VSL Sodba II Cp 1403/2021

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Tožnik zahteva plačilo odškodnine 61.857,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2017 za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Meni, da odškodnina 2.600 EUR, ki mu je bila priznana v upravnem postopku na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ne pokrije celotne škode, ki mu je nastala v obdobju izbrisa, tj. od 26. 2. 1992 do 2. 7. 1996 (obdobje 52 mesecev).

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da mora tožnik toženi stranki povrniti 1.926,36 EUR pravdnih stroškov. Takšna odločitev je posledica ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožniku zaradi izbrisa nastala nepremoženjska in premoženjska škoda, ki pa ni (bila) takšna, da bi utemeljevala prisojo odškodnine, višje od v upravnem postopku že priznane.

3Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev sodbe. Pravno odločilne pritožbene trditve bodo predstavljene v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

4Tožena stranka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

5Pritožba ni utemeljena.

6Višje sodišče uvodoma izpostavlja, da namen pritožbenega postopka ni v ponovitvi postopka pred sodiščem prve stopnje, ampak gre za preizkus pravilnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je zato dolžno odgovoriti na očitke v pritožbi o kršitvah določb pravdnega postopka, o zmotni uporabi materialnega prava ali o pomanjkljivostih v ugotovljenem dejanskem stanju in pretresti argumente pritožnika, s katerimi jih utemeljuje. V obravnavani pritožbi takšnih argumentov skorajda ni oziroma so zgolj navrženi, saj je ta v pretežni meri sestavljena iz (mestoma dobesedno) prepisanih delov navedb, ki jih je tožnik podal v postopku pred sodiščem prve stopnje.

O premoženjski škodi

7Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo¹ je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik že pred izbrisom ni bil zaposlen, prijavljen je bil kot brezposelna oseba, denarnega nadomestila pa ni dobival. Verjelo je njegovi izpovedi, da je delal priložnostno, v diskotekah. Na podlagi listine, zapisnika s 26. 6. 1995 (priloga B 11), v katerem je povzeta tožnikova izjava v postopku za sprejem v državljanstvo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tudi po izbrisu priložnostno delal. Obrazložilo je še, da tožnik ni izkazal, da bi sploh iskal (drugačno) zaposlitev. Tožnik se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v pritožbi v ničemer ne sooči, je ne izpodbija, le ponavlja tožbene trditve. Graja pa neizvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj dokaza ni izvedlo, ni utemeljen; razlogi o tem so v 8. točki na 9. strani izpodbijane sodbe. Pritožnik jih ne izpodbija, zavzema pa se tudi za odmero odškodnine za izgubljeni zaslužek po prostem preudarku.

8Zaključka sodišča prve stopnje, da pri tožniku izbris ni povzročil izgube zaslužka (saj že prej ni bil zaposlen in je tudi po izbrisu opravljal enako delo na podoben način) ta v pritožbi ne izpodbije. Pritožbeno zavzemanje za ugotavljanje višine izgubljenega zaslužka z izvedencem ali po prostem preudarku je (ob odsotnosti vzročne zveze) neutemeljeno.

9Pritožnik ponavlja tudi, da ne bi imel izgube časa, materialnih stroškov, stroškov sodnih taks, odvetniških stroškov in stroškov, povezanih s pridobivanjem ponovnega dovoljenja za stalno in začasno prebivanje, če ne bi bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva; zaradi izbrisa pa tudi ni mogel pridobiti socialne pomoči, enkratne socialne pomoči in drugih socialnih transferjev. Tudi do teh trditev se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo. Utemeljeno je predvsem opozorilo, da tožnik konkretiziranega tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo zaradi plačevanja sodnih taks, odvetniških stroškov, stroškov, povezanih s pridobivanjem ponovnega dovoljenja za stalno in začasno prebivanje in izgubljenih socialnih transferjev - socialne pomoči, enkratne socialne pomoči in drugih sploh ni postavil. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje podalo še vsebinske razloge - v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi do teh delov obrazložitve izpodbijane sodbe, ki so materialno pravno pravilni, se pritožnik ne opredeli. Sklicevanje na določbo 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v odsotnosti tožbenega zahtevka tožniku ne pomaga.

O nepremoženjski škodi

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Obrazložitev je v 8. točki, pa tudi v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tem razlogom pritožnik vsebinsko ne nasprotuje, ponavlja in delno dopolnjuje svoje navedbe o nepremoženjski škodi in ponavlja (pretežno) posplošene trditve², o katerih naj bi svoje mnenje podal izvedenec medicinske stroke.³ Ni naloga izvedenca, da nadomesti manjkajoče trditve, temveč, da jih strokovno oceni, zato je sodišče dokazni predlog pravilno zavrnilo. Pravica do izvedbe dokazov namreč ni absolutna, temveč je treba njihovo upravičenost presojati v vsakem primeru posebej.⁴

11Pritožnik graja tudi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče A. A. Navaja, da gre za pomemben dokaz priče, ki je v času izbrisa živela s tožnikom, ga preživljala in je bila neposredno seznanjena z njegovimi težavami v času izbrisa. Gre za očitek v smeri kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP). To od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje in katere so njegove navedbe, v zvezi s katerimi bi bilo treba zaslišati pričo.⁵ Pritožnik tega ne stori, zaradi česar natančnejšega pritožbenega preizkusa teh navedb ne more doseči.

12V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno obravnavanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic.⁶ Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko se ni izrecno opredeljevalo do posameznih oblik nepremoženjske škode, ampak je zatrjevane posledice, obravnavalo celovito. Ob tem se je dovolj natančno opredelilo do vseh trditev tožnika.

13Tožbene trditve o nepremoženjski škodi so bile zelo splošne. Konkretizirano je tožnik trdil, da je bil aretiran in naj bi ga policisti kar petkrat odpeljali na Hrvaško, prvič naj bi skočil z vlaka in se tri dni vračal v Ljubljano, a teh trditev tožniku ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da aretacije niso bile povezane z izbrisom, tožnik je bil namreč v letu 1992 obravnavan zaradi kaznivih dejanj in prekrška, šlo je za goljufije in posedovanje orožja; odločba o izgonu mu ni bila nikdar izdana, zato sodišče prve stopnje ne verjame, da bi ga policisti „dali na vlak za Hrvaško“. Pritožnik dokazne ocene⁷ v tem delu ne izpodbija. Zgolj ponavlja navedbe, ki jih je podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje in se je sodišče v izpodbijani sodbi do njih opredelilo. S tem dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

14Tožnik je še trdil, da so mu bili uničeni dokumenti, da mu je bilo onemogočeno potovanje in zato tudi stik s sorodniki v Črni gori. A izpovedal je drugače - da je potni list imel in ga skrival.⁸ Poleg tega sodišče na podlagi izjave njegove žene v vlogi za stalno bivanje s 16. 5. 1996 (priloga B 15 v spisu) ugotovi, da je vsako leto preživel vsaj mesec dni pri svojih starših v Črni gori, izdani so mu bili tudi odhodno dohodni vizumi. Tožnik torej ni bil ločen od sorodnikov v Črni gori. Tudi v tem delu v pritožbi ni konkretne graje dokazne ocene; dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje pritožnik ne omaje.

15Do neke mere konkretizirane so bile tudi tožbene trditve, da tožnik ni bil zdravstveno zavarovan, zaradi česar ni mogel dobiti zdravil proti bolečinam ob glavobolih, zobobolih, prebolevanju prehladov in gripe. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazloži, da tožnik ni dokazal, da bi takšne težave sploh imel in pritožba dokazne ocene ne izpodbija, zato tudi ne izpodbije. Pritožbeno sodišče dodaja, da zdravstveno zavarovanje takšnih zdravil za odrasle že v obravnavanem obdobju ni krilo.

16V zadnji pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 9. 4. 2021 (red. št. 33 v spisu), je tožnik še zatrdil, da je zaradi izbrisa in z njim povezanega stresa zbolel za rakom testisov; ker v času izbrisa ni mogel k zdravniku, je bil pozno ugotovljen, zaradi česar je bilo zdravljenje težavno in povezano s hudimi nevšečnostmi (kakšnimi ne opiše). To bolezen priložena zdravstvena dokumentacija (sedem izvidov iz obdobja od 19. 2. 1997 do 17. 12. 1997) sicer izkazuje. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da sama bolezen ne predstavlja pravno priznane škode. Pravno priznana škoda so pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženost, … ali strah (1. odstavek 179. člena OZ). Tožnik novo postavljene trditve o raku testisov ni nikdar konkretiziral v smislu 1. odstavka 179. člena OZ. Tega niti v pritožbi ne naredi. In prav opisano je pravilni razlog, zaradi katerega sodišče prve stopnje ni smelo izvajati dokazov, ki jih je v zvezi s tem predlagal - postavitev izvedenca medicinske stroke in vpogled v zdravstveni karton.

17Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je tožnik sicer doživljal stres, a predvsem zaradi aretacij, ki niso bile povezane z izbrisom, ampak z obravnavo kaznivih dejanj.⁹ Tudi temu dokaznemu zaključku pritožba ne nasprotuje.

18Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bil tožnik zaradi izbrisa iz stalnega registra prebivalstva prizadet, ker je moral vsako leto zaprositi za začasno bivališče, da se je počutil zapostavljenega in neenakega z ostalimi, da je bil zaskrbljen in v negotovosti, takšne duševne bolečine pa so trajale dobra štiri leta.

19Dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje o ostalih nevšečnostih, ki naj bi jih prestajal, pritožnik ne uspe izpodbiti. To velja tako glede tistih, do katerih se je pritožbeno sodišče opredelilo v 13. do 17. točki obrazložitve zgoraj, kot glede trditev, da je imel zaradi izbrisa težave z nespečnostjo, glavobole in da se je njegovo zdravstveno stanje nasploh poslabšalo, da so ga zaradi izbrisa zasmehovali in diskriminirali.

20Odškodnina, 2.600 EUR, ki je bila tožniku priznana v upravnem postopku na podlagi ZPŠOIRSP, je tudi po prepričanju višjega sodišča pravična in upošteva zgoraj (v 18. točki obrazložitve) navedene individualne okoliščine, poleg tega pa se ustrezno umešča med odškodnine, prisojene v hujših^10,11,12 in podobno hudih¹³ primerih škod.

21Pritožba torej ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

22Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka. Tožnik zaradi pritožbenega neuspeha, tožena stranka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo glede na vsebino sodbe, pritožbe in odgovora, vsebinsko ni prispeval k odločitvi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

¹ Izgubo zaslužka, ki jo je tožnik uveljavljal v višini minimalne bruto plače 804,96 EUR za 52 mesecev.
² Nekatere tako zelo posplošene, da se dobesedno enake pojavljajo v tožbah drugih tožnikov, ki jih zastopa isti pooblaščenec; prim. sodba VSL II Cp 324/2021.
³ „… kako je tožeča stranka razumsko in čustveno dojela in zaznala dejstvo izbrisa in na kakšen način se je na to dejstvo odzvala in ji s tem nastale ovire premagovala, … podati odgovor na strokovna vprašanja bolezenskih stanj pri tožeči strani v povezavi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, kakor tudi glede bolezni raka na testisih in zamujene diagnostike ter posledično temu otežkočenega zdravljenja, … se je zaradi izbrisa bistveno poslabšalo življenje in je dejansko posledično temu prišlo pri tožeči stranki do zmanjšanja življenjskih aktivnosti, do okvare zdravja, do nezmožnosti zdravljenja, … da mora izvedenec … podati mnenje … o duševnih bolečinah in strahu, ki jih je imel v času trajanja izbrisa v povezavi s posledicami izbrisa ter o vseh ostalih zdravstvenih težavah …, v tem času je bila tožeča stranka pod hudim stresom, v hudem strahu, negotovosti, kar vse se je odražalo na počutju …“
⁴ Prim. sodbe VSL II Cp 1032/2020, II Cp 324/2021 in II Cp 598/2021.
⁵ Prim. sodba VS RS II Ips 25/2020.
⁶ Prim. odločbo VS RS II Ips 221/2017.
⁷ 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁸ Obrazložitev sodišča prve stopnje v 20. točki na 16. strani izpodbijane sodbe.
⁹ Razlogi v 21. točki na 17. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁰ Tožnik v zadevi VSRS II Ips 221/2017 je bil izbrisan skoraj 9 let, uradnica mu je nepričakovano, ob podaljšanju vozniškega dovoljenja vsem na očeh razrezala osebno izkaznico, z dvema pričama Slovencema je moral dokazati, da je poročen s svojo ženo; zelo ga je prizadela ocena v odločbi, da je nevaren za varnost države, v resnici pa je sodeloval z organi slovenske države in številnim slovenskim vojakom pomagal, da so se vrnili domov, prizadelo ga je, da je bilo njegovo ime objavljeno na naslovnici v časopisu, zaradi strahu, da se ne bi mogel vrniti k družini v Slovenijo, ni mogel obiskati matere, ko se je poškodovala, niti ni mogel na njen pogreb, prizadelo ga je, ko je moral vložiti prošnjo za državljanstvo ločeno od družine, ni se mogel zaposliti, ni imel zdravstvenega in socialnega zavarovanja, ni mogel odkupiti stanovanja in ni imel volilne pravice, mučila ga je nespečnost in postal je močno občutljiv.
¹¹ Tožnik v zadevi VSC Cp 360/2017 je bil izbrisan 76 mesecev, ostal je brez dokumentov, bil je omejen pri gibanju, ni mogel k bolnim staršem v Srbijo, ni se mogel zaposliti v Nemčiji, se udeleževati športnih tekmovanj v tujini, prestajal je negotovost, strah, bil pa je vseskozi zaposlen.
¹² Tožnik v zadevi VSL II Cp 374/2020 je bil izbrisan 76 mesecev, trpel je strah pred deportacijo, vmes mu je bilo omejeno gibanje in Slovenije ni mogel zapustiti, zaradi česar ni imel stika z družino, v vmesnem času je trpel duševne bolečine zaradi nezaposlenosti, imel je občutek sramu, zmanjšano interakcijo z družbo.
¹³ Tožnica v zadevi VSL II Cp 410/2021 tudi zaradi izbrisa, ni mogla potovati v BIH in na Hrvaško, kjer je imela sorodnike oziroma, kamor je prej rada hodila na morje, to jo je prizadelo, a je bilo deloma tudi posledica vojne na tem območju, družina pa je nelagodnost vsaj do določene mere kompenzirala s počitnicami v Bohinju in Ankaranu. Nevšečnosti, ki so bile posledica vsakokratnega urejanja viz, prebivališča, večletnega neobiskovanja sorodnikov v BIH oziroma priljubljene turistične destinacije na Hrvaškem, s tem povezane neprijetnosti in frustracije so se kasneje skupaj z drugimi vzvodi deloma odrazile na tožničinem duševnem zdravju.