154. člen ZGO-1-UPB1

Sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ tudi v izpodbijani odločbi ni obrazložil zaključka, zakaj se je odločil za izrečeni ukrep in ne za kakšen drug po zakonu predviden ukrep, ki bi bil milejši in hkrati primeren. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je le ponovil, da spornega zidu ni možno obnoviti, ne da bi se ga pri tem odstranilo. Kot že navedeno, je naslovno sodišče v sodbi in sklepu III U 12/2018 z dne 25. 4. 2018 takšno obrazložitev izrečenega ukrepa ocenilo kot preskopo, presplošno in nezadostno za preizkus, ali je bil izrečen najmilejši po zakonu.

Iz 154. člena ZGO-1 izhaja, da so ukrepi, ki jih je mogoče izreči - izvedba nujnih vzdrževalnih del, obnova objekta ali njegova odstranitev, in sicer na celotnem objektu ali na delu objekta - določeni alternativno. Zato je treba izreči najmilejši ukrep, s katerim je mogoče doseči zasledovani cilj, torej odvrniti nevarnost, ki jo predstavlja objekt. Tako skopa in splošna utemeljitev prvostopenjskega upravnega organa ne zadošča za preizkus po zakonu predvidenega ukrepa odstranitve. Prvostopenjski organ ni obrazložil, ali je izrečeni ukrep odstranitve objekta najprimernejši ukrep za dosego zasledovanega cilja in zakaj zasledovanega cilja ni mogoče doseči z drugimi, milejšimi ukrepi, navedenimi v 154. členu ZGO-1.

Izpodbijani sklep ni bil ustrezno obrazložen. V njem bi moralo biti jasno navedeno za kakšne vrste objekt gre, kakor tudi materialno pravna podlaga, zaradi katere je tožena stranka tožeči stranki ponovno naložila plačilo denarne kazni oziroma navedbe, zakaj se ni odločila za kak drug ukrep glede na neuspešnost predhodno izrečenih.

Obveznost iz 2. točke izreka inšpekcijske odločbe prvostopenjskega organa z dne 7. 2. 2017 je treba šteti za izpolnjeno zgolj, če sta zavezanca odrejeno začasno zaščito zagotavljala v celoti (tj. tako na južni kot na vzhodni strani objekta) in ves čas do izvedbe odrejene (delne) obnove objekta. Povsem jasno je namreč, da nevarnost za uporabnike javnih površin ob nevarni gradnji ni odpravljena, če je začasna zaščita zagotovljena zgolj v določenem obdobju (ali pa na posamezne dni), v preostalem obdobju (ali pa na posamezne dni) do obnove objekta pa takšna zaščita ni zagotovljena, ravno tako pa tudi ne, če je zagotovljena zgolj delno (v konkretnem primeru na dan 30. 10. 2018 zgolj v zvezi z južno, ne pa tudi v zvezi z vzhodno stranjo objekta).

V primeru nevarne gradnje je tudi po presoji sodišča treba izreči najmilejši ukrep, s katerim je mogoče doseči zasledovani cilj, torej odvrniti nevarnost, ki jo predstavlja objekt.

V primeru že zgrajenega nevarnega objekta je inšpekcijski zavezanec njegov lastnik. Investitor gradnje bi bil zavezanec le, če bi bila kot nevarna opredeljena gradnja, ki se še izvaja. Lastnik nepremičnine je namreč tisti, ki je v razmerju do tretjih dolžan zagotoviti, da jim njegova nepremičnina ne bo povzročala škode oziroma da jih ne bo ogrožala. Če je slabo stanje objekta posledica ravnanja druge osebe in ne lastnika, ima ta ob izpolnjenih zakonskih pogojih možnost uveljavljati civilnopravne zahtevke; ne more pa se ogniti obveznostim, ki ga po ZGO-1 zadenejo kot lastnika nevarne gradnje. Po 154. členu ZGO-1 se gradnja ustavi oziroma prepove uporaba objekta, če je to glede na naravo gradnje oziroma objekta mogoče oziroma potrebno. Obenem pa iz 154. člena ZGO-1 izhaja, da so ukrepi, ki jih je mogoče izreči - izvedba nujnih vzdrževalnih del, obnova objekta ali njegova odstranitev, in sicer na celotnem objektu ali na delu objekta - določeni alternativno. Zato je treba izreči najmilejši ukrep, s katerim je mogoče doseči zasledovani cilj, torej odvrniti nevarnost, ki jo predstavlja objekt. S tega vidika je v obrazložitvi izpodbijane odločitve zgolj navedeno, da razpadajočega

Pri izračunu nadomestila je treba upoštevati spremembo volumenskih in površinskih gabaritov, ki so nastali s posegom v prostor, česar pa tožena stranka ni storila niti ni v izpodbijani odločbi obrazložila. Iz odločbe tako ni razvidna površina dela ostrešja, katere obnova je bila, s sicer pravnomočno inšpekcijsko odločbo, naložena tožniku. V tem delu je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, zato je tudi iz tega razloga treba izpodbijano odočbo odpraviti.

Pristojnost za ukrepanje v primeru ogrožanja varne uporabe javne ceste, kot je to v obravnavanem primeru, je na inšpektorju za ceste, zato gradbena inšpektorica tožniku ne more prepovedati uporabe pločnika kot dela javne ceste.

V primeru že zgrajenega nevarnega objekta so inšpekcijski zavezanci njegovi lastniki. Investitor gradnje bi bil zavezanec le, če bi bila kot nevarna opredeljena gradnja, ki se še izvaja. Utemeljen je tožbeni očitek, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je obravnavana stavba oziroma njene ruševine nevarna gradnja. V obrazložitvi je namreč navedeno le, da je stavba dotrajana, poškodovana, da je zmanjšana statična nosilnost in da gre v bistvu za ruševino. To pa še ne pomeni, da gre za objekt, ki je ogrožujoč v smislu zakonske opredelitve in zaradi česar je treba nevarnost odpraviti z enim od predvidenih ukrepov. Ob takem razumevanju bi bilo namreč treba vsako ruševino obravnavati kot nevarno gradnjo, za kar pa v zakonu ni podlage. Pomanjkljivosti, da postopek teče zoper osebo, ki sploh ne more biti stranka tega postopka, ker je pokojna, ni mogoče odpraviti s postavitvijo začasnega zastopnika iz 51. člena ZUP.

Sodišče soglaša s tožnicama, da je odstranitev objekta le eden izmed alternativno predpisanih ukrepov, vendar pa je prvostopenjski organ za izbiro tega ukrepa navedel jasne, določne in razumljive razloge, zato se sodišče nanje sklicuje. Tožnici po drugi strani nista navedli nobenih konkretnih razlogov, na katere bi opirali svoje stališče, da je odstranitev objekta prekomeren ukrep.

V konkretnem primeru gre za nevarno gradnjo. ZGO-1 v 154. členu določa, da pristojni gradbeni inšpektor prepove uporabo takšnega objekta ter odredi, da se na objektu oziroma delu objekta v roku, ki ga določi, izvedejo nujna vzdrževalna dela, ali pa da se objekt ustrezno obnovi ali odstrani. Ker gre v tem primeru za nevarno gradnjo, je izrek inšpekcijskega ukrepa po 154. členu ZGO-1 utemeljen.

V obravnavni zadevi je prvostopenjski organ dejstva, na katera je oprl svojo odločbo, ugotavljal z izvajanjem dokazov, med drugim tudi z ogledi in z zaslišanjem zemljiškoknjižne lastnice parc. št. 344/1. Glede na povedano je s tem pričel odločati v rednem ugotovitvenem postopku, v katerem je bil ne le dolžan inšpekcijskemu zavezancu dati možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, temveč pomeni opustitev takega ravnanja v vsakem primeru bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

V inšpekcijskem postopku zaradi nevarne gradnje je pomembno, da so vanj kot inšpekcijski zavezanci pritegnjeni vsi solastniki obravnavanega objekta, saj lahko le na ta način učinkovito zaščitijo svoje pravne interese. Odločanje o civilnopravnih razmerjih med inšpekcijskimi zavezanci oziroma poseganje v ta razmerja pa ne more biti predmet inšpekcijskega, temveč kvečjemu morebitnega sodnega postopka med solastniki.

Nujna vzdrževalna dela predstavljajo le tista popravila objekta, ki so nujno potrebna za to, da objekt, ki je v slabem stanju, ne ogroža več dobrin, navedenih v določbi prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Za taka vzdrževalna dela gradbeno dovoljenje ni potrebno. Izvršitev obveznosti po tem, ko je bila že dovoljena prisilna izvršitev inšpekcijske odločbe, je pomembna za nadaljnji potek oz. ustavitev izvršilnega postopka (prvi odstavek 293. člena ZUP), ne vpliva pa na zakonitost pred tem izdanega izvršilnega naslova.

Inšpekcijski organ ni pristojen odločati o dovoljenosti vpisov v zemljiško knjigo, zato je na strani tistih, ki trdijo, da niso inšpekcijski zavezanci, da izkažejo da zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastnika nepremičnine.

Sankcijo plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora se izreče v okviru opravljanja inšpekcijskega nadzorstva, kar pomeni, da je zavezanec za plačilo nadomestila zaradi nedovoljene gradnje investitor nedovoljene gradnje, kamor sodi tudi nelegalna gradnja (12.1. tč. 1. odstavka 2. člena ZGO-1). Slednje je torej predhodno vprašanje v postopku za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora (določba 1. odstavka 147. člena ZUP), o katerem pa je bilo v obravnavanem primeru že odločeno z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, izdano na podlagi določbe 152. člena ZGO-1, in zoper katero glede na podatke spisa tožnica ni vložila pritožbe (česar tudi tožnica ne zatrjuje), ki pa tudi sicer ne bi imela odložilnega učinka, saj ne zadrži njene izvršitve (določba 3. odstavka 146. člena ZGO-1). Prvostopni organ je bil zato dolžan po uradni dolžnosti izdati odločbo in tožnici naložiti plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, kot ga zavezuje citirana določba 5. odstavka 157. člena ZGO-1, pri čemer se ni smel več spuščati v vprašanje, ali sploh gre za poseg v prostor, ki po veljavnih predpisih ni dovoljen oziroma ali je zanj

Ker je bilo o predhodnem vprašanju, kdo je inšpekcijski zavezanec zaradi obravnavane nelegalne gradnje in na kakšni podlagi, pravnomočno odločeno z omenjeno inšpekcijsko odločbo pristojnega gradbenega inšpektorja, je bil upravni organ, ki je odločal o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, na to odločitev vezan (3. odstavek 147. člena ZUP). Postopek za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ni postopek o prekršku, ampak upravni postopek, ki se vodi zoper inšpekcijske zavezanec in v katerem se jim izrečejo sankcije, ki jih za primer nelegalne gradnje predpisuje ZGO-1. Razumevanje tožnikov, da gre tudi v tem primeru za kaznovanje, ne more vplivati na status postopka, zato je nepravilno tudi stališče, da gre v tem primeru za dvakratno kaznovanje za isto stvar.

S pristojnimi strokovnimi službami je treba v primeru, ko gre za upravni, torej uradni postopek, razumeti predvsem organe, ki so pristojni za obravnavo vprašanja, ki je v tej zadevi sporno, to pa je vprašanje (ne)varnosti uporabe zgradbe. Tako po ZGO kot po ZGO-1 je pristojni organ za presojo tega vprašanja gradbeni inšpektorat.