VSRS Sklep X Ips 55/2021

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1649/2019- 13 z dne 26. 5. 2020 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. 4218-25403/2018-6 z dne 23. 2. 2019 (I. točka izreka), in odločilo o stroških upravnega spora (II. točka izreka). Z navedeno odločbo je prvostopenjski davčni organ ugotovil, da se tožnik v skladu z Zakonom o dohodnini (ZDoh-2) šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2018 dalje. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance zavrnilo z odločbo, št. DT-499-21-67/2019-2 z dne 14. 8. 2019.

2V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče pojasnilo, da se rezidentski status za davčne namene ugotavlja izključno na podlagi slovenske notranje zakonodaje. Glede okoliščin, ki jih je navajal tožnik (državljanstvo Bosne in Hercegovine, v nadaljevanju BIH, ter zaposlitev in stalno prebivališče v BIH), je menilo, da se je o njih zadostno in s pravimi razlogi izrekel že pritožbeni davčni organ. Dodalo je, da je tožnik navedbe in dokaze o tem, da je davčni rezident BIH prvič podal v upravnem sporu, ne da bi za to navedel upravičene razloge. Zato jih na podlagi 20. in 52. člena ZUS-1 pri odločanju ni upoštevalo. V zadevi je odločilo brez opravljene glavne obravnave.

3Na tožnikov predlog je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 259/2020 z dne 4. 11. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali obrazložitev glede neizvedbe glavne obravnave ustreza zahtevam po obrazloženi sodni odločbi.

4Zoper sodbo Upravnega sodišča je tožnik (v nadaljevanju revident) v skladu z navedenim sklepom vložil revizijo, v kateri navaja, da jo izpodbija zaradi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Meni, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov za neizvedbo glavne obravnave. Hkrati Upravnemu sodišču očita, da je kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker glavne obravnave ni opravilo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev revizijskih stroškov.

5Tožena stranka na revizijo po vsebini ni odgovorila.

K I. točki izreka

6Revizija je utemeljena.

7Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

O standardu obrazloženosti odločitve o neizvedbi glavne obravnave

8Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) je v odločbi Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 poudarilo pomen pravice do obravnave kot samostojne človekove pravice, ki je varovana v okviru 22. člena Ustave. Citirana ustavna določba zagotavlja temeljna procesna jamstva, vključno s pravico do izjave in enakega obravnavanja.¹ Izvedba obravnave torej nima pomena le v smislu sredstva za izvedbo dokazov, temveč tudi v tem, da omogoči, da se organ in stranka srečata v procesno enakopravnem razmerju z namenom, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo, ki jo mora opraviti Upravno sodišče.

9Čeprav navedeno ne pomeni, da je pravica do glavne obravnave absolutna,² opustitev njene izvedbe po svoji naravi logično vselej pomeni poseg v to ustavno pravico, saj ne more iti le za način njenega izvrševanja. Tak poseg pa je mogoč le na podlagi izrecne zakonske ureditve, ki je skladna z ustavnim načelom sorazmernosti (15. člen Ustave). Upravno sodišče torej lahko opusti izvedbo glavne obravnave samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavno skladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno.³

10Vrhovno sodišče je že poudarilo, da mora Upravno sodišče v primeru, ko so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.⁴ Ustavno in zakonsko zahtevana navedba izrecnih razlogov za to, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, je torej neločljivo povezana s spoštovanjem ustavne pravice do obravnave pred sodiščem. Iz zahtev 22. člena Ustave po presoji Ustavnega sodišča med drugim namreč izhaja, da morajo biti v vsakem posameznem upravnem sporu, v katerem glavna obravnava izjemoma ne bi bila izvedena, razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni. Iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.⁵ Enako izhaja tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v upravnem sporu ugotovilo tudi v sodbi z dne 13. 3. 2018 v zadevi Mirovni inštitut proti Sloveniji in v sodbi z dne 30. 6. 2020 v zadevi Cimperšek proti Sloveniji.⁶ Le na podlagi takšne obrazložitve je namreč možna presoja pravilnosti razlogov za neopravo glavne obravnave.

Vsebinska presoja revizije

11Revident v reviziji utemeljeno navaja, da obrazložitev Upravnega sodišča glede neoprave glavne obravnave v obravnavani zadevi ne dosega standarda obrazloženosti, ki bi dopuščal preizkus sprejete odločitve.

12Upravno sodišče je namreč v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe kljub revidentovemu izrecnemu predlogu za izvedbo glavne obravnave, navedlo le: "Ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave."

13Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna obrazložitev vsebinsko prazna oziroma le navidezna, saj ne pove nič o tem, zakaj glavna obravnava ni bila izvedena. Iz prvega dela navedene obrazložitve namreč izhaja le, da je Upravno sodišče očitno štelo, da je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi sporno (saj drugače ne bi preverjalo pravilnosti dejanskega stanja, ki ga je ugotovil upravni organ). V drugem delu pa se je Upravno sodišče, brez navedbe konkretnih razlogov za neizvedbo glavne obravnave, le sklicevalo na drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, kar pa ne zadosti predstavljenim zahtevam po obrazloženosti sodbe. V 10. točki obrazložitve je sicer navedlo še, da revidentove navedbe in dokazi o davčnem rezidentstvu BIH predstavljajo nedopustne tožbene novote (20. in 52. člen ZUS-1), vendar pa iz sodbe ne izhaja, da bi sodišče njihovo neupoštevnost povezalo s presojo, ali so podani razlogi, zaradi katerih glavne obravnave ne bi bilo treba izvesti.

14Glede na navedeno torej ni mogoče šteti, da je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi pojasnilo okoliščine, ki bi utemeljevale zakonitost opustitve glavne obravnave. Taka opustitev obrazložitve, kot je že večkrat poudarilo Vrhovno sodišče, pa ne pomeni zgolj (relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč absolutno bistveno kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe, saj razlogi za ključno odločitev Upravnega sodišča v upravnem sporu tedaj niso razvidni ne stranki in ne Vrhovnemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker lahko le Upravno sodišče navede razloge za svojo procesno odločitev, da glavne obravnave ne bo izvedlo, take kršitve Vrhovno sodišče samo ne more odpraviti. Navedeno presojo mora opraviti in obrazložiti Upravno sodišče, ker le to omogoči tako seznanitev stranke kot tudi morebitni revizijski preizkus izdane sodbe, zato ni ne pristojnost in ne naloga Vrhovnega sodišča, da to opravi namesto njega.⁷

15Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej negativen. Upravno sodišče je ravnalo nepravilno, ker v izpodbijani sodbi ni navedlo in utemeljilo razlogov, zakaj glavne obravnave ni izvedlo. Kot že obrazloženo, iz odločbe Ustavnega sodišča Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 izhaja, da morajo biti razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni. Iz njih mora torej jasno izhajati obstoj okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.

16Vrhovno sodišče le še dodaja, da je že pojasnilo, da je določba druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1,⁸ na katero se je sklicevalo Upravno sodišče, protiustavna,⁹ saj ureja nedopustno izjemo od glavne obravnave. Sodišče je torej ne sme uporabiti kot podlago za opustitev izvedbe glavne obravnave, saj bi s tem nedopustno poseglo v ustavno pravico strank do izvedbe glavne obravnave.

17Po obrazloženem je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1). V novem sojenju bo moralo Upravno sodišče opraviti presojo, ali je treba v obravnavanem primeru izvesti glavno obravnavo in v primeru, če presodi, da obstajajo razlogi, ki utemeljujejo izjemo od te obveznosti, to v sodbi ustrezno obrazložiti.

K II. točki izreka

18Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridrži za končno odločbo.

Glasovanje

19Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-135/19, U-I-37/19 z dne 5. 6. 2019, 22. točka obrazložitve.
² Ustavno sodišče je v odločbi odločbi Up-360/16 z dne 18. 6. 2020, sklicujoč se na sodno prakso ESČP, navedlo, da je skladno z Ustavo dopustno v sodnem postopku izjemoma odločiti tudi brez javne glavne obravnave, npr. kadar to utemeljujejo posebne okoliščine primera, med drugim, kadar ni dvomov v verodostojnost ali spornih dejstev, ki terjajo obravnavo, in lahko sodišče pošteno in razumno odloči o zadevi na podlagi navedb strank in drugega pisnega gradiva (15. točka obrazložitve).
³ V zvezi z omejitvijo uporabe izjeme od dolžnosti izvedbe glavne obravnave po drugem odstavku 59. člena ZUS-1 glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020 in X Ips 59/2020 z dne 18. 11. 2020.
⁴ Npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 21/2020 z dne 27. 5. 2020, 8. točka obrazložitve, X Ips 59/2020 z dne 18. 11. 2020, 16. točka obrazložitve in X Ips 5/2021 z dne 1. 9. 2021, 8. točka obrazložitve.
⁵ Odločba Ustavnega sodišča, št. Up-360/16 z dne 18. 6. 2020, 14. točka obrazložitve.
⁶ V navedeni sodbi se ESČP sklicuje na svojo sodbo velikega senata z dne 6. 11. 2011 v zadevi Ramos Nunes de Carvalho e Sá proti Portugalski, kjer poudari in povzame svojo prakso glede pomena glavne obravnave in dopustnih izjem, ki utemeljujejo njeno opustitev v okviru 6. člena EKČP (187. – 192. točka obrazložitve).
⁷ O tem tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 5/2021 z dne 1. 9. 2021, 11. točka obrazložitve.
⁸ Ta določa, da lahko Upravno sodišče odloči brez glavne obravnave tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.
⁹ Glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020, v katerem je sodišče tudi pojasnilo, zakaj ni vložilo zahteve za oceno ustavnosti navedene določbe ZUS-1. Uporaba določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 je namreč procesna možnost (in ne obveznost) Upravnega sodišča, ki pa ne sme biti uporabljena, če bi se z njo nedopustno poseglo v ustavno pravico strank do izvedbe glavne obravnave.