UPRS sodba I U 2149/2009

Tožba se zavrne.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikom in A.A. zaradi gradnje objekta brez gradbenega dovoljenja na zemljišču parc. št. 18/4 k.o. ... v tlorisnih izmerah 9,4 x 6 m odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v skupnem znesku 1081,62 EUR, od česar sta B.B. in C.C. dolžna plačati vsak po 180,97 EUR, D.D. in A.A. pa vsaka po 360,54 EUR. V obrazložitvi navaja, da je od Inšpektorata RS za okolje in prostor prejela odločbo z dne 29. 5. 2007, ki je bila na podlagi 153. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izdana tožnikom in A.A. kot investitorjem oz. lastnikom nelegalne gradnje. Nadalje navaja, da je iz zapisnikov z dne 18. 6. 2007 in 29. 6. 2007 razvidno, da je bil strankam razložen izračun nadomestila, da jim je bil zapisnik prebran in da nanj niso imele pripomb. Obveznost plačati nadomestilo temelji na določbah 157. člena ZGO-1, za izračun pa se uporabijo kriteriji, določeni z Uredbo o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila. V nadaljevanju obrazložitve je predstavljen izračun in v zaključku navedeno, da so znesek 1081,62 EUR investitorji dolžni plačati glede na lastniški delež, ki ga imajo na predmetni nepremičnini.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil in v razlogih uvodoma pojasnil, da je bila tožnikom v inšpekcijskem postopku zaradi nelegalne gradnje po odpravi odločbe z dne 29. 5. 2007 izdana nova odločba z dne 18. 10. 2007. Ta je bila predmet upravnega spora, v katerem je to sodišče s sodbo opr. št. U 477/2008-8 z dne 30. 10. 2008 tožbo zavrnilo. To pomeni, da so tožniki investitorji nedovoljene gradnje, zato so dolžni plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora po 1. odstavku 157. člena ZGO-1. Izračunani znesek nadomestila je bil mednje porazdeljen glede na lastniški delež, ki ga imajo na spornem objektu.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo, da stranka dvakrat ne more biti kaznovana za isti postopek. Prvotni investitorki E.E. je namreč sodnik za prekrške v zadevi opr. št. P 7781/08-09 odmeril v plačilo kazen za nedovoljeno gradnjo. Tožniki kot njeni pravni nasledniki – če so sploh pravilno ugotovljeni – torej za isti poseg ne morejo biti kaznovani. V času spornega posega namreč niso bili ne investitorji, ne lastniki oz. solastniki zemljišča parc. št. 18/4. Sedaj so solastniki, vendar ne v celoti, kot se to ugotavlja v upravnem postopku. Poleg njih in NA.A. sta v zemljiški knjigi kot solastnici vpisani še E.E. in F.F.. Zato bi moral upravni organ upoštevati vse solastnike in med njih razdeliti morebitno nadomestilo. Tudi upravno sodišče je v zadevi I U 647/2009 z dne 12. 11. 2009 ugotovilo, da upravni organ ni pristojen, da odloči o pridobitvi lastninske pravice na podlagi pravnega posla drugače, kot je to storilo sodišče s sklepi o vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zato ni jasno, kako je lahko upravni organ v tem postopku posebej izdvojil tožnike in le njih po samo po njemu jasnih razmerjih bremenil plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 157. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) je investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po določbi 5. odstavka istega člena je zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve. Ta izda odločbo po uradni dolžnosti, ko od pristojnega gradbenega inšpektorja dobi odločbo, izdano na podlagi določb 152. do vključno 155. člena ZGO-1. Kot je razvidno iz naslova nad 157. členom ZGO-1, je nadomestilo za degradacijo opredeljeno kot „druga sankcija“, ki se jo izreče v okviru opravljanja inšpekcijskega nadzorstva.

Glede na navedeno je odločitev o tem, kdo je zavezanec za plačilo nadomestila zaradi nedovoljene gradnje, odvisno od odgovora na vprašanje, kdo je investitor oz. lastnik take gradnje. To vprašanje pa je predmet inšpekcijskega postopka, v katerem pristojni gradbeni inšpektor ugotovi inšpekcijskega zavezanca (lastnika ali investitorja nedovoljene gradnje) in mu izreče enega od inšpekcijskih ukrepov v odvisnosti od tega, za kakšno vrsto nedovoljene gradnje gre (členi 152 do 155 ZGO-1). Vprašanje investitorstva oz. lastništva zato v obravnavanem postopku predstavlja predhodno vprašanje (1. odstavek 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP), o katerem je bilo v konkretnem primeru že pravnomočno odločeno z inšpekcijsko odločbo z dne 18. 10. 2007. V njej je bilo ugotovljeno, da so tožniki in A.A. dolžni ustaviti gradnjo nelegalnega objekta 9,4 m x 6 m, zgrajenega brez gradbenega dovoljenja na zemljišču parc. št. 18/4 k.o. ....

Ker je bilo o predhodnem vprašanju, kdo je inšpekcijski zavezanec zaradi obravnavane nelegalne gradnje in na kakšni podlagi, pravnomočno odločeno z omenjeno inšpekcijsko odločbo pristojnega gradbenega inšpektorja, je bil upravni organ, ki je odločal o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, na to odločitev vezan (3. odstavek 147. člena ZUP). Zato ni mogoče upoštevati tožbenih ugovorov, da tožniki niso bili investitorji spornega posega.

Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na prekrškovni postopek, voden zoper E.E. Obravnavani postopek za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ni postopek o prekršku (prim. določbe 163. in naslednjih členov ZGO-1) ampak upravni postopek, ki se vodi zoper inšpekcijske zavezanec in v katerem se jim izrečejo sankcije, ki jih za primer nelegalne gradnje predpisuje ZGO-1. Razumevanje tožnikov, da gre tudi v tem primeru za kaznovanje, ne more vplivati na status postopka, zato je nepravilno tudi stališče, da gre v tem primeru za dvakratno kaznovanje za isto stvar.

Tožniki ne izpodbijajo skupne višine odmerjenega nadomestila, to je zneska 1081,62 EUR, menijo le, da bi moral upravni organ pri tem upoštevati vse solastnike parc. št. 18/4 k.o. ..., torej tudi F.F. in E.E. in ne samo njih in A.A. Tako stališče kot tudi ugovor, da je upravni organ pri enotnem objektu, ki je v lasti več solastnikov, arbitrarno odločil, da so solastniki zgolj tožniki (in A.A.), pa je treba zavrniti. Nadomestilo je bilo med njih razdeljeno zaradi tega, ker, kot je bilo že pojasnjeno, so bili (oni) s pravnomočno inšpekcijsko odločbo z dne 18. 10. 2007 ugotovljeni kot inšpekcijski zavezanci zaradi nelegalne gradnje in s tem posledično zavezanci za plačilo nadomestila. Upravni organ zato ni imel podlage, da bi pri razdelitvi odmerjenega nadomestila upošteval tudi F.F. in E.E., ki sta po navedbah v tožbi poleg tožnikov in A.A. solastnici parc. št. 18/4 k.o. .... Delitev zneska nadomestila med tožnike in A.A. v tem postopku torej ne izhaja iz lastninskih razmerij na spornem objektu.

Zato je treba trditev v obrazložitvi izpodbijane (in tudi drugostopenjske) odločbe, da je bil odmerjeni znesek med inšpekcijske zavezance razdeljen glede na njihov lastniški delež, razumeti le v smislu tega, kolikšen delež odpade na posameznega zavezanca glede na njihove siceršnje solastniške deleže. V skladu s tem sta A.A. in G.G. ki imata po navedbah v tožbi solastniški delež vsaka po 10/100, dolžni plačati enkrat večji znesek kot B.B. in C.C., ki sta solastnika vsak do 5/100. Upravni organ je torej pri delitvi zneska upošteval medsebojno razmerje njihovih solastniških deležev.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva, ki bi bila pomembna za odločitev, je sodišče v skladu z določbo 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.