi delavci v trafikah sklepa civilnopravne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato kot relevantno izhodišče za določitev plače upoštevalo dogovor strank o plačilu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da tožnik dela za toženko ni opravljal vsakodnevno v ustaljenem, vnaprej določenem delovnem času, da ga ni opravljal po navodilih toženke, temveč si je delovni čas in delovne naloge razporejal sam, da je vse odločitve sprejemal samostojno in da plačila za delo ni prejemal v enakih intervalih in zneskih, kot je to značilno za delavce, pravilno zaključilo, da razmerje med strankama v vtoževanem obdobju ni imelo elementov delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR‑1. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavrnilo kot neutemeljen, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Predvsem odsotnost navodil in nadzora toženke ter tožnikovo prosto razporejanje delovnega časa, kar ta na več mestih v pritožbi celo izrecno poudarja, potrjujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da toženka v vtoževanem obdobju nad njim ni izvajala t. i. direktivne oblasti delodajalca, ki je pomemben razlikovalni element delovnega razmerja od ostalih oblik dela (VIII Ips 236/2016).

Prvostopenjsko sodišče je s sklicevanjem na stališča Vrhovnega sodišča, ki jih je zavzelo v zadevi VIII Ips 89/2019, zneske, ki so bili tožniku izplačani od 1. 9. 2019 do 30. 6. 2020 na podlagi civilnopravnega razmerja, pravilno poračunalo v razmerju do pripadajoče plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za ta čas (dodatek za delovno dobo, stroški prehrane in prevoza, regres za letni dopust). Ker je ugotovilo, da je na podlagi civilnopravnih pogodb prejel celo višje izplačilo, kot mu pripada iz naslova plačil iz delovnega razmerja, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo obveznosti, ki jih izpostavlja pritožba.