UPRS sodba I U 534/2010

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku, ki se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. I K 934/2008. V svoji obrazložitvi navaja, da je v skladu z 12. in 13. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP) ugotavljala finančni položaj tožnika. Ugotovila je, da tožnikov dohodek v obdobju zadnjih treh mesecev pred dnem vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč znaša 2.430,03 EUR, kar obsega tožnikovo pokojnino. Mesečno torej tožnik prejema 810,01 EUR pokojnine. V skladu z 2. odstavkom 23. člena ZBPP je tožnik samska oseba. Osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 226,80 EUR, dvakratnik torej 453,60 EUR, v neto znesku. Tožena stranka se sklicuje tudi na določbe 22. člena ZBPP o izjemni brezplačni pravni pomoči. Navaja, da je bil tožnik s pozivom z dne 1. 3. 2010 pozvan, da v roku 8 dni od prejema poziva predloži dokazila o izrednih finančnih obveznostih, ki bi utemeljevale dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči. Tožnik je priložil odločbo Centra za socialno delo (CSD) Domžale z dne 25. 2. 2010, iz katere je razvidno, da je prejel enkratno denarno pomoč v višini 226,80 EUR za plačilo zapadlih položnic in nakup kurjave. Tožena stranka tako ugotavlja, da tožnik ni izkazal zakonskih pogojev za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči po 22. členu ZBPP. Ker tožnikov dohodek presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, je bilo potrebno tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da se je po pozivu tožene stranke z dne 1. 3. 2010, dne 10. 3. 2010 bolan oziroma v hudi duševni stiski, to je procesno nesposoben, oglasil pri toženi stranki ter od uradne osebe zahteval, da zaradi njegove procesne nesposobnosti na zapisnik prejme prošnjo za dodelitev strokovne pomoči za zahtevano dopolnitev oziroma predložitev dokazil o izrednih finančnih obveznostih v smislu 22. člena ZBPP. Uradna oseba, ki se mu ni niti predstavila, je njegovo utemeljeno zahtevo odklonila in z malomarnim uradnim zaznamkom le sprejela odločbo CSD Domžale in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 22/2009 z dne 25. 1. 2010. Pričakoval je, da bo tožena stranka obe navedeni listini upoštevala in njegovi prošnji ugodila. Kot pa je razvidno iz izpodbijane odločbe, je podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani kot nepristojna (po ZBPP predsednik sodišča za odločanje lahko pooblasti namestnika, ki ima položaj sodnika svétnika) le pogledala izrek odločbe CSD Domžale, sklep Okrajnega sodišča opr. št. N 22/2009 z dne 25. 1. 2010 pa prezrla, kar je izjemno malomarno, saj je tako ugotovila le, da je z odločbo CSD Domžale prejel enkratno denarno pomoč v višini 226,80 EUR. Za nameček pa je še krivično ugotovila, da je v zadnjih treh mesecih prejel 2.430,03 EUR, kar ni res, saj mu tožena stranka že nekaj let sodno rubi njegove invalidske prejemke in zaradi navedenega dejansko mesečno prejema le okoli 450,00 EUR, kar je razvidno tudi iz odločbe CSD Domžale. Pred izdajo izpodbijane odločbe je CSD Domžale ugotovil, da je brez kakršnega koli premičnega in nepremičnega premoženja in prihrankov, iz navedenega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani pa je razvidno, da ni sam sposoben skrbeti za svoje pravice. Po navedenem je tožena stranka kršila vsa temeljna načela upravnega postopka in celo namerno nepravilno ugotovila, da ni dokazal zakonskih pogojev za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka ne ve oziroma noče vedeti, da se izjemna brezplačna pravna pomoč po 22. členu ZBPP dodeli tudi, če lastni dohodek prosilca ne presega dvakratnega zneska iz 13. člena ZBPP, torej 907,20 EUR, ob dodatnem pogoju, da premoženje prosilca ne presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Glede na to, da je njegov nominalni mesečni prihodek 810,01 EUR, kar je tožena stranka pravilno ugotovila, ter da nima nobenega premoženja in prihrankov, nedvomno izpolnjuje vse pogoje za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi in s sodbo ugodi njegovi prošnji za brezplačno pravno pomoč z dne 8. 6. 2009 oziroma podrejeno, da napadeno odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za brezplačno pravno pomoč. Hkrati s tožbo tožnik podaja tudi kazensko ovadbo zoper sodnico A.A. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj po 131., 144., 257. in 258. členu KZ-1, ker mu je kratila njegove človekove pravice. Predlaga, da sodišče kazensko ovadbo zoper omenjeno sodnico odstopi pristojnemu državnemu tožilcu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da je bil tožnik pozvan, da predloži dokazila o izrednih finančnih obveznostih, ki bi utemeljevale dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči skladno z določbo 22. člena ZBPP. Tožnik je vložil le odločbo Centra za socialno delo z dne 25. 2. 2010, iz katere je razvidno, da je prejel enkratno denarno pomoč v višini 226,80 EUR za plačilo zapadlih položnic in nakup kurjave. Tožena stranka tako ugotavlja, da tožnik ni dokazal zakonskih pogojev za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči. Tožnik je samska oseba in njegov povprečni mesečni dohodek znaša 810,01 EUR, kar presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. V skladu z 2. odstavkom 23. člena ZBPP je tožena stranka tožnika štela kot samsko osebo in kot družinskih članov ni upoštevala njegovih sinov B.B. in C.C., ki ju tožnik po veljavni zakonodaji ni več dolžan preživljati.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZBPP pomeni brezplačna pravna pomoč pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (3. odstavek 11. člena ZBPP).

Tožena stranka je povprečni mesečni dohodek tožnika ugotavljala na podlagi 12. in 13. člena ZBPP. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek v obdobju 3 mesecev pred mesecem vložitve prošnje znašal 810,01 EUR. Na podlagi tako ugotovljene višine tožnikovega povprečnega mesečnega dohodka je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek presegal dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 453,60 EUR. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik samska oseba, saj po veljavni zakonodaji ni več dolžan preživljati svojih dveh sinov. Poleg tega je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči po 22. členu ZBPP.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da se na njegovo pokojnino izvajajo rubeži. Na podlagi 2. odstavka 27.a člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) se pri ugotavljanju lastnega dohodka vsi prejemki in dohodki upoštevajo v višini, s katero upravičenec razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost. Na podlagi 5. odstavka 27. člena ZSV se od lastnega dohodka odštejejo izplačane preživnine, medtem ko rubeži niso določeni kot zakonska izjema za priznanje brezplačne pravne pomoči, zato se rubeži ne morejo upoštevati. V zvezi s tožbeno navedbo, da je procesno nesposoben, je sodišče opravilo ustrezno poizvedbo in ugotovilo, da postopek v zadevi z opr. št. N 22/09 še ni zaključen. Z vpogledom v sklep opr. št. N 22/09 z dne 25.1.2010 je ugotovilo, da mu je bila s tem sklepom odvetnica D.D. postavljena kot začasna zastopnica s pravicami in dolžnostmi zakonitega zastopnika zgolj za postopek odvzema poslovne sposobnosti. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je izpodbijano odločbo izdala nepristojna oseba, saj na podlagi 61. člena Zakona o sodiščih predsednika sodišča, v zadevah iz pristojnosti predsednika, nadomešča podpredsednik.

Tožnik je hkrati s tožbo podal tudi kazensko ovadbo zoper sodnico A.A. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da v kazenski ovadbi ne vidi znakov kaznivih dejanj; zato kazenske ovadbe ne bo odstopalo pristojnemu državnemu tožilstvu.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji senata, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka pravilno ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih argumentirano opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila, tako da na podlagi dejstev, ki jih je v tožbi navedel tožnik, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.