17. člen ZDR-1

Bistveno je, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne, kakšen formalni, pisni izraz/obliko (če sploh) sta stranki njunemu razmerju dali. Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je pomemben zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivna oblast delodajalca). Delovno razmerje se od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela.

Tožnica je bila najkasneje v septembru 2024 seznanjena s tem, da ji toženka ne priznava obstoja delovnega razmerja na podlagi zatrjevanega prenosa dejavnosti po 75. členu ZDR-1. Tožnica je tožbo vložila 20. 11. 2024, torej več kot dva meseca po tem, ko je izvedela za zatrjevano kršitev, zato je sodišče prve stopnje njeno tožbo utemeljeno zavrglo kot prepozno. Rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je materialni prekluzivni rok in ga ni mogoče podaljšati.

Določbe 21. in 22. člena OZ lahko pridejo v poštev pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, vendar do te faze, ko bi bilo treba pravila civilnega prava uporabiti, v obravnavanem primeru sploh ni prišlo. Ponudba v skladu z 31. členom ZDR-1 niti ne vsebuje vseh bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi niti se ne sklicuje na noben akt, ki bi nadomestil manjkajoče bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi, pri čemer ponudbe ne more dopolnjevati niti javna objava prostega delovnega mesta na spletni strani Zavoda RS za zaposlovanje. Za ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi bi šlo le, če bi toženka elektronskemu sporočilu priložila pisni predlog pogodbe, ki bi vseboval vse bistvene sestavine, kot jih določa 31. člen ZDR-1.

Poslovno sodelovanje med A. d. o. o. in toženko je temeljilo na podjemni pogodbi, ki pa se ni izvajala na način, kot ga določajo členi od 619 do 648 OZ. Družba A. d. o. o. ni opravljala (luško prekladalnih in drugih) storitev, ampak je delavce (tudi tožnika) napotila na delo k toženki. Formalna tožnikova delodajalka (A. d. o. o.) je po vsebini opravljala dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (toženki), čeprav za tovrstno dejavnost ni izpolnjevala zakonsko predpisanih pogojev, ki jih določa 167. člen ZUTD. Z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev se zato ne bi smela ukvarjati, toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Pogodbeno razmerje tožnika z A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegova dejanska delodajalka je bila toženka, pri čemer formalna pogodba o zaposlitvi nima prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitev SEU v zadevi Daimler AG (C‑232/2020). Odgovor SEU se namreč nanaša le na podlago, ki izhaja iz prava Evropske unije, ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil delavec zaposlen pri agenciji za zagotavljanje zač

Ker gre za pogodbeni odnos, je tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi med strankama, upoštevajoč 3. člen OZ, vedno možen dogovor in lahko, če sta nedvoumno izraženi volji obeh pogodbenih strank, pride do preklica odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pogodbeni stranki lahko dosežeta preklic z dogovorom oz. sporazumom o tem, da se anulirajo učinki enostranske odpovedi in se delovno razmerje nadaljuje pod pogoji predhodno sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Nepretrgane, več kot dveletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke namreč ni mogoče razlagati drugače, kot da trajno opravlja delo zanjo. Tožnik je bil dolžan opravljati delo voznika vlačilca, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil ob pomoči (nezakonitega) posredovanja njegovega formalnega delodajalca z vsemi elementi delovnega razmerja vključen v organiziran delovni proces pri toženki, saj je to delo opravljal na njenem kontejnerskem terminalu. Kot dejanska delodajalka je bila toženka dolžna tožniku zagotoviti takšen plačni položaj, kot ga je priznavala svojim delavcem.

S sklicevanjem na stališča iz judikata Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 153/2016 je pravilno utemeljilo, da tega dejstva (obstoja že sklenjene pogodbe o zaposlitvi) ne more spremeniti okoliščina, da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta. Posledično je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec. Kot je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v citirani zadevi in velja tudi za ta spor, ima na podlagi 17. člena ZDR-1 delavec pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. To sicer ne pomeni, da formalna ureditev dejanskega statusa javnega uslužbenca ni možna. Javnega uslužbenca je na primer mogoče, če so za to podani pogoji, premestiti na drugo delovno mesto na podlagi 147. člena ZJU (s soglasjem ali brez), vendar se tudi v tem primeru, razen, če gre za premestitev k drugemu delodajalcu, nova pogodba

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev zahtevek za znižanje pogodbeno določene pavšalne odškodnine. V tretjem odstavku 12. člena pogodbe po zaposlitvi je določeno, da mora toženec v primeru kršitve konkurenčne klavzule plačati odškodnino, zato toženec neutemeljeno vztraja, da je bila dejansko dogovorjena pogodbena kazen in zahteva njeno znižanje na podlagi 252. člena OZ. Sodišče prve stopnje je slednje pravilno upoštevalo, pritožba pa neutemeljeno uveljavlja, da je enkrat ugotovilo, da gre za pogodbeno kazen, drugič pa, da gre za odškodnino. Namen konkurenčne klavzule je preprečiti nelojalno konkurenco delavca, ki lahko delodajalcu povzroči potencialno visoko škodo, zato je lahko določena tudi višja kazen,3 ali v obliki pogodbene kazni ali pavšalne odškodnine. Toženec ni dokazal, da bi bila v tem primeru pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR nerazumno visoka. Dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi pripravila tožnica, ki je v pogodbo vnesla višino pavšalne odškodnine za primer kršitve konkurenčne klavzule, ne kaže na nesorazmernost višine pavšalne odškodnine. Tudi ne drži, da tožnica ni dokazala nastanka škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica

Razpis naroka in izvedba dokaznega postopka sicer tudi v primeru, da tožena stranka ne odgovori na tožbo, nista vselej izključena. Do njiju lahko npr. pripelje nasprotje med v tožbi podanimi trditvami in k njej priloženimi dokazi. Za tak primer gre v konkretni zadevi.

V konkretnem primeru je za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede datuma sodne razveze kot odločilno treba upoštevati, da instančno sodišče v prvem sojenju odločitve sodišča prve stopnje z dne 5. 8. 2022 ni v celoti razveljavilo, temveč je sodbo prvega sodišča potrdilo v delu ugotovitve, da delovno razmerje tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposliti z dnem 30. 4. 2021 ni zakonito prenehalo. Odločitev sodišča prve stopnje z dne 5. 8. 2022 v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, je torej kot pravnomočna učinkovala, zato je na takšno odločitev v prvem sojenju po stališču pritožbenega sodišča tudi mogoče navezati pravne posledice. Še posebej glede na dejstvo, da je bila tudi tožnica tista, ki se je (sprva) zavzemala za razvezo pogodbe o zaposlitvi in je torej že v prvem postopku takšno odločitev lahko utemeljeno pričakovala. Drži sicer, kar navaja toženka, da sta se stranki tudi v pisni pogodbi o zaposlitvi dogovorili o višini plače in da je toženka tožnici osnovno plačo izplačevala v višini, kot je bila dogovorjena v pisni pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa če pride med delavcem in delodajalcem poleg sklenjene

Ko (delovno) razmerje preneha, lahko tožnik uveljavlja sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik ta rok zamudil. Tožbo bi namreč moral vložiti v roku 30 dni od dne prenehanja opravljanja dela za toženo stranko. Ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je glede na dokazni postopek mogoče zaključiti, da je dejansko sodelovanje pravdnih strank trajalo do upokojitve tožnika. Soglašati je namreč s prvostopenjsko presojo, da se je pravno razmerje med strankama, za katero tožnik trdi, da gre za delovno razmerje, zaključilo z dnem 25. 5. 2022, česar se je tožnik tega dne tudi zavedal. Navedeno je sodišče ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi strank in prič v postopku, pa tudi na podlagi vsebine predloženih listin. Na odločitev ne vpliva dejstvo, da toženka tožniku formalno ni podala odpovedi, saj do prenehanja določenega pravnega razmerja lahko pride tudi s konkludentnimi ravnanji oziroma na neformalen način, to je npr. z dejanskim prenehanjem dela, s prepovedjo nadaljnjega dela, z odslovitvijo delavca.

ZDR-1 na opustitev delodajalčeve dolžnosti iz drugega odstavka 17. člena ZDR-1 ne veže nobene sankcije. Zato niti sporazum niti pogodba, z opustitvijo ravnanja po drugem odstavku 17. člena ZDR-1, nista neveljavna (niti nična ali izpodbojna) in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede grožnje, prevare in zmote. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da pri tožnici ob podpisu spornih dokumentov ni mogoče ugotoviti kake psihične motnje ali drugega psihičnega stanja, ki bi ji onemogočala, da ne bi bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravno poslovnih razmerjih, kakor tudi ne kakšne psihične motnje ali psihičnega stanja, zaradi katere ne bi bila sposobna zavedati se vedenja in ravnanja oziroma znala presoditi kakšen pomen in posledice imajo njena voljna dejanja.

Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila ves čas toženka, saj formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je tako sprejelo pravilno stališče, da med tožnikom in toženko obstaja delovno razmerje za čas od prenehanja delovnega razmerja tožnika z družbo A. d. o. o. do njegove zaposlitve pri novem delodajalcu (C. d. o. o.). Kljub temu je pritožbeno sodišče odločitev o obstoju delovnega razmerja razveljavilo, saj obstajajo pomanjkljivosti, zaradi katerih sodbe ni mogoče preizkusiti.

Ugotovitev obstoja delovnega razmerja je posledica zlorabe, kar pomeni, da je ugotavljanje elementov delovnega razmerja, določenih v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, nepotrebno. Pri odločanju o denarnem zahtevku za čas do prenehanja delovnega razmerja je bistveno, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja (tudi) v času, ko je bil tožnik delavec te družbe, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje za to obdobje neutemeljeno zavrnilo.

Ugotovitev obstoja delovnega razmerja je posledica zlorabe, kar pomeni, da je ugotavljanje elementov delovnega razmerja, določenih v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, nepotrebno. Toženka je zaradi ugotovljene zlorabe odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja (tudi) v času, ko je bil tožnik delavec družbe A., d. o. o., pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje za čas do 9. 10. 2019 neutemeljeno zavrnilo.

Ali je tožnik pred odpovedjo, ki je bila podana iz organizacijskega razloga, dejansko opravljal delo delovnega mesta strokovnjak za prodajo, na katerega se je nanašala reorganizacija, je bistveno za presojo, ali je odpoved zakonita, pri čemer se ne zahteva, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, da delavec uveljavlja zahtevek za plačilo po dejanskem delu ali da izpodbija oziroma zaradi navideznosti uveljavlja ničnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Z daljšim opravljanjem drugega dela se namreč šteje, da je prišlo do dejanske spremembe oziroma sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, čeprav ta ni bila v pisni obliki. Tožnik je konkretno navedel število ur, ki jih je v posameznem mesecu opravil preko polnega delovnega časa, in predlagal dokaze. Toženka konkretizirano navedenim uram ni ugovarjala (niti ni predložila izpiska evidence prisotnosti razen za en mesec). Njene pritožbene navedbe, da ni bilo potreb po opravljanju tega dela oziroma da bi tožnik moral za vsako uro posebej dokazati, da je delo opravljal, so tako neupoštevne oziroma neutemeljene.

Kljub ugotovljeni zlorabi je pri presoji utemeljenosti reparacijskega zahtevka treba upoštevati ugovor zastaranja drugo toženke tako glede glavnice kot zakonskih zamudnih obresti. Tožnik se glede tega neutemeljeno sklicuje na sedmi odstavek 5. člena ZPDZC-1, saj v obravnavani zadevi niso podane okoliščine za uporabo te določbe, ki tudi sicer zastaranja ne ureja drugače kot splošni predpisi obligacijskega (oziroma delovnega) prava. Prav tako je neutemeljen ugovor, da zastaranje zaradi ničnosti pogodb ni teklo dokler ni bila ugotovljena ničnost oziroma do seznanitve tožnika z ničnostjo, saj pogodbe niso bile nične.

Dejstvo, da je tožniku delovno razmerje z dnem 15. 5. 2015 prenehalo na podlagi sporazuma, še ne pomeni, da (zaradi zlorabe in dejanskega delovnega razmerja pri drugo toženki) ne bi mogel uveljavljati zahtevkov zoper drugo toženko za čas do prenehanja dejanskega delovnega razmerja pri njej, vendar bi slednje, ker temeljijo na trditvah o obstoju dejanskega delovnega razmerja pri drugo toženki, moral uveljavljati pravočasno, torej v tridesetih dneh od dneva dejanskega prenehanja delovnega razmerja pri drugo toženki. Tudi v takšni situaciji, ko tožnikov zahtevek temelji na zatrjevanju obstoja dejanskega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ni mogoče obiti zakonskega roka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Delavci, ki delajo po fiktivnih civilnopravnih pogodbah in niti nimajo vzpostavljenega formalnega delovnega razmerja namreč glede uveljavljanja sodnega varstva in s tem povezanih pravic ne morejo biti v slabšem položaju od delavcev, ki imajo že vzpostavljeno formalno delovno razmerje pri enem delodajalcu, dejansko delovno razmerje pa obstaja pri drugem delodajalcu.

Tudi v situaciji, ko tožnikov zahtevek temelji na zatrjevanju obstoja dejanskega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, zakonskega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 ni mogoče obiti. Delavci, ki delajo po fiktivnih civilnopravnih pogodbah in niti nimajo vzpostavljenega formalnega delovnega razmerja namreč glede uveljavljanja sodnega varstva in s tem povezanih pravic ne morejo biti v slabšem položaju od delavcev, ki imajo že vzpostavljeno formalno delovno razmerje pri enem delodajalcu, dejansko delovno razmerje pa obstaja pri drugem delodajalcu.

Obstoj pravilno registrirane in vpisane dejavnosti zagotavljanja delavcev uporabniku v okoliščinah obravnavanega spora ne more biti ovira za ugotovitev zlorabe (omenjenega poslovnega modela) na škodo tožnika. Sodišče EU je namreč v zadevi C-681/18 med drugim poudarilo, da je namen Direktive 2008/104/ES o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela tudi ta, da delo prek agencij ne postane stalen položaj delavca, zaposlenega pri taki agenciji; za indic za zlorabo zaporednih napotitev lahko gre, če zaporedne napotitve istega delavca, zaposlenega pri agenciji, v isto podjetje uporabnika, privedejo do obdobja zaposlitve v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je mogoče razumno šteti za "začasno". Sodišče prve stopnje je tako v ponovljenem sojenju dolžno presoditi, ali je delo tožnika v času, ko je bil formalno zaposlen pri prvi toženki, predstavljalo stalen položaj tožnika in s tem zlorabo tožnikovega dela preko agencije s strani druge toženke.