VSRS Sodba I Ips 319/2009

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se pravnomočna sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se razveljavi izrek o enotni kazni.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

1Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo K 163/2007 z dne 18.6.2008 obsojenega F.Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 53. člena v zvezi s četrtim odstavkom 52. člena KZ mu je ob upoštevanju pogojne obsodbe, izrečene s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Postojni K 21/2007 z dne 23.6.2007, s katero mu je bila za kaznivo dejanje po prvem odstavku 302. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ določena kazen tri mesece zapora in preizkusna doba enega leta, po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je tudi, da je dolžan plačati oškodovanemu podjetju premoženjskopravni zahtevek v znesku 4.918,25 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, od tedaj dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Prav tako je obsojenca zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu povprečnine v znesku 500,00 EUR.

2Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 278/2008 z dne 25.3.2009 zavrnilo pritožbi obsojenca in zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava, kršitev temeljnih ustavnih pravic in svoboščin iz 22., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) ter zaradi kršitev 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo obravnavo Okrajnemu sodišču v Postojni.

4Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti deloma ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da se enotna kazen ne določi. Po obrazloženem stališču vrhovnega državnega tožilca niso podane kršitve zakona, razen kršitve iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je povezano z določitvijo enotne kazni. Za takšno odločitev ni bilo podlage, ker je pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Postojni K 21/2007 bila razveljavljena s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 371/2008.

5Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja:

- kršitev kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP), povezano z odločanjem o kazenski sankciji;

- kršitev 22. člena Ustave, ker se višje sodišče ni opredelilo do pritožbene zahteve za „sklic javne pritožbene seje v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP“;

- bistvene kršitve določb kazenskega postopka (očitno iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ker se višje sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb in ker je v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini izpovedbe priče A.H. in zapisnikom o njegovi izpovedbi;

- kršitve 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP, ker je sodišče selektivno obrazložilo sodbo, saj je poudarjalo le tisto, kar je obsojenca obremenjevalo, zamolčalo pa tisto, kar ga je razbremenjevalo. Po stališču vložnika zahteve je sodišče ignoriralo oceno protislovnih dokazov in ugotavljanje odločilnih dejstev, ni presodilo obsojenčevega zagovora, v katerem trdi, da je prikolico pripeljal M.Š. in ugotavljalo dejstva v zvezi z napisom prikolice Lecitrailer in vrednostjo popravil ter upravičenostjo premoženjsko pravnega zahtevka brez izvedenca.

7Kot je razvidno iz sodbe I Ips 371/2008 z dne 4.12.2008 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi zagovornika obsojenega F.Z. za varstvo zakonitosti in razveljavilo pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Postojni K 21/2007 z dne 23.5.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 345/2007 z dne 16.1.2008 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbo Vrhovnega sodišča je pritožbeno sodišče prejelo 11.12.2008, kot sledi iz dohodnega zaznamka na njej. Višje sodišče v Kopru je v tej zadevi razsodilo 25.3.2009, torej po razveljavitvi pravnomočne sodbe v zgoraj navedeni zadevi. Ob preizkusu odločbe o kazenski sankciji ni upoštevalo nastalega položaja, kar je bilo ne glede na pritožbene navedbe dolžno storiti. Sodišče druge stopnje med ostalim vselej po uradni dolžnosti preizkusi tudi, ali je bil v škodo obtoženca kršen kazenski zakon iz 372. člena ZKP (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). S potrditvijo s pogojno obsodbo določene enotne kazni, v katero je bila vključena kazen iz razveljavljene sodbe, je sodišče v obsojenčevo škodo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, zaradi česar je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki jo utemeljeno uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti.

8Prvostopenjsko sodbo je izreklo okrajno sodišče v skrajšanem postopku (429. člen in nadaljnji). Za obveščanje strank o seji pritožbenega senata se uporabljajo določbe 445. člena ZKP. V prvem odstavku je predpisano, da v primerih, v katerih odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ta določba ne omejuje strank, da ne bi smele tudi v skrajšanem postopku predlagati, da se jih obvesti o pritožbeni seji, vendar pritožbeno sodišče tega ni dolžno storiti, če glede na stanje stvari presodi, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi stvari. Če stranke v skrajšanem postopku predlagajo, da se jih obvesti o pritožbeni seji, mora sodišče druge stopnje glede na že ustaljeno sodno prakso v odločbi navesti razloge, zaradi katerih tega ni storilo. Vendar se postopanje sodišča druge stopnje presoja ob upoštevanju vsebine pritožnikovega predloga.

9Pritožbi obsojenca in zagovornika sta vsebovali v uvodnem delu predlog „za sklic javne pritožbene seje v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP“, ki ga v nadaljevanju nista obrazložili. Sodišče druge stopnje obsojenca in zagovornika o seji ni obvestilo, prav tako v sodbi ni navedlo razlogov, zaradi katerih tega ni storilo. Čeprav v prvem odstavku 445. člena ZKP niso navedena merila, na podlagi katerih predsednik senata ali senat presojata, ali je navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, mora sodišče glede na določbo prvega odstavka 395. člena ZKP v odločbi navesti razloge, zakaj obsojenca in zagovornika ni obvestilo o seji senata (sodba VS RS I Ips 167/2000 z dne 12.6.2003). Presoja, ali je odločitev sodišča, da stranke ne obvesti o seji senata, utemeljena, bo praviloma odvisna od okoliščin, navedenih v predlogu. Pritožbi obsojenca in zagovornika razen golega predloga ne navajata okoliščin, ki so po njuni oceni zahtevale, da pritožbeno sodišče opravi sejo v navzočnosti strank. Tega ne stori niti zahteva za varstvo zakonitosti, ki le načelno graja postopanje pritožbenega sodišča z očitkom, da je obsojencu onemogočilo, da se v postopku opredeli glede vseh vprašanj, pomembnih za odločitev in z razlago pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Odsotnost razlogov v sodbi sodišča druge stopnje sicer pomeni kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa se presoja z vidika vprašanja, ali je vplivala na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Takega vpliva zahteva za varstvo zakonitosti ne zatrjuje in ga tudi ne utemelji.

10Ni mogoče slediti navedbam, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti očita višjemu sodišču, da se ni opredelilo do „tehtnih ugotovitev pritožbe“. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe med drugim sodišče druge stopnje presodi navedbe pritožbe. Takšna presoja obsega vselej pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva. V obrazložitvi, ki jo v strnjeni obliki vsebuje sodba sodišča druge stopnje, je opravljena presoja pritožbenih navedb, ki zadevajo odločilna dejstva in okoliščine. Utemeljena tudi ni trditev zahteve o protispisnosti v razlogih izpodbijane sodbe v zvezi z izpovedbo priče A.H. Povzemanje vsebine izpovedbe te priče v obrazložitvi prvostopenjske sodbe se namreč prepleta z dejanskimi zaključki in zato ne daje podlage za sklepanje, da gre za precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini zapisnika o izpovedbi priče A.H. in med samim tem zapisnikom. Sicer pa vložnik zahteve z navedbami v tem delu izpodbija v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

11Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede tudi, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in krivda obtoženca. Sodišče je dejansko stanje v tej zadevi ugotavljalo v okviru očitka, ki ga vsebuje opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Vsa odločilna dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 211. člena KZ, je ugotovilo in v sodbi tudi obrazložilo, na podlagi česa jih šteje za dokazana. Utemeljilo je tudi, kako presoja verodostojnost obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov. Zato nima prav zahteva, ko trdi, da je sodišče selektivno obrazložilo sodbo in da je zamolčalo tisto, kar je obsojenca razbremenjevalo. Posebej še, ker so navedbe zahteve ob teoretični razlagi, kakšna naj bo obrazložitev sodbe glede na pravico do poštenega postopka, v premajhni meri konkretizirane.

12Sodišče prve stopnje je zaključek, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom obrazložilo, sodišče druge stopnje pa z zadostnimi razlogi zavrnilo pritožbeni ugovor, da prvostopenjska sodba nima razlogov o obsojenčevem naklepnem ravnanju. Razlogi pravnomočne sodbe, ki jih je treba presojati kot celoto, dajejo odgovor na vsa vprašanja, na katera opozarja zahteva v zvezi z obsojenčevim subjektivnim odnosom do kaznivega dejanja. Ob upoštevanju dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe (razlogi sodbe sodišča prve stopnje v tretjem odstavku na 3. strani in razlogi drugostopenjske sodbe (v tretjem odstavku na drugi strani)) niso odločilne v zahtevi zatrjevane okoliščine, povezane z registrsko tablico. Povsem enako velja za očitek, da sodišče ni presodilo obsojenčevega zagovora, da je prikolico pripeljal M.Š. Z nadaljnjimi trditvami, da v sodbi ni ugotovljeno nobeno odločilno dejstvo z neposrednim dokazom, da so posredni dokazi v medsebojnem nasprotju in da je sodišče ugotavljalo dejstva brez izvedenca, zahteva izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ne more storiti.

13V zvezi z izvedenstvom je treba poudariti, da obramba ni predlagala, da sodišče odredi izvedenca ustrezne stroke. Pritožnika sta v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje navajala, da bi bilo potrebno pritegniti izvedenca, ki bi ugotovil vse relevantne dokaze, predvsem, kje se nahaja napis lecitrailer na prikolici, iz kakšnega materiala je nalepka, ali je prebarvana in nato ugotovil tudi vrednost popravil ter upravičenost premoženjskopravnega zahtevka. Te navedbe, ki jih vložnik zahteve ponavlja, je mogoče razlagati le kot nedovoljeno uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in jih tudi glede na obrazložitev ni mogoče preizkusiti kot zavrnitev dokaznega predloga, s katero bi sodišče kršilo obsojenčevo pravico obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

14Po obrazloženem je Vrhovno sodišče deloma ugodilo zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je razveljavilo izrek o enotni kazni, določeni s pogojno obsodbo (prvi odstavek 426. člena ZKP). V ostalem obsegu je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP). Sodne takse ni določilo, ker je deloma odločilo v obsojenčevo korist (98.a člen v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP).