1. člen ZPŠOIRSP

Tožnik je ugovore, ki jih uveljavlja v tožbi, v bistvenem podal že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Drugostopenjski organ se je v zadostni meri opredelil le do ugovora o kršitvi prepovedi reformatio in peius, medtem ko obširnih konkretnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na presojo v upravnem postopku izvedenih dokazov in na tej podlagi ugotovljeno dejansko stanje, ni vsebinsko obravnaval in se do njih ni konkretno opredelil. V tej zvezi je zgolj splošno navedel, da se strinja z razlogi, ki so narekovali odločitev prvostopenjskega organa in se nanje sklicuje, kar pa po obrazloženem ne zadošča standardu, ki izhaja iz ZUP. Obenem sodišče ugotavlja, da tudi prvostopenjski organ svoje dokazne presoje ni obrazložil tako, da bi bilo s tem tožnikove konkretne, v pritožbi in tožbi podane očitke mogoče zavrniti kot neutemeljene.

Predlog se zavrne.

Namen pritožbenega postopka ni v ponovitvi postopka pred sodiščem prve stopnje, ampak gre za preizkus pravilnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je zato dolžno odgovoriti na očitke v pritožbi o kršitvah določb pravdnega postopka, o zmotni uporabi materialnega prava ali o pomanjkljivostih v ugotovljenem dejanskem stanju in pretresti argumente pritožnika, s katerimi jih utemeljuje. V obravnavani pritožbi takšnih argumentov skorajda ni oziroma so zgolj navrženi, saj je ta v pretežni meri sestavljena iz (mestoma dobesedno) prepisanih delov navedb, ki jih je tožnik podal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožniku izbris iz registra stalnega prebivalstva ni povzročil izgube zaslužka. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno obravnavanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic. Odškodnina, 2.600 EUR, ki je bila tožniku priznana v upravnem postopku na podlagi ZPŠOIRSP, je tudi po prepričanju višjega sodišča pravična in upošteva zgoraj navedene individualne okoliščine, poleg tega pa se ustrezno umešča med odškodnine, priso

Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, če pripisujemo dejstvom sestavine, ki nimajo opore v dejanskosti, ali če ugotavljamo le tista dejstva, ki ustrezajo pričakovanemu konkretnemu dejanskemu stanu.

Z vidika pravno relevantne vzročne zveze je napačno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da bi si lahko tožnik zaradi odprave negativnih posledic izbrisa priskrbel ustrezna dovoljenja za legalno prebivanje in delo kot tujec oziroma da si tožnik ni dovolj prizadeval urediti svoj pravni status. Takšna zahteva bi bila z vidika oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo, pretirana. Ker v sodnem postopku za uveljavljanje denarne odškodnine ne velja sistem podeljevanja pavšalne odškodnine in ker odmera odškodnine s strani domačega sodišča ne pomeni gole mehanske uporabe zneska, ki ga je v primerljivi zadevi prisodilo ESČP, sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo zneska 20.000 EUR, ki ga je pritožnikom za nepremoženjsko škodo prisodilo ESČP.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). V konkretni zadevi zastavljena vprašanja glede na izpodbijani sodbi teh meril ne izpolnjujeta. Pogoji za dopustitev revizije tako niso izpolnjeni, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Vrhovno sodišče je v primerljivih zadevah, ki obravnavajo izbris iz registra stalnega prebivalstva, sicer že pojasnilo, da je pri presoji obstoja vzročne zveze zahteva, da bi oškodovanec po izbrisu poskrbel za državljanstvo in/ali svoje legalno prebivanje in delo kot tujec, kar mu pred toženkinim protipravnim posegom ni bilo treba, tudi ob upoštevanju oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo, pretirana, saj bi oškodovani izbrisani nosil pretežko breme. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da je bil posameznik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, samo po sebi še ne pomeni, da je bil izključen iz trga dela in se ni mogel zaposliti, zato izgubljenega zaslužka ni mogoče obravnavati kot avtomatske in nujne posledice.

Upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje ali, ki je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za določitev denarne odškodnine, saj je iz predloženih dokazil razvidno, da je živel v Sloveniji, vendar pa to še ne pomeni, da je imel v Sloveniji tudi prijavljeno stalno prebivališče oziroma, da si je uredil spremembo naslova stanovanja po takrat veljavnih predpisih, ki so urejali prijavo stalnega prebivališča.

Za uveljavljanje upravičenja do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem ne zadostuje odločba o priznani odškodnini na podlagi ZPŠOIRSP in iz tega izhajajoč status osebe izbrisane iz registra stalnih prebivalcev, temveč mora kandidat izkazati tudi dovoljenje za stalno prebivanje.

Po 1. členu ZPŠOIRSP ta zakon ureja pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe ZTuj, v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Zakon torej velja izključno za osebe, ki so bile iz registra stalnega prebivalstva izbrisane na podlagi določb ZTuj. Skladno z navedenim pa tožeča stranka, ki je bila iz registra stalnega prebivalstva nesporno izbrisana na podlagi ZENO, preden so zanjo pričele veljati določbe ZTuj, ni upravičenka do povračila škode na podlagi določb ZPŠOIRSP.

Tožnica ni upravičena do odškodnine, ker ne izpolnjuje nobenega pogoja iz 1. ali druge alineje 1. odstavka 1. člena ZPŠOIRSP, ali iz 2. odstavka 1. člena tega zakona. Tožnica pa v tožbi niti ne nasprotuje ugotovitvi, da ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji po zakonih, ki so našteti v prvi alineji omenjenega člena, oziroma, da ni pridobila državljanstva Republike Slovenije, da ni vložila vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje niti ni podala vloge za državljanstvo.

Tožnik je v pritožbenem postopku skupaj s pritožbo priložil tudi potrdilo o stalnem prebivališču, ki ga je izdal Mestni sekretariat za notranje zadeve mesta Ljubljane, iz katerega izhaja, da je tožnik stalno prijavljen v Ljubljani na naslovu X. Prav tako pa je tožnik priložil tudi potrdilo o tem, da je državljan Republike Slovenije, pri čemer je bilo potrdilo izdano dne 11. 9. 1992. Tako potrdilo o stalnem prebivanju kot potrdilo o državljanstvu sta datirana po datumu izbrisa, ki se je zgodil 26. 2. 1992. Drugostopenjski organ v svoji odločbi sicer navaja, da je tožnik k pritožbi priložil tudi ta dva potrdila, vendar pa se v nadaljevanju obrazložitve do te dokumentacije ne opredeli. Dokumenta sta glede na njuno dokazno veljavo v smislu tretjega odstavka 179. člena ZUP za odločanje v tej zadevi tolikšnega pomena, da bi se moral drugostopenjski organ do njiju opredeliti.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, ali tožnik uveljavlja popolno odškodnino brez omejitev iz 12. člena ZPŠOIRSP ali le odškodnino, kot mu jo priznava ZPŠOIRSP, ta dejstva pa so odločilna ne le glede priznanja višine škode, marveč tudi zaradi presoje utemeljenosti ugovora zastaranja tožnikove terjatve.

Ker tožnik ne uveljavlja odškodnine le zaradi nedopustnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak tudi zaradi očitno napačne odločitve o zavrnitvi vloge za državljanstvo, za prisojo odškodnine ne veljajo omejitve posebnega zakona, ki ureja pravico do denarne odškodnine (in drugih oblik pravičnega zadoščenja) z namenom poprave kršitev temeljnih pravic osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva.

Ker je bilo tožniku že dne 11. 1. 1992, kar je pred začetkom veljavnosti Zakona o tujcih dne 26. 2. 1992, odvzeto državljanstvo s pravnomočno in javno objavljeno odločbo Ministrstva za notranje zadeve, in tožnik od tega datuma dalje ni bil več voden v registru stalnega prebivalstva, dne 26. 2. 1992 torej tudi ni bil izbrisan iz omenjenega registra, kar pomeni, da ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev za priznanje statusa upravičenca do povrnitve škode po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. V obravnavanem primeru tožba kot nesporno že sama izpostavlja, da dne 26. 2. 1992 v register stalnega prebivalstva za tožnika ni bila vnesena odjava stalnega prebivališča, saj je tožniku že pred tem datumom prenehala prijava stalnega prebivališča v registru stalnega prebivalstva na podlagi pravnomočne odločbe Ministrstva za notranje zadeve o odvzemu državljanstva, iz česar jasno izhaja, da tožniku prijava stalnega prebivališča ni prenehala zaradi uveljavitve Zakona o tujcih, temveč zaradi odvzema državljanstva RS na podlagi določil Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), upravna organa pa sta zato pravilno presodila, da tožnik po določbah ZPŠOIRSP ni upravičenec z

Postavlja se vprašanje, zakaj je v dopisih navedeno, da je bil tožnik izbrisan dne 30. 7. 1992, iz potrdil pa izhaja, da je imel stalno prebivališče v Sloveniji do 13. 4. 1992. Pri takih podatkih ni mogoče trditi, da se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi uradnih podatkov oziroma na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je predložila stranka v svoji zahtevi, zaradi česar ni bilo pogojev za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

Ker predmetna tožba ni popolna ter razumljiva in ni sestavljena v skladu z določili 30. člena ZUS-1 in ker ni bila niti po dodatnem pozivu sodišča z opozorilom na zakonske posledice, v kolikor ne bo ustrezno popravljena oziroma dopolnjena, prav tako tudi ni bil niti po dodatnem pozivu sodišča s strani tožnika imenovan njegov pooblaščenec za vročitve v Republiki Sloveniji, je sodišče tožbo zavrglo.

Terjatev iz naslova povračila denarne odškodnine zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva izjemoma preide na dediče pokojne osebe, ki je bila izbrisana iz Registra stalnega prebivalstva, vendar izključno v primeru, če je bila denarna odškodnina tej osebi že pred njeno smrtjo priznana s pravnomočno odločbo, za kar pa v konkretnem primeru očitno ne gre.