VSC Sodba PRp 149/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 61,56 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Policijske postaje ... št. 555008848108 z dne 20. 3. 2020 kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo stroškov postopka - sodne takse v znesku 41,04 EUR ter ostalih stroškov v znesku 11,63 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje storilec, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se postopek o prekršku zoper njega ustavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Prekrškovni organ je z odločbo o prekršku, ki jo storilec izpodbija z zahtevo za sodno varstvo v predmetnem postopku, storilca spoznal za odgovornega storitve prekrškov po drugem odstavku 98. člena ZPrCP ter prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki ju je storil 15. 9. 2019 ob 9.30 uri na mostu v Z., ko je vozil osebni avtomobil z reg. št. ... v smeri proti R. in pri tem ni upošteval prometnega znaka št. 2105 (prednost vozil iz nasprotne smeri), saj je na most zapeljal čeprav se je na mostu že nahajal voznik osebnega vozila znamke BMW, tip 318 GT, reg. št. ... F. H. Storilec je po zaustavitvi na mostu izstopil iz vozila in oškodovancu F. H. rekel ″misliš, da če imaš BMW, da imaš kar prednost pred mano″, nato zamahnil z roko po levem vzvratnem ogledalu oškodovančevega osebnega vozila s tako silo, da se je zaprlo. Nadalje je odšel pred vozilo in z nogo brcnil v sprednji odbijač oškodovančevega vozila, zaradi česar je F. H. zapeljal vzvratno in se z vozilom umaknil, storilec pa se je usedel v svoje vozilo in zapeljal preko mostu. Med vožnjo mimo vozila F. H. pa je storilec slednjemu grozil, naj ga počaka, da bo nadaljeval z batinami. S takim ravnanjem pa je storilec pri F. H. in njegovi mladoletni hčerki povzročil občutek strahu. Za prekršek po drugem odstavku 98. člena ZPrCP je prekrškovni organ storilcu določil vlogo 160,00 EUR, za prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 pa globo v višini 250,38 EUR ter mu izrekel enotno globo 410,38 EUR.

5Ker je storilec v zahtevi za sodno varstvo kot bistveno navajal, da so opisane zadeve policije produkt samih laži, da je dejanska situacija potekala povsem drugače in pri tem izpodbijal tudi verodostojnost dokazov, na katerih temelji odločba o prekršku, je sodišče dopolnilo dokazni postopek v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 tako, da je zaslišalo storilca, priče - oškodovanca F. H., T. F. in A. K. ter prebralo priložene listine v spisu in vpogledalo priložene kopije fotografij. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče ocenilo izvedene dokaze ter storilčev zagovor in ugotovilo, da je prekrškovni organ dejansko stanje glede obeh prekrškov ugotovil pravilno in celovito.

6Sodišče prve stopnje je tako v zvezi s prekrškom po 98. členu ZPrCP ugotovilo: (-) da je storilec zapeljal na most po tem, ko se je na njem že nahajal oškodovanec F. H. (slednji je namreč bil že na polovici mostu, medtem ko je bil storilec od začetka mostu oddaljen 5 do 6 m v smeri vožnje), (-) da je storilec v smeri svoje vožnje čez most imel postavljen prometni znak številka 2105 (prednost vozil iz nasprotne smeri) in (-) da je ne glede na storilčeva zatrjevanja o vegetaciji lahko pravočasno videl oškodovančevo vozilo, ki je že bilo na mostu in je imelo prednost vožnje. Glede prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 pa je ugotovilo: (-) da je storilec po srečanju z oškodovancem izstopil iz svojega vozila, prišel do oškodovančevega vozila, mu rekel, da se mu mora umakniti, potem pa udaril po stranskem ogledalu oškodovančevega avtomobila tako, da se je preklopilo, šel naprej ter z vso močjo z nogo udaril v levi sprednji odbijač, (-) da se je oškodovanec umaknil s svojim avtomobilom vzvratno s tega mostu, (-) da je storilec po tem, ko je pripeljal čez most, oškodovancu še dodatno grozil, da bo obračunal z njim ter (-) da je storilec s svojim ravnanjem povzročil občutek strahu pri oškodovancu in njegovi hčerki. Na te ugotovitve je pritožbeno sodišče vezano, saj v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 sodbe, s katero je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče tako v okviru odločanja o pritožbi zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, slednje pravilno uporabilo določbe predpisa, ki določa prekršek oziroma materialne določbe ZP-1, ali so bile v postopku zagrešene bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter ali so bile pravilno uporabljene določbe o odmeri sankcij.

7Upoštevajoč navedeno so v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe neupoštevne pritožbene navedbe, da so policisti Policijske postaje ... večkrat prekoračili pooblastila in storili bodisi namerne ali procesne napake v vodenju postopka, da so ga obravnavali kar štirje policaji, ki so vpili nanj in mu grozili, da bo odgovarjal za svoja dejanja, da je kriv za oba prekrška in da ni šans, da sprejmejo njegovo zahtevo za obravnavo nesreče z lažjo poškodbo ter pobegom storilca; da mu ni bilo omogočeno snemanje pogovora med zaslišanjem in slikanje zapisnika; da ni mogel pridobiti kopije zapisnika; da ni bila izvedena nobena aktivnost v smeri obravnavanja prijave nesreče z lažjo poškodbo ter pobegom storilca; da policisti niso storili ničesar, kar je zahteval storilec in ugotovil, kje se je dejansko nahajal oškodovanec in kje storilec v času dogodka; da so si izmislili, da je na kraju bila tudi priča T. F.; da je Policijska postaja ... malomarno opravljala svoje delo, kar se kaže v dokumentaciji, ki jo je Policijska postaja ... poslala odvetniku v zvezi z zahtevo za odškodnino zaradi lažje telesne poškodbe; da je zapisnik v zvezi s tem dogodkom zmazek in da ni nobenega slikovnega gradiva; da se v zapisnikih Policijske postaje ... navedbe s strani oškodovanca spreminjajo in dopolnjujejo ter razlikujejo od pričevanja pred sodiščem; da priča T. F. zagotovo ni bil zaslišan 15. 9. 2020 med 17.00 in 18.30 uro v prostoru za zasliševanje; da je nemogoče, da je bil oškodovanec že 30 m na mostu, v trenutku, ko naj bi storilec zapeljal na most, saj potem storilec niti ne bi mogel zapeljati na most; da bi policisti ob korektno opravljenem delu ugotovili, da je kršen 98. člen Zakona o cestah, ker je prometna situacija zaradi vegetacije popolnoma nepregledna. Prav tako je nerelevantno nadaljnje podrobno polemiziranje z vsebino izpovedbe priče T. F. na 7. strani pritožbe in opredeljevanje do verodostojnosti izpovedb oškodovanca na 9. strani pritožbe ter zapisnikov policije. Vse te navedbe se namreč nanašajo na dokazno oceno, ki je stvar dejanskega stanja, na katerega je pritožbeno sodišče vezano.

8Storilec pa v pritožbi zatrjuje tudi, da tekom postopka ni pridobil podatkov s strani Policijske postaje ... in da mu ni bila omogočena obramba in zagotovljeno dokazovanje. S takimi navedbami smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, vendar je pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotovilo, da so take pritožbene navedbe neutemeljene. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da prekrškovni organ storilcu 6. 1. 2020 poslal obvestilo o prekršku s pozivom, da se lahko v roku 5 dni izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. V tem obvestilu, ki je bilo storilcu vročeno 10. 1. 2020, je izrecno navedeno, da prekrškovni organ omenjena prekrška dokazuje na podlagi zapisnika o izjavi priče F. H. z dne 15. 9. 2019 in T. F. z dne 15. 9. 2019 ter na podlagi posrednih ugotovitev policistov T. K. in A. S. iz Policijske postaje ... . Tako ni nobenega dvoma, da je storilec bil že tekom hitrega postopka o prekršku pred prekrškovnim organom seznanjen z očitki ter dokazi, na katerih ti očitki temeljijo in se je glede tega tudi izjavil z vlogo, ki jo je pri prekrškovnemu organu vložil 14. 1. 2020. Prav tako mu je v postopku pred sodiščem bilo omogočeno, da sodeluje pri izvedbi dokazov in je tudi bil navzoč pri izvedbi dokazov tj. zaslišanju prič F. H. in T. F., ki jima je tudi postavljal vprašanja in podal pripombe na njune izpovedbe.

9Pravico do obrambe pa sodišče prve stopnje ni kršilo niti z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje policista S., ki je sestavil zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, ki jo je prijavil storilec, in napisal uradni zaznamek z dne 16. 12. 2019 o domnevni prometni nesreči, ki naj bi se zgodila 15. 9. 2019 okoli 9.30 ure v naselju Z., in soočenje z njim. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga storilec in lahko zavrne izvedbo dokaza, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, ker je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ker želi z njim storilec dokazovati dejstva, ki niso pravno relevantna za odločitev o zadevi, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Zavrnitev dokaznega predloga pa mora biti obrazložena. Ti pogoji so v obravnavani zadevi izpolnjeni. Kot navaja sam storilec v pritožbi, je sodišče prve stopnje zavrnilo tak dokazni predlog z obrazložitvijo, da so bile zaslišane verodostojne priče. Taka zavrnitev je utemeljena, saj je storilec s takim dokazom želel dokazovati neresničnost vsebine zapisnikov o izjavah posameznih prič F. H. in T. F., o verodostojnosti teh prič pa se je sodišče že prepričalo tako, da je samo zaslišalo navedeni priči.

10Poleg tega je iz storilčevih navedb tekom postopka in v pritožbi je mogoče tudi razbrati, da je z zaslišanjem policista S. storilec želel dokazovati tudi nelogičnosti in nasprotujoče si ugotovitve v uradnem zaznamku o domnevni prometni nesreči, ki ga je sestavil policist S., kar pa je za predmetno zadevo nerelevantno, saj se ta uradni zaznamek nanaša na obravnavanje storilčeve prijave domnevne prometne nesreče, ki naj bi jo povzročil oškodovanec ob obravnavanem dogodku. V nobenem primeru pa na uradni zaznamek, ki ga sestavi policist ni dopustno opirati odločitve, ker je tak zapis le spoznavni vir, ne pa dokaz. Sodišče je namreč v predmetnem postopku obravnavalo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo in prekršku in je bilo dolžno ugotavljati le to, ali je storilec dejansko ravnal tako kot je opisano v izreku odločbe o prekršku, ali tako ravnanje predstavlja prekršek in ali je za ta prekrška tudi odgovoren. Četudi bi se izkazalo, da je oškodovanec po tem, ko se je storilec po srečanju z oškodovancem do njega vedel na žaljiv in predrzen način ter mu povzročil občutek strahu in vznemirjenosti, zapeljal proti njemu in trčil v storilčevo nogo, to ne bi zmanjšalo pomena storilčevega ravnanja oz. na podlagi tega ne bi bilo mogoče šteti, da storilec ni storil očitanih mu prekrškov. Pri tem pa pritožbeno sodišče še poudarja, da obrazložene zavrnitve dokaznega predloga ni mogoče uspešno izpodbijati s trditvami, da je neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza, ker ne drži, da so druge priče bile tako verodostojne, saj se o verodostojnosti prič lahko prepriča vsak laik, če prebere ugovor storilca na sedmo alinejo obrazložitve in dokumentacijo, ki je predana okrajnemu sodišču s strani storilca. S temi navedbami namreč storilec ponovno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje tekom postopka storilcu omogočilo zatrjevanje in dokazovanje dejstev, ki so pravno pomembna za odločitev o zahtevi za sodno varstvo in ker je svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo, so pritožbene navedbe o kršitvi pravice do obrambe v predmetnem postopku neutemeljene.

11Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo nasprotujoče si razloge glede tega, pri komu je storilec s svojim ravnanjem povzročil občutek strahu. Iz izpovedbe oškodovanca in spisovnega gradiva je sicer razvidno, da se je v oškodovančevem vozilu bila prisotna tudi njegova žena, iz izreka odločbe o prekršku, katere pravilnost in zakonitost je presojalo sodišče prve stopnje, izhaja, da je storilec občutek strahu povzročil oškodovancu F. H. in njegovi hčerki, ki se je prav tako nahajala v vozilu, ki je po dogodku začela jokati. Sodišče prve stopnje tako ni v nobenem delu sodbe ugotavljalo, da naj bi storilec s svojim ravnanjem povzročil občutek strahu tudi pri oškodovančevi ženi, kot očitno zmotno razume storilec.

12V zvezi s predlogom za pregled fotografij, ki jih je izkazoval storilec z izvidom SB ... in slikami pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da to ni predmet obravnave, saj sodišče ni obravnavalo očitkov protipravnega ravnanja oškodovanca, temveč zgolj očitke, ki se nanašajo na storilca. Nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih storilec izpostavlja nelogičnosti in nasprotja v ugotovitvah policistov, ki izhajajo iz uradnega zaznamka o domnevni prometni nesreči z dne 15. 9. 2019 pa pritožbeno sodišče poudarja, da to ni predmet obravnavanja tega postopka in so take pritožbene navedbe nerelevantne.

13Ob pravilnih in popolnih ugotovitvah, da je dokazano, da je storilec uresničil vse objektivne zakonske znake očitanih mu prekrškov, mu je sodišče prve stopnje tudi pravilno očitalo, da je prekršek neupoštevanja prometne signalizacije storil naklepno, saj se je kot voznik nedvomno zavedal, da mora ravnati v skladu z omejitvami, prepovedmi in obveznostmi, ki so izražene s prometno signalizacijo, pa je ravnal namenoma v nasprotju s takim pravilom in s tem prekršek storil (najmanj) z eventualnim naklepom, prav tako pa se je nedvomno zavedal, da je vpitje na sočloveka ter izražanje jeze z udarjanjem po avtomobilu prepovedano in da lahko s takim obnašanjem povzroči strah, pa je kljub temu ravnal nasilno v odnosu do oškodovanca in mu s tem povzročil strah, kar pomeni, da je ravnal z direktnim naklepom.

14Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno preizkusilo obdolžencu določeno in izrečeno sankcijo in pravilno ugotovilo, da pri izreku sankcije prekrškovni organ ni zagrešil nobenih kršitev, saj je storilcu izrekel sankcijo v zakonsko predpisanem znesku oziroma na spodnji meji predpisanega zneska globe za prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1.

15Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

16Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z opombo 8.2 ZST-1 naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodne takse v znesku 61,56 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.