UPRS sodba in sklep I U 2066/2009

1. Zadevi pod opr. št. I U 2066/2009 in pod opr. št. I U 2086/2009 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 2066/2009.

2. Tožbi se zavrneta.

Upravni organ je z odločbo, št. 490-74/2007/25 z dne 4. 11. 2009, zavrnil zahtevo vlagateljice A.A. (pravne prednice tožnikov) za denacionalizacijo stavbe na naslovu ..., v času nacionalizacije parc. št. 58, vl. št. 10, k.o. ..., nacionalizirane B.B., roj. datum ..., ki je umrla datum .... Upravni organ je ugotovil, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno bivši lastnici B.B. na podlagi Odloka Avnoja z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražniškega imetja v državno last, ki je naveden kot temelj za denacionalizacijo po določbi 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen). Takratna vlagateljica je vlogi priložila dokumente po določbi 62. člena ZDen, razen dokazila o jugoslovanskem državljanstvu prejšnje lastnice v času podržavljenja, temveč potrdilo pristojnega organa, da prejšnja lastnica ni vpisana v državljansko knjigo .... Upravni organ je zato zaprosil za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu. Upravna enota ... je 30. 4. 1998 izdala odločbo, s katero je ugotovila, da se zgoraj imenovana ni štela za jugoslovansko državljanko. Pritožbo zoper odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo, v upravnem sporu pa je bila ugotovitvena odločba odpravljena, zadeva pa vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek. Upravna enota ... je nato 9. 9. 2004 izdala odločbo, v kateri je ponovno ugotovila, da se B.B. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali od uveljavitve Zakona o državljanstvu od 28. 8. 1945 dalje, ni štela za jugoslovansko državljanko. Z zavrnitvijo pritožbe zoper navedeno prvostopno odločbo je slednja postala dokončna, Upravno sodišče pa je s sodbo z dne 22. 6. 2006 zavrnilo tožbo tožnikov zoper navedeno odločbo ministrstva, Vrhovno sodišče pa je s sodbo z dne 20. 9. 2007 zavrnilo tudi revizijo. Tako je ugotovitvena odločba o državljanstvu, št. 201-767/95-I 9302 z dne 9. 9. 2004, postala pravnomočna. Organ je o navedenem obvestil pooblaščenca tožnikov, ki sta vstopila v postopek na mesto pok. vlagateljice A.A. in najavil izdajo zavrnilne odločbe. Pooblaščenec je predlagal, da na mesto B.B. po določbi 12. člena ZDen vstopita otroka – tožnika C.C. in D.D. in dodatno poslal še potrdila, da nista vpisana v državljansko knjigo v .... Kasneje je pooblaščenec še dopolnil svoje navedbe s popravkom, da predlaga, da na mesto prejšnje lastnice v postopek po določbi 12. člena ZDen vstopi namesto tožnikov, ki sta vnuka prejšnje lastnice, pok. A.A., ki je hči pok. lastnice, hkrati pa je priložil potrdilo, da omenjena tudi ni vpisana v državljansko knjigo, ter predlagal organu prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja o državljanstvu in zaprosil organ za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu za A.A. Pooblaščenka E.E. (za C.C.) je dne 26. 3. 2009 poslala organu odločbo o jugoslovanskem državljanstvu C.C., dne 9. 4. 2009 pa še umik zahteve za A.A. po določbi 12. člena ZDen, podpisan s strani obeh tožnikov. Organ je nato pojasnil pooblaščenki, da C.C. ne more vstopiti na mesto B.B. po določbi 12. člena ZDen, ker ni dedič prvega dednega reda, pa tudi sicer predloga ne more sprejeti, ker C.C. po dveh pooblaščencih nastopa z nasprotujočimi stališči. Organ je nato prejel odločbo Upravne enote ..., št. 213-91/2008-13(9302) z dne 9. 1. 2009, s katero je ta ugotovila, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu, A.A. ni štela za jugoslovansko državljanko. Odločba je bila predmet pritožbe in dveh tožb, ki sta bili zavrnjeni, ena s sodbo z dne 22. 4. 2009 ter druga s sodbo z dne 7. 7. 2009, s sklepom Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 7. 2009 pa je bila zavržena tudi revizija zoper sodbo z dne 22. 4. 2009. Upravni organ je nato pooblaščenca odvetnika F.F. obvestil, da tudi A.A. ne izpolnjuje pogoja državljanstva za priznanje statusa upravičenca po določbi 12. člena ZDen, zato bo v zadevi izdana zavrnilna odločba, pooblaščenec pa je v odgovoru z dne 28. 10. 2009 navedel, da je RS z vstopom v EU dolžna prilagoditi svoj zakonodajo predpisom EU, v smislu določbe 234. člena pa je treba odločitve organov države članice, zoper katere v državi ni pritožbe, obvezno dostaviti sodišču ES. Pooblaščenka E.E. pa je navedla, da je bila o stališču organa obveščena šele s strani drugega pooblaščenca, menila je, da bi moral organ obvestiti tudi njo, ponovno pa je predlagala, da v smislu določbe 12. člena ZDen vstopita v postopek vnuka C.C. in D.D., kot to določa ZDen in Zakon o dedovanju (v nadaljnjem besedilu ZD). Organ je v zvezi z ugovori pooblaščencev navedel, da je pri odločanju o denacionalizaciji dolžan upoštevati pravnomočno ugotovitveno odločbo o državljanstvu, izdano v skladu z določbo 63. člena ZDen, v zvezi s ugovarjanimi kršitvami glede seznanitve pooblaščenke E.E. pa dodal, da je ravnal v skladu z določbo 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP/86). Po določbah ZD pa pride do vstopne pravice vnukov v dedovanje po zapustniku le, če zapustnik preživi svojega otroka, kar pa glede na določbo 12. člena ZDen pomeni, da je vnuk prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja lahko upravičenec le, če je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je starš vnuka. V tem primeru pa je razvidno, da je prejšnja lastnica umrla dne ..., A.A. pa jo je preživela (umrla leta ...) in je tako ona bila dedič prvega dednega reda v času smrti B.B. Ker prejšnja lastnica B.B. in njena hčerka A.A. ne izpolnjujeta pogoja državljanstva za priznanje statusa upravičenke, vnukinja C.C. pa kot vnukinja prejšnje lastnice ne izpolnjuje pogojev za vstop v postopek po določbi 12. člena ZDen, je organ zahtevo za denacionalizacijo zavrnil.

Prvotožnika sta v tožbi navedla, da gre za vprašanje vstopne pravice vnukov razlaščenke, ki je njuna babica. Nesporno je, da je bila vnukoma priznana vstopna pravica do premoženja svojih staršev, ki jim je bila prav tako zavrnjena zahteva za ugotovitev državljanstva. Iz besedila ZDen izhaja, da imajo po razlaščencu, ki ne izpolnjuje predpogoja slovenskega državljanstva, vstopno pravico dediči prvega dednega reda. V samem zakonskem besedilu ni omejeno dedovanje dedičev prvega dednega reda samo na zakonca in otroke, medtem ko se v zadevah denacionalizacije mimo zakona odreka vstopna pravica vnukom in ostalim dedičem prvega dednega reda, tako tudi v danem primeru. Upravni organi se sklicujejo na dosedanjo upravno sodno prakso, ki nima osnove v zakonskem besedilu, in nezakonito omejuje zakonite in človekove pravice, saj diskriminira dediče prvega dednega reda, ki niso zakonec ali otroci. Načelno razpravljanje o tem, ali je tako stališče pravilno ali ne, je bilo dosedaj vedno neuspešno. Po načelu ''sila je zakon'' je obveljalo stališče diskriminiranja oseb nemške narodnosti, vključno z otroci. Brez dvoma je tudi stališče diskriminiranja vnukov pravno nevzdržno, tako kot je bila nevzdržna diskriminacija otrok v postopku o priznanju državljanstva. Ustavno sodišče je diskriminacijo otrok vsaj načeloma odpravilo, ostaja pa še vedno diskriminacija nadaljnjih otrok s tem, ko se odreka vstopna pravica vnukom. Za odrekanje vstopne pravice vnukom ni niti ideoloških razlogov, kot so se uporabljali pri odrekanju državljanstva mladoletnikom, kadar državljanstvo ni bilo priznano njihovim staršem. Gre za nedoslednost pri odpravi diskriminacije, saj je po odpravi diskriminacije otrok še vedno v veljavi diskriminacija vnukov in ostalih dedičev prvega dednega reda, kar je še bolj nevzdržno kot prejšnje oblike. Na dan, ko upravičenci vlagajo to tožbo, je stopila v veljavo Lizbonska pogodba, ki bistveno spreminja stališča organov članice države Slovenije in zahteva dosledno spoštovanje PES. Poudariti je treba, da si Slovenija, ki je priznala in ratificirala Lizbonsko pogodbo, ni pridržala pravice izvajati diskriminacijo do oseb nemške narodnosti, saj ji taka pravica ni bila priznana niti s Postdamsko konferenco. Glede na navedeno sta predlagala, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu, da zahtevku ugodi.

Drugotožnica (C.C. je tožbo vložila tudi (najprej) po svoji pooblaščenki E.E., glede na poziv sodišča, opr. št. I U 2086/2009 z dne 15. 12. 2009, ter opravo zahtevanega dejanja, pa se šteje, da tožbo vlaga sama) je v tožbi navedla, da gre za kršitev odrekanja vstopne pravice v smislu določbe 12. člena ZDen. Tožnici je bilo priznano slovensko državljanstvo v času razlastitve in izpolnjuje pogoje iz Zakona o državljanstvu RS od dne 28. 8. 1945 dalje, zato je upravičenka in pravni potomec prejšnje lastnice po določbi 12. člena ZDen in ZD. Po ZD so dediči prvega dednega reda oče, sin, vnuk. Določba 12. člena ZDen ne poudarja, da so izključno upravičenci samo prvi in drugi dediči prvega dednega reda (zakonec in otrok), ampak govori o dedičih prvega dednega reda, kar je nedvomno tudi vnuk. Tožnica je prepričana v zmotno trditev toženke, da vnuki niso dediči prvega dednega reda. Zato je predlagala, da sodišče odločbo razveljavi (točno: odpravi) in odloči tako, da tožnica izpolnjuje pogoje za vstopno pravico po določbi 12. člena ZDen.

Toženka odgovora na tožbo v zadevi pod opr. št. I U 2066/2009 ni podala, je pa poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pod opr. št. I U 2086/2009 pa je sodišče opozorila, da se o zadevi vodi še drug upravni spor pod opr. št. I U 2066/2009, v katerem je tudi ena od tožnikov tožnica v upravnem sporu pod opr. št. I U 2066/2009.

K 1. točki izreka:

Sodišče je zadevi pod opr. št. I U 2066/2009 in opr. št. I U 2086/2009 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja na podlagi določbe 1. odstavka 42. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US), ker se z obema tožbama izpodbija isti upravni akt, za izpodbijanje pa tožnika navajata tudi vsebinsko podobne oziroma enake razloge.

K 2. točki izreka:

Tožbi nista utemeljeni.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo.

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je upravni organ po ugotovitvi, da se bivša lastnica podržavljenega premoženja B.B., roj. datum ..., umrla datum ..., ni štela za jugoslovansko državljanko (pravnomočna ugotovitvena odločba Upravne enote ..., št. 201-767/95-I 9302 z dne 9. 9. 2004), nadalje, da se pravna naslednica bivše lastnice hčerka A.A. (prej vlagateljica in pravna prednica tožnikov), roj. datum ..., umrla datum ..., kot nadomestna upravičenka po določbi 12. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US) tudi ni štela za jugoslovansko državljanko (pravnomočna ugotovitvena odločba Upravne enote ..., št. 213-91/2008-13 (9302) z dne 9. 1. 2009), ter, da tožnice C.C. – vnukinje prejšnje lastnice ni mogoče šteti kot nadomestne upravičenke po določbi 12. člena ZDen, zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. B.B. Tudi po presoji sodišča je bila odločitev organa pravilna in tožbeni ugovor, da so vnuki po načelu vstopne pravice tudi dediči prvega dednega reda in zato nadomestni upravičenci po določbi 12. člena ZDen, zaradi česar je organ z odrekom vstopne pravice vnukov oziroma vnukinje bivše lastnice s svojo odločitvijo diskriminiral tožnika, ne vzdrži.

V določbi 12. člena ZDen je določeno, da če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona. ZD (Uradni list SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami) v določbi 11. člena določa, da so prvi dedni red zapustnikovi otroci in njegov zakonec. V določbi 12. člena pa določa vstopno pravico vnukov in pravnukov v dedovanje po zapustniku, če zapustnik preživi svojega otroka, to je starša zapustnikovih vnukov. Po citiranih določbah ZD se torej v prvi dedni red štejejo zapustnikov zakonec in njegovi otroci, če pa je kateri od otrok mrtev, pa namesto njega tudi njegovi otroci, to so zapustnikovi vnuki, če pa teh ni, pa pravnuki. Res je, da določba 12. člena ZDen upravičenja do denacionalizacije ne omejuje le na zakonca in otroke prejšnjega lastnika, temveč na zakonca in dediče prvega dednega reda in je po vstopni pravici lahko upravičenec do denacionalizacije po določbi 12. člena ZDen tudi vnuk(inja), če izpolnjuje pogoj jugoslovanskega državljanstva iz določbe 9. člena ZDen, vendar le v primeru, če bivši lastnik podržavljenega premoženja preživi svojega otroka in na njegovo mesto zato vstopijo njegovi otroci oziroma zapustnikovi vnuki. Takšna situacija pa v obravnavanem primeru nedvomno ni nastopila, saj je mati tožnikov preživela svojo mater – bivšo lastnico podržavljenega premoženja, zaradi česar tožnice (ki ji je bilo sicer po njenih navedbah jugoslovansko državljanstvo za čas podržavljenja priznano) ni mogoče šteti kot dedinje prvega dednega reda in s tem kot nadomestne upravičenke po določbi 12. člena ZDen. Glede na navedeno pa zato tudi ni mogoče očitati upravnemu organu diskriminatornega postopanja do tožnikov zaradi njegove odločitve, saj je upravni organ na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabil materialno pravo, zaradi česar pa tudi kršitev PES oziroma Pogodbe o delovanju EU ni podana.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US).